Vsak šport za dobro medijsko odzivnost seveda potrebuje svojega junaka. Ali svojega klovna ... Tistega, ki zabava ljudi, tistega, zaradi katerega hodijo na dirke, tistega, ki polni tribune. V razredu moto GP je to še vedno in nesporno Valentino Rossi, za katerega na vseh dirkah – z izjemo treh španskih in ene avstralske preizkušnje – na tribunah navija približno 80 odstotkov obiskovalcev.

V Avstraliji je logično odstotek 70 : 30 v korist Caseyja Stonerja in približno enako je v Španiji pri Daniju Pedrosi. Čeprav je mladi Avstralec v sezoni 2007 osvojil svoj prvi naslov svetovnega prvaka in čeprav mu je to uspelo z evropskim motociklom, torej z ducatijem, ki med zapriseženimi bajkerji pomeni vsaj toliko kot ferarri med ljubitelji formule 1, pa sicer simpatični in skromni Casey Stoner nikdar ne bo novi Valentino Rossi.

Razlike so očitne

Prvič zato, ker mu do uspeha Valentina Rossija manjka še vsaj šest naslovov svetovnega prvaka, in drugič zato, ker tudi Rossi, kot pravi pred letošnjo sezono sam, še ni odnehal in še zdaleč ni pokazal vsega, kar si želi in zmore. Dejstvo je, da je Rossi po dveh sušnih letih spet željan zmag, pozornosti in naslova prvaka. Morda še bolj kot na začetku kariere. Tako vsaj pravi.

Casey Stoner pa nikoli ne bo novi Valentino Rossi še zaradi nečesa: ker je pač Stoner. To pa pomeni, da je značajsko povsem drugačen. Rossi je že po naravi nekakšen nastopač, klovn, zabavljač, plejboj, Casey Stoner pa je umirjen in skromen fant. Ko sname čelado, je morda kar nekako preveč plah, tih in sramežljiv. Še vedno deluje tako, kot da mu je pri vsakem intervjuju nekoliko nerodno. Okej, res je, strinjam se tudi sam: osebno mi je to precej bliže.

Skromnost je pač lepa čednost, toda v boju za svetovno prepoznavnost to, žal, ne prinaša pozitivnih točk. Khmm, še nekaj, kar velja za vsakogar, ki se znajde v središču medijev: ko je enkrat poročen, interes upade. Vsaj pri oboževalkah. In Stoner je sicer simpatično Slovakinjo Adriano pred oltar popeljal pri rosnih 22 letih, Rossi pa je večni samec in že pred leti so ga obtožili, da ga bolj zanimajo moški. Je v tem kaj resnice ali gre zgolj za natolcevanja? Tezo je pošteno zamajal, ko so ga poleti paparaci zalotili na portugalski obali, kjer sta se z italijansko manekenko Elisabeto Canalis kopala gola in predajala mesenim užitkom.

Kruha in iger, pravijo gledalci, ki ob nedeljah popoldne pred TV-sprejemnikom obsedijo zato, da bi poleg ogorčenega boja za zmago za ciljno črto videli iskreno veselje, vožnjo po zadnjem kolesu, zažiganje zadnje gume, uganjanje norčij, skečev in potegav­ščin ter zmagovalca z barvasto lasuljo na zmagovalnem odru. Skratka, šov, cirkus, spektakel in zabavo.

Valentino Rossi je mojster animacije publike, zato je na vsaki dirki daleč največ tistih navijačev s transparenti in številko 46, ki je Rossijev zaščitni znak in je že davno postala blagovna znamka, ki v vseh mogočih oblikah prinaša milijone. No, ko smo ravno pri milijonih: v minuli sezoni je Rossiju k dodatni svetovni prepoznavnosti pomagala tudi afera z davčno utajo, saj ga je v lanskem poletju italijanska davkarija obtožila, da se je s prijavo bivanja v Londonu izognil plačilu davkov v Italiji. Tako so mu za zadnjih nekaj let naračunali dolg, ki z obrestmi vred vrže vrtoglavih 112 milijonov evrov.

Ja, tudi za Rossifumija, ki na leto zasluži krepko čez 30 milijonov evrov, je bil to šok, ki mu je zrahljal živce in mu v lanski katastrofalni sezoni nedvomno ni bil ravno v korist. Rossijeva živčna vojna z davkarijo v ključnih poletnih mesecih dirkanja je bila seveda voda na Stonerjev mlin, zato je italijanski tisk celo špekuliral, da so mu afero podtaknili pri Ducatiju, da bi ga spravili iz tira. Težko verjetna zgodba, toda če je resnična, potem so bili uspešni.

Do cilja

Kakorkoli že, tehtna primerjava med Rossijem in Stonerjem je mogoča samo od starta do cilja dirke, saj je Casey v sezoni 2007 zares izjemno napredoval. Svoj pogum je sicer na hondi dokazoval že v sezoni 2006, toda žal je šel prevečkrat po tleh. Poznavalci se strinjajo, da je Stoner dosegel največji napredek prav pri zanesljivosti, saj je v sezoni '07 le redko končal na trdem.

Poleg požrtvovalne vožnje povsem na nož od prvega do zadnjega kroga pa je imel Stoner v zadnji sezoni od svojih glavnih dveh tekmecev, torej od Rossija z yamaho in Pedrose s hondo, res precej boljši in krepko hitrejši motocikel. Vsaj v prvi polovici sezone. Nato so Japonci nekoliko zmanjšali razliko.

Toda ta je ostala – predvsem zaradi gum, saj sta Rossi in Pedrosa vozila z Michelinovimi, pri japonskem Bridgestonu, ki opremlja Stonerjevega ducatija, pa so letos presenetili. Bridgestonove gume so bile za svetlobno leto boljše od Michelinovih, ki so pri vožnji povsem na robu zmogljivosti le redko zdržale do konca dirke. Če je bil dan prevroč, so se michelinke lupile kot pomaranče in mnogi njihovi dirkači so predčasno zavili v boks in sestopili z motocikla.

No, v sezoni 2008 bo nedvomno drugače. Kljub temu, da je Rossi veliko večino svojih zmag osvojil z Michelinovimi pnevmatikami, je po neuspešni sezoni Francoze nič kaj hvaležno postavil v kot in zagrozil s koncem svoje motociklistične kariere, če mu Japonci ne bodo odobrili enakih bridgestonk, s kakršnimi tekmuje Stoner. Zaradi tega je bil deležen graj, a ker so se tudi pri Dorni, ki organizira svetovno motociklistično prvenstvo, ustrašili groženj in izgube gledalcev ob Rossijevem odhodu, so seveda stopili na njegovo stran in stisnili Japonce v kot.

Tako bosta, vsaj kar se obutve motocikla tiče, prvak Stoner in maščevalec Rossi v prihajajoči sezoni izenačena. Da imajo pri Yamahi znanje in moč, da čez zimo spravijo v red tudi svoj motocikel, ki je od lanske sezone, ko so uvedli 800-kubične dirkalnike, povsem nekonkurenčen, ni dvoma. Enako velja za Hondo, ki v dirkanje kot daleč največji proizvajalec motornih koles seveda vloži največ denarja.

Prvak iz sezone 2006, Američan Nicky Hayden, je nad Hondo kakopak razočaran, saj je kmalu postalo očitno, da so Japonci svoj razvoj usmerili v motor, ki bi bil na kožo pisan vedno nečimrnemu Daniju Pedrosi. Jasno, Pedrosa je v sezoni '06 pokazal zares superioren talent, poleg tega pa je Hondin glavni in dolgoletni sponzor, naftni koncern Repsol, špansko podjetje. Če upoštevamo še to, da so tri dirke na leto na španskih tleh, da je Španija dežela motoristov in da je tam ta šport tako rekoč napol doma, potem je jasno, da je tendenca Japoncev po svetovnem prvaku španske krvi zelo močna.

Pred prvo dirko

Kaj lahko torej pričakujemo pred prvo letoš­njo dirko? Kaj lahko prinese sezona? Res je, da je Stoner mlad in na vrhuncu moči ter da je Rossi že star dirkaški maček in zato morda nekoliko utrujen in vsega naveličan, toda najbolj nehvaležen položaj ima vendarle prvak. Casey Stoner mora zbrati znanje, pogum, srečo in predvsem dovolj motivacije za vnovično osvojitev naslova.

Zdaj je postal plen, ki se brani. Vsi drugi so lovci. Bo Ducatiju uspelo ohraniti tehnično prednost? Honda in Yamaha, torej Pedrosa in Rossi, napadata. Pedrosa je krvavo željan svojega prvega naslova, ki se ga je po tihem nadejal že lani in predlani. Rossi si želi vrnitve na prestol, da kot kralj konča kariero in dopolni še tistih šest zmag, kolikor mu jih manjka do Giacoma Agostinija in s tem do uradnega naziva najboljšega motociklističnega dirkača vseh časov. Jasno pa je, da so motivirani in lačni uspeha tudi drugi.

Loris Capirossi je s Suzukijem željan maščevanja Ducatiju, kjer so ga nekako po tihem zamenjali z drugim Italijanom, Marcom Melandrijem. Tudi Melandri bi končno rad na vrh, in z Ducatijem je dobil svojo priložnost. Ponovitve naslova prvaka iz leta '06 si želi tudi Američan Nicky Hayden, da tako dokaže, da ni muha enodnevnica in da njegova krona ni bila splet srečnih okoliščin. Poleg tega ne gre pozabiti na Avstralca Vermuelna, Američana Hopkinsa in še koga. Tako kot sta v lanski sezoni presenetila Stoner in Ducati, lahko letos preseneti kdo drug. Navsezadnje gre za skupino najboljših motociklistov na svetu.

Ne zamudite 9. marca!

Tekst: Gaber Kržišnik

Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije