Andrej Šter: "Če bi se nam koronavirusni val ponovil oktobra, bi se zares začeli temni časi!"

intervju

30. 9. 2020, 10:05 | Aktualno | Vir: Playboy | Piše: Borut Omerzel

                            Andrej Šter (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik

Andrej Šter

Iskren pogovor z vodjo vodja konzularnega sektorja ministrstva za zunanje zadeve, ki je v minulih mesecih postal pravi narodni junak, zato smo zelo veseli, da ga je slovenski predsednik države nagradil z redom za zasluge.

Letnik 1958, doma iz Britofa pri Kranju. Med študijem prava na ljubljanski prav- ni fakulteti se je zaposlil kot finančni inšpektor na kranjski izpostavi službe družbenega knjigovodstva, a je vseeno diplomiral, potem ko so mu zagrozili, da bo brez diplome izgubil službo. Kot kandidat Demosa je bil izvoljen v prvo skupščino ter postal član kranjskega izvršnega sveta, odgovoren za notranje zadeve.

Leta 1993 je na povabilo notranjega ministra Ivana Bizjaka postal njegov državni sekretar, ko pa je Bizjak odstopil, je leta 1994 pri 36 letih sam postal mini­ster v Drnovškovi vladi in na položaju ostal do leta 1997. Med letoma 1997 in 2004 je nato služboval kot državni podsekretar na ministrstvu za notranje zadeve za področje vizumske politike. Od leta 2004 je bil generalni direktor direktorata za mednarodno pravo in zaščito interesov. Potem je na po­vabilo zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla postal državni sekretar na zunanjem ministrstvu v prvi Janševi vladi.

Nemčija ga je leta 2010 odlikovala z velikim redom za zasluge Zvezne republike Nemčije za njegovo 10-letno vodenje medvladne bavarsko-slovenske komisije.

Njegova politična kariera se je začela pred osamosvojitvijo v Slovenski demokratični zvezi (SZD), katere soustanovitelji so bili Janez Janša, France Bučar in Dimitrij Rupel. SDZ se je decembra 1989 pridru­žila De­mosu ter po prvih povoj­nih demokratičnih vo­litvah 8. aprila 1990 stopila v vlado. Stranka je po kongresu oktobra 1991 razpadla na Demokratsko stranko Slovenije in Narodno demokratsko stranko.

Šter takrat ni sledil Ruplu, Bavčarju in Bučarju med demokrate, ampak je postal podpredsednik Pirnatovih Narodnih demokratov, s katerimi mu leta 1992 ni uspelo priti v parlament. Nato je z delom članov stranke prestopil h krščan­skim demokratom, po združitvi s SLS pa je ostal član SLS+SKD Slovenska ljudska stranka, pozneje Slovenske ljudske stranke.

Leta 1996 je vodil državni odbor za pripravo prvega obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. V spomin na ta obisk je tudi slika, k visi v brezjanski cerkvi in na kateri je ob papežu v ozadju tudi on. Leta 2006 je pomagal reševati slovenskega aktivista in humanitarca Toma Križnarja iz sudanskega zapora; Križnar ima posebno vero vanj, ne kliče ga po imenu, temveč kar »angel varuh«. Že dve desetletji je član malteškega viteškega reda, med letoma 2016 in 2019 je predsedoval slovenski asociaciji.

Zavzema se za pravice tujih delavcev ter za vodovod in elektriko v romskih naseljih. Je poročen, dvakrat oče, trikrat dedek. Pika Noga­vička je njegova najljubša tuja knjiga, od domačih pa Kosmačev Pomladni dan. Kot notranji minister je izdal dve knjižici vicev o policistih. Pravi, da ima od hrane še vedno najraje krompirjeve cmoke s skutnim nadevom, da najraje pije jack daniel’s (med intervjujem je pil navadno vodo), najlepše se počuti v Stari Fužini v Bohinju, svojo pot pa bo, kot hudomušno pove, končal na britofu v Britofu.

Dobila sva se 2. julija v kavarni Moderna Moderne galerije. Datum je za bralca pomemben, saj bo intervju morda bral šele avgusta ali pa septembra, slovenska državna meja pa se zaradi korone za različne države odpira in zapira glede na njihovo epidemiološko sliko, meje drugih držav za državljane in državljanke Slovenije pa prav tako.

Gospod Šter se je tik pred intervjujem, med njim in tudi po njem prijazno odzval na vsak telefonski klic, tudi z neznanih številk, in pomagal ljudem z nasveti, od kod ter kako lahko pridejo v Slovenijo pa tudi iz nje.

Predsednik republike Borut Pahor vas je na začetku junija kot vodjo konzularnega oddelka na zunanjem ministrstvu odlikoval z redom za zasluge za vse­stransko pomoč slovenskim državljanom v svetu, še posebej v času krize zaradi pandemije covida-19. Andrej Vrabec vas je v Delu 5. aprila zelo dobro označil, da ste bili »človek, ki pomirja, vnaša normalnost in zdravo pamet. Še ko se razjezi, zahru- mi po domače in čisto nič vulgarno«. V letošnjih zadnjih štirih mesecih ste po­stali pravi narodni junak, a tam leta 2006, potem ko vas je zunanji minister Dimitrij Rupel izbral za svojega državnega sekretarja, je o vas Stojan Žitko v Delu zapisal, da ste »kot minister za notranje zadeve, ki se je moral z zadevo izbrisanih ukvarjati po službeni dolžnosti, ostali v spominu kot trd človek«.

ŠTER: Tole priznanje je zagotovo zasluže­no, in sicer skupaj z eno zelo veliko skupino za to zaslužnih ljudi. Sam sem imel to srečo, da sem naše delo predstavljal v javnosti, drugi so veliko več delali in manj govorili, pri meni pa je bilo obratno.

Res pa je, da je osnovna naloga v takih izjemnih primerih, ko je kdo kjerkoli v kakšnih škripcih, da preprečiš, da bi ga prevzela panika ali strah. To se ne naredi tako, da nanj vpiješ ali mu rečeš: »Joj, lahko bi se še slabše končalo!«, ampak mu nekako vzbujaš občutek, da je zdaj najosnovnejše zaskrbljenosti konec in bomo zdaj poskr­beli za to, da bo bolje. Velikokrat je zelo pomembno narediti prvi vtis. To, kar je napisal Vrabec, dejansko drži. Tudi če je situacija zelo obupna, nič ne pomaga, če rečeš: »Joj, tako hudo, kot je pri vas, pa ni bilo še nikoli!« Reči moraš: »Veste kaj, poskusiva tole prespati, pa bova videla jutri.

Ko se bova slišala, se bo kakšna reši­tev izkazala za tako, da bo bolje.« Čeprav takrat morda ne bo nič bolje, se ti človek zahvali in reče: »A veste, kako mi je od­leglo!« Dejansko si en tak cirkuški madži­oničar. Malo blefiraš, malo skušaš v vsem skupaj poiskati tisto potencialno dobro in nekoliko prikriti tisto, kar je mogoče res slabo, nevarno, negativno. Pa zelo dobro je, da človek pride do občutka, da ni sam. Da je takrat, ko ga nekaj skrbi, potem ko se mu je zgodilo nekaj hudega, tukaj nekdo, ki mu reče: »Veš kaj, pomagali ti bomo!« Tudi če potem pomoč malo zakasni ali če je zelo relativna, je občutek tak: »No, vidiš, saj navsezadnje nisem sam!« In to je bila v tem kriznem obdobju naša osnovna naloga.

Seveda je biti na mestu državnega sekretarja ali pa ministra precej drugačno delo. Tam ni kaj dosti manevrskega prostora za improvizacijo, predvsem pa ne moreš sam opraviti vsega po svoji volji. Odvisen si od celotnega mehanizma in včasih 'prodajaš' nepopolne izdelke.

V zgodbi o izbrisanih pa sem se angaži­ral takrat, ko je kazalo, da bo slovenska politika sprejela kampanjski način popra­ve domnevnih krivic. Pri tem naj bi odgovornost in celo krivda padli na državne uradnike. Ti so v začetku devetdesetih izvajali postopke zakonito, šele čez deset let pa je mednarodna skupnost razvila stan­darde in postulate, ki jih je del slovenske politike ognjevito uporabil za zrežirano zgodbo o izbrisu.

Za to je bil potreben velik poseg v aktualno slovensko zakono­dajo, deloma celo v ustavnopravni korpus. Takrat se mi je zdelo potrebno opozoriti, da tako enostavno vendarle ni, da državna uprava ni zlorabljala postopkov. Verja­mem, da je to koga motilo, a zakonodajna veja oblasti je vendarle oblikovala pravila, kako in koga je možno obravnavati kot oškodovanca. Je pa pri tej zgodbi še mnogo nepoznanih elementov in prostora za kako 'trdo' besedo zagotovo tudi.

Dr. Alojz Ihan je v intervjuju za prejšnjo številko Playboya konec aprila dejal, da ga je med epidemijo motila preveč avtoritativna komunikacija vladnega govorca z ljudmi, v smislu, da je bilo premalo spodbujanja in dvigovanja morale.

ŠTER: To je zagotovo otežilo in podaljšalo tiste procese, ki so pomagali ljudem. Zato ker takrat, ko ljudi pravzaprav izključiš iz postopka ukrepanja, se lahko pojavi tisti obratni učinek, pa rečejo: »Veš kaj, ko boš pa ti mene potreboval, pa jaz ne bom pripravljen.« Zato je ta odtujenost ljudi od reševanja situacij zelo zelo negativna, ker se pokaže kot večkratnik tiste razlike med oblast pa ta močni bomo, vi pa počakajte, boste že izvedeli, kaj je treba delati«. Ne! Poslušajmo. Dajmo možnost, da ljudje, ki so v težavi, povejo, kaj bi jim zares pomagalo.

V pogovoru za medijsko mrežo Metina lista ste dejali, da je veliko tudi zelo težavnih ljudi, in pri tem povedali anekdoto, ki je odmevala po vsej Sloveniji in doživela zelo pozitiven odziv.

ŠTER: [smeh] Če bi to vsaj bila anekdota. To je popolnoma res. Tisti gospod je po mojem prepričanju zavestno brenkal po naših živcih in dejansko ni bilo tako, da bi pretakal solze. Biti na Mavriciju en teden dlje, kot bi bil sicer, ni nič hudega, s tem da je bila ves čas možnost, da se odpelje domov. Njegova težava je bila, da bi se moral vrniti z Alitalio, ki pa ji je bilo takrat prepovedano opravljati prevoze. In potem smo mu skušali vse sorte pomagati.

Našli smo mu vozovnico pri takrat še delujočem Lauda Airu, tako da bi prišel z Mavricija na Dunaj za manj kot 250 evrov na osebo. Potem smo mu to povedali, pa ni bilo v redu, in sicer zaradi logike »pridite pome«. Rekel je, da je davkoplačevalec, pa sem mu odgovoril, da sem jaz tudi in da to ni nič takega. »Pa kako mi boste pomagali?« Pa sem rekel: »Če vas je pet, je po 250 evrov znesek 1250 za pet ljudi do Dunaja. Saj imate verjetno toliko kritja na kartici.

Če čakate na državno letalo, ga ni in ga tudi ne bo.« »Ja, saj sem vedel, da nič ne morete,« je dejal. In poten je takole spravil dve moji kolegici v enem dnevu v solze. Potem sem mu skušal s poudarjeno mir­nostjo dopovedati, naj vendarle izkoristi tisto možnost in se pripelje na Dunaj ali pa naj ostane tam in čaka na boljšo varianto, ki pa je po našem mnenju najbrž ne bo, niti hitrejše niti cenejše, tako da je vse odvisno od njega. Pa je dejal: »Bom poklical pred­sednika vlade!« Takrat je bil to še Šarec. In sem mu rekel: »Če želite, vam dam tudi njegovo številko, saj to ni noben problem, ampak verjetno vas bo spet napotil do me­ne in spet se bova midva pogovarjala.« »Ja, pa nič mi ne znate povedati!?« Gospod je za tem povzdignil glas in še enkrat zahte­val nasvet.

Priznam, da sem vedel, kaj mu bom rekel [smeh], in tudi zdaj priznam, da mi je neznansko odleglo, zato ker je bilo vse skupaj že na tem, kdo bo prej izgubil živce. Rekel se mu, naj gre po list papirja in svinčnik, da si bo nasvet lahko zapisal. »Imate papir in svinčnik v rokah? Moj nasvet je: Pejd v kurac!« Reakcija je bila izjemna, kar sapo mu je vzelo. Vprašal je: »Kaj?« Pa sem mu odgovoril, če katere od teh treh besed ni razumel, in odložil telefon.

Vem, da se on ne bo oglasil, ker vem, kdo je. Takšnih primerov je bilo sicer malo, a tega navajam samo zato, ker so se vendar nekateri ljudje, verjetno za razbremenitev lastnih skrbi, skušali znašati nad drugimi.

Koliko vas je bilo v ekipi?

ŠTER: Osem jih je dvigalo telefone, štirje pa so zadaj usklajevali sezname in iskali povezave in informacije. Ves čas smo skušali imeti ažuren sez­nam ljudi, ki so zunaj in potrebujejo pomoč.

S tem da ima Slovenija diplomatske in konzularne odnose s 109 državami.

ŠTER: Ja, konzularne odnose s 109 državami, toda zunaj Evropske unije imamo samo 25 ambasad. Tako da si pomagaš z vsem, kar leze in gre. So pa nam bile naše ambasade v veliko pomoč in kot evropska država smo se lahko zanesli na ambasade drugih držav. Te so kajpada rekle, da bodo seveda poskrbele za vse, ampak da je tega zdaj veliko.

Ene so bile bolj dojemljive, druge so bile bolj sebič- ne. Včasih je kakšna rekla: najprej naši, potem pa vaši. A tega nihče noče slišati. Saj če ste nekje na tujem in imate s sabo še eno zoprno babo, ki nad vami sopiha, res ne morete reči, da morate jutri še en­krat poklicati in vprašati. [smeh] To so bile takšne življenjske situacije in te pri­nesejo vse mogoče. Dejansko smo dobili tudi vprašanje, kako naj nekdo iz Avstrije pri­pelje 4000 ravnokar izleženih piščancev, pa mu je bilo treba svetovati.

Kdaj pa ste delali, glede na to, da so bili ljudje po vsem svetu oziroma so še?

ŠTER: Ko se končuje dan na Kitajskem in Japonskem, se začne v Ameriki, to se pravzaprav drži skupaj. Meni pa je res zelo do tega, da raje prej izvem, če se pojavi problem, kakor da bi se s tem soočil čez en dan, ko problem že zrase. Kajti problem je veliko laže reševati, dokler se z njim še ne ukvarjajo mediji. A poudariti moram, da so bili v tej zgodbi o koronavirusu mediji v neznansko korist. Včasih so bili naš edini kanal, kako do ljudi spraviti kakšno novost.

Od kod pa je bilo težko pri­peljati ljudi domov?

ŠTER: Recimo z enega bolj zaprtih območij, kar so bile in so še ZDA. Tam imamo še kar precej­šnjo skupino Slovencev, ki so raztreseni vsepovsod in so tudi različne provenience. Eni so študentje, drugi so zaposleni, tretji so družinski člani, turistov pa tam zdaj že skoraj ni več. Američani namreč zelo pazijo, da ne nastane overstay; takrat tistemu že pomagajo, da gre, prej pa ga še malo kaznujejo. A tisti, ki se še odpravljajo iz ZDA, so v velikih škripcih, saj je letov manj in mesta v njih so takoj razgrabljena. Včasih bi bilo odlično, da bi jih lahko spravili skupaj in odpeljali. Toda Slovencem to ni pisano na kožo. Oni bi šli individualno. »Ah, meni je 1200 evrov preveč …« Ali pa: »Iz Atlante pa ne gre nič! Pa a veste, koliko je iz Atlante do Houstona!?« Torej, vse je tailor made. In približno tako je po vsem svetu.

Prej sem hočeš nočeš slišal, da ste nekomu svetovali, kako naj pride v Slovenijo iz Bolgarije.

ŠTER: Založba Goga ima zelo dober progam Balkan bere, zato ves čas potekajo izmenjave pesnikov in pisateljev. Zdaj imajo tukaj enega Bošnjaka, ki ga je bilo zelo težko pripeljati. V pripravi je obisk Sever­nega Makedonca in je zdaj tako, da bi bilo bolje, če bi v državo vozil mudžahida. Ker nemogoče je dopovedati, da bomo s tem, če bomo naredili striktne meje, omejili sami sebe. Saj ne omejujemo drugih. Ti ljudje, pisatelji in pesniki, so pripravljeni narediti zdravstveni test, doma prestati eno racionalno obdobje karantene in potem priti sem na zelo lušten program literarnih večerov. Vse to to so stvari, ki ljudem manj­kajo. Če takšnih ljudi ne bomo spustili noter, potem je bolje, da nas je konec.

Gotovo bi bila velika težava, če bi se na primer jutri državna meja s Hrvaško zaprla, tam pa bi bilo 200.000, 300.000 Slovencev.

ŠTER: To bi zagotovo bila velika težava. Treba je razmišljati o tem, da je treba potem tistim, ki so tam, omogočiti, da se ali varno umaknejo ali pa varno ostanejo tam. Ne pa, da jih naš ukrep pravzaprav postavi v kakšne potencialne nevarne oko­liščine. Pa zdaj je na Hrvaško pripeljal prvi turistični vlak 500 Čehov in Slovakov. Kaj bi potem naredili z njimi? Bi jih na prepeljali nazaj z balonom? Poleg tega se moramo zavedati, da bomo s Hrvati ostali sosedje.

Situacija se lahko zelo hitro obrne in potem bomo mi tisti, ki bomo potencialna nevarnost, Hrvati pa tisti, ki bodo mogoče sebično ali pa manj sebično skrbeli zase. Poglejte Avstrijo. Dolgo časa je nekako vihala nos nad vsemi drugimi, zdaj pa so oni, kar se okužbe s koronavirusom tiče, v zelo nezavidljivem položaju. Imajo nekaj svojih žarišč, ukvarjajo pa se s tem, kako bodo ljudem preprečili, da hodijo na Zahodni Balkan. Ampak na Zahodni Balkan hodijo avstrijski državljani. Zelo težko je reči, da nam kakšna zapora ne poseka lastnih prstov ali pa ne omeji nas samih – ne da bi omejila virus, ampak omeji nas.

Ob podelitvi državnega pri­znanja ste spomnili, da je Nemčija svoje prebivalstvo obvestila, naj ne računajo na evakuacijsko reševanje. Ocenili ste, da je ta napoved pomembna tudi za nas in da za to poletje pričakujete, da bomo prebivalci Slovenije spoznavali lepote bližnjih lokacij, na potovanje pa bomo zlasti šli takrat, ko bomo vedeli, da se znamo vrniti z lastno logistiko.

ŠTER: Da je Nemčija tako svetovala, je res. Nemci so svojim državljanom povedali, naj ne pričakujejo, da jih bodo ponovno vozili tako masovno. Vsak, ki namerava potovati, naj potuje tako daleč, kot ve, da se bo v lastni režiji in z lastno energijo lahko tudi vrnil. To po­meni, da take evakuacijske mašinerije, kot se je zganila prvič, še enkrat ne bo. Nemci se zdaj ukvarjajo s tem, da izterjajo denar od tistih, ki so jih vozili domov.

Samo od svojih državljanov?

ŠTER: Tudi od tujih. Evakuacijske lete so namreč večinoma oprav­ljale komercialne družbe, Air France, Lufthansa, poljski LOT, Czech Airlines, in te so ljudem seveda zaračunavale. Ali si plačal tam ali pa si ob vkrcanju podpisal, da boš plačal, ko se boš vrnil domov. Mi smo se odločili drugače. Tiste, ki smo jih mi vozili domov, smo zavestno vkrcali in pripeljali domov brez zaračunavanja stroškov. To je pokrila država iz proračuna.

Od kod vse pa so potekali ti leti?

ŠTER: To niso bili najdaljši leti – iz Var­šave, Prage, Budimpešte, Frankfurta, Madrida, Londona, Lizbone, Rima. Dokler pa je med krizo vozil Turkish Airlines, je bila odprta tudi povezava Istanbul–Zagreb, kar je bila ena od uporabnejših poti, kako spraviti ljudi nazaj iz Vietnama, Kambodže, Južne Amerike in iz celotne Afrike. Turkish, ki je včeraj na srečo spet začel leteti, je z Istanbulom verjetno največji hub, letalsko vozlišče, in je postal uporabnejši kot Frankfurt, zagotovo pa kot Zürich. Ima največje letališče in naj­bolj ažurne povezave z Azijo pa čez ocean. No, ljudje so potovali tudi skozi Frankfurt, toda ko si v Frankfurtu, si še zelo daleč od doma. Od tam je bilo treba dati ljudi ali na vlak ali pa z drugim letom do Dunaja ali Münchna.

Slovenija lastne aviacije pač nima.

ŠTER: Da, Slovenija nima uporabnega zrakoplova. Imamo nekaj jurišnih helikopterjev in z njimi bi bilo malo smešno, Falcon pa je od začetka marca na popravilu v Švici in nam ga ni uspelo vključiti v akcijo niti za eno minuto. Zato smo morali letala najeti. Prvega leta se morda spomnite – to je bil let za tista dva, ki sta bila evakuirana s križarke Diamond Princess iz Jokohame. Z Italijani sta lahko priletela v Berlin, in sicer pod pogojem, da ga bosta v istem koledarskem dnevu po zraku tudi zapustila. In mi smo iskali letalo za najem. Vsi slovenski prevozniki so dvignili roke – nimamo letala, nimamo posadke, nimamo nič. Vojska je rekla, prav, ju gremo mi iskat s cougarjem.

A helikopter bi moral vmes dvakrat pristati. Verjetno bi bilo za­nimivo, a še bolj bi bilo smešno. Poleg tega mu Nemci ne bi dovolili, da bi vmes pristal, ker je bila takrat preventiva, da prideš tja in odpelješ svoje državljane po zraku. Skratka, na eni borzi poletov smo dobili več kot 46 košaric in potem je en prevoznik le pristal, da gre tja. Posadka si je nadela zaščitno opremo, zraven je bil zdravstveni tehnik iz Slovenije, letalo pa je bilo srbsko.

Prispeli so na mariborsko leta­lišče in oba Slovenca, Korošca, zakonski par, sta bila k sreči negativna in sta svoje zdravje tudi ohranila. To vem tudi zato, ker smo se nedavno videli. Sem pa bil neznansko v skrbeh, dokler ni minilo tistih 14 dni in še kakšen dan več. Če bi slučajno zbolela, bi v Sloveniji verjetno imeli revolucijo. Ker takrat je bilo narobe vse. Sosedje so ju gledali z veliko skepso in so takoj govorili: »Eden jih je prišel pogledat!?« Prišel pa je imunolog iz mariborske enote NIJZ. Vse sorte je bilo, zlasti pa predsodki. Ampak saj veste, kako je s predsodki. Če nečesa ne poznaš, se tega izogibaš in bojiš. In takrat smo se bali zvite vrvi.

Pogovarjal sem se z vodilnimi in zaposlenimi v enem od slovenskih DSO-jev, kjer so imeli okužene, in dejali so, da jih je izredno bolelo in jih še boli to, da so se jih ljudje, tudi prijatelji, ko so šli po ulici, izogibali. Niso čutili podpore svojega najbližjega okolja, seveda s svetlimi izjemami. Ta stigmatizacija je izredno negativno delovala na vse skupaj. Pokazalo se je, da smo ljudje zelo sebični: »briga me, kaj se dogaja s tabo, glavno je, da sem jaz v redu, če je treba, te pogazim in grem«. Ne zavedamo se, da sem danes lahko bolan jaz, jutri si pa ti.

ŠTER: Na Dolenjsko se je nekdo vrnil s skupino motoristov iz Maroka. Tako majhni smo, da se vse izve – še preden je prišel domov, so sosedje vedeli, da je bil v tisti skupini. Bil je doma in je bil strahovito priden, nič ni šel ven. Celo na balkon ni šel, skozi zaprto okno je gledal. Je pa šla iz njihove hiše mačka in jo je sosed počil. Ustrelil. Razumeti tega ne moreš, a konec koncev je to treba nekako nasloviti tako, da ni še huje. Ne moreš reči: ne streljajte mačkov, ker ne prenašajo bolezni, ampak uporab­ljaj, porkaflek, glavo. Tista dva, ki sta šla v Piran – prva dva, ki sta prišla s križarke Diamond Princess –, pa sta skoraj morala zapustiti svoje stanovanje. Zato, ker ju je okolje zavračalo. Češ, ne, ne, vidva sta sigurno bolna. In ni bilo mogoče nič narediti, samo čas je moral miniti, da smo se ljudje nekoliko spraviti k pameti.

Kako pa je bilo, ko ste morali po Sloveniji najti primerne zgradbe za karanteno več ljudi, ki ste jih pripeljali iz tujine?

ŠTER: Ko smo začeli to karantensko zgodbo, smo slišali velike bedastoče. »Aha, te ljudi bomo pa zdaj dali kar ne­kam v rudnik, ali pa v samski dom, ali pa v kakšne gozdarske hišice …« Dejansko pa so v Slovenijo prišli ljudje z veliko stopnjo odgovornosti, niso tiščali domov, niso bežali. Vedeli so, da imajo doma stare starše ali pa kakšno sorodstvo, in njih bi lahko potencialno spravili v veliko nevarnost. Ali pa v veliko nesrečo. In tako so se sprijaznili, da bodo nekje preživeli 14 dni. Vsaj na začetku je bilo to pospremljeno z zelo negativno kampanjo. Moram pa reči, da so mediji tudi pri tem odigrali izjemno pozitivno vlogo, ker niso sprejeli logike aufbiks čreva na plot. Obveščali so in so opravili pogovore z ljudmi, ki so jim iz prve roke povedali, kdo so in od kod so prišli. Recimo, ena študentka v Madridu je povedala, da je tam en mesec živela, kakor da bi bila v samostanu.

Dr. Alojz Ihan je v že omenjenem intervjuju konec parila rekel, da »/i/mamo dovolj nizko pojavnost okužb, da to omogoča hitro detekcijo in sanacijo okužb, ki bodo posledica pričakovanih nedoslednosti pri sproščanju različnih dejavnosti. Ker v poletnem času ni toliko drugih virusov s covid-19 podobnimi simptomi, bomo lahko obolele za covidom-19 hitro prepoznali, testirali in nato epidemiološko odkrili ter popravili ne­doslednosti pri sproščenih dejavnostih. V jesensko-zimski sezoni pa bo izjemno težko prepoznati izbruhe covida-19, predvsem pa bo to zelo drago, saj bi morali testirati ogromno ljudi za praktično vse respiratorne viruse. Zato je smiselno že med poletjem življenje normalizirati na raven, na kateri bo potekalo naše življenje še prihodnjo zimo.«

ŠTER: Ta bolezen ima zelo veliko ne­znank. Eni jo skušajo primerjati s klasično gripo, drugi s sarsom pa s ptičjo in pra­šičjo gripo, ampak dlje ko se soočamo s tem obolenjem, manj vemo. Ne vemo niti tega, ali se imunost razvije, ali traja samo do naslednjega meseca, ko virus že toliko mutira, da nas spet lahko položi. Tako da je zelo težko reči. Razvoja cepiva pa se je spreobrnil v eno samo tekmo farmacevtov in zdi se, da pravzaprav bolj služi profit­nemu učinku kot pa zavarovanju zdravja. Malo sem v skrbeh, kako se bo to razvilo, če bo šlo tako, kot se je zgodilo z že drugim čudežnim zdravilom, ki menda obeta, a šele nastaja, pa so že pokupili vso proizvodnjo praktično do konca letošnjega leta. Nisem prepričan, da to pripomore h krepitvi javnega zdravja v nacionalnem ali pa globalnem smislu.

Zavedati se moramo, da je lahko pri nas skozi ena rožnata očala malce optimizma. So pa obsežni predeli sveta, kjer še vedno razsaja prvi val in se še celo krepi, recimo v Afriki in Južni Ameriki. Južna Amerika tone. In od tam ljudje bežijo, če sploh lahko. Kajti tam so države zaprle svoje meje in ne spustijo nikogar ne ven ne noter. V Afriki je pa tako, da nihče sploh nima ambicije, da bi socialne stike omejil, ker je to dejansko neizvedljivo.

Dr. Alojz Ihan je dejal tudi, da se »najbrž nočemo niti zavedati, kaj bi se zgodilo, če bi se nam tak koronavirusni val ponovil, recimo letošnjega oktobra, in bi nam to vzelo še kakšne štiri, pet mesecev. Potem pa res mislim, da bi se začeli temni časi, kot to imenujejo v skandinavskih bajkah.«

ŠTER: Ne bo nam uspelo še enkrat za- p­reti države, ker ljudi še enkrat ne bo nikomur uspelo posesti. Potem bodo doma ostali tisti, ki bodo brez služb, ne tisti, ki bi imeli doma otroke, ker ne bodo hodili v šolo in tako naprej. Kdor bo le mogel, bo kaj zaslužil, zato ker denarja več ne bo. Ker to, kamor gremo zdaj, je socialna luknja.

Dotakniva se še ene druge teme. Vi ste tudi vitez in bili ste tudi predsednik slovenske asociacije suvere­nega malteškega viteškega reda, velike in vplivne mednarodne organizacije s 13.000 vitezi, ki je na slovenskem ozemlju dejaven od leta 1217, na svetovni ravni pa ima status, ki je primerljiv z državami in ima diplomatske odnose z več kot 100 državami in status opazovalca v Zdru­ženih narodih. Ali imate njegov potni list?

ŠTER: Ne. Potni list suverenega malteške­ga reda, ki ga recimo Slovenija priznava – je namreč državnopravni subjekt, država brez državnega ozemlja –, lahko dobi tisti, ki bi sicer ne imel možnosti dobiti potnega lista svoje države oziroma če bi mu to lahko povzročalo težave. Nekaj časa so tako imeli potne liste malteškega viteškega reda Srbi. V Srbiji je namreč suvereni malteški red kar prisoten. Zanimivo pa je, da je prisoten v Libanonu, Jordaniji in Alžiriji. Prav tako je veliko in vitezov in prostovoljcev v Siriji. Od tam so pa res zelo težko potovali, zato imajo možnost, da dobijo njegov potni list.

Imenujete se tudi vitezi sv. Janeza in ivanovci. Vaš red se je v 12. stoletju preoblikoval v vojaškega. Ste tudi danes bojevito nastrojeni?

ŠTER: A kaj poznate aktualno dogajanje?

Vem za precej hud spor med suverenim malteškim redom in Vatikanom v letu 2016.

ŠTER: Gre za to, da je pred časom začela nastajati ločnica, ali veljajo tiste tradicije plemstva nekdanjih tradicionalnih kraljevin. Tradicionalne plemiške družine so imele glavno besedo pri odločanju, red se je pa seveda širil tja, kjer plemstva ni nikoli bilo. Ko smo se sestali, so rekli Američani: »Ja, že, že, okej, plemiči, fino, a poglejmo, kje se zbere največ denarja.« Strašno pomembna je tudi Južna Koreja, tam je res veliko katoličanov in imajo zelo dejavno tudi malteško organizacijo.

Gospa iz Južne Koreje je rekla: »Vi se pogovar­jate v jeziku, ki ga jaz doma sploh ne morem nikomur razložiti. Njih ne zanima, kdo je od Tudorjev ali od koga drugega. Pogovorimo se raje, katere dejavnosti bomo izvajali, da bodo ljudi zanimale.« Šlo je tako daleč, da je prišlo do dileme, ali ima veliki mojster malteškega reda možnost, da da papežu dvojko, če povem v zelo razumljivem jeziku. Pokazalo se je, da ljudje o tem niso prepričani. Veliki mojster, ki se mu je včasih reklo, da je papeški podkralj, sicer ima veliko oblast, ampak red pa vendarle je v osnovi katoliški.

Malo je bila ta kulminacija povezana tudi z osebo, kakršen je papež Frančišek. Je tak fajter, eni mu rečejo peronist. Zanimivo je bilo videti in sprem­ljati to igro, v kateri so bile zelo jasno postavljene karte: ali se gremo zares udejstvovat na humanitarnem področju, se pravi, da gremo pomagat tja, kjer je treba pomagati, ali pa bomo v odlični in tradicionalni maniri vedno bolj tonili v eno tako organizacijo, ki ima haljo, konja, meč in tako naprej, ne pa več kaj zelo veliko družbenega vpliva. Vesel sem, da je prevladala prva možnost. To se pravi, da so vendarle presodili, da je treba imeti odgovor za današnji čas, ne iskati odgo­vora na tisto, kar je bilo leta 1600, 1800 … Vse to je pomembno, ampak pomembno je tudi, da vemo danes, kako bomo rea­girali jutri.

Vas je v Sloveniji še vedno 35 članov?

ŠTER: Zdaj najbrž že manj, dva sta umrla. Če se ne motim, nas je zdaj 32 vitezov in ena magistralna dama, kakor se reče ženskim pripadnicam. Pa ene sto prostovoljcev je. So zdravniki, sestre … To se ­najbolj manifestira na Brezjah, ko je nacionalno romanje in bolnikov. Tam smo takrat vsi, kar nas še lahko kako pomaga. In tam pomagamo zelo konkretno, recimo komu na stranišče, pri izstopu iz avtobusa in vstopu vanj, koga se kam prepelje z vozičkom … Tam vidiš, ali si za tako delo ali pa nisi. In tudi če nisi, si pa gotovo primeren za kaj drugega.

Član malteškega reda je tudi kardinal Franc Rode.

ŠTER: On je magistralni kaplan. To je pa častna funkcija.

Geslo reda je zaščita vere in pomoč ubogim …

ŠTER:Tuitio fidei et obsequium pauperum.

Ko je bil zdajšnji kardinal Rode še v Sloveniji, je bilo veliko vlože­nega v obnovo baročnega dvorca Goriča­ne, kar ni delovalo najbolj skromno. No, je pa hkrati tudi res, da imamo zdaj dvorec razkošno obnovljen.

ŠTER: Poskus prevzema dvorca Goričane zagotovo ni stvar, ki bi bila promotivna s stališča gesla Tuitio fidei et obsequium pauperum. Res pa je tudi, da to ni šlo prek malteškega reda. Odgovorov na vprašanja, ki so se ob tem logično postavila, pa ni znal nihče ponuditi – od kod denar in čemu to pravzaprav služi. Saj če se nekaj obnovi in potem nameni za kakšno dejavnost, ni nujno, da je to slabo. Če pa je to prazno ali namenjeno nečemu, kar se ne bo uresničilo, to pa je že večje vprašanje, ali to ima smisel ali ga nima.

Zelo plemenita je pobuda vašega reda, da se pomaga slovenskim Romom. Imeli ste namen pomagati ure- diti bivalne razmere v romskem naselju Žabjak pri Novem mestu, a ste se potem umaknili, ker je to prevzela država.

ŠTER: Mislim, da je tam prišlo do zelo produktivnega sodelovanja med državo in občino. Nam ni šlo za kakšno ekskluzivo in, roko na srce, mi bi to lahko naredili v veliko manjšem obsegu. Ker zdaj vsaj v načrtih je to res en tak, kako naj rečem, preboj glede romske politike na Dolenjskem. Je pa fascinantno, kako se glede Romov razlikujeta Prekmurje in Dolenjska! Glede tega sta to dva povsem različna svetova. V Prekmurju gre razvoj navzgor, tam pa navzdol.

Najhuje pa je, ker se ljudje ne pogovar­jajo. Dostikrat smo imeli sestanek v tam­kajšnji krajevni skupnosti, v katero sodi šola, v katero hodijo tudi otroci iz Žabjeka. In so krajani, čivili, sedeli na enem koncu, Romi na drugem, mi pa na sredini. Uro, dve smo se samo 'obstreljevali', potem smo pa začeli govoriti o tem, da bi bilo dobro, če bi se zmenili, da bi naredili pločnik, ker bi po njem lahko hodili vsi otroci in tako ne bi hodili čez njivo in ne bi delali škode.

»Ja, saj to je pa res. Ampak to mora zdaj krajevna skupnost …« Pa smo rekli, saj če bi naredili program, bi lahko občina. »Ja, občina nima denarja.« Pa saj če bi bil tak program, bi pa konec koncev lahko država to 'prodala' kot en program, s katerim je možno črpati skoraj neomejena sredstva iz evropskih fondov, ki so temu namenjena. Potem so pa le prišli do tega, da ne bi bilo slabo, če bi uveljavljali to, da če smo različ­ni, smo pravzaprav močnejši. No, do tega je v resnici še daleč, a nekje je treba začeti.

Sem pa hudo hudo nesrečen, ker … A veste, koliko romskih otrok konča osnovno šolo? Trije odstotki. Pa srednjo? Nič. Pri njih za punce velja, da so tam sredi osnovne šole doma že odveč. Tako so potem najbolj srečne, če nekomu pripadajo. Pri fantih pa velja, da potegne vzor. Brata, bratranca, sosedovega fanta, ki se pripelje na motorju. Ni rečeno, da je njegov. Ali pa z avtom. Ni rečeno, da je njegov. Včasih je kje kakšna kura zmanjkala ali pa kakšen star avto, zdaj pa tja prihaja velik kriminal. To so mamila, orožje. Je tudi novačenje za kam dru­gam.

Veste, na obrobju slovenskega mesta, ki je tretje po moči v državi, živi tisoč ljudi, za katere sploh nobeden ne ve, kdo so. Ker niso nikjer zapisani. Če zmanjka eden ali pa če jih zmanjka deset oziroma se jih pojavi sto novih, tega nihče ne ve. To ni sprejemljivo. In menim, da je skrajni čas, da se tega lotimo tako, kot da je to naš problem, ne pa, da je to naša dobra volja. To ne more biti skrb nekaj zanesenjakov, biti mora program.

Rekli ste, da moramo biti različni, da nas to bogati. To gotovo pomeni, da zdaj Romov ne smemo ukrojiti po svoji podobi.

ŠTER: Seveda ne. Videl sem že načrte, da bi naredili betonska spalna stanovanj­ska naselja. Ne, ne. Če jim bo to kdo vsilil, bodo odšli drugam. Na primer v Kostanjevico, Šentjernej … Težava je v tem, da tistim, ki jim je do tega, da bi kaj naredili iz sebe, za to ne ponudimo možnosti, jim tega ne omogočimo. Pa ne gre za to, da bi med njimi vzpostavili elito, ampak da bi tistim med njimi, ki so pripravljeni in sposobni, omogočili, da poskrbijo za sebe. Toda potem ko posameznik ostane v tistem okolju sam, prej ali slej izgine.

Dajmo, prikličimo iz njih vrline, ki jih imajo. V Romuniji in na Madžarskem imajo program, ki daje zelo dobre rezultate. Gre za šole, ki vključujejo tudi farmo konj z njihovo vzrejo in jahanjem. Tam vidiš, da so oni v tem, tudi če so na to že čisto pozabili, veliko boljši kot pa tisti drugi, ki se morajo tega še priučiti. Enako je z glasbo, s kakšnim upodabljanjem in pa s plesom. Če bi jih mi nehali učiti, kako naj bodo kot mi, bi bilo veliko bolje. Tako bi oni lahko pokazali, da so zelo dobri, če so oni. Samo da poleg tega ne bi smeli biti obsojeni na to, da morajo živeti tam, kjer ni vode, kjer ni elektrike, kjer ni nič. Kajti to, da smo si različni, potem neha biti prednost. Ker takrat sem jaz jaz, tebe pa da ne vidim.

Mi čivili bi morali razumeti, da so tudi oni od nekdaj tukaj oziroma zelo dolgo.

ŠTER: Ne bo dobro, če bomo še naprej delali iz njih eno tisto neobstoječo skupnost, ki je ali pa je tudi ni. Dejansko nikoli ni bila kakšna resna nevarnost za tiste, ki so živeli v njihovi bližini. Nevarnost smo naredili mi. »Ja, so mi pa šipo razbili.« Spomnim se, da smo jo kdaj tudi mi. S kamnom ali pa z nogometno žogo. Ampak iz tega, kar se zdaj tam koti, ko se vmešava res velik kriminal, to pa je nevarnost. Zelo pomembno je, da se kdo z njimi pogovarja in da jih posluša, kaj njih moti. Saj njih tudi kaj moti. »Poglejte,« rečejo, »tista baraka je nastala tako, da mi nismo imeli nič zraven za povedat. Ampak tam je veliko denarja.« Zato menim, da bi bilo vredno razmisliti tudi o bolj pametni razporeditvi socialnih transferov, ki jih prejemajo.

Vi imate po službeni dolžnosti pa tudi kot pripadnik malteškega reda stik z zelo različnimi ljudmi in zanima me, kako vidite pomen elit za Slovenijo. Mene je presenetilo, da je bilo po nedavni raz­glasitvi slovenskih Michelinovih zvezdic poleg slavospevov slišati tudi kritike, češ, kaj pa nam bo visoka kuhinja, saj se za veliko denarja niti naješ ne. Saj človek razume tiste, ki živijo na robu ali pod pragom revščine, ali pa tiste, ki se niso nikoli srečali s čim visokim, v tem primeru z visoko kuhinjo, a mene so presenetili tisti ljudje, za katere vem, da so potovali po svetu in za katere vem, da so izobraženi, zato bi jim pripisal, da razumejo, za kaj pri haute cuisine gre, a se je izkazalo, da nimajo pojma. Pa sploh ne gre za snobizem, temveč med drugim tudi za pritegnitev petičnejših gostov, ki pri nas tudi zapravijo več denarja in s tem se pozitiven vpliv nečesa petičnega razširi na širšo družbo, vse do kmetov, vrtnarjev in drugih. Enako je pri umetnosti, kjer je nujno imeti tudi višjo, zahtevnej­šo ponudbo. Kaj menite o tem?

ŠTER: Menim, da je to zagotovo neizkoriščena, pa ne tržna niša, ampak eno obzorje dejavnosti, ki ga še ne prepoznamo kot nekaj, kar bi lahko imeli. Vem za kar precejšnje število obis­kov, ki so prišli k nam v Slovenijo – pra­viloma so bili ali iz arabskih držav ali pa iz kitajskega območja – in so rekli, da gredo v Benetke, Milano ali Pariz, »ker tukaj ne moremo nabaviti tega, kar želimo. Ni ponudbe.« Motilo jih je pa marsikaj.

Povedali so, da so tam blizu Tromostovja videli eno urarsko in draguljarsko delavnico, kjer so želeli nekaj kupiti in so tisto, kar bi kupili, tudi videli, ampak je prodajalka rekla: »Pet je ura, moram zapreti.« Tujci pa so si misli, tega se z nami ne bo nihče šel, in so šli drugam. Saj sploh ne krivim tiste prodajalke, morda je morala po otroka vrtec ali kaj drugega, hočem samo reči, da imamo okolje, ki je ostalo nekako do­mačijsko. Želimo pa privabiti vrhunske goste. Ti bodo prišli, a če ne bodo dobili prav tistega, kar pridejo iskat, bodo prišli samo enkrat in potem jih ne bo nikoli več. To pa je dvakratno ali večkratno slabo. S tem, da mi vzpostavljamo butično, pet­zvezdično ali ne vem kakšno ponudbo, so zagotovo stroški, toda …

Poglejte tega postojnskega zanesenjaka, Marjana Bata­gelja. Menim, da bi si za vsak mesec svoje dejavnosti zaslužil po eno državno pri­znanje. In sicer zato, ker si ves čas prizadeva, da bi svojo dejavnost razširil. Meni je všeč, ker je pripravljen tvegati. On gre zavestno v tveganje in prepričeva­nje ljudi, da tako, kot delajo, ni prav. To je v Sloveniji smrtni greh, da komu rečeš, da nima prav. Si že osovražen, avto ti pomažejo ali pa kaj drugega. Marjana to ne moti. On je pri nas naredil nekaj, česar v svojih 60 letih ne pomnim. Na Jezerskem je premaknil nekaj stvari! Jezerjani so takšni: »Mi bomo pa že vedeli!« Obstaja samo še eno takšno okolje, Bohinjci.

Oni tudi pravijo: »Ti pa meni že ne boš solil pameti!« Na Jezerskem je bilo verjetno zelo težko, da je naredil ponudbo, ki presega vse, kar je tam bilo. Saj Je­zersko je samo po sebi biser, toda … Imajo termalno vodo, pa kakor da je ni. Imajo višinsko zdravilišče, pa ga prav­zaprav ne znamo niti prepoznati. Imajo jezero, pa … Pa smučišče je, pa … Vse skupaj je videti kot ena zaspana pravljica. Dajmo, naredimo pravljico iz tega! Da ne rečem, kaj za enega Belgijca, Nizozemca iz tistih nizkih dežel pomeni Zgornjesavska dolina. Madona, ko se pelje s Korenskega sedla, saj se mu je svet odprl! To bi bilo dobro ponuditi tako, da ne bi ogrozili narave, tako, da bi imel tisti, ki si jo želi užiti, na voljo vrhunsko ponudbo.

Tak primer sem videl na Korčuli. Britanski investicijski bankir Michael Unsworth se je zaljubil v Korčulan­ko in nato še v Korčulo, tako da je zatem veliko denarja vložil v obnovo škofovske palače iz 18. stoletja in nastal je najlepši hotel na celotnem otoku – Lešić Dimitri Palace. Gre za vizijo, da se ne naredi samo ta petzvezdični hotel, ampak da se dvigne ponudba celotnega otoka, s čimer bodo vsi domači turistični ponudniki, gostinci pa kmetje, oljarji in vinarji zaslu­žili več, hkrati pa bodo tako preprečili velikanski turisti­čni naval, ki si ga otok tudi ne more pri­voščiti, saj za to nima naravnih virov, poleg tega množičnost prinese tudi veliko one­snaženje in s tem uničevanje narave. No, takšna je bila vizija vse do sedanje krize, kako bo poslej, bomo še videli, saj so bili v petičnem hotelu vezani predvsem na petične ameriške goste.

ŠTER: Zdaj ste mi s tem dali izjemno iztočnico. Upam, da bo tale korona omo­gočila, da bomo, spremenili, ker jih bomo tudi morali, potovalne navade. Tudi glede turizma. Da bomo preskočili ne samo eno ali več stopničk niže, ampak da bomo šli malo više. Toda obstaja nevarnost, da bo tisto, kar je zdaj doletelo turistične agencije, obrodilo dampinško ponudbo. Sedem dni Tunizije za 270 evrov! Tja bodo šli vsi tisti, ki niso še nikoli šli nikamor z letalom.

In bodo imeli slabo ponudbo, nič­vredno varnost in servis, ki ni več dostojen … Zato ker bo podvrednoteno. In zaradi tega bo s kom kaj narobe in bo šlo še niže. In razšli se bodo tisti turistični kompleksi, odšli bodo natakarji, kuharji, sobarice – vse skupaj bo šlo pred začetek. Ne niže, pred začetek. Mogoče nas pa pamet sreča in bomo hodili tja, kjer imamo res kaj videti. In mogoče bomo šli ne tisoč kilometrov daleč, temveč sto kilometrov. In bomo videli, da je na Kolpi izjemno.

Pa na jezerih na Koroškem. Tam je res krasno! A ne bi bilo fino, da bi hodili recimo v Hotel Lipa v Monoštru in bi tam vzpodbudili Slovence, ki so manjšina. A ne bi bilo to fino! Videli bi, da je tam odlično žganje, da se prekrasno jé, da je tam je možno streljati, loviti ribe, zlasti pa, da je možno med svojimi ljudmi normalno komunicirati.

Ko ste leta 1994 postali mini­ster za notranje zadeve v vladi Janeza Drnovška, ste dejali …

ŠTER: … da si bom prizadeval, da bi se falotje spet bali policije.

Kje smo danes glede tega?

ŠTER: Moram reči, da si kot državljan želim ministrov za notranje zadeve, ki bi si za to prizadevali. Nisem rekel, da je treba zdaj falote izkoreniniti ali kaj takega, ampak gre za to, da če kot družba ne damo policiji možnosti, da svoja pooblastila izvaja tako, da se je falotje bojijo, potem je tako, kot da bi spustili dva petelinčka, ki se med sabo malo kavsata in enkrat zmaga eden, drugič drugi – ampak to ni v redu. To ni dobro. Vedeti moramo, da tisti fantje in punce v modrem riskirajo za nas.

In če jih pošljemo ven in jih postavimo v položaj, da se lahko tista dva petelinčka kavsata in ima vsakič eden prav, potem po navadi začnejo tile v modrem razmišljati, da se ne bodo ukvarjali s tem, ker imajo same probleme, »bom zato malo stran gledal«. To pa je katastrofa. In bojim se, da imamo včasih že tako psihozo, da … Je pa to lep poklic, ni pa lahek, biti policist. In njihov šef si mora prizadevati, da bi se vedelo, da so oni tukaj zato, da se falotje ne počutijo dobro.

Kot notranjega ministra smo si vas zapomnili tudi po tem, da ste izdali zbirko vicev o policajih.

ŠTER: Celo dve. Eno zbirko vicev in njeno nadaljevanje.

Se kakšnega vica spomnite, vam je kateri bolj pri srcu?

ŠTER: Ja, eden je tak, da se mu vedno nasmejim. Policaj gre in pred sabo zagleda bananin olupek in reče: »O madona, spet bom padu!« Ta je tak iz prakse za prakso, je resničen. [smeh] Najbolj smešno pri tem se mi pa zdi nekaj drugega in mislim, da se bo prepoznal, pa ga ne bom imeno­val.

To malo knjižico, ki ni nič posebnega, vezana je v karton, smo izdali pred novim letom in sem jo delil kolegom na vladi, pa reče Kacin, ki je bil takrat mi­nister za obrambo: »Ja, dobra ideja! Mi bomo tudi to izdali.« Pa pride čez nekaj mesecev in reče: »Veš kaj, ne moremo. Ni vicev o vojakih.« To je malo tako simptomatično. Dokler so vici o policajih, to pomeni, da so policaji med ljudmi in da jih ljudje nekako sprejemajo. Upam, da tega ne bo nikoli konca. Ker najteže se je zdravo ponorčevati iz samega sebe in se nasme­jati tudi lastnim napakam. To je zelo težko. Ampak dokler smo to sposobni, smo še kar v redu.

Slovite tudi po tem, da ste velik ljubitelj in poznavalec Pike Nogavičke.

ŠTER: Ha ha, to je pa strast!

Menda imate 350 različnih izdaj.

ŠTER: Imam jih 367.

Kako se je pa to začelo?

ŠTER: Odkar berem, mi je Pika Nogavička zelo všeč. Brati sem jo začel, ko je izhajala kot podlistek v Pi­onirju. Potem je še pred Zlato knjigo izšla zbirka z rume­nimi platnicami, vezana v platno, in vseskozi je bila na moji nočni omarici. Potem sem bil pa na potovanju v Istan­bulu in sem vstopil v anti­kvariat …

Pa kako ste v Istanbulu zašli v antikvariat, tam se ja turistično hodi na Kapali čaršijo.

ŠTER: Takrat je bilo tam moderno kupovati usnje pa zlato. Eno je bilo bolj ponarejeno od drugega. [smeh] Meni se ni zdelo, da bi šel tja, pa sem šel malo okrog džamij in sem tam videl tudi en antikvariat. Grem not in vidim knjigo v plattdeutsch, neknjiž­nem nemškem narečju. In piše Pippi Langstrumpf. Pa si rečem, madona, saj to je Pika Nogavička! Tisti knjigar je bil vesel, kot da bi mu dal milijon, saj si ni mislil, da bo to knjigo kdaj prodal. In potem sem si rekel, da bi bilo zanimivo videti, kakšne vse knji­ge Pike Nogavičke se še da dobiti po svetu.

Tako je z vsakim mojim potovanjem zbirka rasla. Ni pa vsaka knjiga v drugem jeziku, so tudi v istih jezikih, a v različnih izdajah. Tako potem vidiš, da knjiga od nastanka leta 1945 doživlja en tak razvoj, živi svoje življenje. Na primer, v kakšnih avtoritarnih režimih ni bilo poglavij, v katerih Pika pretepa policaje [smeh], pa tudi tisto, ko se ne obnaša prav v šoli, je bilo tudi umaknjeno. Potem je Jack Lang, tisti epohalni francoski minister za kulturo, takrat, ko naj bi se ta knjiga prevedla v francoščino, rekel, da ta knjiga ne bo nikoli izšla v francoščini – zato ne, ker je neumna! Pa so ga vprašali, kako to misli, in je dejal: »Ali si lahko za­mislite, da notri piše, da 10-letni otrok dvigne konja! To je vendar traparija!«

Novinarji so seveda to slišali in so šibali vprašat Astrid Lindgren, ali je slišala, kaj je rekel Jack Lang. Je rekla, da ja, da je slišala. In kaj veli na to? Pa je rekla: »Jack Lang ima seveda prav. Veste, francoski minister je izjavil, da noben francoski otrok ne more dvigniti konja.« [smeh] In seveda obstajajo prve francoske izdaje te knjige, v katerih piše: »Elle pouvait soulever un poney.« Ne un cheval, temveč un poney. To izdajo imam in tudi od istega založni­ka, v kateri že piše un cheval. Žal pa gre zdaj tudi pri Piki Nogavički zaradi globalizacije v to smer, da so knjige povsod enake, z enako barvno opremo, enakim fontom črk, enakimi ilustracijami. Smo pa tukaj Slovenci na zlat veji, ker imamo prevod Kristine Brenkove, ki ga je naredila v neposredni komunikaciji z Astrid Lindgren in je tako dobila njeno soglasje za poslovenitev imen.

Imamo Anico in Tomaža, ne Annike in Tommyja. Vili se ne reče Kunterbunt, ampak Čira čara in gospod Ficko ni Herr Nilsson in tako dalje. Posebej moram omeniti še ilustracije Ančke Gošnik Godec, ki so genialne. Najbolj pa me veseli, da je leta 2015, ko smo prvič po letu 1958 dobili nov prevod Pike Nogavičke, prevajalka Nada Grošelj tekst tako čudovito zloščila. Nič ni izgubljeno, vse je ohran­jeno. Novi prevod sem šel brat tako, da sem podčrtaval izraze, ki so drugačni. A prav nikjer ne zmotijo. Res je zelo dobro narejeno!

Kaj je tako posebnega v tej knjigi?

ŠTER: Knjiga je vse prej kot otroška. Ima sporočilo na družbenokritični in na socialni ravni. Treba je upo­števati, da je to pisala punca, ki je bila takrat samohranilka, kar sploh ni bilo lahko. Zaradi tega je morala od doma in je šla v drugo državo ter tam sprejela delo pisarniške tajnice. S svojo sposob­nostjo in trmo se je uveljavila.

Kar pa se sporočila knjige tiče, naj to ponazorim, kako sem to pojasnil romskim otrokom. »Glejte,« sem jim rekel, »resnice so čisto enostavne. Fantje puncam poma­gamo. Bog ne zadeni, da bi tega ne delali, ker to je greh. To bi pomenilo, da si slabič, ker ne moreš puncam slabo želeti. Druga stvar je, da ne tepemo tistih, ki so slabši od nas. Ne norčujemo se iz njih, ampak jih vidimo kot tiste, ki jim lahko naredimo kaj dobrega. In tretja stvar je, da če pridemo do denarja, ga nimamo zase, ampak ga imamo zato, da je vsem bolje!« In res je tako. Pika Nogavič­ka je kupila bombone za vse, romski otroci pa so imeli oči kot pet kovačev. 

Borut Omerzel
Novinar, publicist in urednik slovenske izdaje Playboya