Poklicni nogometaši so po merilih navadnih smrtnikov pravi srečneži. Z igro, ki jim je v užitek in zabavo, služijo milijone in se kopljejo v slavi, poleg tega se nanje lepijo lepotice, ki bi jih, če bi opravljali kak drug poklic, morda gledali le na televizijskem zaslonu. Nogomet je pač specifičen. Kdor ga ne igra, ga skoraj gotovo spremlja po televiziji. Podjetja, ki želijo karkoli prodati, preprosto ne morejo mimo tolikšne množice morebitnih kupcev in se dobesedno ponujajo velikim klubom za pokrovitelje. Podatki ameriške revije Forbes o vrednosti najbogatejših nogometnih klubov se tako berejo kot poslovna poročila multinacionalk.

Največ pod žogo

Najbogatejši med njimi je tudi letos Manchester United, ki je vreden več kot milijardo evrov. Sledita mu Real Madrid in Berlusconijev Milan, ugotavlja ameriška revija Forbes. Finalist letošnje lige prvakov, londonski Arsenal, ki je v zadnjem letu pridobil največ vrednosti, se bo prihodnjo sezono preselil na dobre pol milijarde evrov vreden stadion, s čimer naj bi si letne prihodke povečal za 47 milijonov evrov. S toliko denarja bi denimo na ljubljanski borzi lahko pokupili vse delnice Žita in še bi vam ostala poldruga milijarda tolarjev za sladkarije!

Resni klubi na zahodu in že tudi marsikje na vzhodu so prava podjetja, bolje rečeno, kar multinacionalke. Lastnik katerega od klubov, katerih delnice so uvrščene na borzo, sicer res lahko postane vsak med nami že z nakupom delnic na borzi, a ker to pač stane, so med njihovimi največjimi lastniki mnogi znani ljudje, zlasti iz sveta gospodarstva in politike. Že omenjeni bivši italijanski premier in medijski mogotec Silvio Berlusconi je največji lastnik Milana. Libijski diktator Moamer Gadafi je z državno naftno družbo Tamoil partner družine Agnelli med lastniki torinskega Juventusa.

Ameriški milijarder Malcolm Glazer, ki je sicer močan lastnik športnih klubov v ZDA, je kljub negodovanju navijačev pokupil večino delnic Manchester Uniteda. Poslovno spreten ruski tajkun, ki je obogatel z velikimi naftnimi posli, Roman Abramovič, je londonski klub Chelsea kupil v hudih težavah in iz njega z močnimi finančnimi injekcijami naredil zastrašujočo silo na nogometnih igriščih. Vsi omenjeni so v prvi vrsti dobri poslovneži, in čeprav se zdi njihovo vlaganje v šport na prvi pogled metanje denarja skozi okno, so ti ljudje vsako leto bogatejši.

1 Brazilec = 21 Ekvadorcev

Skupna vrednost vseh pogodb, ki jih imajo udeleženci svetovnega prvenstva z matičnimi klubi, dosega osupljivih 3,8 milijarde evrov. Najbogatejši so seveda člani brazilske reprezentance, ki v povprečju s premijami in nagradami ter prihodki od pokroviteljev skupaj na leto zaslužijo 16,4 milijona evrov. Torej je en Brazilec danes na nogometnem trgu v povprečju vreden kot vsa 21-članska reprezentanca Ekvadorja ali kot sedem 23-članskih moštev Savdske Arabije. Tik za Brazilijo se na lestvici najdražjih nogometnih nacij gnetejo Španija, Anglija, Italija in Francija. In treba je vedeti, da so zaradi trenutno negotovega položaja svetovnega gospodarstva pokrovitelji danes varčnejši kot pred petimi leti. Kaj šele bo, ko bo gospodarstvo znova v vzponu?!

Srbija in Črna gora ter Hrvaška, reprezentanci, za kateri bo najbrž navijalo mnogo Slovencev, sta med najbolje plačanimi na 11. oziroma 13. mestu, skupaj pa sta na trgu vredni slabih 207 milijonov evrov. Kar sploh ni slabo. Zlasti še, če pomislimo, da vsem slovenskim nogometnim zvezdnikom v zadnjih 15 letih skupaj najbrž ni uspelo nabrati niti desetine tega zneska. Nedvomno je finančno najuspešnejši slovenski nogometaš Zlatko Zahovič, ki je v svojem zadnjem klubu, portugalski Benfici, delal za mesečno plačo 150 tisoč evrov. Nekako ni posebno težko uganiti, da bi Zahovič pri nas težko našel službo, kjer ne bi bil podplačan.

Z debelo denarnico do zmage?

Večinoma je tržna vrednost športnika dober pokazatelj njegove kakovosti in najdražje reprezentance so navadno tudi v najožjem krogu favoritov za prvaka. Nogomet je enako kot vsi sodobni športi že prava znanost, zato imajo le najbogatejši najboljše razmere za vadbo, spremljanje napredka in zdravljenje morebitnih poškodb, kar pomeni, da se njihova prednost pred revnejšimi le še povečuje. Kljub vsemu lahko bolje uigrano moštvo, polno neznanih imen, na prvenstvu preseneti manj uigrane zvezdnike. Tudi tokrat ne bo čudež, če bo reprezentanca z dna lestvice najbolje plačanih premagala katero od bogatih moštev.

Prve violine reprezentanc, ki bodo sodelovale na prvenstvu v Nemčiji, so klubi izjemno drago plačali, pred ponudbami tekmecev pa so se zavarovali z vrtoglavimi odškodninami. Argentinec Lionel Andres Messi, ki igra za Barcelono, je tako zavarovan za 150 milijonov evrov odškodnine, Ukrajinec Andrej Ševčenko pa je kljub 123 milijonom evrov, ki jih je zanj ponudil lastnik Chelseaja Roman Abramovič, ostal v Milanu, kjer igra že dolga leta. Podobno je tudi švedski reprezentant bosanskega rodu Zlatan Ibrahimović pri Juventusu zavarovan za 70 milijonov evrov odškodnine. Tako bo vsak bodoči delodajalec moral k znesku, ki bi ga rad nakazal temu švedsko-bosanskemu nogometnemu stroju, prišteti še mastno odškodnino. Zato pri Juventusu lahko nekaj časa mirno spijo. No, vsaj dokler Zlatan dobro igra.

Kdo bo vse to plačal?

Matični klubi glavnih zvezdnikov so nad skorajšnjim spektaklom v Nemčiji bistveno manj navdušeni kot mi, gledalci. Zdravje igralcev, ki so jih stali gromozanske vsote denarja, je v dolgi klubski tekmovalni sezoni že načeto in prav na svetovnem prvenstvu se lahko njihov biser poškoduje in je za klub v prihodnji sezoni izgubljen. Zato so največji evropski nogometni klubi, povezani v združenje G14, mednarodno nogometno zvezo FIFA že večkrat neuspešno pozvali, naj jim plača odškodnino, neke vrste zavarovanje za primer poškodb nastopajočih na prvenstvu. FIFA se tej zahtevi uspešno upira že več let, morda tudi zato, ker ni videti, da kateri od nogometnih milijonarjev zaradi skrbi za svoje zdravje in lojalnosti klubu ne bi želel nastopiti za svojo državo.

Veliki evropski klubi se le deloma financirajo iz sredstev pokroviteljev; ogromno denarja dobijo od pravic za televizijske prenose domačih in mednarodnih klubskih tekmovanj. Njihovi velikanski stadioni so razprodani mesece vnaprej, vstopnina je drugi najpomembnejši vir prihod-ka! Poleg tega lahko Manchester United, Real ali Milan prodajo privržencem doma in po svetu absolutno karkoli s svojim logotipom. Pravemu navijaču seveda ni žal denarja za spodnjice v barvi svojega kluba. Že svojemu dojenčku bo hotel natakniti edini pravi dres. Cena tu ne igra nobene vloge.

Za pokrovitelja svetovnega nogometnega prvenstva se lahko zaradi ogromnega števila gledalcev potegujejo zares le najbogatejše multinacionalke. Ker je oglaševanje na stadionih omejeno, so obstoječi pokrovitelji še toliko opaznejši, ta opaznost pa vsakega stane tudi več kot sto milijonov evrov. Taki zneski niso zanemarljivi niti za družbe, kot so Coca Cola, McDonald's, Budweiser, Gillette, Mastercard, Toshiba, Fuji in Hyundai ter nemška Telekom in Adidas!

Nogometni posel pri nas

Razen pravljice v dveh nadaljevanjih, uvrstitve na evropsko in svetovno prvenstvo, slovenski nogomet bolj ali manj hira daleč od oči ljubiteljev športa. Čeprav se tudi pri nas s tem športom ukvarja največ ljudi, se na vseh tekmah prve nogometne lige v enem krogu skupaj ne zbere niti pet tisoč navijačev. Iskanje vzrokov in posledic za težave slovenskega nogometa je podobno brezupno kot iskanje odgovora, kaj je bilo prej, kura ali jajce. Ker na tekmah ni gledalcev, ni sponzorjev in klubi nimajo denarja, zato ne morejo zaposliti dovolj kakovostnih trenerjev in igralcev in ne morejo igrati zelo dobrega nogometa. In tako izgubljajo gledalce in sponzorje. Začarani krog.

»Naši klubi so organizacijsko na podobni ravni kot švicarski ali avstrijski in mogoče portugalski, smo pa za njimi daleč po finančni in infrastrukturni plati,« ocenjuje Branko Florjanič, predsednik Združenja nogometnih prvoligašev.

Mnogi klubi, razen nekaterih izjem, so še vedno preveč odvisni od zagnanosti posameznih zanesenjakov in so kljub nekaterim premikom na bolje še vedno daleč od pravega profesionalizma. Najbogatejša in najbolje organizirana kluba v tem trenutku sta novogoriški Hit in Domžale, sledita jima Maribor in Celje. Proračun nobenega od boljših klubov ne presega poldrugega milijona evrov. Tako zagotavlja Florjanič, ki je zadovoljen, da se je v zadnjih letih izboljšala preglednost poslovanja klubov.

Vsi klubi bi se v skladu z mednarodnimi pravili, ki so jih sprejeli, morali strogo držati pravil finančnega poslovanja. Ta med drugim od njih zahtevajo redno plačevanje igralcev in trenerjev ter poročanje o poslovanju. Zaradi morebitnih neplačanih dolgov ali velikih zamud pri plačilih igralcem in trenerjem pa so klubi po teh pravilih lahko izključeni iz tekmovanja. Vendar »zaradi štirih še kar urejenih klubov ne moremo trditi, da so zadeve urejene. Dober si pač, ko imaš dober najšibkejši člen, od tega pa smo še daleč,« priznava naš sogovornik.

Edini resen prestop iz slovenske lige med velike fante je januarja uspel Domžalčanu Daliborju Stevanoviču, ki se je v baskovski Real Sociedad preselil do leta 2010. NK Domžale je zanj po neuradnih podatkih iztržil nekaj manj kot milijon evrov odškodnine, slab milijon evrov pa naj bi, prav tako po neuradnih podatkih, dobil tudi Stevanovič za vsako leto igranja.

Ena od možnih rešitev tega klavrnega stanja bi lahko bila tudi privatizacija klubov. Prvi tak poskus je bil vstop ljubljanskega poslovneža Jurija Schollmayerja v ljubljansko Olimpijo, ki pa je klavrno propadel; klubu so ostali od prej nakopičeni dolgovi in izginil je z obličja slovenskega vrhunskega nogometa. Zadnji, precej obetavnejši poskus privatizacije se obeta v Kopru. Ameriški poslovnež srbskega rodu Milan Mandarić, ki je sicer tudi solastnik angleškega Portsmoutha, se je z mestnimi oblastmi dogovoril za odkup kluba. Seveda poslovnež v zameno za svoja vlaganja od kluba pričakuje dobre rezultate, od mesta pa, da mu olajša vlaganja v druge donosne posle na Obali.

Umazani posli

Čeprav se o nečednih poslih v povezavi z nogometom zelo veliko govori, je bilo vsaj do konca letošnjega italijanskega prvenstva razen nekaj manjših škandalov dokazov bolj malo. Zaradi suma korupcije v torinskem klubu in zaradi domnevnega prirejanja izidov tekem je odstopila uprava aktualnega prvaka Italije. Juventusu, katerega delnice sicer kotirajo na borzi, po škandalu grozi izključitev iz prve lige, odvzem pokala, izločitev z borze in izguba okoli 600 milijonov evrov iz naslova sponzorskih prihodkov in televizijskih pravic.

Večina nogometnih škandalov je navadno povezana z mastnimi zaslužki na športnih stavnicah. Med akterji enega od takih škandalov se je znašel tudi prej omenjeni Mandarić, ki je seveda vse očitke zavrnil. A če izide tekem prirejajo v nogometno urejenih in razvitih državah, kot sta Velika Britanija in Nemčija, se lahko vsakdo vpraša, kako čist je sploh nogomet pri nas.

Javna skrivnost je, da so slovenski igralci in trenerji, zlasti v nižjih ligah, množično vlagali velik del svojega zaslužka v športne stave. Ker so sami tisti, ki lahko vplivajo na izid tekem, je tako početje, milo rečeno, sporno, zato je lani Združenje prvoligašev klube pozvalo, naj v svojih statutih ljudem, ki so povezani s klubom, prepovedo igranje športnih stav.

»To je zdaj prepovedano. Čeprav je v preteklosti morda res prišlo do kakega čudnega izida, preiskava ni ugotovila in dokazala nobenih nepravilnosti, zato ne moremo kar počez govoriti o 'mutnih' poslih,« pravi Florjanič. S Florjaničem se strinja tudi dolgoletni nogometni sodnik in za zdaj še prvi preganjalec korupcije Drago Kos, ki je bil med pobudniki prepovedi igranja športnih stav, da bi se nogomet enkrat za večno opral suma, da je to idealno okolje za kriminalne posle.

Trgovina. Z vsem

Nogometno prvenstvo je dogodek, ki ne pride vsak dan v mesto, zato je treba z njim zaslužiti, kolikor se le da. Tega se Nemci zavedajo in natanko to tudi počno. »Neverjetno je, kaj vse prodajajo. Tudi najpreprostejši spominki za le nekaj evrov, ki se jih pri nas gotovo nihče ne bi spomnil prodajati, so lahko zanimivi in učinkovito vlečejo denar iz žepov obiskovalcev,« nam je po vrnitvi iz Nemčije povedal slovenski nogometni menedžer Tone Hrovatič.

Veliko skrbi prirediteljem povzroča trgovina s ponarejenimi izdelki z logotipom SP. Bojijo se, da bodo zaradi ponarejenih majic in kap ob več deset milijonov evrov, zato so pozvali nemške oblasti k ostrejšemu nadzoru trgovine s piratskimi izdelki.

Kjer je veliko ljudi, zlasti moških, je tudi veliko posla za mojstrice najstarejše obrti. Svetovno prvenstvo bo velikanska poslovna priložnost za prostitutke, Nemčiji pa se obeta pravi imigracijski val. Vrsta mednarodnih organizacij je opozorila na nevarnost povečanja trgovanja z belim blagom pred in med prvenstvom, saj se bo obstoječim množicam nemških kolegic z vseh koncev Evrope po predvidevanjih pridružilo še 30 tisoč žensk! Ker je prostitucija v Nemčiji dovoljena, v Skandinaviji pa ne, bo velik naval zaslužka željnih obrtnic zlasti s severa. Zato iz Skandinavije že grmijo pozivi, naj tamkajšnji ljubitelji nogometa bojkotirajo prvenstvo.

Poljaki se niti zavedajo ne, kakšne skrbi so povzročili Nemcem, ker kot edini udeleženci prvenstva niso odkupili televizijskih pravic za prenose tekem. Nemčija je za čas prvenstva zopet uvedla nadzor nad svojimi mejami, kljub temu pa jim bodo ob navalu alkoholno okrepčanih navijačev z vzhoda morali pomagati poljski policisti. Poljaki v nogometnem svetu nasploh ne slovijo kot najbolj miroljubni navijači, pri razgrajanju pa bi se jim lahko pridružili še vedno naporni Britanci. Prav zaradi pričakovanega tekmovanja med huligani z zahoda in vzhoda ter zaradi stalno navzočega strahu pred terorizmom bo Nemcem pri skrbi za varnost pomagalo približno 500 policistov iz držav udeleženk! Tudi to bo stalo.

TEKST: Novica Mihajlović/Finance

FOTO: Reuters

FOTOMONTAŽA: Goya

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord