Tako je. Začelo se je pri preprostih sličicah, nadaljevalo v kinematografih, zdaj pa se želi preseliti še v naše dnevne sobe. Ako je ste­reoskopsko zrenje v gole prijateljice noči pred stoletjem in pol dogajalo našim pradedom, se mi pač ne moremo zadovoljiti zgolj s tem.

Levo in desno človeško oko, na videz enaka skupka živčevja, steklovine in pritrdilnih kablov, svet opazujeta rahlo drugače, vsak iz sebi lastnega zornega kota. Poenostavljeno bi lahko trdili, da naše oči neusklajeno opazujejo okolico.

Če je ta dispariteta posledica tega, da očesi v glavi tičita vsako na svoji strani in nekaj centimetrov narazen, je na mestu vprašanje, zakaj potem vidimo sliko v treh dimenzijah? Odgovor so možgani, ki sliki združijo v gledljivo trirazsežno tvorbo. Vidimo torej v globino.

Ah, stara stvar, bodo zamahnili z roko po­učeni, to je pač vedel že Evklid, s perspektivo (sicer enotočkovno) in posledično zdravo pametjo sodobnikov se je znal poigravati tudi Da Vinci, a šele Charles Wheatstone, eden herojev telegrafije, je pred 172 leti širšemu občestvu ponazoril, da je oči mogoče povsem preprosto tudi prevarati, da gledajo nekaj dejansko otipljivega. Ustvaril je prvo stereoskopsko napravo.

Pri tem ni prav veliko zapletal, osredotočil se je zgolj na dve popolnoma enaki sličici, ki ju je glede na središčno točko rahlo zamaknil. Z gledanjem skozi ta svoj stereoskop, vkup zbito šatuljo z očesnima razporkoma, je nato očesi vsako zase prisilil v gledanje sličic. Dlje ko ju je razmaknil, toliko bliže so se zdeli na njima narisani predmeti, in nasprotno.

Industrija stereoskopskih napravic, ki so bile, tako kot vsi takratni tehnološki presežki, vseh možnih oblik in velikosti, se je razvila tudi po zaslugi sočasnega razmaha fotografije. In lahko ugibate, da so ljudje raje kukali baročne obline lepih žensk kot neerotično, čeprav bujno rastje na panoramskih posnetkih. S tem so po letu 1850 stereoskopi takoj našli pot tudi v domove navadnih smrtnikov, saj so se poprej z njimi hvalisali le po sejmiščih in kakšnih znanstvenih inštitutih.

Ker bi v tistih časih na zunaj zadrta viktorijanska družba z ogorčenjem preganjala tiste šaljivce, ki bi si v katerega od razstavnih primerkov upali vtihotapiti kakšne jedre dojke, bognedaj pohujšljiv pogled na zadnjo plat, je bila selitev med štiri stene logičen korak naprej.

V tistem času so odkrili tudi anaglifični stereoskopski proces. Dejansko ga poznamo še danes, je zelo poceni in zadovoljivo učinkovit, najprepoznavnejši je po poceni kartonastih očalih z rdečim in modrim filtrom iz plastike, prvi pa ga je udejanjil nemški izumitelj Wilhelm Rollman. Leta 1853 je pripravil naočnike z diametralno nasprotnimi si barvami (sprva rdečim in zelenim filtrom, pozneje v razvoju je zelenega zamenjal moder, pravzaprav 'cyan', zapišemo v upanju, da bodo grafično poučeni znali ceniti tole informacijo), saj je ugotovil, da posamezna leča blokira zaznavanje določene barve in zategadelj vsako oko vidi unikatno podobo.

Rezultat je pravi občutek globine, ki pa ob dolgotrajnem zrenju neutrudnemu gledalcu povzroča nemalo preglavic. A namen je dosežen. Vendar je bil malo pred svojim časom. Do dobe barvne fotografije je bilo treba po­čakati še nekaj desetletij, vmes pa so blestele kompanije, kot je London Stereoscopic Company. Samo med letoma 1854 in 1856 so prodali več kot pol milijona stereoskopov.

»Pravzaprav je stereoskopija pomenila prvo množično razširjanje fotografije,« priznava strokovnjak s tega področja Gavin Adams, ­fotograf in zgodovinar. In zagotovo je bil velik delež materialov erotične narave, kot je raz­vidno tudi iz sprehoda po zgodovini stereoskopskih nagic v knjigi The Stereoscopic Nude 1850–1930 (založba Taschen, 1993) Sergeja Nazarieffa. S pohujšljivimi materiali se je dobro služilo in pornografija je doživela v tem času velik razcvet.

No, stereoskopske naprave so vendarle bile precej velike in so počasi izgubile prejšnji sijaj, k čemur je prispevala tudi posodobitev fotografije. Golota se je takrat preselila na razglednice, ki so postale glavni erotični medij do začetka 20. stoletja.

Zaton stereoskopije je bil v tem času neizbežen, a življenje ji je vrnil prav že omenjeni razvoj anaglifov, njihovo ime pa jim je podelil šele Francoz Luis Ducos du Hauron. Leta 1891 je patentiral in poimenoval anaglifični sistem, ki so ga v tistem času večinoma uporabljali za tiskovine in slikosučne javne predstave. Niti ne preseneča, da je v rabi še danes, saj gre za najcenejšo obliko uprizoritve občutka globine navkljub vsem nevšečnostim, ki se ob njegovi rabi dogajajo: glavobol, ob dolgem gledanju v sliko ali zaslon, zamazane in nenaravne barve, obrisi predmetov ...

Doba eksperimentiranja, ki je trajala od preloma stoletja pa vse do konca druge svetovne vojne, je sicer prinesla veliko zanimivih preobratov in dogodkov, toda v tem času so pravzaprav šele tlakovali pot do kinematografov za predvajanje filmov v treh razsežnostih. Leto 1900 je človeštvo dobilo tudi prvo ste­reoskopsko kamero, takšno z dvema lečama, razmaknjenima za palec in tričetrt, a trajalo je kar 22 let, preden se je na velikem platnu pojavil prvi dolgometražni trirazsežni film Moč ljubezni (The Power of Love).

Pot drugim je bila odprta in leta 1935 sta si nominacijo za oskarja za kratki film denimo prislužila Jacob Leventhal in John Norling iz studia MGM s svojim anaglifičnim podvigom Audioscopiks. Znana je tudi anekdota o bratih Lumie`re, ki sta že leta 1896 posnela film Prihod vlaka na postajo Ciotat (L'arrivée d'un train en gare de La Ciotat). Po svetu kroži mit, da naj bi ljudje ob prvem javnem predvajanju komaj 50 sekund dolgega posnetka vlaka, ki ustavlja na postaji, kriče bežali iz prostora.

No, prvo vozakanje vlaka še ni bilo stereoskopsko. ­Leta 1935 ga je spet posnel Louis Lumie`re in ga premierno uprizoril nesmrtnim Francoske akademije znanosti. Zapisov o tem, da bi takrat kateri od navzočih veleumov na smrt prestrašen skočil skozi okno, ni.

Zato pa so v tridesetih letih prejšnjega stoletja prvič uporabili tehnologijo polarizacijskih filtrov. Tehnologija se je uveljavila šele v dobi barvne trirazsežnosti po drugi svetovni vojni, ko se je začel tudi sam razmah barvnega filma. Kinematografi so preprosto morali ponuditi nekaj, kar privlači gledalce, in tehnologija, ki je nihče ni povsem dobro poznal in je dobro delovala, je prišla kot od zgoraj dana.

Povrhu je še dobro delovala. Kinematografe so opremili z dvema projektorjema, ki sta predvajala nasprotno polarizirane sličice. S polarizacijskimi stekli v naočnikih, nastavljenimi tako, da je vsako oko ­videlo svojo sliko, so nato obiskovalci lahko zrli v globino.

Ljudi je 'novi' 3D popolnoma prevzel, dvorane so pokale po šivih, filmski studii pa so v dobrih dveh letih (1952–1953) sproducirali neverjetnih 50 filmov in več. Temu obdobju še danes živeči filmarji s solzami v očeh pravijo zlata doba 3D, čas, ko je svoj pravi pohod začel tudi stereofonični ali stereo zvok. Da ne bo pomote, 3D ni bil rezerviran le za nizkoproračunske negled­ljive filme, kot sta bila Robot Monster in Cat-Women of the Moon, oba iz leta 1953.

Kameram 3D so se v tistem času nastavljali veliki zvezdniki, kot so John Wayne, Rita Hayworth, Robert Mitchum, Dean Martin, Joan Fontaine, Grace Kelly, Rhonda Fleming, Lee Marvin, Rock Hudson ... Evforija je prijela tudi re­žiserje, Hitchcockov Kliči M za umor (Dial M for Murder, 1954) še danes velja za mojstrovino, potem je tu Bwana Devil (1952), prvi dolgometražni film v 3D, ki se lahko pohvali z mednarodnim predvajanjem. A kdo spet se lahko pohvali s prvim barvnim filmov v treh dimenzijah (sicer anaglifičnim, a vendarle)? Pornoindustrija.

Zlata doba treh razsežnosti je prinesla tudi najdobičkonosnejši film, ki je bil kadarkoli posnet v tehniki 3D. The Stewardesses iz leta 1969 je pravzaprav erotični film (kaj pa drugega!), napol softič, izgotovljen v barvnem polarizacijskem formatu stereovision. Gre za ničkolikokrat na novo posneto zgodbo o noči, ki jo preživi skupina stevardes. Zabava po njihovo: droge in seks.

No, v tem istem formatu je bil leta 1980 posnet tudi špricer krvi Žrelo 3 (Jaws 3D), najuspešnejši trirazsežni film v osemdesetih letih. Sploh so se skozi celot­na osemdeseta skoraj vsi večji filmski studii treh razsežnosti kar nekako otepali. Po Paramountovem Mož, ki ga ni bilo (The Man Who Wasn’t There, 1983) pravzaprav ni večjih, ošvrka vrednih naslovov.

No, če pač odmislite Emmanuelle 4 (1984), ki nam je bila gola vedno všeč, iz vseh zornih kotov. Podobno se je tovrstni vsebini godilo v devetdesetih. Tri dimenzije so postale nekakšen priboljšek, le kratkočasna zanimivost, ki ji nihče ni posvečal prevelike pozornosti.

Bera prebavljivih naslovov je v primerjavi z desetletjem prej tako še slabša, čeprav je novi format IMAX 3-D (v kombinaciji s prostorskim zvokom) gledalcem naravnost spuščal čeljusti do tal. Plehka vsebina in slab obisk sta 3D skoraj pahnila v eksotiko, z njim se je ljubilo ukvarjati in iskati nove priložnosti le razvijalcem v računalništvu – ko se je leta 2004 zgodil zanimiv in nenaden preobrat.

Celovečerni animirani film Polarni vlak (The Polar Express) je s svojo trirazsežno različico prislužil kar zajeten kupček cvenka. Skupno več kot 60 milijonov dolarjev. Hja, studiem je 3D spet zadišal in v naslednjih letih smo bili priče številnim animirankam, ki so jih gledalci lahko uzrli tudi v tehniki 3D – Mali pišček (The Chicken Little, 2005), Sezona lova (Open ­Season, 2006), Beowulf (2007), Spoznajte Robinsonove (Meet the Robinsons, 2007) in Bolt (2008).

Vse do prihoda Avatarja (2009), ki je vse wannabeje postavil na realna tla. Filmarji, odslej snemajte filme, kot je posneta Cameronova mojstrovina, ali pa se raje izognite sramoti, ki jo bodo doživeli vaši zmazki! Ni kaj, letvica je po novem postavljena zelo visoko.

Nepredstavljivo bajeslovno bitje

Bo 3D preplavil svet? Poraja se vprašanje, ali je to dejansko mogoče. Kritikom se zdi, da sta vnovični vzpon in trenutni razmah 3D-ja v zadnjem času zgolj obupen poskus hollywoodskih studiev, ki si tako zelo želijo tistih starih dobrih časov, ko so ljudje trumoma drli v kinematografe z željo, da bi si ogledali, kako bingljajo razni onegaji pred njihovimi očmi. S tehnologijo 3D ob svoji strani želijo opozoriti na ekskluzivno ponudbo.

Na nekaj, česar ne morete doživeti nikjer drugje (IMAX 3-D, Dolby 3-D, Xpand). Seveda vam ob nakupu vstopnice nihče ne bo povedal, da stereoskopski 3D vaše oči sili v nenaravno naprezanje. V veliko uporabnikov namreč toži, da so po ogledu filma v treh razsežnostih naravnost izmozgani. Povrhu ocenjujejo, da nekje od 10 do 15 odstotkov ljudi na svetu stereoskopske slike sploh ni sposobnih zaznati.

Barvno slepi, denimo, pa posamezniki, ki jih muči astigmatizem (očesna napaka, ki je posledica neenakomerne ukrivljenosti roženice ali leče), in številni drugi z raznimi očesnimi boleznimi. K njim lahko prištejemo še tiste posameznike, ki jim gledanje vsebine 3D povzroča glavobole in vrtoglavico, spet določen delež ljudi pa se za tehnologijo novih 3D TV-jev preprosto ne briga in zanjo ni priprav­ljen tvegati niti nekaj evrov za nakup vstopnice za kino, kaj šele seči globoko v žep in čum­nato opremiti z novim 3D-televizorjem.

Hitro lahko ugotovimo, da vse pomanjkljivosti te tehnologije samodejno zmanjšajo velik delež (po ocenah nekaterih strokovnjakov celo več kot 40 odstotkov) potencialnih uporabnikov.

Četrta dimenzija

Prava prihodnost tehnologije 3D zatorej vsaj za zdaj ne leži ravno v filmih, v skupinskem dnevnosobnem gledanju nogometnega ­prenosa s 3D-naočniki, temveč čisto drugje, v ­videoigrah, v navidezni resničnosti, h kateri te stremijo. Z razvojem brezžičnih igralnih ­pripomočkov (Nintendov wii, Playstationov move in Microsoftov kinect), ki prek gibalnih tipal in kamer ugotavljajo igralčev položaj in gibanje v prostoru, bi se lahko s tehnologijo zaslonov 3D kmalu sprehajali po na videz otipljivih svetovih, opravljali zadane naloge pa rekli kakšno s prijatelji.

Tudi sicer so prav računalniške igre odgovorne za razvoj najbolj praktičnega načina gledanja trirazsežne vsebine, tako imenovanih shutter glasses, očal z utripajočimi stekli LCD. Delujejo po principu hitrega izmenjavanja slik (field sequential): tekoči kristali v lečah se odpirajo in zapirajo v ritmu frekvence predvajanja. Televizor tako izmenično prikazuje slike, namenjene levemu ali desnemu očesu, očala pa leče temu primerno zatem­njujejo.

Pri tem je seveda treba vedeti, da za neboleče konzumiranje vsebin 3D potrebujete televizijski sprejemnik s frekvenco osveževanja 120 hercev. Med izmenično zatemnitvijo posamezne leče se tudi razpolovi osve­ževalna frekvenca in zato 120 nenadoma postane zgolj 60 hercev.

Če bi si z utripajočimi naočniki, ki vam sicer omogočajo gledati sliko brez deformacij med nagibanjem glave, poskušali ogledati kakšno vsebino na televizorju s frekvenco osveževanja le 60 hercev, bi vam razneslo betico. Preslabi zasloni pa so poleg pomanjkanja vsebine tudi eden večjih razlogov, zakaj je ta tehnologija pred leti potonila pri računalnikih.

Le čas, četrta dimenzija, bo pokazal, kako se bomo preostalim trem dimenzijam udinjali v prihod­nje. Do avtostereoskopskih televizijskih sprejemnikov, pri katerih za gledanje slike v 3D ne bi potrebovali nadležnih in utrujajočih naočnikov, je še sicer daleč (do prvih komercialnih zaslonov menda vsaj debelih pet let). Medtem bi trenutno na trgu ždečim napravam 3D, s katerimi nas proizvajalci Panasonic, Sony, Samsung in drugi vsak dan zasipajo, prišlo precej prav, če bi bilo na voljo več vsebine zanje.

Res, obljubljenih naslovov je kar nekaj, kar vliva navdušencem na prvo žogo nekaj več upanja, a je to kljub temu le kaplja v morje glede na vsebino, do katere imajo uporabniki sicer vsak dan dostop. Kje so torej igre, prenosi tekem v živo (ne posnetki), televizijski filmi in serije, koncerti?

No, tudi tukaj pobudo prevzemajo ustvarjalci pohujšljivih vsebin. Prvi pornjak, posebej posnet za gledanje na modernih stereoskopskih televizorjih (gledate jih s shutter glases), se imenuje povsem prikladno Kama-Sutra, v njem pa izstopajo hribčki in dolinice Brigitte Lahaie. Posnet je povsem enako kot Cameronov Avatar, odmislite le modro obarvane fuflje. Dolga pot je za tabo, 3D, a zdi se, da velikega pohoda še ni konec. Zavedaj pa se, ­da brez nagic tudi v prihodnje ne bo šlo.

Obdobje eksperimentiranja (1900–1946)

V tem času so pionirji tlakovali pot kine­matografom, ki so predvajali filme v treh razsežnostih.

Zlata doba (1950–1960)

To je odgovor Hollywooda na televizijski bum po drugi svetovni vojni. Samo v letih 1952–1953 je bilo posnetih neverjetnih 50 stereoskopskih filmov. Čas komercialno uspešnega filma Bwana Devil, Hitchcockovega Dial M for Murder in vesterna Hondo z Johnom Waynom. Zaton gre prepisati slabim pogojem v kinematografih in težavam s kompleksno opremo, potrebno za predvajanje (srebrna platna, polariza­cijska očala, dobro sinhronizirana projektorja, posebne leče in drugo).

Renesansa (1973–1985)

Že pozabljeni 3D spet vznikne na povr­šino. Čas, ko je Andyju Warholu dogajal 3D in je posnel Flesh For Frankenstein (1973). Tako majhni kot veliki studii pos­kušajo 3D oživiti, kar pa jim začne uspevati šele v začetku osemdesetih s filmi, kot so Jaws 3-D in Friday the 13th – tretji del. Zdi se, da je 3D odslej rezerviran samo še za nazorne prikaze mrcvarjenja trupel ter seks (ali kar kombinacjo obojega) pa občasne animacijske prebliske.

Revolucija (1986–2000)

Razvoj in razmah formata IMAX (70 mm), prvič predvajanega v Vancouvru leta 1986 ter namenjenega za oglede predstav na res velikem platnu (običajno so platna velika 22 krat 16,1 metrov), v kombinaciji s ponovnim izdajanjem znanih naslovov iz petdesetih in šestdesetih let poskrbi za to, da 3D preživi še eno obdobje.

Druga zlata doba (2000–)

Z razvojem računalniške animacije, digitalnih kamer in domačega kina se je stereoskopska produkcija demokratizirala in končno začela predvajati tudi vsebine,
ki smo jim priče zadnje čase. Zahteve po njih rastejo, in če se bo industrija primerno odzvala, čaka 3D nadvse dobičkonosno 21. stoletje.

 

Tomaž Kotnik

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel