Po rezultatih neke raziskave iz leta 1990 (avtor povzema nekaj naslednjih podatkov iz časopisne dokumentacije) naj bi bila kar tretjina rimskokatoliških duhovnikov v Združenih državah Amerike seksualno aktivnih, bodisi v hetero- bodisi v homoseksualnih zvezah.

Ali, če gremo bliže, v sosednjo Italijo, kjer naj bi kar 54.000 duhovnikov prikrivalo svoje družine, se pravi ženo in otroke, ki so se rodili iz nedovoljenih zvez, in kjer dobi papež na leto okrog 3000 prošenj za odpust iz duhovniške službe. Po letu 1960 je kakim 10.000 uspelo dobiti dovoljenje za prenehanje opravljanja duhovniškega poklica (oziroma 'spregled').

Ali, če gremo še nekoliko bližje, v majhno vasico na …, eh, nekje v Sloveniji pač, v kateri župnik mirno mašuje, ne prikrivajoč svojim faranom preveč intimne zveze s kuharico ... Ni treba biti modrec (ali bralec Playboya), da ti postane jasno, kako težko uresničljiva je najbolj čudna prepoved, ki jo je rimskokatoliška cerkev naložila svojim najzvestejšim podanikom – spolna vzdržnost.

A če nam za trenutek uspe pozabiti na samoumevnost, ki s patino stoletij osmišlja nekatera na videz nelogična pravila, napotke in prepovedi, s katerimi se je obdala katoliška cerkev, se omejenemu človeškemu umu zastavijo zanimiva vprašanja. Zakaj pravzaprav morajo biti duhovniki spolno vzdržni oziroma čigava zahteva je to? Božja ali cerkvena?

V imenu Očeta?

Pisani viri, ki jih je Bog oče prek svojih izbrancev zapustil človeškemu rodu, kažejo, da se poglavju o vzdržnosti med duhovniki ni pretirano posvečal oziroma se mu ni zdelo vredno ukvarjati z ločevanjem med navadnimi podaniki in tistimi bolj posvečenimi v njegov nauk. Med zapovedmi, ki jih je po njegovem štiridesetdnevnem grmečem in bliskajočem predavanju na gori Sinaj v desetih točkah povzel Mojzes, namreč ni take, ki bi to od slednjih zahtevala.

Dve sta, ki se ukvarjata s spolnimi delikti oziroma jih prepovedujeta, in sicer šesta, ki pravi ne prešuštvuj, ter deveta, ki svari pred destruktivnostjo želje po ženi svojega bližnjega. Obe sta kot želeno moralno načelo v naši družbi v veljavi še danes (tako zelo, da se v njunih ohlapnih okvirjih recimo giblje tudi dejavnost Playboya) in nobena ne omenja popolne vzdržnosti.

Spolnost dovoljuje, le da jo omejuje na družbeno sprejemljivo med poročenima moškim in žensko. Ali lahko kje drugje v Svetem pismu naletimo na zapoved ali vsaj priporočilo po izogibanju seksualnim vezem med razlagalci božjega nauka? Odgovor je ponovno ne. Prej nasprotno. Markov evangelij, na primer, omenja Petrovo taščo, kar pomeni, da je moral biti nebeški ključar in prvi papež poročen, v prvem pismu Timoteju pa še en sveti, tokrat Pavel, zabičuje, da mora biti cerkveni starešina, se pravi škof ali navaden duhovnik, ene žene mož, s čimer (tako kot Playboy, ponovno poudarjam) zgolj svari pred prešuštvom oziroma, kakor so temu včasih rekli, kurbarijo.

Apostola Pavla sicer zelo radi navajajo zagovorniki celibata, ker naj bi ostal neporočen zato, da je mogel nedeljeno služiti Kristusu in Cerkvi. Da Jezus tega ni od njega (ali kogarkoli drugega) nikoli zahteval, jim gre bolj težko od ust. In tako se, raziskujoč predcerkveno zgodovino krščanstva, ki naj bi rimskokatoliški cerkvi dala navdih za uvedbo celibata, človeku nujno postavi vprašanje, ali je bil vzdržen tudi Božji sin?

Je bil Kristus vzdržen?

Nič. O tem sveta berila molčijo. Kar lahko potem interpretirate kot – če o tem nič ne piše, potem tega ni bilo, ali pa – ker nič ne piše, da tega ni bilo, je seveda obstajalo. Navsezadnje bi bilo čudno od popularnega in lepega človeka, kakršen je bil, da do zrelih let (kar so 33 takrat gotovo že bila) še ni »spoznal« ženske.

Nekoliko svobodnejše in z erotično-pornografskimi temelji prežeto (kot pritiče Playboyevemu novinarju) proučevanje Svetega pisma ponuja zanimive nastavke za razmišljanje o Jezusovi seksualnosti in posvetnih radostih, ki bi si jih utegnil privoščiti, še preden ga je v dobro vseh nas žrtvoval Bog oče. Da je pri svojem delu naletel na ženske, na katerih hrbtih se je lomila starozavezna pravica, je znano in zabeleženo, predvsem na take, ki so imele težave zaradi svojih spolnih deliktov in jim je grozilo kamenjanje (ali v malo milejši obliki izobčenje iz družbe).

Omenimo prigodo z grešnico, zabeleženo v Janezovem evangeliju, v kateri farizeji v templju pod Oljsko goro silijo Jezusa, naj po stari Mojzesovi postavi ukaže kamnati ženo, zasačeno pri prešuštvovanju. »Kdor izmed vas je brez greha,« pravi na to Jezus, »naj prvi vrže kamen vanjo,« nakar vsi, eden za drugim, od najstarejših dalje, vstanejo in zapustijo tempelj. Za našo zgodbo je zanimivo to, da tudi Jezus ne zaluča kamna. (Ja, vem, vem, to bo zaradi usmiljenja, a kako bi, če ne sam grešnik, lahko razumel grešnika?)

Da so nečiste misli ob prebiranju Svetega pisma prevevale še koga drugega kot le člankopisca, dokazuje tudi bežen pregled upodabljajoče umetnosti. Že davno pred Hollywoodom in Scorsesejem ter njegovim bogokletnim prikazovanjem Kristusovih skušnjav z Marijo Magdaleno, so renesančni umetniki na čelu z Boticellijem Kristusovo srečanje z Marijo Magdaleno po vstajenju, znano po izreku »noli me tangere« (ne dotikaj se me), prikazovali kot ganljivo srečanje dveh zaljubljencev, več kot namigujoč na to, da je bilo v Jezusovem srcu prostora še za kakšno drugo obliko ljubezni poleg naklonjenosti do Boga.

Še nekoliko modernejše proučevanje Jezusove seksualnosti (a približno enake vrednosti) nas neizbežno privede do interneta (ki itak ponuja odgovore na vsa vprašanja). Izberite katerikoli spodobnejši brskalnik, pod geslo vtipkajte The sexual life of Jesus Christ, počakajte nekaj trenutkov in izvedeli boste, da … hm, je bil Jezus prešuštnik, homoseksualec in pedofil, poleg tega pa še hinavec. A po drugi strani boste po tej poti izvedeli tudi to, da je Elvis še vedno živ in da se preživlja s prodajo majic s kratkimi rokavi.

Nič, skratka kakorkoli že, naj je bil vzdržen ali ne, naj ima torej celibat božanske korenine ali ne, dejstvo je, da je njegova uveljavitev prišla rimskokatoliški cerkvi zelo prav, pa čeprav zaradi povsem posvetnih reči. Trajalo je nekaj časa, a, saj veste, božji mlini meljejo malo počasneje. Že v četrtem stoletju je papež Siricij goreče zagovarjal celibat, prvi, ki je duhovnikom prepovedal ženitev v ogorčenje večine škofov, pa je bil papež Gregor VII. v 11. stoletju. Razlog je bil vsaj toliko materialne kot duhovne narave.

Poročeni kleriki so za seboj puščali legitimne potomce, upravičene do dedovanja, ki bi sicer (in potem tudi je) pripadlo cerkvi. Formalno je prepoved poročanja duhovnikov vpeljal 2. lateranski koncil leta 1139, a je ostal v praksi zaradi številnih skrivnih porok neučinkovit. Teološko utemeljitev pa je celibat dobil skupaj s formalnopravno obliko še mnogo pozneje, šele na tridentinskem cerkvenem zboru (1545–1563), ko je Cerkev začela voditi evidenco poročenih, za poroko pa je tudi natančno predpisala obred. Od takrat so rimskokatoliški duhovniki podrejeni zakoniku cerkvenega prava o celibatu, ki pravi:

»Kleriki so dolžni ohranjati popolno in trajno zdržnost zaradi nebeškega kraljestva in jih zato veže celibat, ki je poseben božji dar, saj se morejo z njim posvečeni služabniki z nedeljenim srcem lažje oklepati Kristusa in se svobodneje posvečati službi Bogu in ljudem.«

Zakon kot zdravilo zoper kurbarijo

»Tako gledanje na spolnost seveda ni univerzalno vsem človeškim združbam,« pravi dr. Vesna V. Godina, antropologinja in izredna profesorica na Fakulteti za družbene vede, širšemu krogu ljudi znana kot kolumnistka Delove priloge Ona. »Dalo bi se razpravljati o tem, ali je zgolj samo katoliški, ampak v naši zgodovinski izkušnji oziroma kulturni izkušnji nastopa kot predvsem katoliški.

Idejo, da je spolnost moteča, da je orientacija človeka v spolnost, v intenzivno spolnost, moteča, da ga pravzaprav ovira pri nekih drugih dejavnostih, posebno pri meditativno-duhovnih, kontemplativnih, pa lahko najdete tudi v drugih kulturah. Kot del meditativnega in siceršnjega treninga naletite na seksualno vzdržnost v vrsti vzhodnjaških religij oziroma v našem smislu bolj praks, kjer je ne celibat, ampak asketska drža pogoj za to, da lahko kompletno koncentracijo in energijo vložiš na neka druga področja.«

Tako pozna spolno vzdržnost oziroma strog celibat v nekaterih svojih redovih tudi budizem, zavezan mu je dalajlama, vrhovni poglavar te verske skupnosti. Nekaj bolj zapleteno to področje ureja budizma bližnji sosed hinduizem, ki skrbi za dušni blagor večjega dela milijarde Indijcev. Jasno strukturiranih in organiziranih redov nima, ga pa prežema močna tradicija askeze, ki se ji predajajo mnogi posamezniki. Ti se odrečejo premoženju, spolnosti in materialnemu življenju nasploh ter kot potujoči berači (saduji) potujejo naokoli.

V oranžnih oblačilih z dolgimi lasmi in bradami so nezgrešljivi okras ulic indijskih in nepalskih mest ter največkrat fotografiran objekt za turistične razglednice. (A po drugi strani nekatere veje znotraj hinduizma poudarjajo ravno spolnost kot način za dosego Boga.) Islam celibata ne pozna in ga pojmuje kot nekaj negativnega – pravi moški se namreč mora poročiti.

Nam bližnja različica krščanstva, pravoslavje, pozna celibat pri višji duhovščini, medtem ko si »delavci na terenu« lahko osnujejo družine. Popolnoma odklonilen odnos do zapovedane vzdržnosti duhovnikov pa ima protestantska cerkev, če se znova vrnemo v (nekdaj) naše loge. »Hudičev nauk« je vzdržnost poimenoval Luther in ji leta 1537 posvetil tale članek:

»Za to, da so prepovedali poroko in omejili božanski red duhovnikov z večnim celibatom, niso imeli ne pooblastil ne pravice (to so storili iz zlobe, brez kakršnegakoli poštenega namena) in tako delovali kot antikristjani, tiransko, kot obupni podleži (opravili so delo antikrista, tiranov in najhujših prevarantov), in s tem povzročili vse vrste grozljivih, gnusnih, neštetih omadeževanih grehov (izprijena pohota), v katerih se še zdaj valjajo.

Tako malo moči, kot nam je ali jim je bilo dane, da naredimo žensko iz moškega, ali moškega iz ženske, ali da izničimo oba spola, tako malo moči so imeli oni, da bi (razdvojili in) ločili ti božji bitji ali da bi jima prepovedali živeti (in občevati) pošteno drugi z drugim. Zato nismo pripravljeni privoliti v njihovo večno celibatnost, (še manj) niti je ne bomo tolerirali, ampak se želimo svobodno poročati, tako kot je to zasnoval Bog (in to predpisal), in ne želimo ne preklicati ne ovirati njegovega dela; ker pravi Pavel, 1 Tim. 4, 1 ff., o tem (o prepovedi poročanja), da je nauk hudičev.«

Če torej protireformacija na Slovenskem ne bi bila uspešna, bi lahko današnji domači rimskokatoliški duhovniki tako kot številčno mnogo šibkejši luteranski bratje prepevali božjo slavo tudi v krogu svoje družine, saj tudi Trubarjevo mnenje o celibatu, jasno, ni bilo nič boljše. »Zakon je arcnija zoper kurbarijo,« je nekoč izjavil.

Kaj imata skupnega Shaquille O'Neal in rimskokatoliški duhovnik?

»Nižje spolne partnerje,« odgovarja šala, ki smo jo objavili tudi v Playboyu in vsebuje podmeno, da so duhovniki nagnjeni k pedofiliji (in v nekaterih drugih vicih še k drugim oblikam deviantne spolnosti). Da proti temu vsekakor niso imuni, govorijo razkritja o pedofilskih udejstvovanjih nekaterih bolj in manj visokih cerkvenih dostojanstvenikov, za katere naj bi Cerkev celo vedela, pa jih je skušala skriti pred očmi javnosti, dopuščajoč s tem njihovo ponavljanje. Ali gre pri tovrstnih dejanjih za odklone od normalnega, primerljive s tistimi v necelibatni populaciji, ali pa gre tovrstne izbruhe pripisati prav škodljivemu učinku zatiranja spolnosti?

Če o tem vprašate najslovitejšega (pa tudi najbolj razvpitega) slovenskega psihiatra dr. Janeza Ruglja, potem dvomov ni. Izhajajoč iz knjig Ute Ranke Heinemann Katoliška cerkev in spolnost, Ne in amen ter iz svoje dolgotrajne psihiatrične prakse ponuja za pogovor na to temo tri izhodiščne točke. Trdi, da je zaradi celibata večina rimskokatoliških duhovnikov nesrečnih in se zato predaja:

tajnim spolnim zvezam (za zrelega moškega je nedostojanstveno, če ne more legalizirati svojega spolnega partnerja), v katerih se duhovniki predajajo spolnosti z ženskami v krizi, ki jih ljudstvo v okviru cerkvenih dejavnosti označuje kot »tercialke«; homoseksualnosti; zločinski pedofiliji, saj si »revčki« niso sposobni dobiti za spolnost ženske in se zato usmerijo na deklice.

To pa zato (navajajoč Deschnerjevo knjigo Seksualna zgodovina krščanstva), ker vodi potlačitev seksualnih želja kot edina metoda za izpolnitev celibatne (ne)morale do pravega vulkana v podzavesti. Zadrževanje in nadziranje tega vulkana vsrkata velik del duševne energije, ki ji preostane praviloma le beg v fantazije in v slike, vrhu tega pa tudi do skrajnih kompleksov krivde. »Celibaterji so (tudi če se jim uspe izogniti zgoraj naštetim pastem, op. p.) tako rekoč poklicni masturbatorji,« zatrjuje Rugelj.

Nekaj možnosti »uspešnega celibatstva« dopušča drug sogovorec, h kateremu smo se odpravili po izvedensko mnenje, dr. Alojz Ihan, dr. medicine, sicer pa kolumnist Delove Sobotne priloge, v kateri je objavil zelo odmevne eseje o Desetih božjih zapovedih. »Verjamem,« pravi, »da mora vsakdo, kdor se odloči za celibat, skozi dolga obdobja prilagajanja, ko se mora učiti uravnovešati življenje brez ljubezensko-seksualnih razbremenitev in pomiritev. Verjamem, da je to dolg proces, ki ga razmeroma redki zmorejo v celoti izvesti in pri tem ostati dovolj živi, odzivni, normalni. Tistim bi seveda z veseljem čestital, ostali pa imajo najbrž s svojimi seksualnimi impulzi stalno večje ali manjše težave.«

Tako kot mi vsi, bi lahko malo resignirano dodali. Preden zapustimo to področje, bi veljalo besedo prepustiti komu, ki celibat tudi aktivno in zavestno prakticira. Na žalost člani tovrstne populacije ob omembi Playboya posežejo po najbližjem križu ali rožnem vencu, zato ima mnenje dr. Ivana Štuheca, enega vodilnih sodobnih rimskokatoliških intelektualcev na Slovenskem, že kakih osem let staro brado, pobrano pa je iz članka, objavljenega v Delu.

»Človek je kot spolno bitje s svojo spolnostjo tako določen, da mora znati z njo živeti v vsakem primeru. Kolikor je bila včasih spolnost tabu, je danes prevečkrat potrošni material, s katerim se ravna tako razsipno kot z nešteto drugimi stvarmi. Kakršnokoli razmetavanje s spolno energijo gotovo ne koristi ne posamezniku ne družbi v celoti. Spolno vzdržno življenje je zato lahko kdaj bolj rodovitno kot spolno aktivno življenje.«

Do kdaj še?

Žarek upanja za mati naravo je Cerkev skozi trdno zaprte duri spustila v času drugega vatikanskega zbora med letoma 1962–1965, ko so mnogo bolj sproščeno kot kadarkoli dotlej govorili in razpravljali o celibatu in prišli do zanimive ugotovitve, da duhovništvo ne zahteva vzdržnosti nujno po svoji naravi in s tem v zvezi omenjali mnoge »zelo zaslužne poročene duhovnike«.

No, ostalo je pri tem, še slabše, celibat ne samo da ni bil odpravljen, s papežem Janezom Pavlom II. je v veljavo ponovno stopila izrazito konservativna spolna etika. Ne samo da se duhovniki ne ženijo, celo na spregled (odpust, ki omogoča cerkveno poroko) čakajo po novem dolga leta. Da bi bila ironija dovolj velika, čakajo najdlje prav tisti, ki kot vzrok za prenehanje opravljanja duhovniškega poklica navedejo željo po prenehanju celibatnosti oziroma po poroki. Kakor da se ne bi ravno takrat najbolj mudilo.

Mnogi duhovniki se zato v želji po spregledu zlažejo in napišejo, da so se duhovništva lotili s figo v žepu oziroma ne da bi v sebi začutili božji klic, lahko pa se sklicujejo tudi na to, da ob posvetitvi niso bili prištevni. A mnogi se naveličajo čakanja in se še pred odpustom poročijo, s čimer pa se sami izločijo iz Cerkve in morajo sprejeti breme življenja v grehu brez možnosti obhajila.

In kakšna bi bila Cerkev brez celibata? Prijaznejša, a manj učinkovita? Bolj človeška, a manj duhovna? Uporabnejša, a minljiva? Bi preživela njegovo odpravo? »V določenem obdobju je celibat dajal katolištvu nekakšno vojaško organiziranost, ostrino, agresivnost in učinkovitost,« razmišlja Ihan. »V demokraciji so naštete vojaške lastnosti manj zaželene in vprašanje je, kakšne prednosti prinaša celibat danes. Morda bi duhovniki, ki bi imeli družine, laže reševali najbolj pereč problem katolištva – rekrutacijo novih duhovnikov.

Ne le zato, ker bi se veliko socialno usmerjenih ljudi odločilo za duhovništvo, ampak tudi zato, ker so družine najboljša kovačnica poklicnega podmladka. Na medicinski fakulteti je na primer ogromno študentov, ki so otroci zdravnikov. Pa ne zaradi protekcije, ampak ker otroci pogosto sledijo staršem. Verjetno bo kmalu prišel čas, ko bo tudi katoliška cerkev začela tehtati, ali ji celibat zares prinaša več prednosti kot škode. Prepričan sem, da bo Cerkev pravočasno zaznala potrebo po spremembi in ukrepala. Navsezadnje gre za najbolj trdoživo institucijo v naši civilizaciji in ni se bati, da se ne bi znašla in se odzvala, ko bo treba.«

Najbrž res. A ker tudi spolni nagon ni od včeraj in bo, upajmo, ostal s človeškim rodom v njegovo zabavo in breme hkrati še nekaj časa, bi veljalo razmisliti o predlogu dr. Ruglja, ki ga je izrazil kot sklepni del svojih razmišljanj o celibatu:

»Cerkev do sedaj ni postregla z znanstvenim prikazom posledic zatiranja spolnosti pri celibaterjih, zato bi ji bilo pametno ponuditi interdisciplinarni simpozij o teh zadevah.«

• Dr. Janez Rugelj - Socialna invalidnost

V dolgotrajni psihiatrični praksi, ki je v mojem delovanju večinoma izpolnjena v partnerski psihoterapiji v malih, srednjih in velikih terapevtskih skupinah, mi ni uspelo doseči polne (re)habilitacije niti pri eni celibatni osebi moškega ali ženskega spola. Vsi »okoreli« samski ljudje so glede možnosti za poln osebnostni razvoj in (re)habilitacijo izgubljeni. Izjeme še nisem videl.«

• Dr. Alojz Ihan - Ali je spolnost konkurenca Bogu?

Cerkev je bila nekoč primer skrajne ambicioznosti, skrajne volje do moči, zato je tudi logična skrajna blokada spolne energije – celibat. S tem je Cerkev postala posebna skupnost znotraj širše družbe, nekakšna paravojaška formacija, po ambiciji in volji do moči celo močnejša od družbe kot celote, ki si zaradi biološke obnove ne more privoščiti popolne blokade spolnosti. Tako lahko logično izpeljemo, da pomeni spolnost na neki način konkurenco božjim načrtom, zlasti kadar se božji načrti zelo pokrivajo z voljo do moči.«

• Dr. Vesna V. Godina - Težave s celibatom v naši kulturi

Obstajajo kulture, v katerih spolnost ni tako visoko rangirana vrednota in se ji je zato, ker ni tako zelo izpostavljena kot področje samopotrjevanja, dokazovanja lastne vrednosti, celo lastne egodefinicije, laže odreči. Gre za to, da bolj ko je v neki kulturi določeno področje više vrednoteno oziroma rangirano, toliko teže se mu je kot področju samopotrjevanja odreči. Mislim, da je, kar se tiče spolnosti, to v zahodnoevropskih kulturah celo teže storiti kot drugod.«

TEKST: Tadej Golob

FOTO: Buenos Dias

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord