Intervju z dr. Angeliko Mlinar: Katera meja na tem svetu lahko kogarkoli zadrži? To je povsem nerealistično!

5. 4. 2016, 15:30 | Aktualno | Vir: Liza

                            “Ne sanjam o nekem močnem človeku, mesiji, guruju, ki bo vse nas vodil, ker sem liberalka in verjamem v odgovornost vsakega posameznika zase in nikakor ne v to, da bi me nekdo v nekaj prisilil.”
 (foto:  osebni arhiv Angelike Mlinar) osebni arhiv Angelike Mlinar

“Ne sanjam o nekem močnem človeku, mesiji, guruju, ki bo vse nas vodil, ker sem liberalka in verjamem v odgovornost vsakega posameznika zase in nikakor ne v to, da bi me nekdo v nekaj prisilil.”

Evropska poslanka, članica Zavezništva liberalcev in demokratov  za Evropo, članica avstrijske stranke NEOS, doktorica prava in članica Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS), zavedna koroška Slovenka dr. Angelika Mlinar meni, da je po eni strani s svojim uspehom marsikoga presenetila, saj so jo kot žensko podcenjevali, po drugi stran pa je vajena težje poti, ki ji je tudi nekaj prinesla. Ne le da zagovarja optimizem, prepričana je, da je ta njena moralna zaveza.

Se vam Evropska unija (EU) zdi dovolj vitalna in odprta za korenite spremembe?

Menim, da je Evropska unija dovolj vitalna, tudi glede na to, kar se zdaj dogaja, recimo ta begunska kriza, ob kateri se premikamo iz ene krizne situacije v naslednjo. Ampak če smo pošteni, vidimo, da vzporedno s tem modusom krize institucije delujejo povsem normalno. S tem, da moramo te razmere reševati, kar je, kot kaže, le nekako presenetljivo za države članice EU, kar me preseneča, ampak trenutno je takšna politika.

Mar niso razmere skrb zbujajoče?

Stalno je nekaj zelo skrb zbujajoče, menim pa, da se bomo dejansko morali spopasti s tem, da se stvari spreminjajo, in bomo naše države morali reformirati.

Moramo ugotoviti, da nas bodo razmere, v katerih smo, preprosto prisilile v to, kar je v vsakem primeru jasno, da se bo moralo zgoditi, saj ti zelo socialni sistemi držav članic EU niso vzdržni. Pa ne gre zgolj za begunce, treba je reformirati pokojninski, šolski in zdravstveni sistem, in to v vseh državah članicah EU, skratka celotni socialni sistem, kar zadeva pokojnine, šolanje, zdravstvo ...

Niso to veliki zalogaji?

Živimo v času digitalizacije in tako, kot se ljudje premikajo v realnem življenju, menim, da je nekaterim politikom jasno, da se bo treba spopasti s spremembami, ampak se še nekako borijo proti temu.

Zakaj?

Menim, da bolečina še ni dovolj huda, ker pritisk še ni dovolj velik. Če imamo 1,5 milijona beguncev na 500 milijonov prebivalcev, to še ni dovolj velik pritisk. Žal ljudje tako funkcioniramo.

Ljudje smo si precej podobni, a kadar se pojavijo pritiski, se različno odzovemo ...

Gre za utemeljene in v glavnem neutemeljene strahove. Strah je vedno do neke mere iracionalen, ampak menim, da je tudi odgovornost ljudi, ki lahko odločajo in prebivalstvo tudi pomirijo, da se ne spuščajo takoj na raven najhujših populistov.

Kot evropska poslanka ste se udeležili razprave o položaju begunk in prosilk za azil v EU. V katero smer je tekla razprava?

Razprave sem se udeležila kot predstavnica skupine Zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo. Jasno je, da so potrebe žensk, se pravi begunk, in otrok drugačne ali vsaj deloma drugačne od potreb moških. Že če pogledamo higienske potrebe. Zanimivo je tudi, kako reagirajo nekateri ljudje, ki se s to življenjsko realnostjo iz kateregakoli razloga ne strinjajo. To poročilo je kar precej sporno.

Kako si to razlagate?

Gre za vprašanje empatije, živimo pa v zelo nasičenih in samozadovoljnih časih.

Je položaj z begunci okrepil nacionalizem v negativno smer?

To je prvi odziv ljudi, čeprav jih vedno sprašujem, kako bi bilo, če bi enkrat svoje izjave le premislili do konca. Katera meja na tem svetu lahko kogarkoli zadrži? To je popolna iluzija, povsem nerealno!

Mi lahko težave z begunci in prosilci za azil, tudi migracije kot splošen pojav, organizirano rešimo le v večji skupnosti, in to le s skupno evropsko azilno in migracijsko politiko. To pomeni vseh 28 držav, nobena posamezna država ne bo mogla ničesar rešiti.

So težave pri združevanju moči?

Gre za vprašanje volje. Menim, da je to jasno tudi novim državam članicam EU, ki so zelo proti vsaki porazdelitvi, ki bi bila poštena, da tvegajo prosti pretok s tem, da ni te šengenske notranje nemeje in da jih bo to zelo veliko stalo. V življenju ima vse svojo ceno. Potrebno je razmišljanje v smeri, kaj tvegaš s tem, da se tako postaviš proti pojavu, ki si ga nihče ne želi. Kdo pa želi bežati s svojega ognjišča?

Sodelovali ste tudi pri razpravi na temo izginulih otrok, beguncev. Kaj ste ugotovili?

Ocena Europola je, da je teh otrok do deset tisoč. To je tako neverjetna številka, da vse pove. V tako kaotičnih časih, ko sistem ne deluje, to seveda odpre vrata za organiziran kriminal.

Mar razmere ne spominjajo tudi na selitve narodov, ki so del človeške zgodovine?

To se je v človeški zgodovini vedno dogajalo in ni kakšen poseben pojav.

Koliko pa je Evropa zmožna sprejeti druge in drugačne kulture, ki jih s sabo prinašajo migranti?

Mislim, da nas nihče ne bo posebej vprašal in da se bomo s tem morali sprijazniti.

Lahko rečemo, da kot predstavnica slovenske manjšine v Avstriji imate izkušnjo z zatiranjem?

Mi smo bili pod precej hudim pritiskom asimilacije, kar se je videlo v zadnjih letih, in rezultat tega je, da nas je od leta 1920, ko so koroški Slovenci predstavljali tretjino prebivalstva, 30 odstotkov, vse manj, zdaj le okoli 20 tisoč, se pravi tri do štiri odstotke. Gre za pojav, ki je je globalno gledano povsem nepomemben. Tako pač je.

Človek se vpraša, ali je Avstrija, ki je zmožna tako pritiskati na en narod znotraj svoje dežele, sposobna širšega pogleda znotraj EU?

Vedno gre za to, koliko si sposoben pridobiti zaveznike. Koroški Slovenci nismo imeli pametnih zaveznikov, ker je Jugoslavija igrala zelo čudno igro, Slovenija pa se na žalost tudi ni nikoli postavila za nas, tako kot se je Avstrija vedno postavljala za Južnotirolce.

Menite, da je bilo bistvo problematike slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem v tem, da niste imeli zaledja?

V tem je gotovo bil velik problem. Če nimaš zaveznikov in zaledja, potem nobena manjšina na tem svetu tega ne preživi.

Je to vas in vam podobne, ki ste se postavljali za svoje pravice, okrepilo?

Od posameznikov je bilo zahtevano, da se dejansko postavimo proti splošnemu trendu. Pravzaprav imaš kot človek v tem primeru le dve možnosti: ali se prilagodiš ali postaneš upornik. Očitno sem se odločila za to drugo možnost.

Za težjo pot. Vam je uporništvo prineslo tudi kaj pozitivnega?

Vsekakor, na to tudi sama tako gledam. Gre za vprašanje osebnosti v kombinaciji s to izkušnjo, v smislu, da tudi takšno izkušnjo dobro preživiš in imaš vseeno zelo uspešno življenje, kar ti da zelo veliko suverenosti. To je pač izziv, ki ga ne moreš nikomur predpisati. Namreč, da gre po tej poti.

Kako to, da ste pravo študirali v Ameriki?

V življenju se velikokrat zgodijo tudi mala naključja. Takrat sem bila v Salzburgu asistentka na oddelku za mednarodno pravo in profesor mi je povedal za to možnost. Potem sem se zanjo tudi odločila.

Pozneje ste iz prava tudi doktorirali, ukvarjate pa se s politiko.

V politiko sem šla pozneje, po nekaj letih, kar je bilo po svoje nekakšno naključje. Moram povedati, da sem zelo rada političarka, kar trenutno najbrž velja za povsem neumesten komentar. Vseeno se povsem zavestno deklariram kot političarka. Sicer še nisem tako dolgo aktivna, ampak menim, da politika mora spet postati bolj jasno politična in se ne prilagaja kar tako levo, desno javnemu mnenju.

Naj bi po vašem politika bila tista, ki bi udarila po mizi in zahtevala, da se določene stvari izpeljejo?

To v demokraciji ni možno, lahko nekaj predlagaš in se za to zavzemaš ter iščeš sodelovanje, da prideš do širokega skupnega konsenza. Vedno gre za neke vrste kompromis, seveda pa se lahko zavzemaš za svoje stališče, in če si pokončen človek, tudi veš, kje so tvoje meje, do kam lahko greš in čez katero mejo ne greš.

Politiko imam za demokratično, ker sem pripadnica pravne države in demokratičnega sistema. Ne sanjam o nekem močnem človeku, mesiji, guruju, ki bo vse nas vodil, ker sem liberalka in verjamem v odgovornost vsakega posameznika zase in nikakor ne v to, da bi me nekdo v nekaj prisilil.

Politika in pravo nista edina, s čimer ste se ukvarjali. Kako ste se znašli v slaščičarskih vodah?

Delala sem za Evropsko komisijo in ostala v Sloveniji ter ustanovila svoje podjetje, ki se je ukvarjalo s peko keksov.

So vaši keksi še v prodaji?

Nehala sem že leta 2010 in se nato preselila v Avstrijo. To je bila faza v mojem življenju, navsezadnje, kdo ve, kaj vse se bo še dogajalo v mojem življenju. Morda se nekoč spet vrnem v podjetništvo.

Mar peka keksov ne spominja po svoje na demokracijo, saj keksom za to, da so všeč čim večjemu številu ljudi, dodajamo malo tistega in ščepec onega?

Sliši se zelo poetično, na to nisem še nikoli tako gledala. Je pa res, da moraš tudi pri kuhi in peki delati z občutkom, sicer ti ne uspe.

Kako so vas sprejeli Avstrijci, sploh tisti iz Koroške, ko ste stopili v politiko?

Zame je to razmeroma preprosto, ker so me vedno podcenjevali, je potem bilo veliko presenečenje.

So vas podcenjevali, ker ste ženska?

Seveda, nihče ni računal, da bom uspešna. Sicer pa nikomur nočem nič hudega, v šali pa bi še dodala, da moj ego vsekakor trpi, ker svet ne prepozna tako velike genialnosti. Ampak na tem svetu lahko dokažeš karkoli le samemu sebi in nikomur drugemu.

Vam je bilo povsem vseeno, kaj si mislijo koroški Avstrijci?

Včasih bolj, včasih manj, ampak načeloma ja, lahko rečem, da mi je vseeno. Šteje le to, da je to, kar se mi dogaja zdaj, uspešno.

Ste si s tem dokazali, da se tudi, če je pot težja in se pri njej vztraja, nekam pride?

Tudi če je zelo strmo, nekega lepega dneva prideš na jaso.

Zato tudi verjamete, da se bo Evropa premaknila?

Ja, prav tako je popolnoma jasno, da nimam pravice do pesimizma, ker smo tako privilegirani in živimo v tako dobrih časih. Prepričana sem, da je optimizem moja moralna zaveza. Pravzaprav ne prenašam ljudi, ki sedijo v svojih foteljih in razlagajo, kako bo svet propadel in kako je vse grozno.

To je izgovor za to, da se ni treba premakniti. Do tega nimamo pravice, ker ljudje, ki bežijo, ki so v smrtni nevarnosti, v takšnih razmerah nimajo nobene pravice do pesimizma. Takrat moraš mobilizirati svojo energijo in se aktivirati, oditi. Ne maram tega, da ljudje v Evropi ljudje jamrajo, kako je vse grozno. Te pravice nimamo.

Živimo v Evropi le varno?

Nikoli v človeški zgodovini niso bili bolj varni časi kot zdaj, tudi v svetu. V zadnjih desetletjih je najmanj konfliktov v človeški zgodovini. Različni komentarji se berejo grozno, ampak po statistiki, če vzamete srednji vek, se je faktor ljudi, ki so bili umorjeni v Evropi, znižal za 100. Navsezadnje v Evropi 70 let nismo imeli vojne. Nikoli nismo imeli tako dolge dobe miru.

Smo v Evropi slabe volje, ker nam upada standard?

Ja, ampak iz kako visokega nivoja pa izhajamo?

Gre za to, da na vse skupaj nimamo realnega vpogleda?

Osebno sem velika zagovornica tega, da moramo biti hvaležni za to, kar imamo, in da moramo to poskušati nadgraditi.

Kako pa je v EU glede enakopravnosti žensk?

V zadnjih 20 letih smo malo nazadovali, ampak hkrati menim, da je to del splošnega pojava, v smislu, da smo malo pozabili na to, da se je za svoje pravice treba boriti in da nam ni nič kar dano. Tu so še druge energije, ki iščejo svoje prostore.

Zato menim, da se je za svoje interese treba zavzemati, sicer ne povsem slepo egoistično, ampak z odprtim umom in srcem. Do zdaj me ni mogel še nihče prepričati o tem, da je nekaj pozitivnega v tem, da zatiramo polovico prebivalstva, se pravi ženske.

Se ženske dovolj zavedamo svoje moči?

Definitivno ne. Če se zavedaš svoje moči, lahko živiš bolj srečno in veselo življenje. Ne deluješ reaktivno, ampak bolj aktivno za svoje dobro.

Kaj lahko ženske naredimo, da si izboljšamo položaj?

Gre za zavedanje tega, da imaš pravico do uspešnega in srečnega življenja. Niso pa za svoj položaj krive le ženske, gre za različne interese. Moški svet si pač hoče pridržati privilegije. Proti temu se je treba zoperstaviti in tu pač pride do konfliktov. Včasih se je treba tudi spreti, da je potem v redu.

Koliko ste ponosni nase, da ste tukaj, kjer ste?

V svojem življenju sem zelo srečna in zelo hvaležna, da lahko živim tako, kot živim. Včasih sem tudi ponosna, načeloma moram priznati, da uživam v tem, ampak hkrati se zavedam tudi odgovornosti, ki jo imam.

Živite na Dunaju?

Ja, ampak ogromno potujem. V resnici je to tudi življenje, ki ga moraš rad živeti, ker je sicer težko.

Imate prek svojega dela stik tudi z begunci, ljudmi v stiski?

Imam, to je jasno. Imam pa tudi še obveznosti v stranki ter različne obveznosti na različnih funkcijah.

Kako vaša mama gleda na to udejstvovanje?

Malo se je že navadila, saj se redno slišiva in občasno grem na obisk.

Kakšne občutke imate, ko greste na Koroško?

To je pač moj dom, ampak tam ne bi spet živela.

Se še kdaj spomnite na svoje uporniško obdobje in krivice, ki so se vam dogajale na Koroškem?

Ne, od tega je že toliko let, pa tudi v situaciji, v kateri sem, nimam bogve kakšne pravice, ne morem travmirati zaradi tega. Lahko se osredotočiš na to, da se ti je morda kdaj kje zgodilo kaj slabega, in se zavedaš tega, da je to vse skupaj tudi prineslo nekaj. To je po mojem najbolj zdrav pristop in posledično pomeni, da nisi zagrenjen.

Kako sprejmete človeka, ki pride do vas, da se pritoži ali izrazi strah zaradi beguncev?

To ves čas poslušam. Najprej ga vprašam: "Ali ste že kje srečali kakšnega begunca?" V 99 odstotkih je odgovor seveda nikalen. "Česa pa se potem bojite?" me zanima. Potem seveda debatirava.

Treba se je zavedati, da se begunci ne sprehajajo kjerkoli. Moraš že nekam iti, na določene lokacije, da jih vidiš. Res pa je, da tudi mediji vse skupaj podpihujejo in je ljudi strah, kar je po svoje tudi logično in utemeljeno. Medijsko je vse skupaj predstavljeno tako blazno dramatično. To se sicer potem dobro prodaja, ni pa ravno odgovorno. Ni razloga za paniko.

Če se vrnemo na spremembe v EU, kakšne lahko pričakujemo?

Bomo videli, kaj bo. Ampak mislim, da so nove države bolj navajene na krize kot prebivalci držav, kjer že dolgo ni bilo sprememb. Osamosvojitev in nov sistem sta spremembi in družbe s takšnimi izkušnjami so tiste, ki so bolj navajene na spremembe kot države, kjer že 70 ali 50 let ni bilo sprememb, tako da zna biti to zanje bolj boleče.

Tekst: Suzana Golubov. Foto: osebni arhiv Angelike Mlinar.

"Prepričana sem, da je optimizem moralna zaveza, da moram biti optimistična. Pravzaprav ne prenašam ljudi, ki sedijo v svojih foteljih in razlagajo, kako bo svet propadel in kako je vse grozno. To je izgovor za to, da se ni treba premakniti."