Mešanih občutkov čepim med jeklenkami s stisnjenim zrakom na ladjici, ki reže skoraj zelene valove karibskega morja. Za nami ostajajo bele peščene plaže in zagorela telesa največjega bahamskega otoka. Pod nami v plitvini koralnega grebena vsake toliko opazimo silhuete, ki so nas z vseh koncev zvabile v Freeport, svetovno prestolnico morskih psov.

Ko podpisujem listine, da prevzemam nase vso odgovornost, če se potop ne bo končal, kot bi se moral, in z vsemi okončinami, me šef »Caribbean diversov« gleda s skrivljenim nasmehom. Kot da se še vedno ne bi navadil, da mora v zadnjih letih namesto tolaženja prestrašenih potapljačev, da gotovo ne bodo srečali morskega psa, zdaj vsem zagotavljati, da ga bodo.

Dejstvo je, da je med štiristo vrstami morskih psov le petindvajset ljudem nevarnih in da več smrtnih žrtev povzročijo kopenski psi in prave pošasti morskih globin – kače in nekatere vrste morskih klobukov. Toda ko skočiš v vodo sredi Karibov, vsa filozofija in statistika o manj kot deset žrtvah na leto izgine. Ostaneš sam, le s tem, kar v glavi prineseš pod vodo. Če te je strah, boš tukaj srečal svoj pekel, če ljubiš izzive, pa bodo sanje tu srečale svojo pravljico.

Ko se iz modrine izlušči silhueta z dolgim nosom, grozljivimi čeljustmi, razprtimi prsnimi in nasršenimi hrbtnimi plavutmi, najprej nisem povsem prepričan, kaj vidim in čutim. Prizor je preveč neverjeten, da bi mu takoj verjel. Pri dobra dva metra dolgem morskem psu je povsem drugače. Že zdavnaj je zaznal zvok mojega dihanja in na pol kilometra tudi moj vonj. Oddaljen sto metrov je čutil vibracije gibanja in zdaj, trideset metrov narazen, sva se tudi zagledala.

Dvoma pri njem ni: tudi če bi bil neviden, bi vsak hip začutil še električne signale mojega telesa. Grozljivo je, kaj vse je imel čas razviti v skoraj pol milijarde let evolucije. Zadnjih sto milijonov let se skorajda ni spremenil, ker je tako popoln. Ima imunski sistem, ki ne pozna bolezni, ima zobe, ki so ostri kot cirkularka in koničasti kot puščica, rastejo pa mu vse življenje in se nenehno zamenjujejo. Ljudje smo kot vrsta zanj popolni nedonošenčki.

Graciozna superiornost, s katero plava skoraj brez premikanja, vzbuja občudovanje, njegova elegantna popolnost spoštovanje in ledeni pogled zavest, da ve, da mu v njegovem svetu ni para. Po svoje me tolaži občutek, da sem zanj nepomemben, a po drugi strani v njegovih očeh vidim grozljivo brezčutno praznino, ki odseva podobo smrti, s katero eliminira šibkejše. Skušam mu očitati krvoločno brezvestnost, a pomislim, da je to pač njegova vloga in da je moj želodec verjetno videl več zmletih delov različnih crknjenih živali kot ta stvor, ki ga imam za pošast. Nekje na dnu ohole zavesti me celo pomirja misel, da je le malo večji od mene in da imam na nogi nož, ki je precej večji in ostrejši od njegovih zob.

Toda potem en sam sunkovit gib zverine, ki lahko med napadom doseže hitrost sto kilometrov na uro, postavi stvari tja, kamor sodijo – na njegov krožnik. Postane mi jasno, da bi medtem, ko bi pomislil, da bom segel po rezilu, že imel nekje v telesu luknjo v velikosti njegove čeljusti.

Seveda poznam strah. Strah pred svojimi slabostmi, nemočjo in tudi pred živalmi. Bežal sem za življenje pred biki, v Tuktujaktuku na obali Arktičnega morja doživljal nelagodje v oprezanju za belimi medvedi in se pošteno potil, ko mi je domačin v Afriki tlačil kačo okoli vratu. Ampak tukaj, zdaj, ko plavam ob morskem psu ... Ni strahu. Je spoštovanje. Je čudenje. Doživetje, ki mi usta pod masko vse bolj razteguje v širok navdušen nasmeh.

To ni mogoče! Je od navdušenja otrpla zavest, je od neverjetnosti prizora končno utihnila pamet? Logika, hladen razum se je vsekakor izgubil nekam na površje skupaj z mehurčki izdihanega zraka.

Če bi razmišljal o tem, da meter pred mano zeva dvesto kilogramov morskega psa, ki mu delajo družbo še štiri podobne zverine, ob katerih so tudi najbolj grozljive mrcine tropskega morja kot zlate ribice, bi se podelal v neopren. Pojma strah in sreča bo treba redefinirati. Pa še katerega. Do grozljivo tuje pošasti sem čutil le še občudovanje. Pes, ki je bil nevaren, grozljiv in brezčuten, je bil hkrati prijeten, fotogeničen in očarljivo lep.

Začutil sem neustavljivo željo, da ga pobožam, in možnost je bila le ena. Naslednji dan sem se vrnil z mladenko, oblečeno v kovinsko obleko, in s posodo polno crknjenih rib. Hranjenje morskih psov, ki ga na točno določeni lokaciji trikrat na teden že petnajst let izvaja Xanadu, je predstava, ki jo je kot tridimenzionalno realnost še teže dojeti.

Punca z roko hrani dvainpolmetrske mrcine, ki krožijo okoli nje kot mačke okoli vrele kaše. In potem kakšno posebno zagreto pritisne ob tla k svojim nogam in podrgne po smrčku kot kokeršpanjela. Kovinska rokavica medtem zmede njegove občutljive električne senzorje, da otrpne kot prestrašen otrok. Zgodba o vladarju morja se zdaj zasuka in negibnega lahko zagrabi za plavut ter prinese v pesku čepeči skupini gledalcev.

Vsa ta pot, vsi ti potopi, tisoči kilometrov in stotine dolarjev za en sam dotik hrapave kože živali iz nekega drugega sveta? In vendar se izplača. Že samo zato, ker bom vedno vreden le toliko kot moja doživetja! Toda tudi doživetje z grebenskimi morskimi psi je poleg odgovorov, ki sem jih iskal, prineslo le še več novih vprašanj. In zdi se, da tudi ta pot nima konca, ker vem, da tam nekje v globinah pred Hermanusom na jugu Afrike čaka in vabi pošast, ki ji ni para. Vsaj dvakrat večji in zares krvoločni morski volk …

Najboljša območja za prosto potapljanje z morskimi psi:

1. Freeport – Grand Bahama (Bahami, Karibi)

2. otok Rangirora (Tahiti, Polinezija)

3. Neptun isle (južna Avstralija)

4. Blue Corner – Palau (jugozahodni Pacifik)

5. Fish rock – South West Rock (Avstralija)

6. Gansbaai (Južnoafriška republika)

Kako do tja:

Najlažja pot do Freeporta (Grand Bahama) vodi prek Miamija (Fort Lauderdale), od koder je le dobre pol ure leta ali štiri ure plovbe z ladjo; stane od sto dolarjev naprej. Za Bahame potrebujemo še vizum, ki ga dobimo v Miami downtownu za 55 zelencev. Caribbean divers v Bell Channel Innu (kjer je mogoče tudi prespati) za približno enak znesek jamčijo srečanje z dvometrskim morskim psom med prostim potopom na Shark Alley. Eno redkih možnosti dotikanja morskega psa ponuja Xanadu med hranjenjem teh zverinic.

Psi, ki jih ne želite srečati:

Morskih psov je skoraj štiristo vrst in imajo zelo različne plavalne in prehranjevalne navade: od 20-centimetrskega pigmejskega do 20-metrskega kitovca. Zato je jasno, da vsi ne morejo biti enako nevarni, saj meri premer razprte čeljusti velikega belega precej več kot naše telo, najmanjšega pa lahko celega pogoltnemo tudi mi. Večina napade le, če človeka zamenja za tjulnja ali našo okončino za slastno morsko žival.

Zares nevarni so le trije:

• 1. Beli morski volk:

• 2. Morski tiger:

• 3. Beli morski pes:

TEKST: David Stropnik

FOTO: Klaus Peter Harter & David Stropnik

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord