Kako nas lahko Kitajska nadvlada

Kolumna

5. 3. 2021, 09:50 | Aktualno | Piše: David Cigoj

                            Kako nas lahko Kitajska nadvlada (foto: Shutterstock) Shutterstock

Kitajski predsednik Ši Džinping je na 19. narodenem kongresu KKP leta 2017 predstavil svojo Misel.

Gre za vizijo Kitajske, ki bo v toku razvoja postala najmočnejša velesila svetu in ga bo na nek način uporabljala kot svoje dvorišče. To pomeni, da bo iz njega črpala resurse, ga uporabljala za proizvodnjo in kot tržišče. Kitajci bodo neke vrste gospodarji, ki bodo vse to upravljali in uživali sadove novega svetovnega reda. Sama Kitajska bo s preostalim svetom uživala stabilnost in harmonijo. Tako, kot so ZDA v 20. stoletju v svet izvažale zahodni tip demokracije v navezavi z ameriško kulturo, tako bo 21. stoletje kitajsko. To pomeni, da naj bi se svet navdihoval in sčasoma prevzemal kitajsko komunistično-konfucionistično filozofijo, vizijo, razvojni in kulturni model.

Vem, vsakdo je tu zamahnil z roko, misleč si: neumnost. Vseeno pa moramo ugotoviti, da ta vizija ni iz trte izvita. Če ne drugega se že odvija in po majhnih korakih prihaja skozi stranska vrata tudi v naša življenja. Poleg tega je konfucionistična filozofija zelo stara, dovršena in preverjena. Marksizem je tudi doživel že marsikaj, predvsem pa propad. To pomeni, da so ga Kitajci ponovno analizirali, redefinirali in prenovili. Predvsem pa je kitajski model zadnjih nekaj desetletij izjemno uspešen. Tako veliko državo, kot je Kitajska, je izjemno težko voditi in njenim voditeljem so na razpolago izjemne izkušnje in znanja. Šijeva misel je zelo dovršena in napredna.  

Kitajska pri vzpostavljanju novega svetovnega reda steguje svoje lovke po vsem svetu tako, da ni le izkoriščevalska. Vedoč, da se pri pretiranem natezanju strune ta strga, poskuša odnose s posameznimi partnerskimi državami vzpostaviti vzdržno. To pa med drugim pomeni, da poskuša predvsem v Afriko izvoziti tudi konfucianizem. Gre za v bistvu zelo kvalitetno - nekaj med religijo, filozofijo, miselnim sistemom in še čem. Predvsem ureja družbene odnose, državno ureditev in življenje na sploh. Ši si, najverjetneje iskreno dobronamerno, predstavlja, da je komunistično - konfucionističen model še najprimernejši za vzpostavitev stabilnosti, učinkovitosti in harmonije v svetu. Demokracija najverjetneje po njegovem mnenju to ne more biti. Težko si predstavlja soudeležbo množice dokaj nekompetentnih ljudi pri vodenju države in javnih zadev, tri veje oblasti, nebrzdano kritičnost javnosti in vse ostalo, kar pritiče demokraciji.    

Sam sem se s konfucionizmom seznanil le v grobem. Dobro pa sem seznanjen z znanstvenim razumevanjem človeškega razvoja. V življenju sem nekajkrat obiskal Kitajsko in spoznal veliko Kitajcev, vendar predvsem izseljencev in Hongkonžanov. V grobem sem se seznanil tudi z vsebino Misli. Že to mi daje dovolj samozavesti, da lahko rečem: Ši Džinpingov razvojni model ne pije vode. Naj pojasnim zakaj. 

Ši Džinpingov razvojni model ne pije vode.

Ljudje se razvijamo. To pa ne pomeni le nekih meglenih in težko opradeljivih dejstev, ampak nasprotno. V današnjem času znanost lahko že zelo natančno opiše, česa so na določenih stopnjah razvoja ljudje sposobni, kako korenito se spreminja njihov kognitivni stil, sposobnost refleksije, motiviranost, samodeterminiranost, vrednote, odnos do avtoritete in virov dominacije, komunikacijski stil in še mnogo več. Skratka, ljudje na zgodnejših stopnjah razvoja so čisto drugačni, kot oni na poznejših. 

To, česar Šijeva Misel ne upošteva, je dejstvo, da ljudje na poznejših stopnjah razvoja zahtevajo svobodo, ki jo lahko zagotovlja le demokratičen družbeni ustroj. Poleg tega je resnično svoboden le tisti, ki je enakopraven z ostalimi. Kdor je svoboden, se želi samoizražati in samorealizirati lasten potencial. Pri razumevanju konfucianizma in tudi komunizma je treba vedeti, da sta nastajala v času, ko sta bili svoboda in demokracija kot koncepta zelo nejasna oziroma nista obstajala. 

Moč svobode na človeka dodobra spoznavamo šele sedaj. Svoboda ni dobra le sama po sebi, da počnemo karkoli želimo, temveč, in to je bistveno, omogoča človeški razvoj. Svoboda omogoča razvoj zavesti. Tesno pa je povezana z močjo. To je razlog, zakaj dandanašnji toliko govorimo o opolnomočenju. Svoboda ni v tem, da lahko kadarkoli pobegnem kamorkoli želim. Po definiciji svoboda omogoča delovanje in spreminjanje. Kdo pa lahko bolj deluje in spreminja? Tisti, ki ima več moči, ki mu jo omogočajo resursi. Najpomembnejši resurs so informacije. Kdor ima neko področje ali pa kar življenje na splošno dobro ozaveščeno, lahko tam deluje. Na področju, za katerega ne ve, da obstaja, ne more delovati, če ga ima slabo ozaveščenega, bo verjetno deloval uničujoče. Zato je zelo pomembna sposobnost zavedanja, splošna informiranost, kompetentnost, izobrazba, ter kreposti, ki to omogočajo. To pa sta radovednost in veselje do učenja.

Svoboda ni dobra le sama po sebi, da počnemo karkoli želimo, temveč, in to je bistveno, omogoča človeški razvoj.

Seveda obstajajo še drugi resursi. Zelo pomembni so materialni. Tu pa se pojavi ključno vprašanje: Če imam veliko znanja in bogastva, a lahko počnem karkoli se mi zljubi? Odgovor je seveda: Ne. Vzporedno z osvobajanjem naj bi rasla tudi odgovornost.

Ampak odgovornost do koga ali česa? A naj bom odgovoren le do onega, kar imam rad, za ostalo me pa ne briga? Odgovor je spet: Ne. A se pri tem samovoljno odločam, da bom in do česa bom odgovoren? Ne. Zanimivo, obstaja celosten psihološki mehanizem, ki nam ljudem s tem, ko postajamo vedno bolj opolnomočeni in svobodni, omogoča, da postajamo tudi ljubeči do vedno več ljudi in stvari. Ljubezen kot način obstoja nam omogoča oziroma nas naravnost sili, da smo tudi odgovorni. Gre za neke vrste evolucijski mehanizem, ki omogoča razvoj zavesti, pravilno delovanje in posledično dobro življenje. 

Tega Ši Džinping očitno ne ve. Vprašanje koliko ljudi na Kitajskem ve to. Pa ne le tam, temveč tudi na zahodu. Temeljna težava pri razumevanju človeškega razvoja je ločenosti družboslovnih in humanističnih ved. Kdor se usmeri v eno, običajno zavestno bolj ali manj ignorira drugo. Na človeški razvoj pa je nujno gledati iz obeh perspektiv.

Skratka Ši Džinping je oblikoval zelo obsežno in hkrati zelo natančno vizijo za Kitajsko in svet, ki pa predpostavlja, da so ljudje na najzgodnejših stopnjah razvoja. Konfucionizem predpostavlja, da na vrhu družbenega ustroja obstaja oseba, ki kvalitetno presoja vse najpomembnejše stvari v državi, ob njej je nekaj svetovalcev, sledijo zvesti prenašalci ukazov, recimo člani partije, in na dnu je večinsko prebivalstvo, ki je le prejemnik in izvajalec ukazov. To so ljudje, ki bolj ali manj le prejemajo informacije, navodila, modrosti in tako naprej, brez sposobnosti lastne učinkovite refleksije. Ti ljudje so dokaj neavtonomni, nezainteresirani, usmerjeni v preživetje, samoabsorbirani in podobno. Živijo v določeni matrici in iz nje ne morejo videti.

Najbolj nazorni pokazatelj, kakšni so nesvobodni ljudje, so Kitajski turisti, ki že nekaj let prihajajo tudi v Evropo. Žal jih Evropa sploh ne zanima. Zanimajo jih predvsem le t. i. selfiji pred znamenitostmi in blago, ki ga je v Evropi mogoče kupiti. Iz avtobusa za trenutek pogledajo veliko in pomembno znamenitost in če jih moti močno sonce, bodo takoj zagrnili zaveso. Pri večerji vlada tišina, saj se med sabo ne pogovarjajo. Ne morejo si izmenjevati mnenj, saj jih nimajo. Odrešitev za praznino so pametni telefoni. Ti ponujajo objavljanje selfijev ob znamenitostih, z namenom dvigovanja samopodobe, tako kot to omogočajo prestižne blagovne znamke. Drugi bodo lahko videli njih pred Eifflovim stolpom, njih pred mostom Vzdihljajev, njih pred baziliko Sveta Petra. Preprostejši ljudje dojemajo svet kot vir za njih koristnih sredstev. Ta svet jih ne zanima, ne občudujejo ga, ne živijo z njim, zanj niso hvaležni. Ljudje na najzgodnejših ravneh razvoja percipirajo in obravnavajo tudi druge ljudi predvsem kot sredstvo. Z razvojem se ta percepcija obrača v ljubeč in odgovoren odnos do ljudi. Da ne bomo kritični le do Kitajcev, raziskave kažejo, da smo Slovenci v procesu razvoja, v primerjavi z ostalim svetovnim prebivalstvom, komaj kaj čez povprečje.

Najbolj nazorni pokazatelj, kakšni so nesvobodni ljudje, so Kitajski turisti, ki že nekaj let prihajajo tudi v Evropo.

Ljudje na poznejših stopnjah razvoja se uprejo avtokracijam, hierarhijam, nadzoru, omejenosti virov informacij, delovanja in izražanja. Pritiski in respresije jim povzročajo frustracije, zato se jih hočejo otresti. Prej ali slej pride do uporov in vstaj. Govori se celo, da je mogoče napovedati pri katerem bruto narodnem dohodku na prebivalca in kateri povprečni stopnji izobrazbe bo prišlo do vstaje. S tega vidika je bila zanimiva arabska pomlad. Žal so se tam uprli mlajši in bolje izobraženi ljudje, ki pa so jih pozneje, predvsem v Egiptu, starejši in manj izobraženi premagali na volitvah. Posledično je povstajno obdobje slabše od predvstajnega.

Ne toliko oddaljene hongkongške demonstracije dokazujejo, da lahko začne tleti tudi v kitajskih srcih. Tudi v strokovnih krogih so se dalj časa pojavljala vprašanja, ali sta demokracija in svoboda primerni le za zahodnjake. Svobode ne rabimo le zahodnjaki, temveč vsa živa bitja. Marsikje po svetu so se na nesvobodo le dobro prilagodili. 

To, da so na Kitajskem že uvedli celosten in obsežen sistem nadzora, dokazuje marsikaj. Po eni strani to resnično lahko omogoča red, stabilnost in mogoče s tem tudi harmonijo. Dokazuje pa tudi to, da Ši mogoče vseeno ve, da je svobodnejše ljudi težje nadzorovati, saj želijo delovati, spreminjati in predvsem polno živeti. S tem, ko Kitajci izvažajo opremo za celosten nadzor družbe, verjetno ne razmišljajo le o zaslužku, temveč tudi uvajanju kitajskega modela. Predvsem razni avtokrati takšno opremo navdušeno kupujejo, seveda z mislijo na ohranjanje lastne oblasti in ne na Šijevo Misel.

Skratka, zahodni svet mora vztrajati na formuli: človeški razvoj je enako svoboda krat moč plus odgovornost krat ljubezen. Dodobra moramo vso njeno veličino šele spoznati tudi mi sami. Ši Džinpingova Misel ne vključuje te pomembne razvojne spremenljivke, zato je napačna. Upajmo le, da ta iluzija ne bo zahtevala preveč trpljenja in krvi. Kdo bo Šiju prišepnil, kar je tukaj prebral?

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

David Cigoj
Sociolog in avtor knjige Razvoj zavesti