"Pandemija virusa, epidemija neumnosti“

Zapis študentke, ki pomaga v bolnišnici

31. 1. 2021, 12:47 | Aktualno

                            "Pandemija virusa, epidemija neumnosti“ (foto: Shutterstock) Shutterstock

Anja je študentka zdravstvene smeri, ena mnogih, ki so jih kadrovsko popolnoma izčrpane bolnišnice vpoklicale na pomoč med epidemijo. V mesecih, ki so sledili, je bila priča stiskam mnogih bolnikom s koronavirusno boleznijo, zaradi katerih opozarja na nujnost cepljenja. Pred dnevi je drugi odmerek cepiva prejela tudi sama. 

Piše: Anja, študentka zdravstvene smeri v eni izmed največjih slovenskih bolnišnic 

Kmalu bo že celo leto. Leto česa? 

Februar 2020. Nekje v drugi polovici meseca, ko sem z glavo med knjigami v mislih že iskala motivacijo za zaključek izpitnega obdobja in se veselila dejavnosti ter druženja z ljudmi, ki sem jih med izpitnim obdobjem pustila nekje ob strani. 

Konec januarja je koronavirus »priletel« v Italijo. V drugi polovici februarja je prišlo do skokovite rasti števila okuženih in jasno je bilo, da je le vprašanje časa, kdaj bomo zabeležili prve primere v Sloveniji. Čas eksponentne rasti okuženih v Italiji je predstavljal začetek moje prvotne, še bolj na izi »izolacije«. Ne, nisem se ravno zaprla med štiri stene in čakala na boljši jutri. Sem pa res prenehala obiskovati treninge kickboxa in jiu-jitsa, rekla adijo fitnesu ter se odpovedala plesnim večerom swinga. Torej stvarem, ki združujejo veliko ljudi iz različnih okolij v relativno majhnem, definitivno pa zaprtem prostoru. Sem oseba, ki rabi družbo, je rada med ljudmi in potrebuje »odklop«, ki ga nudijo te aktivnosti. Morala sem presedlati na improvizirane solo variante teh mojih ventilov sproščanja negativne energije, pa bi te ventile v preteklem letu še kako prekleto potrebovala. 

Italijanska groza je tako mene kot marsikaterega prijatelja, kolega navdajala z nelagodjem in ja, tudi strahom. Ne zato, ker bi se želeli iti paniko in delati zmedo. Ampak zato, ker smo brali, spremljali in čakali, kako bo pri nas. Morda iz nekoliko drugačnega zornega kota kot nekdo, ki je izbral katero drugo področje poklicne poti. Tako pač je. Spremljali smo prepolne italijanske bolnišnice, preobremenjeno zdravstveno osebje, ki je prav tako zbolevalo in tudi umiralo, mobilizacijo upokojenega kadra, študentov, ponekod celo veterinarjev, brali in gledali posnetke tovornjakov, ki so odvažali trupla prezgodaj umrlih babic, dedkov, mam, očetov, sester, bratov, stricev, tet, … , prijateljev. Ljudi. 

Še zdaj se spomnim šoka ob novici o znižanju starostne meje za mehansko ventilacijo na 45 let. 45! Sama  bi bila stara  15 let, ko bi mojim staršem zaradi pomanjkanja kapacitet in materiala odrekli intenzivno zdravljenje. Bila bi na začetku srednje šole. Bila bi še otrok! Žal tudi takšne novice, posnetki pacientov v bolnišnicah in celo trupel v (premajhnih) mrtvašnicah ljudi niso zdramili k previdnosti. Ne, to je bil le začetek zakladnice (ali gnojnice) teorij zarote.

Še zdaj se spomnim šoka ob novici o znižanju starostne meje za mehansko ventilacijo na 45 let. 45! Sama bi bila stara 13 oz. 15 let, ko bi mojim staršem zaradi pomanjkanja kapacitet in materiala odrekli intenzivno zdravljenje. Bila bi na koncu osnovne oz. začetku srednje šole. Bila bi še otrok!

"Ne verjameš v korono? Pojdi v DSO ali pred urgenco!“ 

Teorije zarote, ljudje, ki »ne verjamejo v korono« (kaj sploh pomeni, da »ne verjameš«??!!), ljudje, ki vidijo le sebe. To so dejavniki, ki nam podaljšujejo in otežujejo bitko s covid-19. To so tisti igralci, ki bodo ves čas tekme zabijali avtogole, hkrati pa kričali na sodnika, ko bo njihovi ekipi prisodil kazen. Ljudje ukrepov ne vidijo le kot kazni, nekateri jih celo primerjajo s holokavstom. Mislim, resno?! Kam smo prišli? Kakšen izraz nizkotnega nespoštovanja do žrtev grozljivih zločinov ne tako daljne zgodovine. 

Nikoli nisem skrivala svojih političnih oziroma, kot jih sama imenujem, moralnih prepričanj. Glede tega je moje načela vedno »glasno, jasno, brez sramu (strahu?)«. A kljub vsemu bitka proti pandemiji ne bi smela biti politična bitka. Je bitka za svobodo. Za svobodo? Ja, za svobodo! Pa ne svobodo ranga »maske dol, ne morem dihat, hočem v fitnes, na žur, dajmo napolnit lokale do zadnjega kotička …« Svobodo nam krati virus, pri tem pa so mu zvesti pomočniki ljudje, ki sami najbolj glasno kričijo in zahtevajo svobodo. Kričijo o svobodi dihanja, ravno virus pa je tisti, ki jim lahko to svobodo dejansko kaj hitro vzame in krati še dolgo po preboleli okužbi. 

Ne verjameš v korono? Pojdi pomagat v DSO ali pa preprosto zgolj čakaj en dan pred katerim od urgentnih centrov v Sloveniji, pa boš hitro slišal ukradeno svobodo dihanja. In ne, to ni maska čez obraz, pač pa covid-19 v vsej svoji veličini. Pomoč išče veliko že znano pozitivnih pacientov s poslabšanjem. Verjemi, slišal jih boš, še preden jih boš videl. Hropenje, hlastanje za zrakom, zmožnost prehoditi le 20 metrov, predno te doleti napad dušenja in kašlja  … Sliši se zelo, hm, svobodno, kajne? Pa tu se ne konča. Če imaš srečo, dobiš gratis težko dihanje še dva meseca po preboleli okužbi. Pljuča so hin. Kaput. Pa dajmo, odvrzimo maske za takšno svobodo?

Ne verjameš v korono? Pojdi pomagat v DSO ali pa preprosto zgolj čakaj en dan pred katerim od urgentnih centrov v Sloveniji, pa boš hitro slišal ukradeno svobodo dihanja. In ne, to ni maska čez obraz, pač pa covid-19 v vsej svoji veličini. Pomoč išče veliko že znano pozitivnih pacientov s poslabšanjem. Verjemi, slišal jih boš, še preden jih boš videl. 

"Boli, ko na predzadnji dan leta zjutraj izveš, da je bil pravkar intubiran 30-letnik.“

Težko je opazovati družbo, kjer ljudje po Facebooku pišejo o pomanjkljivi zdravstveni oskrbi, o preloženih posegih in slabši obravnavi pacientov, ob tem pa po ulici skorajda ponosno-uporniško paradirajo z masko pod nosom, če jo sploh imajo kje blizu obraza. Žal je slednje vse pogostejša realnost. Ljudje se gredo nek kvazi aktivizem, hkrati pa sami postavljajo vzvode za nadaljevanje ukrepov. Ja, absolutno je nujno, da se otroci vrnejo v šole! Vendar je za nekatere še nekoliko nujneje izkoristiti tistih par dni »fitnes svobode« in ponovoletno druženje s prijatelji. Ob takih številkah pač ne. Boli, ko na predzadnji dan leta zjutraj izveš, da je bil pravkar intubiran 30-letnik, na Silvestrovo pa Instagram prekipeva od fotk in posnetkov novoletnih druženj deset in več veseljakov. Če je ob tem le en izmed njih pozitiven … No, pa saj smo videli številke … 

Boli, ko na predzadnji dan leta zjutraj izveš, da je bil pravkar intubiran 30-letnik, na Silvestrovo pa Instagram prekipeva od fotk in posnetkov novoletnih druženj deset in več veseljakov.

Že skoraj boleče je brati nespoštljive komentarje, ki letijo na stroko in znanstvenike. Žaljenje zdravnikov, ki skušajo v komentarju pod neko Facebook objavo z ljudmi deliti STROKOVNO znanje (in ne čira-čara pa baba rekla-baba čula tako imenovanih straniščnih ali google doktorjev) pa vzbuja občutek razočaranja. Prav tako tudi zasmehovanje študentov medicine, ki imajo(mo) nekoliko več volje ter energije (ter še premalo klofut družbe) za Facebook debate. 

Po drugi strani pa takšne zdravsvene delavce hočemo, ali ne? Takšne, ki bodo pripravljeni žrtvovati marsikaj, ki nam bodo »služili, ker jih plačujemo«, kot se je pred dnevi glasil komentar neke gospe, a hočemo jih le do trenutka, ko lahko živimo v ego mehurčku. Ko nekaj zmoti naš vsakdanjik, ko ne ugaja našim željam, takrat nočemo več ljudi, ki se trudijo in porabljajo čas za nas še zunaj delovnega mesta. Žaljenje in blatenje vseh po vrsti, le zato, ker so ali pa še bodo »zdravniška golazen«, je enako, kot če bi imeli slabo izkušnjo pri frizerju in začeli žaliti vse frizerke in frizerje, na katere naletimo. Se le meni sliši takšno obnašanje smešno in nerazsodno?

"Lahko le poslušaš, tolažiš in upaš ter se trudiš verjeti, da si s tem vsaj malo pomagal.“

Hudo je, ko izveš, da je bilo ponoči pet intubacij zaradi covida. Hudo je, ko zdravnik pove, da pripeljejo 25-letnico – premestitev na COVID intenzivo. Hudo je videti bolečino svojcev, ki se pridejo poslovit od bolnika, ki izgublja bitko z boleznijo, hudo je, ko svojci prejmejo novico o smrti. Hudo je, ko moraš pacientu sporočiti, da je bil na preventivnem testiranju pred sprejemom/posegom pozitiven, da bo poseg preložen. Hudo je, ko ob tem gospod v poznih petdesetih ali zgodnjih šestdesetih obsedi in zajoče, ker je bil klic o datumu posega najlepše, kar se mu je zgodilo v preteklem letu. Hudo je. Pa ne moreš nič. Si brez moči. Vse kar ti ostane je, da poslušaš, tolažiš in upaš ter se trudiš verjeti, da si s tem vsaj malo pomagal. 

Hudo je. Pa bi bilo lahko dosti drugače. Imamo ukrepe, ki bi morali biti učinkoviti. Ki so učinkoviti v teoriji in drugod tudi v praksi. Maske so del teh ukrepov, pa jih nosi zelo malo ljudi. Občutno premalo. Maske niso bistvene le zato, da mi ne pljuvamo in smrkamo po drugih, ampak so pomembne tudi za to, da v primeru izpostavljenosti virusa ta pride v telo v čim manjši dozi. Tudi to, koliko virusa vstopi v telo, namreč pomembno vpliva na težavnost poteka bolezni. 

In še eno nepopularno in osovraženo mnenje oziroma glede na rezultate v drugih državah dejstvo: lockdown je učinkovit ukrep. Če se ga ljudje držijo, in če je izveden ustrezno, brez nekih nesmislov in  ping-pong odločitev. Če iščemo luknje, kje in kako se lahko ukrepom izognemo, jih zaobidemo ter kršimo, namesto da bi iskali načine, kako lahko k omejitvi okužbe  še dodatno pripomoremo svojim ravnanjem, smo sami odgovorni za podaljšanje ukrepov. 

Mislim da kot narod še nismo na točki, ko bi rekli, dajmo, stisnimo, in zaščitimo en drugega. Namesto, da bi se šli »Vsi za enega, eden za vse!«, je postalo uporništvo za vsako ceno (tudi neupravičeno in nevarno) skoraj že nacionalni šport. Borimo in uprimo se tam, kjer je pomembno, ne lajajmo povsod, za vse in za nič, saj s tem naš glas izgubi jakost ter pomen. Ukrepi, ki se izvajajo po celem svetu, in ki se po svetu izkažejo za uspešne, ne morejo biti srž našega protesta, zagotovo pa preusmerjajo pozornost z dejansko pomembnih in zaskrbljujočih stvari, ki se v teh časih bolj ali manj prikrito dogajajo. Ampak to je že druga tema, gremo dalje, v neverjetne zgodovinske dosežke.

Mislim da kot narod še nismo na točki, ko bi rekli, dajmo, stisnimo, in zaščitimo en drugega. 

"Vsi si želimo, da bi bilo tega čim prej konec. Zato se cepimo.“ 

Imamo ga! Prišlo je! Revolucija! Upanje! Cepivo! Težko smo ga pričakovali, želeli in zdaj ga imamo. Kaj pa zdaj? Shit! Tako hitro ga pa nismo želeli imeti. Nočemo ga. Mi smo za maske dol, ne cepivo v mišico, ali kako? In se sproži nov val gnojnice zarot. Ne teorij, gnojnice. SSKJ namreč opredeljuje teorijo kot »skupek logično povezanih trditev, domnev, ki kaj znanstveno določa, razlaga«. Oprostite mi, če zame to trditve o mikročipih vstavljenih skozi nosnice in zdaj po novem še o nanočipih v cepivu niso. 

Vse bolj začenjam razumeti Einsteinovo misel o neskončnosti človeške neumnosti. Vedno poskušam razumeti ljudi, kako kdo razmišlja, zakaj tako razmišlja, ali se lahko iz tega tudi sama naučim kaj novega o življenju? Prijateljica mi velikokrat reče, da se vedno preveč trudim razumeti druge, da se preveč trudim za druge in premalo zase. Pa niti jaz ne premorem zadostne mere razumevanja za komentarje v zadnjem času. Razumem, da je ljudi strah, da nam tale korona že vsem pošteno preseda, da nam presedajo ukrepi, da bi radi šli spit tisto kavico na teraso lokala, izklesat teleščke za na plažo, voščit vse zamujene rojstne dneve, se objemat v nedogled. 

Vsi si tega želimo, vi, mi, vsi. Sestre in zdravstveniki, ki za paciente vztrajajo z nasmehom pod masko in v polni zaščitni opremi, zdravnice in zdravniki, ki se trudijo paciente pregledati enako kakovostno kot pred pandemijo, študentke in študenti zdravstvene ter medicinske fakultete, ki pomagajo pri delu v DSO-jih, UKC-ju, kjerkoli. Vsi smo v tem, vsem nam je hudo, vsi si želimo, da bi bilo tega čim prej konec. In zato se cepimo.

Cepivo obstaja, imamo ga, je torej konec? Na tem mestu si lahko sposodim besede prof. dr. Alojza Ihana: »Vendar epidemije ne ustavi cepivo ampak cepljenje.« Cepivo nam ni koristno, če stoji v hladilnikih, cepivo je koristno, če uspemo precepiti zadosten delež populacije. Na ta način želimo tudi preprečiti nastanek morebitnih mutacij virusa, na katere cepivo ne bi imelo učinka. Ker takrat smo spet v temi.

"Želim potovati, odkrivati svet. Živeti.“ 

Da bomo iskreni, tudi sama sem bila ob prvi omembi o razvitju cepiva še v letu 2020 skeptična. Od kod imamo v manj kot letu dni razvito cepivo, ko pa gre pri teh stvareh za dolgotrajne procese, veliko finančnih vlaganj in še večji vložek strokovnega znanja. No, finance se da vedno zagotoviti, ampak kje so dolgotrajni procesi, kje je znanje, ki nam ga o virusu še toliko manjka, in ga bomo morda zares imeli šele čez pet, deset let? 

Ni potrebnega veliko brskanja po literaturi, da ugotovimo, da so si znanstveniki pri snovanju cepiva proti covid-19 pomagali s tehnologijo, ki jo proučujejo že skoraj 10 let, to pa ni več kar tako nekaj na hitro skupaj spacano. Ja, cepivo je nekaj novega, in res je, ne poznamo njegovih morebitnih dolgoročnih neželenih učinkov. A kratkoročno se je že docela izkazalo za varno, slika bolezni covid-19 pa za dosti hujšo kot par dni boleča roka po cepljenju. Pri marsikom ne gre za vprašanje ali cepljenje ali ne, temveč za ločnico med cepljenjem in mehansko ventilacijo. Za mejo med cepljenjem in smrtjo. 

Kmalu po pričetku cepljenja v Sloveniji, so se pojavile novice, ki so želele ljudi odvrniti od cepljenja, češ, da cepljenje povzroča okužbo. To seveda ne drži. Ampak velja že znano dejstvo, da ima lahko virus kar dolgo inkubacijsko dobo, kar pomeni, da je bila lahko oseba okužena že pred prejetim cepivom, po preteku inkubacijske dobe (po vmesnem cepljenju) pa se je izrazila. Cepivo tudi ne nudi stoodstotne zaščite, sploh ne po prvem odmerku, čeprav so najnovejši podatki zelo spodbudni, kar se tiče učinkovitosti že po prvem cepljenju. Je pa ta odmerek zelo pomemben za lažji potek okužbe, do katere pride kljub prejetemu cepivu.

Jaz in moja družina smo imeli srečo. V času epidemije smo se s preventivnimi ukrepi kljub izpostavljenosti uspeli izogniti okužbi (trkam na les).  Še večjo srečo sem imela, da sem se zaradi dela v bolnišnici lahko že cepila. Po cepljenju me je kakšne tri dni bolela roka, na mestu vboda je bila prisotna rdečina. To je to. Tako kot pri kateremkoli drugem cepljenju. V službi je bila cepljena tudi mami, ki razen lokalne bolečine ni imela težav. Na cepljenje sta prijavljena babi in ati, upam, da na vrsto čimprej pride tudi brat, čeprav me zelo skrbi, kdaj bo prišel na vrsto.

Po cepljenju me je kakšne tri dni bolela roka, na mestu vboda je bila prisotna rdečina. To je to. Tako kot pri kateremkoli drugem cepljenju. V službi je bila cepljena tudi mami, ki razen lokalne bolečine ni imela težav.

Zakaj sta cepljenje in zadostna precepljenost tako pomembna zame in za vse nas? Ker želim, da se trenutna situacija čimprej konča, da objem spet postane pozdrav, da bom brez strahu preživljala čas z babico, ker ne želim s kliničnih vaj ali dela prinesti okužbe v družino s člani iz rizičnih skupin in obratno prinesti okužbe od doma med sošolce in paciente, ker si želim potovati, odkrivati svet, živeti. Želim, da imajo ljudje službe, da gospodarstvo ne gre rakom žvižgat, da se razmere v zdravstvu čimprej izboljšajo, da pridejo vsi pacienti do predvidenih pregledov in posegov, da se otroci po predolgem mučenju z nesmiselnim prepisovanjem učbenikov doma vrnejo v šolske klopi, da se jim nakravžljajo možgančki in širijo obzorja, da imajo otroštvo. Ker želim nazaj normalnost vsakdana, ki smo jo z divjanjem pandemije izgubili. 

Ponujena nam je rešitev – cepivo. Ali jo bomo izkoristili ali ne, pa je na nas samih in na naši pripravljenosti stopiti skupaj vsaj tokrat, ko gre res zares.