Igre brez meja

Gaelic football ali Irski nogomet

Pregled najbolj vznemirljivih, avtentičnih in nenavadnih športov začnimo na Irskem, kjer nove športne zvrsti še dolgo ne bodo izrinile starih keltskih veščin. Kljub absolutni prevladi klasičnega nogometa, ki ga igramo tudi pri nas, se je ohranil gaelic football ali po domače irski nogomet. Poleg piva in plesa je ta športna zvrst osnova irske kulturne dediščine. Gre za pristen lokalni šport, ki ga lahko igrajo izključno domačini. Njegovo glavno vodilo je seveda strast, kar potrjuje dejstvo, da so igralci še vedno amaterji.

Tako ni nevarnosti, da bi igralci skrepeneli kot nekateri naši profiji. Začetki irskega nogometa segajo v 16. stoletje, ko so lokalni plemiči namesto žoge brcali kar lobanje nasprotnikov. Člani moštva so bili vsi za vojno sposobni moški v mestu, prve tekme pa so bile bolj podobne napadu na sosednjo naselbino kot nogometni tekmi. Meja med mestoma je bila tudi gol črta, čez katero je bilo treba poriniti žogo; kdor je to storil prvi, je zmagal. Sodnikov, ki bi lahko videli nedovoljeni položaj ali grob prekršek, seveda ni bilo in lahko si predstavljate, kakšna bitka na »igrišču« je bila to.

Vmes so seveda narisali igrišče in postavili gole, toda druga pravila so ostala bolj ali manj ista: »Prek vode do svobode!« Dovoljeno je hoditi po hrbtu nasprotnika, ga ustaviti s kopačkami, vreči po tleh, podati z rokami ali nogami, brcniti ali vreči žogo, samo da se doseže gol. Pri vsem je najslajše to, da ni ofsajda, v katerem se tako rad znajde Pipo Inzaghi, nogometaš Milana.

Pa tudi sicer je Pipo po načinu igranja najbliže irskemu nogometu, saj za dosego gola uporablja vsa dovoljena sredstva in je vseskozi na robu prekrška. Manjkata le še spotikanje nasprotnikov in podajanje z roko, in bil bi pravi igralec irskega nogometa. Doseči gol je edino pomembno in pri tem ni razlik med bratskima športoma.

Curling

Curling je nočna mora za vse prave moške. Zamislite si, da vam v roke porinejo metlo in vas pošljejo na led. Zdaj pa ti pometaj, oni bo pa metal. On bo kuhal, ti pa pospravljal. In tako v nedogled. Kje ste pa videli, da bi pometač lahko zamenjal kuharja? Hud mazohizem, ni kaj. Težko predstavljiv za nekoga, ki ni nikoli hotel braniti, ko je za šolo igral mali nogomet.

Toda tako pač je pri curlingu, brez metle očitno ni balinanja. Pa čeprav gre predvsem za moški šport. Igra se na ledu, namesto balinčkov se uporabljajo ploščati kosi brušenega granita z vgrajenim držalom, podobni hlebčku. Igrišče je gladka ledena površina, dolga 41,4 in široka 4,2 metra. Tarča so koncentrični krogi s premerom 30, 60, 120 in 149 centimetrov, ki so na obeh straneh igrišča zarisani z barvo. Tekmujeta dve moštvi, vsako šteje štiri igralce, od katerih ima vsak dva kamnita hlebčka, težka približno 20 kilogramov.

Kamen mečejo tako, da ga z drsanjem in vrtenjem po ledu potiskajo čim bliže središču tarče. Moštvo, ki spusti kamen, ga z metlicami usmerja in pospešuje, njihovi nasprotniki pa ga poskušajo, prav tako z metlicami, ustavljati. Točkovanje je takšno kot pri balinanju, torej dobi moštvo, ki ima kamne bliže centru, po eno točko na kamen.

Fun ball

Tudi Slovenci se lahko pohvalimo s čisto svojim nogometom, ki sta si ga izmislila Sašo Hribar in Matjaž Kušar. Gre za nekakšno izpeljanko gostilniškega namiznega nogometa, v kateri namesto plastičnih možicev nastopajo čisto pravi ljudje. Vse se dogaja na posebej pripravljenem, ograjenem in z mrežo pokritem igrišču, z merami 16 x 8 metrov in vrati 4 x 2 metra. Vsaka ekipa šteje po pet igralcev, pripetih na vrv, s postavitvijo 1-2-2. Radij gibanja igralcev je levo–desno, naprej–nazaj, seveda v mejah, ki jih določa vrv.

V moštvu je pet nogometašev brez starostnih ali spolnih omejitev. Igra se s posebno žogo iz pene, ki je dovolj mehka, da jo lahko nažgeš z vso močjo, pa ne boli. Najpomembneje je, da so možnosti poškodb zelo majhne. No, včasih se zgodi, da se pripeti igralci malce preveč »odpnejo« in takrat so možna bližnja srečanja, ki so lahko tudi nevarna. Toda kakšnih hudih poškodb, primerljivih s tistimi s pravih nogometnih zelenic, še ni bilo. Kdor ne verjame, se lahko obleče v močnejšo trenirko s posebnimi ščitniki za najobčutljivejše dele telesa. Igra se lahko na vseh mogočih podlagah, od peska, asfalta do snega, tako da je aktualna v vsakem letnem času. Samo privezani morate biti.

Pelota ali »Igranje na balun«

V bistvu gre na sploh za enega najstarejših načinov žoganja. Ker v Pirenejih, od koder izvira ta baskovski nacionalni šport, ni bilo dovolj prostora za večja igrišča, se je igra razvila na relativno majhnem igrišču, na katerem žogo udarjajo vedno v isti smeri proti steni. Pelota (pelot = krogla, žoga) je športna igra, v kateri se žoga udarja proti steni, od katere se nato odbija v polje. V bistvu gre za nekakšno predhodnico danes bolj znanega skvoša, ki pa je bistveno hitrejši.

Poleg tega lahko pri skvošu udarjate ob vse štiri stene, medtem ko je pri peloti na voljo samo frontalna. Za najbolj razširjeno obliko igre s pletenico, prednico loparja, je igrišče dolgo 60 in široko 16 metrov, ob straneh pa so prostori za izteke. Na čelni strani je gladka stena, široka 18 in visoka 9 metrov. V višini 80 centimetrov od tal je na steni zarisana bela črta. Na razdalji 16 do 20 metrov od stene je igrišče razdeljeno z eno samo črto na prednji del za igralca, ki udarja, in na zadnje igrišče.

V igri sodelujejo samo moški, in to posamezno, v dvojicah ali moštvih do pet igralcev. Navadno igrata dve dvojici (pelotarji). Začetni udarec določijo z žrebom. Pelotar, ki izvaja udarec, vstopi v sprednji prostor igrišča, s prosto roko vrže žogo ob tla in jo, ko odskoči, z vso močjo nabije v steno nad belo črto. Od zida se žoga odbije v igrišče, kjer jo pričakujejo drugi igralci, ki jo morajo prav tako odbiti od stene. Tako se menjavajo igralci v slehernem paru, dokler eden ne napravi napake. Takrat dobijo točko nasprotniki. Udarec je pravilen, ko se žoga odbije od stene nad belo črto v zadnji del igrišča.

Igralec ne sme žoge zaustaviti med letom, ampak samo takrat, kadar se odbije od tal. Točka za nasprotnika se šteje takrat, kadar se žoga odbije pod črto na steni, kadar zgreši steno, kadar se odbije od tal več kot enkrat ali ko pade zunaj igrišča. Igra se do 60 točk ali pa na določen čas. Če so igralci enakovredni, lahko igra traja tudi do štiri ure. Pri peloti se spoštuje viteška tradicija, zato sodniki ponavadi niso potrebni. Nekaj podobnega peloti se je ohranilo v nekaterih vaseh na otokih Braču in Hvaru, kjer se »igranje na balun« ponavadi dogaja pred cerkvijo.

Sumo

Kdor se bo zagrel za sumo, mora biti posebno previden. Gre namreč za šport, ki odobrava razvrat in gurmanstvo. Seveda zunaj prizorišča. Sumoborec lahko je in pije v neomejenih količinah. Priporočljivo je predvsem pivo, ki zagotavlja vamp. Potencialnih sumoborcev je torej pri nas kar precej. Vsaj s stališča pripravljenosti. Jesti, piti in biti seks simbol, to je gotovo najboljša zamenjava za »sex, drugs and rock’n’roll«. Sicer pa segajo korenine japonske borilne veščine več kot 1500 let v zgodovino, zato ni čudno, da so bili tujci v tem športu še pred nedavnim nezaželeni.

Kako pomemben je za japonsko zgodovino, zgovorno priča podatek, da je v trinajstem stoletju borba suma odločila prestolonaslednika. Ob bežnem pogledu na sumoborca, ki se spoprimeta znotraj začrtanega kroga, se zazdi, da se kladi sala komaj premikata, toda že v naslednjem trenutku lahko vidite, da je navzoča tudi neka zunajšportna esenca. V tistih desetih ali dvajsetih sekundah, kolikor ponavadi traja boj, morajo tekmovalci izkazati veliko hitrosti in spretnosti. Veščine se učijo v posebnih internatih, najbolj nadarjeni pa potrebujejo pet let, da se prebijejo med poklicne borce.

Pripravniki vstajajo zelo zgodaj (ob štirih ali petih), se prevežejo s pasom in začnejo trenirati. Navadno morajo tudi streči rokoborcem z višjim rangom. Seveda je sestavni del treninga tudi ustrezna prehrana, s katero pridejo do želene mase. Poleg velikanskih porcij riža zaužijejo tudi veliko posebnega sočivja, imenovanega čanko-nabe. Po obilnem obroku pijejo pivo, nakar malce zadremajo. Po vsem tem ni čudno, da nekateri tehtajo tudi več kot dvesto kilogramov. Čeprav tekme ne trajajo dolgo, pa sta toliko bolj pomembna ritual pred njimi in sam pomen suma.

Na borce gledajo kot na ene zadnjih samurajev, šport sam pa velja za enega najbolj plemenitih in poštenih. Sodnikova beseda je sveta, ni podlih udarcev, ugovarjanja ali kazanja čustev. Dovoljeno je skoraj vse razen udarjanja s pestjo in spotikanja, v letih pa so poklicni sumoborci razvili več kot sedemdeset elementov, s katerimi se da nasprotnika vreči iz ringa z golimi rokami. Sumoborci niso navadni zvezdniki, temveč prava božanstva, nemalokrat pa zaradi njih omedli tudi kakšno brhko japonsko dekle.

Podvodni hokej

Marsikdo, ki se je še nedavno smejal ob pomisli na podvodni hokej, se v teh vročih dneh gotovo kdaj spomni na to športno zvrst. Prepričan sem, da bi se bili tudi največji športni konservativci pripravljeni vreči v bazen in se po njegovem dnu poditi za ploščkom, samo da bi se skrili pred ubijalskimi žarki. Toda če bi bilo tako enostavno, potem bi podvodni hokej igral vsakdo. To seveda ni možno. Morda se vam bo zdelo čudno, toda podvodni hokej je vsaj tako hiter in trd kot njegov ledeni brat.

Tako na prvi pogled sicer deluje kot podvodna rokoborba, ki se je ni mogoče naučiti čez noč, pa vendarle je po svetu čedalje bolj priljubljena. Če na prizorišču ni velikega zaslona ali vsaj kakšnega televizorja, se neposvečenemu gledalcu zadeva zdi nekoliko kaotična. Ob »prvem sodnikovem žvižgu« se z nasprotnih strani bazena požene na sredino šest igralcev, ki se tam nekje spodaj spopadejo za plošček. Vsesplošno prerivanje pod vodo se ponavadi konča z vriskanjem in navdušenim mahanjem ene od ekip, kar ponavadi pomeni dosežen zadetek.

Med igro so na dnu bazena navadno štirje igralci, medtem ko preostala dva lovita sapo. Posebni primerki so sodniki ob bazenu, ki se morajo dreti na ves glas, da bi jih lahko tisti spodaj slišali. Sicer pa sta poleg tistega zunaj dva sodnika tudi v vodi. Cilj igre je, tako kot pri pravem hokeju, da ekipa čim večkrat zadene nasprotnikov gol. Kovinska gola, ki ležita na dnu bazena, sta dolga tri metre in široka trideset centimetrov. Igrišče je dolgo 25 in široko 12 metrov. Igra traja dvakrat po 15 minut čiste igre. Med polčasom je tri minute odmora, če je izid neodločen, pa igrajo, vsaj na velikih tekmovanjih, podaljške.

Oprema za igranje tega športa je dokaj preprosta: plavutke, maska, ki mora biti čim manjša, dihalka ali »šnorkel«, vaterpolska čepica, rokavice iz silikona, ki ščitijo pred odrgninami, in ukrivljena, za čevelj dolga doma narejena hokejska palica, ki je še najbolj podobna bumerangu. Tudi tu je v epicentru »pak« ali plošček, ki tehta kar 1,3 kilograma. Seveda gre za šport, ki ga lahko igrajo samo najbolj pripravljeni in vzdržljivi.

TEKST: Esad Babačić

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol