Kako je preživeti v domu upokojencev 13 ur na dan v skafandru (skozi oči srednješolca Tima)

2. 11. 2020, 15:42 | Aktualno

                            Kako je preživeti v domu upokojencev 13 ur na dan v skafandru (skozi oči srednješolca Tima) (foto: Shutterstock) Shutterstock

Na spletni strani Srednje zdravstvene in kemijske šola Šolskega centra Novo mesto so objavili zapis njihovega dijaka Tima Baumkirherja, ki preko študentskega servisa že od konca 1. letnika dela v Trubarjevem domu upokojencev pri Zidanem Mostu. Zelo podrobno je opisal, kako izgleda njegov delovni dan.

Ko je v začetku oktobra v dom prišel koronavirus, se je bliskovito razširil tudi med zaposlenimi. Kar ena tretjina jih je bila pozitivnih. Iz doma so ga klicali, če bi bil še naprej pripravljen pomagatati v domu in brez razmišljanja je delo sprejel. Kot pravi, se je zelo dobro ujel z zdravstvenim timom in z veseljem lahko reče, da je postal del njih. 

Njegov zapis objavljamo v celoti:

"V prvih nekaj dneh oktobra se je v domu pojavila prva okužba z novim koronavirusom. In sicer se je okužil eden izmed stanovalcev doma. Po nekaj dneh se je okužba tako razširila, da je bila okužena 1/3 zaposlenih in okoli 60 stanovalcev. Takrat so me iz doma klicali in vprašali, če sem še vedno pripravljen priti delat v dom. Seveda sem brez razmišljanja odgovoril, da lahko hodim delat, brez problema. Prosili so me, če bi bil pripravljen delati tudi s covid pozitivnimi bolniki in ker sem vedel, kakšen je izpad kadra, poleg tega pa še niso vsi zaposleni primerni za delo s covid pacienti, sem jim rekel, da me lahko premestijo tudi na covid enoto. Tukaj pa sem lahko na lastne oči videl, kaj koronavirus res povzroči in kako naporno je trenutno za zdravstvene delavce.

Naj na hitro opišem, kakšen izgleda moj dan. Zjutraj se ob 6:20 oblečemo v plastične skafandre. Čez si damo dvojne rokavice, spodnje z lepilnim trakom zalepimo na skafander, da ja ne bo prišla okužba do nas. Prav tako si zalepimo zaščito za obutev. Nadenemo si ffp3 masko, ki nudi najvišjo zaščito pred okužbo (in se pod njo res res težko diha). Čez glavo si poveznemo kapuco skafandra, ki ti sega vse do oči, čez pa damo še vizir. Začnemo z jutranjo nega, voda nam pa že po prvi uri in pol teče v grlo, saj že zamujamo z zajtrkom.

Ob 8:00 hitimo z zajtrkom in hranjenjem ljudi. Ko si ob 9:00 od vsega skupaj že res utrujen, te čaka še veliko dela. Po hrbtu ti teče znoj, veš pa, da boš v tem vročem, preznojenem skafandru še vsaj 2 uri. Noro te srbi oko, pa se ne moreš popraskati, ker imaš vse kontaminirano od virusa. Da sploh ne govorimo, da sline že ne moreš več požirati, ampak ne greš pit, ker veš, da boš porabil vsaj 10 minut (ki so zlata vredne, ker imaš še veliko dela), da se slečeš in nazaj oblečeš. O tem, da bi šel lulat, pa niti ne upaš pomisliti. Takrat ti nekdo zazvoni s sobnim zvončkom in moraš v dobrem delu in skrbi zanj z nasmehom priti v sobo in vprašati, želi.

Končno je ura 12:00, ko imaš prvo pavzo in se lahko slečeš iz skafandra ter nekaj malega poješ in popiješ. A ne za dolgo. Ob 12:20 se že oblačiš v vso zaščitno opremo, saj ti ob 13:00 pripeljejo kosilo za stanovalce. Po takšnem vrstnem redu si sledijo še popoldanska malica, nega in večerja. Z večerno nego, ko stanovalce pospremimo spat, pa moramo končati do 19:20. Takrat se naša 13-urna izmena konča. Vsega skupaj imamo v 13 urah 2 pavzi po 20 min. Vse ostalo pa preživimo v skafandrih.

Seveda ne smem pozabiti še vse dejavnosti, ki se izvajajo poleg nege in razdeljevanja obrokov. Ves čas je potrebno skrbeti za stanje oskrbovancev. Redno se jim merijo vitalne funkcije, preverja se, kdo potrebuje kisik, ali so jim stekle infuzije in jih je potrebno zamenjati. Poleg vsega fizičnega napora, pa je zraven tudi precej psihičnega. Ne pozabi, da so v domu pretežno starostniki z že tako ali tako pridruženimi boleznimi, ki jih je tale virus precej prizadel. Težko je videti gospoda, ki je še prejšnji teden hodil naokoli, sedaj pa nepokreten leži v postelji, je v plenicah, priključen na monitor, diha s pomočjo kisika, teče pa mu že 3. plastenka infuzije. Dve sobi naprej pa gospa lovi zadnje dihljaje, preden umre.

Ko se po 13 urah dela dokončno slečeš iz skafandra, imaš po obrazu vse zažeto od maske, ušesa te nenormalno bolijo, majico pa bi lahko skorajda ožel.

Nekateri primeri so res psihično težki, drugi bolj fizično. Predvsem mi je všeč občutek, ko po 14 dneh s covid bolniki test še vedno pokaže, da sem negativen (ja, za sabo imam že 5 testiranj, 4 od teh so bili samo zaradi službe). A vseeno z veseljem pomagam, s tem pa sodelavcem, ki se v dani situaciji res dobro namatrajo, izkažem kolegialnost in solidarnost, stanovalcem pa v prvi vrsti pomoč in dodatno oskrbo. Za takšen poklic sem se odločil in to bom počel za dobro vest samega sebe.

Aja, pa še to, nosi masko! Res ni lepo videti ljudi, ki se zaradi virusa borijo za življenje. Verjemi mi ;)"