O svojih prizadevanjih za zmanjšanje izpustov bodo razvite države ne­obvez­no poročale vsaki dve leti. Da bi manj razvite države pristale na vsaj tako nejasno formulacijo, so se bogatejše (ZDA, EU, Japonska) morale obvezati, da bodo v prihodnjih treh letih v revnejših državah s po desetimi milijardami ameriških dolarjev na leto financirale projekte za ublažitev suše in drugih podnebnih posledic.

Brez konkretnih obvez so si bogatejše države še 'zastavile cilj', da naj bi za pomoč deželam v razvoju do leta 2020 zagotovile 100 milijard ameriških dolarjev. Seveda, najpomembnejši del dogovora je pristanek manj razvitih, da se bodo prihodnje leto spet sestali. Pozorni analitiki so takoj opazili, da deklaracija govori o zmanjševanju izpustov le z vidika, »da je treba preprečiti dvig temperatur«.

Glede na dejstvo, da niti najožji znanstveni vrh Medvladne komisije za podnebne spremembe (IPCC) danes ne more več zanikati dejstva, da se podnebje od leta 2005 ohlaja, so si udeleženke vpisale pridržek: če in dokler se bo sedanji trend ohlajanja nadaljeval, jih nič (niti neobvezujoče) ne obvezuje k ukrepom za zmanjšanje izpustov. In celo tako ohlapnega köbenhavnskega dogovora konferenca ZN ni potrdila, ampak le vzela na znanje, kar pomeni, da je vsaki državi udeleženki prepuščeno, ali se dogovoru pridruži ali ne. Je bilo to res vredno 300 milijonov evrov, kolikor naj bi samo srečanje stalo?

Köbenhavnski (ne)dogovor je bil politični namig, da se tezi o antropogenem ogrevanju uporabni rok izteka. Podobno je v letu 2009 nakazal kapitalski trg. Čeprav so (terminskemu) trgovanju z dovoljenji za izpuste CO2 napovedovali vsaj stoodstotno rast, saj je trg v letu 2008 obrnil več kot 100 milijard ameriških dolarjev, se je ta ustavila: obseg trženih dovoljenj je sicer zrasel za 70 odstotkov, povprečna cena pa je padla s 15 na dva dolarja za tono, tako da je bil skupni promet 'le' dobrih 130 milijard ameriških dolarjev. Analitiki ocenjujejo, da se trgovci poskušajo znebiti karbonskih kreditov in nanje vezanih derivatov, dokler se še da.

Pred köbenhavnskim vrhom smo bili ­priče pravi propagandni ofenzivi IPCC in drugih zagovornikov antropogenega ogrevanja, ki so poskušale javnost in politike zlepa ali zgrda prepričati, da človeški izpusti toplogrednih plinov povzročajo nevarno ogrevanje našega planeta. Mnoge 'obveš­čevalne' akcije so se trudile razkrinkati 'mite', ki jih razširjajo podnebni skeptiki. Oglejmo si vzorec petih 'mitov', ki jih je na svoji tiskovni konferenci napadla ena od slovenskih nevladnih organizacij poklicnih okoljevarstvenikov.

1. Ogrevanje v zadnjih sto letih ni nič posebnega

Zagovornikom antropogenega ogrevanja so bila pretekla toplejša obdobja vedno v napoto. Ne zdi se namreč prav verjetno, da so toplejše vreme v 20. stoletju zakrivili prav človeški izpusti toplogrednih plinov, če so naši predniki doživeli podobna ali celo top­lejša obdobja davno pred množičnim izko­riščanjem fosilnih goriv. Najbliže in najbolje dokumentirano je bilo srednjeveško toplo obdobje in poskusi, da bi ga zanikali ali vsaj relativizirali, imajo že dolgo zgodovino. Prvi odmevni napad na srednjeveško top­lo obdobje je izvedel Michael E. Mann.

S soavtorjema Raymondom S. Bradleyjem in Malcolmom K. Hughesom je leta 1998 v reviji Nature objavil članek z rekonstrukcijo temperatur za preteklih 600 let, ki je dokazovala, da so te šele v 20. stoletju skočile daleč nad prej dokaj enakomerne vrednosti. Metodo rekonstrukcije, ki je postala znana kot MBH98, je Mann uporabil še nazaj do leta 1000 in v tretjem poročilu IPCC (TAR3 2001) objavil svoj graf preteklih temperatur, ki je kazal, da ni bilo niti srednjeveškega ­toplega obdobja niti poznejše male ledene dobe. Graf je takoj postal znan kot hokejska palica.

Interne komunikacije kažejo, da Mannovi hokejski palici niti v najožjem znanstvenem vodstvu IPCC niso vsi verjeli – ampak v javnosti so jo strogo zagovarjali. Z odmevno objavo svoje hokejske palice je Mann zagovornikom antropogenega og­revanja dejansko napravil bolj medvedjo uslugo. Medtem ko so o obsegu in vzrokih sodobnega ogrevanja prej razmišljali predvsem redki klimatologi, je zanikanje obstoja srednjeveškega toplega obdobja razburilo zgodovinarje, arheologe, antropologe in druge znanstvenike, ki so v svojih panogah srečavali množico posrednih dokazov o top­lejšem vremenu v preteklosti.

Hokejska palica je zato sprožila pravi plaz kritičnih člankov in leta 2006 je Joe Barton, predsednik komisije za energijo in trgovino predstavniškega doma ameriškega kongresa, zaprosil profesorja statistike Edwarda Weg­mana, naj Mannovo metodo podrobneje ­razišče. Wegmanovo poročilo je med drugim ugotovilo, da »uporabljena statistična metoda (v MBH98/99, op. p.) povzroči hokejsko palico celo, če so vhodni podatki slučajno generirana števila«. Čeprav Mann v članku navaja, da so temperature rekonstruirane iz več virov, graf dejansko temelji pretežno na podatkih, izračunanih iz samo dveh (sorodnih) vrst bora: Pinus balfouriana in Pinus longaeva.

Obe vrsti sta izjemno dolgoživi (živijo še več kot 4000 let stara drevesa) in obe zares izkazujeta neobičajno hitro rast v 20. stoletju – ampak samo primerki, ki rastejo v zelo ozkem pasu, od zgornje drevesne meje do največ 150 metrov pod njo! Pri niže rastočih P. balfouriana in P. longaeva take izredne rasti ni opaziti, kakor tudi ne pri drugih drevesih. Čeprav je izredna rast najverjetneje posledica nekakšnih okoljskih sprememb v 20. stoletju, razlog prav gotovo ne more biti v višji temperaturi, povečani vsebnosti CO2 ali večji količini padavin, kajti vsi ti dejavniki bi morali enako vplivati tako na niže rastoče bore kot na druga drevesa.

Ko je postala hokejska palica znanstveno že tako diskreditirana, so poskušali zagovorniki antropogenega ogrevanja sred­njeveško toplo obdobje vsaj relativizirati: temperature naj bi bile višje samo v Evropi, ali samo v Evropi, Ameriki in na severnem Atlantiku, ali samo na severni pol­obli … Toda nobena od teh tez dejansko ne zdrži znanstvene preverbe. Izmed stotin znanstvenih člankov, ki potrjujejo obstoj srednjeveškega toplega obdobja tudi na južni polobli, omenimo le nekatere:

- Laguna Aculeo, osrednji Čile: najvišje temperature med srednjeveškim toplim obdobjem so bile 0,5 stopinje Celzija višje kot ob koncu 20. stoletja.
- Cariaco Basin, obala Venezuele: med srednjeveškim toplim obdobjem so bile temperature 0,35 do 0,95 stopinje Celzija višje kot povprečje 20. stoletja.
- Nova Zelandija: temperature so bile 0,75 stopinje Celzija višje kot ob koncu 20. stoletja.
- ožina Makassar, Sulavesi, Indonezija: temperature so bile 0,4 stopinje Celzija višje kot ob koncu 20. stoletja.
- Cold Air Cave, dolina Makapansgat, Južna Afrika: temperature so bile od tri do štiri stopinje Celzija višje kot ob koncu 20. stoletja.

V znanstveni literaturi je mogoče najti še množico člankov, ki nesporno potrjujejo, da se je srednjeveško toplo obdobje pripetilo povsod po svetu in da je bilo marsikje na jugu celo toplejše kot v Evropi. Toda za zagovornike antropogenega ogrevanja je srednjeveško toplo obdobje le najbolj sveža med zgodovinskimi 'anomalijami', zadnje obdobje toplega vremena, ki ga zanesljivo niso mogli povzročiti človeški izpusti toplogrednih plinov, saj takrat prebivalstvo našega planeta ni preseglo 600 milijonov. Še prej, med rimskim toplim obdobjem (od 200 pr. n. št. do 500 n. št.), je na vsej Zemlji živelo manj kot 300 milijonov ljudi, med minojskim (od 1450 do 1300 pr. n. št.) manj kot 50 milijonov in med holocenskim klimatskim optimumom (od 7000 do 3000 pr. n. št.), ko je bilo na vsem planetu manj kot 25 milijonov ljudi, sta se ob nastopu izredno toplega obdobja začela razvijati poljedelstvo in živinoreja.

2. Nedavni izjemni vremenski dogodki in podnebne spremembe

Zagovorniki antropogenega ogrevanja se pogosto sklicujejo na izjemne vremenske dogodke – orkane, suše, poplave in podobno – in jih poskušajo izkoristiti kot posredni dokaz teze, da so ogrevanje v 20. stoletju povzročili človeški izpusti toplogrednih plinov. Ampak da bi imel tak posredni dokaz kakršnokoli znanstveno težo, bi se morala intenzivnost ter pogostost izjemnih vremenskih dogodkov gibati skladno z rastjo zračne koncentracije CO2 in človeških izpustov. In to dokazano ne velja.

Med najmogočnejše vremenske pojave nedvomno sodijo orkani (ki se razvijejo iz tropskih ciklonov), zato na državni univerzi na Floridi redno spremljajo dejavnost tropskih ciklonov ter od leta 1979 tudi natančno merijo njihovo energijo. Izmerjeni podatki nesporno kažejo, da med energijo tropskih ciklonov in zračno vsebnostjo CO2 oziroma človeškimi izpusti ni nikakršne povezave. Medtem ko meritve observatorija Mauana Loa kažejo, da je zračna vsebnost CO2 v drugi polovici 20. stoletja le naraščala, je energija tropskih ciklonov v letih 1979–93 naraščala, potem do leta 1995 upadala, spet naraščala do 1999, upadala do 2002, rasla do 2006 in končno do leta 2009 upad­la na najnižjo izmerjeno vrednost!

Število uničujočih tornadov z močjo F3–F5 (po Fujitovi šeststopenjski, F0–F5, razpredelnici jakosti tornadov) je bilo v ZDA največje leta 1974, od takrat je v upadanju. V ZDA so imela v 20. stoletju suha območja največji obseg leta 1935, (pre)vlažna pa 1983; največ dežja in snega je padlo leta 1995, po letu 2000 ostaja variacija padavin precej pod variacijo v obdob­ju 1975–1985.

Na drugi strani Atlantika so Alpe doživele najbolj sneženo zimo leta 1950 in najbolj suho leta 1929; zime 1995–2000 so bile relativno suhe, a manj kot v letih 1940–1945. Padavine v Alpah ne kažejo nikakršnega trenda, ki bi se ujemal z rastjo zračne vsebnosti CO2 v 20. stoletju.

Čeprav poskušajo zagovorniki antropogenega ogrevanja suše v podsaharski Afriki pogosto ­pripisati škodljivim učinkom človeš­kih izpustov toplogred­nih plinov, so te posledica vpliva Sahare, ki je začela rasti že pred dvema milijonoma let. Toda rast Sahare se je (vsaj začasno) ustavila prav v času globalnega ogrevanja: satelits­ki posnetki kažejo, da je imela Sahara največji obseg v človeški zgodovini leta 1984 – to je bilo tudi najbolj sušno leto v Sahelu – in od takrat bolj ali manj stagnira.

Pogostost in intenzivnost izjemnih vremenskih dogodkov se nikakor ne gibljeta skladno z rastjo zračne koncentracije CO2 ali obsegom človeških izpustov – ampak vseeno se ne moremo znebiti občutka, da so orkani, suše ali poplave čedalje po­gos­tejši. Toda za tak občutek so krivi mediji, ki so vse bolj nagnjeni k senzacionalizmu.

Povsem smo se že navadili, da nam televizija zagotavlja kar neposredni prenos vojaških operacij, potresov ali skrajnih vremenskih dogodkov – ampak ni bilo vedno tako. Če se je pred denimo 20 leti iztiril vlak v Indiji ali če je cunami prizadel japonski otok, smo to izvedeli naslednji dan iz časopisov. Danes je na kraju samem vedno tudi TV-ekipa in neposredni prenos katastrofe je udarna novica. Zato so vsakovrstne nesreče bistveno bolj navzoče v naši zavesti in se zdijo tako pogostejše kot hujše. Na primer, redno spremljamo poročila o oboroženih napadih in drugih nasilnih dejanjih v ZDA. Zdi se, da je ta država čedalje nevarnejša, a dejansko je pogostost nasilnih zločinov v ZDA po letu 1993 bistveno zmanjšala!

Predvsem po letu 1995 postaja vedno pogostejše poročanje, ki vse vremenske skrajnosti pripisuje podnebnim spremembam. Če na primer primerjamo spreminjanje energije tropskih ciklonov in pogostost uporabe izraza 'podnebne spremembe' v britanskih časopisih, bomo opazili, da je ta rasla tudi v času, ko je energija ciklonov dejansko upadala. Tako je bilo denimo leta 2001 precej manj orkanov kot leta 1996 – ampak poročil o orkanih je bilo bistveno več.

3. Ogrevanje v zadnjem stoletju je posledica naravnih dejavnikov

Tezo, da so bili za zdaj že preteklo ogrevanje krivi človeški izpusti toplogrednih plinov, je dejansko razvrednotila sama narava, saj se je ozračje po letu 2005 začelo ohlajati. Da je ta 'anomalija' za zagovornike teorije o antropogenem ogrevanju še kako neprijetna, v internih izmenjavah mnenj priznavajo celo ljudje iz najožjega znanstvenega vrha IPCC. Kevin Trenberth (NCAR) tako v e-pošti Michaelu E. Mannu z dne 12. septembra 2009 piše: »Dejstvo je,
da ne moremo pojasniti pomanjkanja ogrevanja v tem trenutku …« V znanosti, ki ni podrejena ideologiji IPCC, seveda že dolgo poznamo razlago (preteklega) ogrevanja, ki se v nasprotju s tezami IPCC dejansko sklada z izmerje­nimi dejstvi in obnašanjem podnebja skozi zgodovino.

Podnebne spremembe na Zemlji povzročajo razlike v osončenosti. Ta se na dolgi rok spreminja z nagibom Zemljine osi, precesijo enakonočij in odmikanjem oziroma približevanjem Zemljine tirnice Soncu – ti trije dejavniki se skupaj ponavljajo v ciklu 100 tisoč let (Milankovićevi cikli), kar je obdobje med velikimi ledenimi dobami.

Kratkotrajne ohladitve lahko povzročijo vulkani, ki v ozračje izbruhajo velike količine prahu in žvepla, kar odbije več sončne svetlobe. Indonezijski vulkan Tambora je z izbruhom leta 1815 denimo povzročil leto brez polet­ja 1816, ko je bila zemlja v Evropi in ZDA še konec maja globoko zamrznjena, junija pa je močno snežilo; večina posevkov je bila uničena in tisoče ljudi je umrlo ­zaradi lakote.

Srednjeročne spremembe, kakršne so zagovorniki antropogenega ogrevanja pripisovali človeškim izpustom, pa se najbolje skladajo s cikli sončnih peg. Ozračje Zemlje iz vesolja stalno obstreljuje tako ime­novano kozmično sevanje. Ti ­visokoenergetski delci pustijo v ozrač­ju kondenzacijske sledi in ­mikroskopske kapljice tvorijo kondenzacijska jedra, ki ob primerni vlažnosti povzročijo nastanek oblakov. Oblaki zelo učinkovito odbijajo sončno svetlobo, zato več oblakov pomeni hladnejše vreme.

Ampak sončni veter, tok plazme s Sonca, kozmične delce 'odpihuje' proč od sončnega sistema. Sončne pege so veliki viharji, ki tvorijo odprtine v najvišjem delu sončne atmosfere in zato odprejo pot za večji ­dotok plazme iz notranjosti. Ob velikem ­številu sončnih peg je zato sončni veter močnejši, 'odpihne' večji delež kozmičnega sevanja, zato ga manj prodre v naše ozrač­je, povzroči manj oblakov, ki zato odbijejo manj sončne svetlobe – in vreme je relativno toplejše. In obratno: kadar je peg malo, je sončni veter šibkejši, 'odpihne' manj kozmičnega sevanja, zato ga več prodre v ozračje, povzroči več oblakov, ki zato odbijejo več sončne svetlobe – in vreme je relativno hladnejše.

Zemljo ogreva samo Sonce in oblaki v povprečju odbijejo 77 W/m2, kar je skoraj petdesetkrat več kot 1,6 W/m2, ki jih (močno pristranski) modeli IPCC pripisujejo ogrevalnemu učinku človeških izpustov CO2. Zvezo potrjuje tudi dolgoročna zgodo­vina temperaturnih sprememb: hladna obdob­ja sovpadajo z relativno večjim tokom kozmičnega sevanja (in manjšim številom sončnih peg) in obratno. Podrobnejše analize vpliva kozmičnega sevanja na nastanek oblakov raziskuje tudi CERN, evropska organizacija za jedrske raziskave. V zadnji tretjini 20. stoletja je bilo število sončnih peg nadpovprečno veliko – zato smo občutili 'globalno ogrevanje'.

Od leta 2005 pa je izjemno majhno in Nasina sonda Ulysses je septembra 2008 izmerila, da je tok plazme s Sonca najmanjši v zad­njih 50 letih – zato se ozračje v nasprotju z napovedmi IPCC ohlaja.

4. Globalno ogrevanje in povečanje koncentracije CO2 bosta koristna

Tudi če v skladu z napovedmi IPCC predpostavimo, da bi človeški izpusti CO2 zares povzročili dvig zračne koncentracije in ­temperatur, bi bile posledice tako pozitivne kot negativne. Če bi se uresničili denimo najbolj črni scenariji IPCC, bi na primer kmetijstvo ponekod nedvomno veliko utrpelo zaradi suše, izgube polj zaradi širjenja puščav, salinacije niže ležeče zemlje zaradi dviga morske gladine, izgube pridelka zaradi neviht in povečane erozije in podobno. Toda po drugi strani bi imela napovedana rast zračne koncentracije CO2 in temperatur tudi koristne posledice: ogljikov dioksid je za rastline primarna hrana (poleg vode), zato dvig zračne koncentracije za 300 ppmv (prostorskih delov na milijon) tipično poveča rast ter pridelek za eno tretjino (učinek je znan kot karbonska fertilizacija).

Top­lejše vreme pomeni ne le toplejšo, ampak tudi daljšo sezono rasti. Med srednje­veškim toplim obdobjem so na primer kmetje marsikje v zahodni in srednji Evropi pobi­rali po dve žetvi na leto. Ogrevanje podnebja bi za kmetijstvo usposobilo tudi nova območja, ki so danes prehladna, in podobno. Objektivna analiza bi morala enakopravno obravnavati tako negativne kot pozitivne posledice napovedanega ogrevanja. Toda v poročilih IPCC in sorodnih publikacijah so pozitivne posledice in stroški zmanjševanja izpustov CO2 vedno podcenjeni, negativne posledice pa precenjene.

Na primer Sternovo poročilo, ki pomeni temeljni izgovor britanske vlade za agresivno obdavčitev 'škodljivih izpustov', predpostavlja, da je karbonska fertilizacija nična. Študija predpostavlja čisto izgubo poljedelskih površin in ne upošteva možnih prilagoditev (novi hibridi, polja nad višino salinacije, v okoljih, ki bodo toplejša, in podobno).

V istem besedilu je bodoči obseg lakote zaradi antropogenega ogrevanja ocenjen na osnovi predpostavke, da bomo leta 2080 uporabljali enako poljedelsko tehnologijo kot danes – kar je tako nesmiselno, kot če bi skušali današnjo pridelavo hrane oceniti na osnovi kmetijske tehnologije iz leta 1930!

Ko se Sternovo poročilo loteva stroškov takojšnjega zmanjševanja izpustov CO2, pretirava v drugo smer ali celo napačno povzema lastne vire. Besedilo citira dela D. Andersena, ki je izračunal, da je današnja cena zmanjševanja izpustov CO2 251 evrov za tono (225 angleških funtov); a poročilo predpostavlja ceno 69 evrov za tono (100 ameriških dolarjev), Sternov povzetek pa celo 59 evrov za tono (85 ameriških dolarjev). Tehnološki napredek naj bi ceno zmanjševanja izpustov CO2 »v prihodnjih 20 letih zmanjšal na polovico in še za tretjino do leta 2050« – torej, tehnologija, ki jo IPCC zagovarja, bo uživala hiter tehnološki razvoj, kmetijstvo pa nič. Ker hoče Sternovo poročilo dokazati, da je današnje zmanjševanje izpustov bistveno cenejše kot odpravljanje prerokovanih posledic leta 2080, v oceni današnje vrednosti bodočih stroš­kov predpostavlja letno diskontno mero 0,1 odstotka, kar je ekonomsko absurdno. In podobno.

Če pozitivne in negativne posledice napovedanega ogrevanja obravnavamo enakopravno in stroške zmanjševanja izpustov CO2 obračunamo po enakih ekonomskih kriterijih kot stroške posledic predpostavljenega ogrevanja, je najugodnejši scenarij business as usual. Torej, da se človeštvo še naprej razvija ob polnem izkoriščanju fosilnih goriv, ne da bi se oziralo na izpuste toplogrednih plinov, celo če bi ti povzročili podnebne spremembe, ­kakršne IPCC napoveduje.

Poročila IPCC in sorodni dokumenti strašijo s posledicami (znanstveno neutemeljenega) antropogenega ogrevanja: povečana smrtnost zaradi tropskih bolezni, lakote zaradi izgube poljedelske zemlje, pomanjkanje vode in podobno. A vse te težave svet pestijo že danes – in obstajajo izdelani načrti (denimo ZN) za njihovo reševanje. Izvedba teh načrtov, ki bi našteta tveganja v desetih letih zmanjšala za 50 do 75 odstotkov, bi stala približno 20 odstotkov cene kjotskega sporazuma!

5. Znanstvenikom, ki napovedujejo globalno ogrevanje, ne moremo zaupati

IPCC in poklicni okoljevarstveniki so svojo tezo o antropogenem ogrevanju tipično ilustrirali s senzacionalističnimi podatki, ki so se navsezadnje izkazali kot napačni. Na primer Al Gore v svojem dokumentarcu Neprijetna resnica posebej poudari taljenje snega na Kilimandžaru in celo napove, da bo v desetih letih izginil. Toda snežna kapa na Kilimandžaru se ni zmanjševala zaradi višjih temperatur, ampak zaradi manj padavin. In dejansko spet raste. Leta 2002 je svet obletela senzacionalna novica, da polinezijsko otoško državico Tuvalu ogroža dvig morske gladine zaradi globalnega ogrevanja – vedno več niže ležečih območij Tuvaluja je ob visokih plimah in vetrovih poplavljenih, vlada že prosi Avstralijo, Novo Zelandijo in druge države, naj sprejmejo njene državljane. Toda obalna erozija na Tuvaluju se ne dogaja zaradi dviga morske gladine, ampak je posledica izsekavanja mangrovskih gozdov ter grad­nje na prej zaraščeni obali.

Take in podobne race IPCC in poklicni okoljevarstveniki vedno znova lansirajo kot dokaz 'podnebnih sprememb', a se redno izkažejo kot neresnične. Trditev IPCC v resnici sploh ni mogoče znanstveno preveriti. Skeptične raziskovalce, ki poskušajo dobiti vpogled v surove podatke ali metode, na osnovi katerih IPCC napoveduje okoljsko katastrofo, redno odpravljajo z raznoraznimi izgovori.

Na primer: na prošnjo avstralskega razis­kovalca Warwicka Hughesa, naj mu omogoči vpogled v surove podatke, je direktor centra Hadley (Hadley Climatic Research Unit, East Anglia University) Phil Jones odgovoril: »Zakaj bi vam jih dajal na razpolago, če je vaš cilj le, da poskušate v njih najti napako?« IPCC je ustanovljen kot telo Združenih narodov, center Hadley je javni zavod – in vendar je Jones Warwicka zavrnil: »Celo če se WMO (Svetovna meteorološka organizacija, op. p.) strinja, vam še vedno ne bom predal [surovih] podatkov.«

Ko se Jones zahtevam na osnovi FOIA, zakona o svo­bodnem dostopu do informacij v javnih ­institucijah, ni mogel več legalno izogniti, je sporočil, da surovih podatkov sploh nima, da so bodisi izgubljeni bodisi so bili po pripravi obdelanih rezultatov odstranjeni. In takih zgodb je še na ducate. To je dejansko standard delovanja IPCC in znanstvenikov, ki zagovarjajo tezo o antropogenem ogrevanju: temeljni podatki so dostopni le 'našim', analitične metode 'zasebne', publikacije pišejo in recenzirajo ljud­je iz istega kroga.

Kadar surovi podatki ali metode le pricurljajo iz posvečenega kroga IPCC, se pogosto izkaže, da so zagovorniki antropo­genega ogrevanja prilagodili izmerjene vrednosti, da bi potrdili svojo tezo. Kot Michael E. Mann s hokejsko palico. V surovih podatkih iz ledeniš­ke vrtine Siple na Antarktiki je denimo vsebnost CO2 za leto 1897 enaka izmerjeni na Mauna Loa za leto 1970; ampak v podatkih, ki so dostopni javnosti, je izmerjeni podatek iz leta 1897 'kalibriran' v leto 1970 – niz meritev je zamaknjen za 83 let! Zgolj slučajno ali zato, ker bi sicer meritve iz vrtine Siple kazale, da je zračna vsebnost CO2 že leta 1897 dosegla enako vrednost, kot je bila izmerjena leta 1970? In potem se je zgodil še Climategate.

Mediji so 20. novembra 2009 poročali, da so neznani hekerji vdrli v računalniški sistem Centra za podnebne raziskave Had­ley, enega najpomembnejših virov analiz, ki jih objavlja IPCC. Prekopirali so interno pošto, podatke in dokumente – vse se je že dan pozneje pojavilo na spletu. In sumi, da zaprti znanstveni krog, ki služi IPCC, prikriva, prikrojuje in potvarja podatke, so dobili potrditev v interni e-pošti glavnih akterjev.

Temeljno načelo znanstvenih raziskav je, da morajo biti vsi uporabljeni podatki in metode javno dostopni, da lahko kdorkoli preveri upravičenost sklepov. A očitno si 'podnebni znanstveniki' načelo preverljivosti predstavljajo po svoje. Michael E. Mann piše Timu Osbornu (Hadley), da mu daje ­podatke 'samo za osebno uporabo' kot ­zaupanja vrednemu kolegu, kajti »nočemo, da bi tako umazano perilo prišlo v roke ­tistih, ki bi želeli izkrivljati ...«.

Phil Jones v e-pošti kolegom eksplicitno priznava potvarjanje podatkov: »Ravnokar sem izvedel trik (s predelavo podatkov, op. p.), ki ga je Mike uporabil za članek v reviji Nature, s prištevanjem realnih temperatur k vsakemu od nizov [podatkov] za zadnjih 20 let (torej od 1981 dalje) in od leta 1961 za Keithov [niz], da skrijem upadanje.«

Ta in še mnoga druga interna sporočila iz centra Hadley so marsikje spodbudila preverjanje podatkov. Avstralski profesor WibjÖrn KarlÉn se je že od objave četrtega poročila IPCC (AR4 2007) čudil, ker slika na 40. strani kaže, da so povprečne temperature v Avstraliji v 20. stoletju očitno narasle – surovi podatki iz 222 postaj so kazali kvečjemu majhno upadanje. Willis Eschen­bach je Hedleyjevo metodo statistične homogenizacije, s katero iz surovih podatkov v centru Hadley računajo globalne trende, preizkusil na enem samem nizu temperatur iz vremenske postaje pri letališču Darwin: surovi podatki so kazali majhno upadanje, povprečna temperatura je bila ob koncu 20. stoletja za 0,4 stopinje Celzija nižja kot v začetku meritev; ampak 'homogenzirani' niz je pokazal rast za 1,2 stopinje Celzija!

Podobno so našli v Rusiji: Inštitut za ekonomske analize (IEA) ugotavlja, da je center Hadley iz ruskih vremenskih podatkov selektivno izbral le meritve iz mest v evropskem delu, izpustil pa veliko večino Sibirije; zato lahko AR4 sklene, da se temperature v Rusiji dvigujejo – čeprav surovi podatki čez celotno ozemlje kažejo stagnacijo.

'Homogenizacijo' v slogu IPCC si je privoščil tudi novozelandski Nacionalni inštitut za vodne in podnebne raziskave (NIWA): minister za podnebne spremembe bo moral parlamentu razložiti, kako je mogoče, da surovi podatki iz merilnih postaj na Novi Zelandiji v 20. stoletju kažejo le minimalno rast temperature, obdelani pa skoraj celo stopinjo Celzija.

O podobnih manipulacijah podatkov poročajo tudi iz ZDA in Kanade. In vsak dan prihajajo nova odkritja v podobnem slogu. Med zanimivo e-pošto iz centra Hadley najdemo tudi sporočilo Phila Jonesa Michaelu E. Mannu: »Ali lahko pobrišeš vso e-pošto, ki sta si jo s Keithom izmenjala glede AR4?« AR4 je integralno poročilo IPCC iz leta 2007. Zakaj je bilo treba pobrisati e-pošto o AR4, bomo brez dvoma še izvedeli. Seveda zaprtemu krogu 'znanstvenikov',
ki so ustvarjali in promovirali tezo o antropogenem ogrevanju, ni mogoče zaupati. Če bi zanje veljala enaka pravna načela kot za ­vsakega trgovca, bi se znašli pred sodiščem: prikrivali in potvarjali so podatke, ki so jim bili zaupani v okviru njihove javne funkcije, ter s svojo 'znanostjo' zavajali javnost.

Zakaj?

Potvorjeni raziskovalni rezultati, ki jih je IPCC objavljal in promoviral, so bili (in še so) izgovor za nove davke in finančne obremenitve. A vsaj po mojem mnenju to ni najhujši greh 'podnebnih znanstvenikov': oblasti nam
v vsakem primeru predpisujejo vedno nove davke in si izmišljujejo nove koncesije v prid svojih političnih podpornikov. Če za izgovor ne bi imele antropogenega ogrevanja, bi si pač izmislile kaj drugega.

Največjo škodo je utrpela znanost. Kajti če je mogoče po metodah IPCC nekaznovano vplivati na javnost in politiko, potem rezultat znanstvene raziskave ne velja nič več kot plačana reklama. In reklama je veliko cenejša kot znanstveni projekt, ki – če je pošteno izveden – ne more dati vnaprej predpisanega rezultata.

Zakaj so potem ljudje, ki se vendarle imajo za znanstvenike, to počeli? Denar najbrž ni povsem nepomemben. Medtem ko zagovorniki antropogenega ogrevanja vedno znova poudarjajo raziskovalno financiranje, ki ga nekateri skeptični znanstveniki pridobijo iz naftnih ali premogovniških krogov, je o denarju in drugih bonitetah IPCC ter njenih raziskovalcev bolj malo govora.

Predsednik IPCC Radžendra K. Pačauri je ­direktor indijskega podjetja za energetsko svetovanje TERI, ki ga je prvotno ustanovil industrijski gigant TATA. TERI ima filiale ali povezana podjetja v Veliki Britaniji, ZDA in drugje. Pačauri je tudi svetovalec nadzornega odbora Siderian, kalifornijskega investicijskega sklada za trajnostne tehnologije.

In direktor Risk Governance Council v Ženevi, podjetja za promocijo bioenergije, ki sta ga ustanovila evropska energetska ­giganta EDF and E.On. Sedi v nadzornem odboru Chicago Climate Exchange, največ­je in najdobičkonosnejše borze za trgovanje z dovoljenji za izpuste CO2. In to je le manjši del Pačaurijevih poslovnih dejavnosti, ki so v konfliktu z njegovim predsedovanjem IPCC.

Phil Jones je (poleg sredstev za delovanje centra Hadley) v letih 2000–2006 dobil okoli 13 milijonov evrov raziskovalnih sredstev, šestkrat toliko kot v prejšnjih petih letih. Za podnebne raziskave je Michael E. Mann iz sklada za gospodarske spodbude samo v juniju 2009 prejel 541.184 ameriš­kih dolarjev. EU je za podnebne raziskave namenila tri milijarde evrov, predstavniški dom ZDA obravnava financiranje v višini 1,3 milijarde ameriških dolarjev, samo ameriška zvezna država Kalifornija namenja dodatnih 600 milijonov.

In vse to je le delček od 94 milijard ameriških dolarjev, kolikor je bilo v letu 2009 financiranja za tako imenovane zelene stimulacije (po oceni banke HSBC). Prerok antropogenega ogrevanja James Hansen je leta 2001 prejel 200 tisoč ameriških dolarjev vredno nagrado Heinzovega sklada, in si leta 2007 delil milijon ameriških dolarjev vredno nagrado Dan David. In tako naprej do zadnjega ­člana IPCC, ki mu (kot minimum) njegova država plačuje sodelovanje na sestankih delovnih teles IPCC; v letu 2009 je bilo ­mogoče pod okriljem IPCC med drugim potovati na Havaje, Bali, v Sao Paolo, ­Benetke, Antalijo ...

Kot državljani Evropske unije se lahko danes sprašujemo, zakaj se je prav EU s svojimi najskrajnejšimi stališči tako osramotila v köbenhavnski šlamastiki. Morda vsaj del odgovora ponuja ADAM, zaupni interni dokument centra Hadley, ki je bolj ali manj načrt, kako v EU lobirati za skrajna stališča o podnebnih spremembah. Kot sodelavka projekta je navedena tudi slovenska članica IPCC Lučka Kajfež Bogataj.

Mišo Alkalaj

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord