Pravijo, da dobrih kompromisov ni. Da je lahko avto dober za vsakdanjo (mestno) vožnjo, za nastopanje pred lokali, za potovanje ali za drgnjenje gum na dirkaški pisti, za vse hkrati pa ne. Ne gre.

Ameri kličejo 911 za pomoč, tule pa kličemo 911 kot vzklik tisti, ki ugotavljamo, da ima zgornje pravilo izjemo. Ime ji je seveda 911. Porsche.

Ni treba dosti vedeti o avtomobilih, da ga prepoznaš na cesti: tipična oblika, stara, kot je star 911, a skozi čas prilagajana – času. Postal je nesmrten, živi fosil, s tehniko, ki jo na strojnih fakultetah zavržejo v prvem letniku. Kaj, hudiča, ga potem ohranja pri življenju, tako vitalnega, tako mladostnega, tako zaželenega?

Če bi kdo vedel natančen odgovor, bi na 911 odgovoril sam. S protistrupom. Pa ga takšnega ni. 911 ima tri stvari, rojene skozi dobrih 40 let, odkar gladi asfaltne poti tega planeta, ki jih nima noben drug avtomobil. Vsaj ne toliko, tako izrazite, tako dobro zložene druga z drugo!

1 Vsi elementi udobja.

Ja, okej, vrata so dolga, vanj sedaš nizko, če hočeš na (pomožna) zadnja sedeža, se to opravilo zdi – če ne gre ravno za mularijo – kot uvod v srednjeveško mučenje in vidljivost izza volanskega obroča (predvsem nazaj) je daleč od tega, da bi jo navajali kot vzorno. Ampak kdo to vpraša, koga to zanima? Udobje se v devetstoenajstki jemlje drugače: da vozniku in sopotniku med vožnjo ni nič hudega oziroma ravno nasprotno. Da (z nekaj obzirnosti voznika) v vožnji uživata.

Pripomočki so naslednji: prožen motor, lahkotno vodenje, neutrudljiva sedeža, vrhunsko usnje na skoraj vsakem večjem kosu, vrhunska samodejna klimatska naprava, navigacijski sistem (ko na primer iščete Schillerstrasse 9 v Münchnu), telefon GSM, vrhunski avdiosistem, ki meji na domači hi-fi, in najbrž še kaj. Če tole položite pred in okrog sebe, si menda lahko predstavljate, da znajo tri ure in pol do Münchna miniti v prijetnem razpoloženju. Da o tem, kako se prepeljete le od doma do Ljubljanskega gradu, kjer je večerni sprejem za VIP, in vas tam livriranec z belimi rokavičkami pospremi iz avtomobila, sploh ne govorim.

2 Vsi elementi športnosti!

Polovica jih podleže že, ko voznik zasuče ključ za zagon stroja. Zvok iz izpušnih cevi in iz avtomobila nasploh je lep, a hkrati agresiven in seveda značilen: za 911 in za bokserski motor, ki je pospravljen v zadku te naprave za uživanje. Potem je tu – za večje dvomljivce – tehnika in vse, kar je povezano z njo. Motor, na primer, nima samo zvoka. Ima tudi navor in moč. Peljite se lagodno in motor bo nežen. Peljite se z rahlo privzdignjenimi zahtevami in motor bo odgovoril z nekaj več zagnanosti. Bodite agresivni in motor bo postal brutalen! Vse je na stopalki plina in v voznikovi glavi.

Motor se v visokih vrtljajih obnaša tako adrenalinsko, da na trenutke pomislite, ali niste morda v transu ali pod vplivom katere od močnejših drog. Zato je dirkaška steza pravi poligon za 911: sedež(a) zelo dobro prime(ta) telo, volan uboga tudi hitre in zahtevne roke in podvozje ne ječi pod obremenitvijo, ki mu jo naložijo motor, cesta in voznik. Če še ne veste: motor je v 911 postavljen ZA zadnjo premo, pa si predstavljajte, kaj pomeni, ko imaš kamen v culi, ki jo vrtiš.

Podvozje sicer dela čudeže: udarno s plinom in nežno z rokami bo 911 peljal skozi ovinke skoraj (ali morda celo bolje) kot marsikateri dirkalni avtomobil, ko pa bo fizika pobrala svoj davek (beri: ko bo zadek odneslo), bo treba volanski obroč zagrabiti približno tako, kot gozdar zagrabi največjo motorko pri podiranju stoletnega hrasta, in sunkovito v delčku sekunde odreagirati z odvzemanjem volana. Nekaterim je prav to, kar se dogaja med ovinki, prvi in edini zveličaven vzrok, da kupijo 911.

Tale po mnenju mnogih edini pravi porsche se je rodil z natanko takšno pogonsko shemo, kot jo ima danes, le motor v njem raste. Zdaj ima 3,6 litra, 24 ventilov, vodno hlajenje (oh, kako pregrešno, so nekateri govorili leta 1997, pa so do danes že povsem potihnili) in 320 konjskih moči, pa je ob tem vzorno prožen in vrhunsko odziven. Da bi njegovih 370 njutonmetrov ustrezno ponudili 6-stopenjskemu menjalniku, je vmes sklopka s skoraj dirkaško trdo stopalko, tam nekje pri Stuttgartu pa znajo tečnežem ponuditi tudi samodejni menjalnik in tudi pogon na vsa kolesa. V vsakem primeru manj prepričanim vase ves čas (če ga ne izklopite) vdano služi PSM oziroma ESP po domače, čeprav je ta PSM vseeno nekoliko drugače, malce bolj športno naravnan:

dopušča nekaj več zdrsa koles, preden se vmeša med voznika in motor ter zavore. Kakorkoli, tovarna obljublja 280 kilometrov na uro in več, praksa pa pravi, da se v peti prestavi lahko peljete 240 kilometrov na uro, potem prestavite v šesto, in ko spet pohodite plin, jasno začutite, da motor še vleče pri takrat malce manj kot 6000 motornih vrtljajih. Občutek vodljivosti in nadzora nad vozilom v tistem trenutku vzbudi željo, da bi takrat na sovoznikovem sedežu sedel ... Na primer gospod Žlender.

3 Imidž.

Tega ne bi bilo, če ne bi štel dobrih 40 uspešnih let, teh pa ne bi bilo, če bi v tem času razočaral nezanemarljivo število lastnikov. Ustvarjanje imidža je, najbrž je to jasno, dolgotrajen proces. Imidža ne moreš kupiti. Zaradi imidža je 911 živa legenda, zaradi njega mulci kupujejo modelčke tega avtomobila, ta stari pa tudi, če nimajo denarja za pravega. Tisti pa, ki si ga kupijo, želijo okolici dati jasen signal: sem uspešen in dinamičen človek z odličnim vozniškim znanjem. Prvo je nedvomno res, drugo morda tudi, tretje pa sploh ni nujno, ampak spreglejmo to.

Zdaj vprašate, ali obstaja kakšen razlog, da si 911 ne bi kupili? To, da pri cvretju gum na dirkališču porabi 25 litrov na 100 kilometrov, menda ne bo večja ovira, pa tudi to, da bi bil lahko volanski obroč za kakšen centimeter manjši, ne. Aja, mogoče pa to, da nimate denarja? No, ali pa – kar tudi ni nemogoče – da vam preprosto ni všeč. On sam ali njegov imidž. Ne glede na vse zapisano: obstajajo tudi drugi. Za začetek tisti, ki nosijo črnega vzpenjajočega se konja. Ki v originalu (konj namreč) prihaja – kako ironično – prav iz Stuttgarta …

Porsche 911 carrera

• Motor: bokserski 6-valjnik, 3,6 l, 235 kW (320 KM) pri 6800/min, 370 Nm pri 4250/min

• Zmore: 285 km/h, 5,0 s z mesta do 100 km/h

• Porabi: 11,1 l/100 km

• Zavzema: 4,437 x 1,77 x 1,30 m

• Stane: 21.090.000 SIT

• Za koga je: Za tiste, ki jim položaj v družbi veleva pojavljanje v avtomobilu tega cenovnega razreda, a se želijo ločiti od onih, ki vozijo serijo 7, A8 ali razred S. Za tiste, ki vozijo mularijo v šolo, gospo na dobrodelne prireditve ter avkcije in sebe na dirkališče. Za tiste, ki jim sto in več tisoč tolarjev za eno gumo ne pomeni stroška, ki bi ga sploh zaznali. Za Jana Plestenjaka.

TEKST: Vinko Kernc

FOTO: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ