Intervju: Plamen Hristov

V Slovenijo ga je najprej pripeljal študij slovenščine. Izkoristil je vse priložnosti za študij pri nas, ki so mu jih omogočili bilateralni programi med Bolgarijo in Slovenijo, Cepus program in program Erasmus - Socrates.

Iz katerega dela Bolgarije prihajate?

Plamen: Iz centralne severne Bolgarije, iz mesta Sevlievo s približno 50 tisoč prebivalci.
Kot je slišati, vam gre slovenščina precej dobro?

Plamen: Upam, čeprav je slovenščina dvorezni meč. Bolgari nimamo sklonov in miselnih vzorcev, povezanih s skloni. Bolgarščina je edini slovanski jezik, ki uporablja predloge namesto sklonskih končnic.

Gre pa tudi za sorodna jezika in medjezikovno ujemanje, kar povzroča prav tako težave. V bolgarščini beseda krak pomeni noga, uši pomenijo ušesa, leglo pomeni postelja, hiter pri nas pomeni prebrisan ali zvit človek, zakuska pomeni gostija, obraz pomeni lik, potem dober tek pomeni, da ti želim dober spolni odnos, pišče pomeni kurec, izložba pomeni razstava, vreden pomeni škodljiv, lice pomeni obraz, škaf omara, nakazati pomeni kaznovati, čuk pomeni kladivo, gora pomeni gozd ...

Kdaj ste se prvič srečali s Slovenijo?

Plamen: V osmem razredu osnovne šole, ko sem obiskoval tečaj stenografije, kar mi je potem olajšalo delo pri novinarstvu, ko sem začel delati na radiju in pozneje pri časopisu. Tudi na fakulteti mi je prišlo prav pri pisanju zapiskov, zaradi česar si jih nihče ni mogel sposoditi. No, na tečaju stenografije so nas seznanili s Slovencem Antonom Bezenškom.

Ta je učil in usposabljal vse bolgarske stenografe ter s tem postavil politično stenografijo v Bolgariji ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja. V središču Sofije je spominska plošča v njegov spomin. Je ena od tistih oseb, ki povezuje oba naroda. Žal pa, čeprav sta obe državi članici EU in NATA, se ne poznata dovolj.

Kako deluje Društvo bolgarsko-slovenskega prijateljstva?

Plamen: Poskušalo bo nadgraditi politične odnose, za katere skrbi veleposlaništvo Bolgarije v Ljubljani, prevzelo bo del teh nalog, glede na to, da Slovenija še nima svojega veleposlaništva v Sofiji, niti gospodarskega predstavništva v Bolgariji, ne direktne letalske povezave. Društvo pa bo spodbujalo sodelovanje na civilnodružbenem področju in na področju kulture. Letos je bil v Bolgariji ustanovljen tudi klub slovenskih poslovnežev, ki ga je ustanovil Slovenec, ki je poročen z Bolgarko in živi v Bolgariji.

Če bi se vi poročili s Slovenko, bi ostali v Sloveniji?

Plamen: Z veseljem. Odkar je EU, je vseeno, kje živiš, ker se giblješ v neki skupnosti in za to ne potrebuješ posebnih dokumentov. Sicer sem ljubitelj bolj severnih držav. Šel bi živet na Dansko ali Nizozemsko, ker ne prenesem značilnega mediteranskega nereda. Veseli me, da ste Slovenci prevzeli najboljše iz nekdanje Jugoslavije in najboljše iz avstrijsko-nemškega področja. Na zelo dober način ste združili vse značilnosti, ki vas trenutno določajo in zelo dobro rišejo vašo predstavitveno podobo.

S čim iz Bolgarije bi se pohvalil?

Plamen: S čudovitimi ljudmi, predvsem z gostoljubnostjo. V Bolgariji ne bi nihče ostal brez strehe nad glavo, vsak popotnik bi naletel na razumevajoče domačine. Lahko se pohvalim tudi z mnogo zgodovinskimi znamenitostmi, od katerih jih je veliko pod okriljem Unesca.

Ne morem pa reči, da sem kadarkoli imel hudo domotožje po Bolgariji, ker sem v deželi, ki je trenutno moja domovina, v kateri se počutim odlično in mi zagotavlja več kot normalno življenje. Seveda so stiki z domačimi pogostejši, ampak ne do te mere, da na ta način nadomeščam domoto­žje, ker ga nimam. Pravijo: Dom, sladki dom, sam pa sem to spremenil v Ljubo doma, kdor ima dva. Imam dve domovini.

Kakšno pa je družabno življenje v Bolgariji?

Plamen: Bolgari so odprti že zaradi same geografske lege države. Bolgarija je veliko toplejša od Slovenije, zato se tam življenje odvija na prostem. Ljudje se družijo, tudi če nimajo dovolj denarja, se srečujejo, ni nujno, da gredo v drage restavracije. Čeprav je tam veliko ljudi v kavarnah tudi med tednom čez dan, česar pa ne bi mogel trditi za Slovenijo. Ljudje se veliko bolj obiskujejo. Sicer se je iz finančnih razlogov to v zadnjih letih spremenilo tudi v Bolgariji. Ko si šel včasih na obisk, si s seboj prinesel piščanca in vino, zdaj pa malo razmislijo, preden se odpravijo na obisk.

Kaj bi lahko izpostavili kot značilnosti Bolgarije?

Plamen: Recimo način življenja. V Bolgariji je, kot v vseh sredozemskih deželah, uveljavljen bolj lagoden način življenja, ki ni podvržen 150-odstotni disciplini, kar velja za Slovenijo. Mi si privoščimo nekaj minut zamude, akademsko četrt, in tega nihče ne vzame za slabo. Razlika je tudi v kuhinji, glede na to, da je Bolgarija sredozemska in balkanska država, kjer je vse pomešano. Imamo svoj sir kaškavalj, ki je izdelan iz ovčjega ali iz mešanice ovčjega in kravjega mleka.

Lahko rečem, da naša kuhinja temelji na zelenjavi, sladice pa so bolj ali manj podobne tistim iz nekdanjega turškega imperija. Značilne so tudi banice, ki so podobne bureku, z različnimi nadevi, kot so sir, špinača, buča, zelje ... Naše kislo mleko je edinstveno in ga tudi izvažamo na Japonsko in v Francijo. Naša je šopska solata, kislo mleko je pripravljeno v lončenih posodah z borovnicami in medom ...

Na kaj bi v Bolgariji še opozorili?

Plamen: Človek mora začutiti našo pravoslavno žilico, zato priporočam obisk najbolj znanih samostanov, kot so Roženski samostan, Rilski samostan, Trojanski samostan ... Poleti je veliko različnih cerkvenih praznikov, ob obali Črnega morja je zanimiv običaj, ki se mu reče nestinarstvo. Nestinari so ljudje, ki plešejo na žerjavici, kar je tipičen običaj za obmorsko prebivalstvo. Ti ljudje znajo preklopiti na druge valove in ne čutijo bolečine, niti nimajo opečene kože na podplatih.

Gre za poganski običaj, ko ljudje plešejo različne plese na žerjavici, da se tako prečistijo in doživijo duhovno katarzo. To lahko poskušajo tudi turisti, ki jih predhodno pripravijo na to. Zanimive so Ivanovske skalne cerkve blizu kraja Ruse. Priporočam obisk vseh lepih mest v Bolgariji, med katere sodijo Varna, Burgas, Plovdiv, ki je bolgarska kulturna prestolnica, Veliko Tarnovo, nekdanja bolgarska prestolnica, mesto Ruse, ki leži na Donavi in je bolgarski Dunaj, ker je po osvoboditvi pod Turki v Ruse prišlo veliko strokovnjakov iz Avstro-ogrske, ki so Ruse zgradili na novo …

Ne smem izpustiti majhnih starih vasic, kjer so stare etnografske hišice, v katerih je prikazano kako tkejo, pripravljajo marmelade, sušijo različne rastline, predelujejo mleko, pečejo pogače … Tam te dočakajo s toplo okrašeno pogačo in s pisano (šareno) soljo, ki je mešanica različnih začimb.

Kaj bi izvažali iz Slovenije v Bolgarijo?

Plamen: Izvažal bi discipliniranost ljudi, ritem življenja, ki je uveljavljen v zahodni Evropi in ga je Slovenija sprejela kot vodilo v vsakdanjem življenju. Potem to, da ne jamrate kot Bolgari, moram prav pohvaliti opti­mizem slovenskega življenja. Mi se stalno pritožujemo, kako je življenje težko in kako ne gre. Res je, da se v Bolgariji zadnja leta veliko bolj jamra tudi zaradi težjega življenja po vstopu v EU in NATO.

Priznam tudi, da sem presenečen nad številom kulturnih dogodkov v Ljubljani. Tudi če bi spremljal eno samo umetniško zvrst ali če bi v življenju spremljal samo kulturna dogajanja, ne bi zmogel vsega. V Bolgarijo bi uvozil butični značaj prestolnice, ki je odlično urejena, zelo živahna in si zasluži vse pohvale.

Kaj pa naša hrana, vam je všeč?

Plamen: Sem oboževalec krompirja, zaljubljen sem v pražen krompir. Pri nas je pražen krompir ocvrt krompir, ker nimamo prepraženega krompirja s čebulico. Všeč mi je tudi polenta.

 

Napisala: Suzana Golubov

Fotografija: Primož Predalič

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord