Pogovor z Adrianom Ježino, predsednikom poslovodstva družbe Telemach

12. 9. 2019, 14:05 | Aktualno

                            Adrian Ježina (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik

Adrian Ježina

V prvih dneh letošnjega poletja smo se dobili na pogovoru s Splitčanom, ki od leta 2017 vodi družbo Telemach. Adrian Ježina je po izobrazbi je magister ekonomije, svoje znanje je nadgrajeval v več priznanih ustanovah v Evropi in ZDA. 

Preden je prišel na čelo družbe Telemach, se je kalil v številnih drugih podjetjih, med drugim kot direktor podjetja Siemens Converegence Creators Adria Region, še pred tem pa je poslovne izkušnje pridobival v Telekomu Austria, Mobitelu Bolgarija, Vipnetu, B.netu, Ericcsonu … Še veliko pred tem pa je bil vrhunski vaterpolist in je z moštvom osvojil tudi naslov evropskega prvaka, prvo kolajno za samostojno Hrvaško, medtem ko je tam divjala vojna.

Po športnih so ga zamikale poslovne vode in tako je pred 20 leti uspešno prestopil na poslovno pot, ki se strmo vzpenja. Njegov stisk roke je konkreten, govori umirjeno, nove izzive sprejema z odprtimi rokami. V pisarni ima obešeno sliko Franceta Slane, na kateri je tudi morje. Gotovo tudi zato laže živi proč od rodne Dalmacije, kamor se rad vrača. Če je le mogoče, za konec tedna skoči do Splita, poleti gre za teden ali dva na Pelješac, kjer začuti svoje korenine, saj je od tam njegova babica. Tam je morje, tam je družina in tam je čoln, ki ga pelje dogodivščinam naproti. Tudi če samo na ribo, ki jo speče prijatelj.

Preden ste postali uspešen podjetnik, ste bili vrhunski vaterpolist iz Splita. Z ekipo ste osvojili tudi naslov evropskega prvaka, medtem ko je na Hrvaškem divjala vojna.

Res je, svojo kariero vaterpolista sem začel in končal v Splitu. Z vaterpolo klubom Jadran Split smo dvakrat smo osvojili LEN Ligo prvakov [evropsko klubsko vaterpolsko tekmovane, ki poteka sezonsko vsako leto, organizira ga evropska plavalna federacija LEN (fr. Ligue Européenne de Natation)] v sezonah 1991/ 1992 in 1992/ 1993. Prvič smo postali prvaki v Trstu, ker je bilo takrat pri nas še vojno stanje. To je bila prva kolajna, ki jo je osvojila športna ekipa, potem ko se je osamosvojila. Igral sem beka. Ko smo se vrnili v Split, je bilo slavje nepopisno.

Kako je bilo odraščati v Splitu?

To je bil pravi mediteranski način življenja. V osemdesetih letih in na začetku devetdesetih je bilo vzdušje res zelo športno. Jugoplastika je bila košarkarski evropski prvak, Hajduk je zmagoval, mi smo igrali vrhunski vaterpolo, Ivanišević tenis ... Je pa za Split značilno, da pogosto drugemu ne da priznanja. Je kot država zase. In nekateri ljudje se potem še bolj trudijo. Poglejte samo Ivaniševića! Dokler ni osvojil Wimbledona, se mu je pol mesta posmehovalo, da ne more biti prvi [smeh], pa je bil slaven! Iz Splita je tako prišlo veliko športnikov, glasbenikov, tudi novinarjev. Splitčani in Splitčanke so osvojili skoraj 100 olimpijskih medalj, s čimer je Split kot mesto nemara na prvem mestu na svetu v razmerju osvojenih olimpijskih medalj glede na število prebivalcev. Danes se je to spremenilo. Športni duh je še vedno živ, toda ne več na tej ravni.

Kako se je mesto spremenilo?

Split je danes drugačen, čeprav ima še vedno veliko športa in glasbe. Spremenil se je. Po vojni se je veliko ljudi izselilo, veliko doselilo. Split je šel po vojni skozi težko 20-letno metamorfozo iz mesta, ki je temeljilo na industriji, v mesto, katerega temelj so zdaj storitvene dejavnosti. S tem se je pomembno spremenila duša mesta. Split si nekoč lahko postavil ob bok velikim mestom, kot so Beograd, Zagreb, Sarajevo. Danes žal ni več tako. A poudariti moram, da zaznavam pozitivne smernice, in verjamem, da bo Split spet dobil tisto enormno energijo, ki ga je poganjala.

Kaj pa vam je še vedno všeč v Splitu?

Tam imam veliko članov družine, prijateljev, veliko znancev, rad grem po ulici in jih srečujem. Split je veliko malo mesto s posebno dinamiko odnosov, prepletajo se svojevrsten cinizem, zafrkavanje, omalovaževanje, vse je pomešano s petjem. Gre za takšno posebno mešanico čustev, ki številnim ljudem ni všeč. Ampak je del tebe in v tem se dobro počutiš. Vsi iz Splita imamo v sebi to velikansko ljubezen do tega mesta in drugim ljudem se pogosto zdi iracionalna. Tudi sam sem okužen s to ljubeznijo. Splitčani se radi nasmejimo na račun drugega. Menim, da to daje neko energijo, tudi kreativo. Jaz sem inženir, morda ne najboljši, sem pa zelo dober kreativec med inženirji. Drugi pa lahko povejo, koliko imam energije. [nasmeh]

Koliko vam je način življenja, ki ste ga živeli kot športnik, kasneje pomagal pri poslu?

Šport me je popolnoma definiral. Naj začnem samo z delovnimi navadami, saj sem kot profesionalni športnik treniral od pet do šest ur na dan, ob tem pa hodil še v šolo in zatem študiral elektrotehniko, pozneje pa opravil še magisterij iz ekonomije. Nenehno sem bil v pogonu. Zaradi treningov in zato, ker smo bili skoraj vsak konec tedna na poti ‒ se pravi, da tako izgubiš dva do tri dni v tednu ‒, sem študiral devet let, a drugače ni šlo. Poleg delovnih navad s športom pridobiš zavedanje, da do cilja ne boš prišel že kar naslednji dan. Za velike cilje, kot so olimpijske igre, svetovno ali evropsko prvenstvo, moraš biti vztrajen, potrpežljiv. V športu je treba veliko delati, se žrtvovati in potrpeti, da prideš do cilja. In nič drugače ni danes v poslu.

Zdaj vodite podjetje Telemach, ste na vodilnem položaju. Kako bi to lahko primerjali s položajem beka v vaterpolu? Ali obstaja povezava?

Da, obstaja, ker si kot bek za vratarjem prvi obrambni igralec, v napadu pa nisi največji golgeter, ampak tisti, ki ima vse igralce pred sabo. Ti kličeš, kdo naj se vrne. Poleg dveh drugih zunanjih igralcev moraš imeti pregled nad celotno igro, na neki način moštvu dirigiraš igro. Pomembno je, da je to timski šport, kjer velja vsi za enega in eden za vse, sicer moštvo ne more biti uspešno. V tem vidim veliko podobnost med športom in poslom.

Dejali ste, da »kot inženir morda nisem najboljši«, sem pa zelo dober kreativec«. Verjetno ste tudi najboljši inženir med vaterpolisti.

Ne, nisem. Vsi člani moštva smo trenirali in tekmovali na akademski ravni. Moje mnenje je, da je vsak vrhunski športnik, ki vloži v šport veliko dela in zraven še uspešno študira, v najmanj 90 odstotkih uspešen v vsem, česar se loti. Prijatelji iz moje ekipe so danes na številnih vodilnih položajih v raznolikih podjetjih in organizacijah. Nekateri so postali trenerji in od petnajstih le dva do trije niso končali fakultete, kar je absolutno nadpovprečno.

Danes je drugače, kar je razumljivo, saj takrat, ko smo mi trenirali vaterpolo, v njem še ni bilo toliko denarja. Smo pač vedeli, da bo ob vaterpolu ali po njem treba tudi kaj delati. Bila sta le ljubezen in entuziazem, plača je bila v višini povprečne jugoslovanske plače. Nismo veliko zaslužili, smo pa vseeno dobro živeli. Takrat je le malo ljudi na svetu lahko živelo od igranja vaterpola. Tudi danes vaterpolo ne sodi med najbolje plačane športe in samo najboljši igralci na svetu lahko zaslužijo dovolj, da so preskrbljeni.

Vam je šport na vrhunskem nivoju dal tudi sposobnost, da laže prenašate stres?

Zagotovo. S tem da je večji stres na pravi tekmi kot pa kadarkoli v poslu. Poleg tega smo mi takrat za povrh igrali v izjemnih razmerah. Kot že rečeno, osvojili smo prvo trofejo sredi vojne. Leta 1998 pa smo igrali finalno tekmo LEN Lige prvakov s Partizanom iz Beograda. Partizan je po vojni prvič na Hrvaškem in prvič smo bili mi pri njih. To ni bil več samo šport, ampak veliko več in pritisk je bil velikanski. Pred tekmo so prišli v našo garderobo župan, ministri, duhovniki … Žal smo to tekmo izgubili. Menim, da zato, ker se je tekma slabo začela, pritisk na nas se je le še povečeval in se nam ni uspelo prebiti skozi. Če bi tekmo začeli dobro, bi zlomili pritisk in bi tekma potekala drugače. Torej, tako zelo velik pritisk je bil zagotovo večji, kot je v poslu.

Ali znate izgubljati?

Dobro vprašanje, ki si zasluži daljši odgovor. Vsi znajo zmagovati, ljudje se pa nikakor ne naučijo izgubiti. Leta in leta si delal, pride tekma, izgubiš in jočeš. Naslednji dan pa moraš zbrati moč in delat še močneje. Včeraj se ti je svet zrušil, danes dan moraš naprej. Ljudje izgubijo delo, družinskega člana in pogosto se sploh ne morejo več postaviti na noge ali pa za to potrebujejo zelo veliko časa. Iz vsake izgube se je treba nekaj naučiti, dozoreti, odrasti. Ugotoviti moraš, ali si kje naredil napako, zbrati moraš dodatno energijo in iti naprej. In odrasti, kar pomeni prevzeti odgovornost za svoje besede in dejanja. Lahko je zmagovati, ni pa lahko naučiti se izgubiti kaj velikega, pomembnega in zrelejši iti naprej.

Kaj je bolj grozno v športu – drugo ali četrto mesto?

Četrto mesto je veliko hujše od drugega, drugo je boljše od tretjega, a ne tistega dne, ko si izgubil finale. To je razlika. Torej, biti drugi na olimpijskih igrah oziroma na svetu ali pa tretji je seveda bolje kot biti četrti. Problem drugega mesta je, da odideš z zadnje tekme poražen. Ko takrat dobiš medaljo, imaš občutek grenkobe in poraza, nisi najbolj srečen na svetu. A sčasoma imaš nekaj od tega, vendarle si bil drugi na olimpijskih igrah ali na svetu. Tako da se drugo in četrto mesto ne moreta primerjati. Res je pomembno tudi sodelovati, kar je tudi geslo olimpijskih iger, ampak v zgodovini se četrtega mesta ne omenja.

Kdaj ste se od vaterpola dokončno poslovili in se podali v poslovne vode?

Ko sem se zaposlil, sem hkrati še pol leta igral, a potem je bilo le preveč vsega, bilo je prenaporno. V sezoni 1999/2000 sem tako končal športno kariero in se odločil posvetiti poslu. Obrnil sem ploščo in začel z ničle. To je bilo po svoje težko, saj sem v vaterpolu že služil soliden denar, dvakratnik ali trikratnik povprečne plače, v poslu pa sem zašel kot pripravnik s polovico povprečne plače. To je bil korak, ki sem ga moral storiti, nekje v sebi pa sem tudi vedel, da se lahko vrnem v šport, če bi vse drugo propadlo.

Kje ste začeli kariero?

Moje prvo delo je bilo pri Ericssonu v Splitu na raziskovalnem in razvojnem oddelku za IT. Takrat je tam delalo okoli 80 ljudi, danes jih je med 600 in 700. Tam sem ostal dve ali tri leta. Morda sem imel manj poglobljenega strokovnega znanja kot kakšni drugi inženirji, a zaradi sposobnosti organizacije in vodenja ter komunikacije sem hitro napredoval. Naključje je hotelo, da sem spoznal človeka, Američana, ki je iskal ljudi za startup kabelskega operaterja za zasebni naložbeni sklad SEAF in Sorosov investicijski sklad, ki je bil glavni investitor. To me je zamikalo, dal sem odpoved in začel delati zanje.

Vam ni bilo težko spet začeti in zapluti v nove vode?

Ne, saj rad sledim svojemu notranjemu občutku. Je pa to bilo takrat kar tvegano. Danes so startup posli nekaj običajnega, takrat pa se je temu večina ljudi čudila. Sprva sem bil regijski tehnični direktor za regijo in zatem regijski glavni direktor, nato pa se je firma širila in sem postal operativni direktor, pristojen za celotno državo, in nato leta 2007 glavni direktor. Še naprej smo rasli in do leta 2012 sem bil pri B.netu, ki je bil daleč najboljša blagovna znamka na Hrvaškem. Leta 2010 mi je hrvaško združenje menedžerjev in podjetnikov CROMA podelilo priznanje za najboljšega menedžerja leta v kategoriji srednje velikih podjetjih. Imeli smo vrhunski tim, to je bilo res super obdobje.

Leta 2011 nas je kupil Telekom Avstrija, in ko smo se združili, sem postal član uprave v Vipnetu. Tam sem bil leto dni, dobro smo delali. To je bilo eno prvih združenj kabelske in mobilne industrije v Evropi, če ne celo prvo. Potem sem odšel za leto dni poslovno v Bolgarijo, po vrnitvi sem postal tehnični direktor za Hrvaško in Makedonijo, kjer sem vztrajal še dve leti, a sem se zaradi različnih pogledov na razvoj po dveh letih poslovil. Odšel sem k Siemensu, kjer sem bil predsednik uprave podružnice, ki se ukvarja z ICT-programiranjem. S 300 zaposlenimi smo skrbeli za regijo s središčem v Zagrebu. Kot vidite, sem v zadnjih 20 letih delal v velikih in malih podjetjih ter za korporacije, šel sem skozi veliko različnih kultur, ker sem delal v Makedoniji, Bolgariji in na Dunaju. Vse to mi je dalo neko širino.

Od kdaj ste v Sloveniji?

V Ljubljani sem od novembra 2017.

Kako ste začutili njen utrip?

Moram priznati, da je drugače od tega, kar sem pričakoval. Najprej, če primerjam s Hrvaško, se vidi, da je država dalj časa v Evropski uniji in je na določenih področjih naprednejša. BDP na prebivalca je tudi eden od dokazov za to. Vidim razliko med administracijo tukaj in na Hrvaškem pa tudi spet na vzhodu v Srbiji, tako da sem s tega vidika zagovornik EU, saj prinaša strukturo, red in nekatere dobre smernice. Ampak to sem vendarle kar pričakoval. Sem pa malo začuden nad tem, kako zaprti ljudje so nekateri Slovenci. Saj ne vsi, ne posplošujem, tudi med ljudmi iz Dalmacije, Istre ali Zagreba je precejšnja razlika, ampak splošen vtis je, da je slovenska družba precej zaprta, tako zasebno kot poslovno. Morda je zame celo najbolj zaprta od vseh družb, v katerih sem živel ali delal.

Telemach je podjetje s 700 zaposlenimi. Katere cilje imate?

Mogoče bo zvenelo kot floskula, ampak seveda želimo biti najuspešnejši na svojem področju. In za to, da smo lahko tako uspešni, moramo biti prva izbira uporabnikov. Ko si prva izbira uporabnikov, to pomeni, da rasteš, zato to nenehno razvijamo in ponekod nam je to že uspelo, drugje pa imamo še veliko priložnosti za to. Minili so časi, ko si dal izdelek na trg, ga oglaševal in to je bilo to. Iz družbe, usmerjene k produktom, smo se transformirali v družbo, osredotočeno na stranke. Zdaj imamo sodoben in učinkovit center za uporabnike, s katerim pridobivamo povratne odzive uporabnik, jih sproti obdelujejo ter tako vsakodnevno izboljšujemo svoje poslovanje in produkte. Pri nas vsak dan 300 ljudi komunicira z ogromnim številom strank in res je izziv, kako vse to izoblikovati v primerno ponudbo in jo implementirati. A to nam zelo uspeva, tako da smo s svojimi storitvami ne samo kos svetovnim trendom, ampak jih tudi prilagajmo ljudem, ki živijo tukaj.

Verjetno je zdaj vaš glavni tekmec Telekom?

Poglejte, vsak, ki ponuja isto uslugo, je tekmec, ne glede na to, ali je glavni ali ne. Imamo tudi globalne igralce, ki vstopajo na naše področje. Osredotočeni smo nase, seveda pa spremljamo, kaj se dogaja na trgu. Nekako tako kot v športu: gledamo, kaj nasprotnik oziroma naš tekmec dela, ampak kot uigrana ekipa igramo svojo igro. Radi imamo svojo tekmo in poslujemo tako dobro, da uporabniki to prepoznajo in nam sledijo. Bistvo uspeha je v nas samih.

Kaj še poudarjate pri Telemachu?

Predvsem dvoje. Najprej to, kot že rečeno, da smo prvi izbor uporabnika, da smo v vsem najboljši na trgu. Če si najboljši, boš sčasoma tudi največji. Podlaga za to je infrastruktura, ki jo razvijamo, da bomo zadovoljili prihodnje potrebe, tako fiksne kot mobilne. Zelo pomembni so ljudje, zato je za nas zelo pomembna atmosfera v podjetju. Naši ljudje morajo biti izpolnjeni, zadovoljni, tako da svoje zaupanje v podjetje in pozitivno energijo prenašajo naprej. Potem je tukaj še operativni sloj, ki se hitro odzove na napake, čim prej izpolni želje in potrebe strank ter jim odgovarja na vprašanja in izpolnjuje njihove potrebe. Vse to tudi merimo in tako nenehno izboljšujemo raven naših storitev.

S tem ko zagotavljaš kakovostne storitve, si prva izbira ljudi. To je strateška piramida vrednot, ki jo promoviramo. Gre za sklop vrednot, ki jih razvijamo v podjetju in ki veljajo pa tako za zaposlene kot za uporabnike – biti pošten, preprost, delati s strastjo! Prisegamo na transparentnost. Pri nas se ve, za kaj gre, ni sto kombinacij, da bi razumel, kaj vse je treba plačati. Razvijamo odgovornost pri ljudeh, tako do sebe kot do uporabnikov. Seveda smo vedno lahko še boljši, ampak v tem pogledu upam in verjamem, da bomo tudi najboljši zaposlovalec v Sloveniji.

Gotovo ste tudi sami opazili, da otroci danes odraščajo drugače kot nekoč, da veliko časa preživijo s pametnimi napravami. Kako gledate na to?

Tudi veliko stvari, ki jih je počela moja generacija, naši starši niso razumeli, zato je težko soditi, kaj ni dobro, saj vsako obdobje pač prinaša svoje. Včasih so bile spremembe počasnejše, pod vplivom globalizacije in razvoja tehnologije pa se je svet drastično spremenil in se tudi spreminja vedno hitreje. Industrija IKT [industrija informacijskih in komunikacijskih tehnologij] je podlaga za vse te spremembe, hitrost teh sprememb pa na vsakega posameznika vpliva drugače.

Ko rečem, da mi pospešujemo razvoj digitalne družbe v Sloveniji, mislim resno. Nismo pa edini, seveda. Če se vrnem k otrokom, vidim pri svojih dveh hčerkah, da imajo otroci danes druge spretnosti in veliko več informacij, kot smo jih mi kdaj imeli, in verjamem, da je vsaka generacija zaradi tega bolj pametna. Mogoče ne bodo obvladali lepopisja, bodo pa zato briljirali v čem drugem. Danes ni več treba, da zna običajen človek pomolsti kravo ali podkovati konja. Gre seveda za skrajno primerjavo, s katero želim poudariti, da ne vidim, da bi svet zaradi tega nazadoval. V vsakem primeru se danes tudi bolje živi, standard je višji in morda ljudem čez 20 do 50 let sploh ne bo več treba delati. Zagotovo pa ne več večine od tega, kar delajo danes. Seveda to ne pomeni, da ne bo vse skupaj boljše in kakovostnejše.

Mega trendi, kot so mobilnost, cloud, varnost, big data in družbena omrežja, so spremenili svet v 10, 15 letih in zdaj to sploh niso več trendi, ampak del našega življenja. Umetna inteligenca, navidezna resničnost in še kaj bodo znova spremenili svet, še bolj kot njihovi predhodniki. Milenijci s temi spremembami živijo že od rojstva, občutijo jih vsak dan in so zanje normalne. Mi pa smo nekakšna vmesna generacija, saj smo živeli še v prejšnjih razmerah, a da bi obstali, se moramo prilagoditi novim.

Tekst: Katja Golob
Foto: Aleksandra Saša Prelesnik