Hamburg

Na Reeperbahnu ob pol enih zjutraj

Edini napotek, ki sem ga dobila pred zahtevno žurersko odpravo v Hamburg, je bil: popoldne je namenjeno počitku, opolnoči zvoni budilka in do naslednjega popoldneva boš zopet v postelji … ali pa tudi ne. Za zabavo na glavni ulici St. Paulija ni nikoli ne prezgodaj ne prepozno, vprašanje je le, koliko klubov lahko obdelate v eni noči.

St. Pauli je dobil ime po cerkvi svetega Pavla, zgrajeni zunaj mestnih vrat Hamburga za prebivalce predmestja. Poleg dušnih pastirjev so se tam nastanile tudi druge obrti, ki v mestu niso bile zaželene zaradi smradu, hrupa … ali nemorale. Na glavni ulici Reeperbahn so bili poleg izdelovalcev vrvi (nemško Reeper) pogosti in hvaležni obiskovalci tudi mornarji, ki so iskali zabavo in užitke, medtem ko so njihove ladje razkladali in nakladali v bližnjem pristanišču. Torej odlične razmere za razvoj največje rdeče četrti v Evropi, imenovane tudi die sündige Meile (Milja greha).

Toda Reeperbahn in njegova okolica nista Sodoma in Gomora. Podoba St. Paulija kot legla pregrehe je povsem napačna, saj je to predvsem zabaviščna četrt, v kateri poleg prostitucije obiskovalci najdejo tudi odlične gledališke predstave in muzikale. Hamburg namreč velja za nemško prestolnico muzikalov.

Trenutno na Reeperbahnu navdušuje Ich war noch niemals in New York s hiti avstrijskega pevca Uda Jürgensa. Tudi večina od nekaj sto hamburških klubov, v katerih se kalijo bodoče zvezde, najdete v hamburški meki zabave. In prav v St. Pauliju so v začetku šestdesetih let kariero začeli legendarni Beatli z nastopi v klubih Indra, Kaiserkeller in najbolj znanem Star-Club na ulici Grosse Freiheit. ž

Njihovi zagreti oboževalci lahko poleg trga, posvečenega skupini, od nedavnega obiščejo tudi muzej Beatlov, seveda pa noben pogovor s prebivalci St. Paulija, zlasti starejšimi, ne mine brez pripovedovanja legendarnih zgodbic – od tistih resničnih o nastopu Johna Lennona v spodnjicah in ‘maščevanju’ Georgea Harrisona, ki je pozneje nastopil s straniščno školjko okoli vratu, do raznih scanj po nunah, kar se je pozneje izkazalo za neresnično.

Kljub Beatlom pa je neuradna himna St. Paulija oziroma Kieza, kot predel tudi imenujejo, stara pesem Hansa Albersa iz filma Grosse Freiheit nr. 7 z naslovom Auf der Reeperbahn Nachts um Halb Eins (Na Reeperbahnu ob pol enih). Ko se prava zabava ravno začne …

Oh, kje bi začel?

St. Pauli je moško igrišče. Alkohol, televizijski zasloni s športnimi prenosi in seks, seks, seks. Nekoč mi je prijateljica zaupala skrivnost, ki se glasi: kako veš, da moški misli na seks? Ker diha. In v St. Pauliju se ponoči diha globoko.

Da zabaviščni predel Hamburga vodi moški princip, postane jasno ob vhodu v eno od institucij Kieza – bar Ritze, katerega vhodna vrata so mednožje široko razkrečenih ženskih nog, seveda v samostoječih nogavicah, ljubkovalno imenovanih šnelfukarce.

Ena glavnih znamenitosti Kieza je policijska postaja Davidwache, ki, kako priročno, stoji na začetku ulice Davidstrasse, kjer je ponoči dovoljena poulična prostitucija. Množice najpogosteje privabi na ulico zgolj radovednost, njihove fantazije pa ob pogledu na prostitutke, oblečene v džins in udobne puloverje, ostanejo neizpolnjene.

Za kaj več se je treba sprehoditi do najbolj vročih vrat v mestu, ki zapirajo pogled v ulico Herbertstrasse. Že od 19. stoletja je to tradicionalni naslov prostitutk. V času nacizma, ko striptiz in prodajanje seksualnih storitev uradno nista bila dovoljena, je bila prostitucija tolerirana le na tej ulici. V sedemdesetih letih je policija na prošnjo prostitutk približno 60 metrov ulice ogradila z vrati, ki mladoletnim in ženskam preprečujejo vstop. No, pravno imajo vstop v ulico dovoljen tudi ženske, vendar so mi sprehod po ulici in ogled gospodičen, ki storitve ponujajo v izložbah, toplo odsvetovali.

Moje vztrajanje se je končalo šele ob opozorilu, da me bodo same prostitutke takoj ob vstopu v ulico nagnale z glasnim vikom in krikom, če pa to ne bo pomagalo, lahko na glavo dobim tudi vsebino škafa s smrdečo vsebino, ki močno spominja na urin …

Tudi nemškega kolega, ki se je po uličici le sprehodil, prijateljice noči niso ravno gostoljubno sprejele, saj radovedneži niso zaželeni. Tiste, s katerimi mu je uspelo govoriti, so mu povedale, da v izložbah ves dan dela približno 150 žensk, ki so stare od 21 do 63 let, med njimi pa so tudi akademsko izobražene. Zaradi krize pa je strank manj, kakšne od ljubiteljic noči tudi po ves dan ne obišče niti ena, najem izložbe pa stane več kot sto evrov na dan. Poleg tega mora veliko delavk svoj zaslužek deliti z zvodniki, čeprav je zvodništvo po zakonu o legalizaciji prostitucije iz leta 2002 prepovedano.

Ulica Grosse Freiheit je ulica striptiz barov in seksa v živo. Do nedavnega si je bilo predstave seksa v živo mogoče ogledati v vrsti klubov, od leta 2007 pa se nezadovoljeni in ‘esteti’ lahko naslajajo le še v klubu Safari. Lani je svoja vrata zaprl tudi legendarni Hotel Luxor, najstarejši hamburški bordel. Kriza je torej udarila tudi po najstarejši obrti na svetu, kljub ­popustom za starejše občane in karticam zvestobe. Danes je najbolj razvpit bar na ulici Dollhouse, kjer lahko opazujete veščine barskih plesalk.

Ker me ples na štangi ni zanimal, sem noč raje preplesala v klubih Molotow (www.molotowclub.com), Mandarin Kasino (www.mandarin-kasino.de), Sommer Salon, Neidklub (www.neidklub.de), se nacejala z mexicano (žgoč koncentrat koktajla bloody mary), pivom in koktajli v klubu Rosie’s, Thomas Read in končala v zgodnjih nedeljskih urah v klubu Golden Pudel Club v bližini ribje tržnice, obisk katere je bil seveda uradni izgovor, da se je noč razvlekla globoko v jutro.

Obisk nedeljskega Fischmarkta, ki ponuja veliko več kot le ribe, je namreč mogoč le, če ga združite s ponočevanjem, saj se tržnica odpre že ob petih zjutraj. Še dobro, da pametni Hamburžani zajtrk strežejo do pete popoldne!

»Že mogoče, da sem bil rojen v Liverpoolu, toda odrasel sem v Hamburgu,« je svoje obdobje kaljenja pri svetem Pavlu komentiral John Lennon. John in njegovi kompanjoni niso nikoli povsem odrasli, a po hamburški iniciaciji jim tega niti ne moremo zameriti.

Slovarček za lažjo orientacijo:

Schanze – nekdanji skvoterski predel, ki ga še vedno obožujejo alternativci, vedno bolj pa kavarne in bare oblegajo tudi bogati poslovneži. Ob sobotah in nedeljah vam v Bedford Café z zajtrkom postrežejo do 17. ure.

Portugalska četrt – očarljiv predel v bližini cerkve svetega Mihaela z odličnimi španskimi tapas bari in portugalskimi ribjimi restavracijami.

Ausseralster in Binnenalster – jezeri v samem srcu mesta z najprestižnejšimi hoteli, nakupovalnimi središči in ambasadami. Ne zamudite sončenja na pomolu kavarne Bodo’s Bootssteg.

Blankenese – bogataški predel ob reki Elbi z eno najpriljubljenejših plaž Strandperle.

Seks je odnos med dvema … ali tremi … ali štirimi …

Prostitucija je v Nemčiji od leta 2002 legalizirana, največja težava pa kljub temu ostaja trgovina z belim blagom in siljenje v prostitucijo predvsem žensk iz vzhodne Evrope.

Čeprav je prostitucija priznana kot poklic in morajo prostitutke svojo dejavnost prijaviti in plačevati davke (strankam morajo zaračunati celo DDV), natančno število žensk in moških, ki se v Nemčiji ukvarjajo z najstarejšo obrtjo, ni znano, najpogosteje pa se navaja številka 400 tisoč, ki jo je objavila organizacija prostitutk HYDRA. Približno polovica prostitutk je tujk.

V Nemčiji lahko prijateljice noči najdete v barih, na ulicah (najbolj znana je Herbertstrasse v Hamburgu), v centrih Eros, kjer prostitutke najamejo sobo in za usluge računajo od 30 do 50 evrov (največji takšen bordel v Evropi je Pascha v Kölnu s približno 120 sobami), ali pa v zasebnih stanovanjih, do koder boste pot našli prek oglasov.

Za tiste, ki imajo večje apetite, obstajajo klubi s pogosto najetimi prostitutkami in ‘amaterji’. Moški obiskovalci morajo plačati vstopnino od 80 do 120 evrov, ženske pa lahko najpogosteje vstopijo brezplačno. Večkrat so takšni klubi savne ali nudistični klubi, cena se giblje od 30 do 100 evrov, na voljo pa je veliko več kot le savnanje in masaža. Največji tak­šen klub je Artemis v Berlinu.

Ena od študij o seksualnem življenju Nemcev navaja, da je imelo izkušnjo s prostitutkami od 10 do 30 odstotkov odraslih Nemcev. Dobrosrčna agencija Sensis iz Wiesbadna pa vzpostavlja stike med prostitutkami ter telesno in duševno motenimi ljudmi.

 

TEKST Jasmina Dvoršek    
FOTO Red Dot, Neidklub,
Hamburg Tourist Board

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ