Pozabite genezo in evolucijo! Legenda pravi, da je prvi pripadnik Inkov, rase poglavarjev in plemstva, prišel iz luknje v zemlji! Manco Capac, kot je bilo ime temu slavnemu človeku, je pobil svoje brate, se poročil s svojo sestro in z zlato palico, ki jo je zapičil v zemljo prav na ozemlju današnjega Cuzca, nekdanje inkovske prestolnice, zavladal revnim kmetom z okoliških hribov kot edini pravi sin sonca.

Počasi se je inkovsko kraljestvo Tawantinsuyu širilo na vse strani celine, od Ekvadorja vse do juga Čila, na prestolu pa so se zvrstili razni bolj ali manj sposobni vladarji, ki so bili znani po bizarnih kapricah in navadah. Eden izmed njih si je denimo vsak dan zaželel svežih rib, kar ne bi bilo nič nenavadnega, če morje ne bi bilo več kot 300 kilometrov daleč.

Če tekači, ki so opravljali kurirsko službo, niso prinesli sveže ribe, jih je dal poglavar preprosto usmrtiti. Drugi vladar po imenu Pachacutec pa je strašil potencialne sovražnike s kopico kamnov, za katere je trdil, da so duhovi velikih bojevnikov, ki se po potrebi spremenijo v vojščake in pobijejo vse pred seboj. Okrog je hodil z nosači, ki so tovorili kamne, in dobival bitke brez boja, ker so se vsi preveč bali tistih groznih duhov.

Inki so imeli poleg dobrih lastnosti (gradili so ceste, protipotresne zidove brez veziva, častili so rodovitno zemljo ter uvedli družbeni red brez denarja in lastnine, ki je postal slaven šele z oktobrsko revolucijo in se ljubko poimenoval komunizem) tudi kopico bizarnih prepričanj in pravil, ki so narekovala njihova življenja. Ženske so si lase najraje umivale s teden dni starim urinom, bolnim otročičkom so kot zdravilo predpisovali lastno popkovino, ob glavobolih pa so si možje v lobanjo zvrtali luknjo in čakali, da zli duhovi odidejo. Ali so tovrstno kuro preživeli, ne ve nihče, bojda pa je pomagalo.

Najbolj zanimive so bile navade vladarjev. Imeli so največje luknje v ušesih (ker so bili pač najpomembnejši) z uhani v velikosti pomaranč, ob jedi so morale služkinje pobirati vse dlake in izpljunke, da z njimi nad vladarja ne bi kdo priklical urokov in bolezni, edina pisava, ki so jo poznali, pa je bila všita v njihove obleke. Ko je vladar umrl, so mu za družbo v posmrtnem življenju poklali vse ožje in širše sorodstvo in tudi na stotine lam, saj je življenje Inkov menda postalo zares zanimivo šele po smrti. Ko so prvi Španci pristali na obali današnjega Peruja, so bili nad navadami Inkov osupli in presenečeni, hkrati pa so že vohali zaklade te izredno bogate dežele.

Do leta 1532 so Inki osvojili na ducate majhnih kraljestev in vladali 12 milijonom ljudi, katerih kulture so ohranili in jih združili s svojimi. Cesarstvo se je po dolžini od severa proti jugu raztezalo skoraj 5000 kilometrov daleč. Poleg prestolnice Cuzco je bilo najbolj znamenito mesto inkovskega cesarstva prav Machu Picchu, ki je služilo kot nekakšne poletne toplice, pribežališče za najvišji sloj vladarjev in plemstva. Zanimivo je, da španski osvajalci tega čudovitega dragulja na obrobju džungle kljub široki mreži špicljev in ovaduhov niso nikoli odkrili.

Šele leta 1911 ga je »našel« ameriški bona fide raziskovalec Hiram Bingham z bogato štipendijo iz Yala in ekipo National Geographica ter vse izkopanine poslal na analizo v ZDA. Od tam se v domovino niso nikoli vrnile – Peru je ostal brez slehernega kosa keramike in primerkov iz lastnega inkovskega mesta! Ker Inki niso poznali pisave, danes o tem kraju, ki v svojih nedrjih skriva celo astrološki observatorij, nihče ne ve prav dosti. Dejstvo pa je, da je pogled na Machu Picchu z vrha sosednjega griča nekaj najlepšega, kar ponuja naš planet. Podjetni potomci Inkov se tega krepko zavedajo in to lepoto pošteno zaračunavajo – vstopnina znaša kar štiri tisočake!

Po Kolumbovem prihodu na ameriško obalo so Inki utrpeli strašno prekletstvo – skoraj osem milijonov jih je pomrlo zaradi črnih koz in drugih bolezni, ki so jih s seboj prinesli Evropejci. Za povrh vsega pa so na obali pristali še pohlepni Španci pod vodstvom konkvistadorja Francisca Pizarra z enim samim ciljem – poslati kralju čim več inkovskega zlata in spreobrniti neverneže v prave kristjane. Inki so bili zaradi notranjih nemirov oslabljeni in Pizarru je uspelo nemogoče – z 62 konjeniki in 106 možmi je osvojil celotno inkovsko cesarstvo.

Njegovi možje so se poskrili okoli glavnega trga Cajamarce, kjer se je Pizarro srečal s takratnim poglavarjem Atahuallpo. Ker je slednji zabrisal duhovnikovo biblijo ob tla, je Pizarro dal znak možem, da so s konji napadli in obkolili popolnoma prestrašene Inke, ki še nikoli niso videli tako nenavadnih živali. Atahuallpo so ujeli in naročili Inkom, da morajo za odkupnino prinesti – zlato! Veliiiko zlata!

V nekaj tednih so Inki z vseh štirih strani cesarstva za svojega vladarja darovali kar šest ton plemenite kovine v obliki kipcev in nakita, ki jih je pohlepni Španec pretopil v palice in poslal domov. Za vsak slučaj je potem cesarja Atahuallpo še zadavil. Španci so začeli Inke izkoriščati kot delovno silo in prevzemati popoln nadzor nad deželo. Usodna bitka za prestolnico Cuzco se je odvila 6. maja 1536, ko so se po zmagi maloštevilnih Špancev kondorji še dneve mastili s trupli tisočerih ubitih Inkov. V spomin na ta nesrečni dogodek ti puranom podobni ptiči še dandanes krasijo mestni grb.

Inkovsko cesarstvo je umrlo skupaj z zadnjim inkovskim vladarjem Tupacom Amarujem leta 1572. Duh tega velikega ljudstva, ki se včasih kot v filmu Megla spet pojavi sredi zamegljenih ruševin na vrhu Machu Picchuja, pa v Peruju, velikem kraljestvu sonca in zemlje, živi naprej globoko v zavesti tamkajšnjih ljudi.

Ta vražji grmiček

Kokini listi so v Andih pomemben del tradicionalne kulture že skoraj 4000 let. Z žvečenjem ali v čaju dajejo energijo in omrtvičijo čutila pred lakoto, mrazom in izčrpanostjo. Prav Inki so bili tisti, ki so rastlino, nekoč rezervirano le za plemstvo, razdelili med ljudstvo in povzročili pravi naval besa pri španskih osvajalcih, velikih nasprotnikih listov »hudičevega grma«. Španci so kmalu ugotovili, da koke zaradi velike odvisnosti prebivalstva ne bodo mogli prepovedati, zato so po hitrem postopku uvedli aktivno monopolno trgovino, ki je v državno blagajno prinašala lepe denarce. Celo cerkev je zamižala na eno oko.

V Evropi so za koko prvič slišali sredi 19. stoletja, ko je neki pariški lekarnar iz listov destiliral vino, ki je iz neznanih razlogov nenadoma postalo nadvse priljubljeno.

V ZDA se je koka znašla celo na seznamu ključnih sestavin v takrat še bojda »zdravilni« kokakoli, kmalu pa so liste (na veliko veselje gospoda Freuda in drugih) začeli predelovati tudi v kokain. Za en kilogram kokine paste, ki je osnova za pridelavo čarobnega praška, je potrebnih kar 600 kilogramov kokinih listov.

Danes koko množično žveči večina prebivalcev Peruja, predvsem fizični delavci, nosečnice pred rojstvom, hribolazci in celo ljudje na shujševalni kuri. Več kot štiri petine pridelka iz Peruja pa ilegalno prepeljejo v Kolumbijo, od koder jo po rafiniranju pretihotapijo v Evropo in ZDA kot čisti kokain. Dolina reke Huallaga, kjer poteka večina perujske pridelave koke, je zaradi večnih spopadov med kmeti in vladnimi silami, ki poskušajo kultivacijo ustaviti, za turiste zaprta.

Perujski ekstremni športi

Da ne boste rekli, da smo avtorji potopisov dolgočasni, je tule spisek alternativnih športnih aktivnosti, ki bi jih izvajali še sami Inki, če bi le vedeli, kako:

• B.A.S.E. Jumping – V Peruju vse bolj priljubljena reč, zlasti še, če si drznete skočiti iz samega Machu Picchuja med vršaci 500 metrov v dolino. Na vhodu v tempelj morate padalo dobro skriti, ker torbe občasno pregledujejo!

• Sandboarding & Dune buggying – Po bojda najvišjih sipinah sveta (!) se v puščavi, ki se razteza 80 kilometrov okoli mesteca Ica, lahko po mili volji preganjate s posebej za to narejenimi vozili (glej fotografijo), ki premorejo 2,4-litrske Nissanove motorje na električni vžig, ali pa se spustite po vsaj 45 stopinj strmih sipinah na lesenih deskah, podmazanih z oljem ali loščilom za les. Za pravi adrenalin na sandboard lezite na trebuh z glavo naprej in se prepustite strminam. Zadeva je na srečo veliko manj nevarna kot deskanje na snegu!

• Mountain biking – V okolici Cuzca je skritih nešteto poti, ki so pravi raj za adrenalinsko gorsko kolesarjenje po strmih Andih. Kljub temu da je v Peruju kolo mogoče najeti, je za kakršnekoli resnejše potepe najbolje pripeljati svojega. Na turo okrog Cuzca se nikoli ne odpravite brez družbe, če že ne zaradi nesreč, pa zaradi občasnih roparjev, ki prežijo na samotne avanturiste.

Jesti in piti v deželi inkov

V Peru lahko iz Evrope priletite s kar lepim številom prevoznikov, verjetno najboljša povezava pa je Varigov let iz Frankfurta s postankom v Riu ali Sao Paolu. Cena karte bo ne glede na letni čas vedno visoka, saj je Peru izjemno priljubljen poleti in pozimi. Po deželi leti kopica letalskih prevoznikov s pogosto odpovedanimi leti in med vsemi so še najbolj prijazni pri družbi LanPeru (za odpovedan let v Cuzco so nas peljali v hotel s petimi zvezdicami, skupaj z večerjo in zajtrkom), enormne razdalje pa lahko premagate tudi s sodobnimi poceni avtobusi družb Ormeno in Cruz del Sur.

Kar se tiče hrane, bodo v Peruju uživali prav vsi, saj se dežela kar šibi pod težo zelenjave in svežega tropskega sadja, ki prihaja iz džungle. Obvezno je treba poskusiti alpakin steak (0 % holesterola!), pečenega morskega prašička (na fotografiji) in avtorjev priljubljeni koktejl Pisco Sour, narejen iz lokalnega vinjaka in stepenih jajc.

Juanita – Dečva iz Andov

Na vrhu 6380 metrov visokega vulkana Ampato je mednarodna odprava alpinistov leta 1995 odkrila ostanke staljenega groba, v katerem je bilo zakopano skoraj nedotaknjeno truplo 13-letne inkovske deklice. Ko so jo v domači zamrzovalni skrinji prinesli v dolino, so začeli preiskave in odkrili pravi vzrok njene smrti. Vraževerni Inki so verjeli, da so za vse naravne katastrofe odgovorni Apuji, bogovi gora, in so na vrhovih okoliških vulkanov pogosto žrtvovati čiste otroške duše, omamljene s čičo, lokalno pijačo iz fermentirane koruze, in pokončane z močnim udarcem v glavo.

Otroci so se morali na večdnevni poti ves čas postiti, da bi laže prenesli mraz in višino pa so žvečili liste iz koke. V zadnjih petdesetih letih so na andskih vulkanih našli že skoraj dvajset otrok. Ledena princeska Juanita, kot so poimenovali deklico, pa je v Arequipi dobila svoj muzej, kjer osem mesecev na leto leži v vitrini na minus 20 stopinj Celzija v enakih razmerah kot zadnjih 550 let.

TEKST & FOTO: Aleš Bravničar