»Prava mešanica smo. Vsega,« pravijo prebivalci Zanzibarja, ko opisujejo sebe. »Naneseni smo z vseh vetrov. V nas se pretaka kri velikih civilizacij - naših prednikov, na primer Asircev, Sumercev, Egipčanov in Feničanov. Pozneje so prišli še Indijci, Kitajci, Perzijci in tudi oni zaznamovali naše korenine. Perzijci so na otok prinesli zasnovo jezika, ki deloma izhaja iz arabščine, poimenovali pa so ga svahili.

Beseda prihaja iz arabske besede sawahil, kar pomeni obala,« mi razloži nenavadno razgledan mlad kapitan jadrnice dau, s katero smo se podali ven, na morje. In Carla, italijanska turistka, pogosta obiskovalka Zanzibarja, pove, da so bili Portugalci, naslednji osvajalci, v tem delu sveta zelo osovraženi, saj so prinesli le gorje - izropali so vsa naravna bogastva in začeli okrutni lov na sužnje. »Vse v imenu vere!« pribije.

»Kaj pa nove kolonialne sile, Nizozemska, Francija in Anglija?« sem bila radovedna, »so tudi njih tako sovražili?«

»Niti ne. Ni bilo časa. Prehitro so prišli Arabci. Ti so prinesli mnoge novosti in spremembe. Omanski vladar Sejid Said, uspešen politik in poslovnež, je omanski dvor preselil na Zanzibar. Med drugim je na njem uvedel gojenje kulture nageljnovih žbic in s tem začrtal usodo otoka.

Povpraševanje po aromatični začimbi je naraščalo in posledično tudi površina dišečih polj. Toda ker je nekdo moral ta polja obdelovati, se je razbohotila trgovina s sužnji. Promet se je povzpel na 50 tisoč prodanih sužnjev na leto in Zanzibar si je sredi 19. stoletja pridobil sloves najpomembnejšega svetovnega trga sužnjev in nageljnovih žbic. Te so poleg kokosovih proizvodov in drugih začimb še danes eden pomembnejših izvoznih izdelkov.«

Med zasluge Sejid Saida sodi tudi to, da je revno glavno mesto Zanzibarja Stone town v kratkem času spremenil v prekrasno prestolnico z lepimi palačami in velikim pristaniščem. Pristanišče je še danes čudovito in oči se kar ne morejo ločiti od zanimivih velikih arabskih jadrnic dau. Najlepše jih je opazovati, ko z razpetimi jadri neslišno režejo morje pred sabo. Perzijci so z njimi pripluli iz svoje dežele in tako prinesli na Zanzibar umetnost izdelave teh plovil.

Za vse, ki se vsaj malo spoznajo na jadranje, bo zanimivo izvedeti, da dau nima ne kobilice ne buma, toda kljub temu prispe na cilj. Seveda obstaja možnost, da se jadrnica prevrne, saj nima prave protiuteži, a morje je za domačine pomemben vir preživetja in jadranje jim je tako rekoč v krvi. Kar zaupati jim moraš, poleg tega pa vse skupaj na prvi pogled niti ni tako nevarno. A ko se fantje postavijo na kakšne štiri metre dolgo palico, da so za protiutež vetru, te kar malo stisne pri srcu.

Slednjič pred nami Bawe, otoček, na katerega smo se odpravili preživet popoldan. Kot raj na Zemlji! Nobena beseda ni prava, ko iščem tisto, s katero bi lahko ubesedila občutke, ki me preplavijo ob pogledu na to neskončno belo peščeno črto. Nekje v daljavi se izgublja v turkizno zelenem morju, z druge strani pa jo poljublja sinje modro nebo. Kar za vedno bi ostala tukaj. Ali pa se vračala dan za dnem …

Nepozabno je tudi potapljanje na dih. Pisano podvodno kraljestvo te uroči, da od njega preprosto ne moreš odtrgati oči. Opozarjali so me, naj ne bom predolgo v vodi, ker je sonce zelo močno, toda kaj, ko je tako noro lepo! Dolgo, zelo dolgo ostanem v tem skritem kraljestvu … In ko pridem iz vode, že peče. Povsod.

In zvečer?

S prijatelji smo dogovorjeni, da gremo na hladno pivo v Africa House Hotel. Bar je v prvem nadstropju in iz njega je res lep pogled na ocean. Da smo sončni zahod že zamudili, nas opomni zadnji klic k molitvi, ki se začne razlegati z minaretov in s posebno mistiko zapolni vsak kotiček starega mesta. Mi pa smo še vedno v hotelu. Nič hudega, tudi nastajanje noči je zanimivo opazovati.

Klepet o vzhodni obali otoka, kjer so najlepše plaže na Zanzibarju, se je zavlekel do zaprtja lokala, kar se zgodi že ob enajstih zvečer. Zato smo odšli v Le Pecheur, ki ga zaprejo šele, ko odide zadnji gost. Modrovali smo o turizmu kot pomembni ekonomski panogi; o tem, zakaj na otoku nočejo preveč turistov; in ne nazadnje tudi o okusu morske trave.

Plimovanje je namreč na tej geografski širini zelo močno in ko morje odteče, ostane na obali morska trava, ki je danes pomemben vir prihodka otočanov. Otroci, predvsem deklice, gredo po šoli nabirat to nenavadno zel, družine jo prodajo lokalnim podjetnikom, ti pa s precejšnjim zaslužkom na Japonsko. Japonci morsko travo uporabljajo v različne namene. Tudi uživajo jo kot specialiteto in so zanjo pripravljeni odšteti precej denarja. Sto, morda tudi dvesto dolarjev za porcijo …

Kamen, ki je lahko mehak in prijeten

Stone town ali kamnito mesto – ime še zdaleč ne more pričarati tiste resnične, mehke podobe starega mesta. Vsak popotnik ve povedati, da je že zataval v ozkih, prepletenih uličicah. A nič hudega! Saj se je med temi pravljičnimi podobami tako prijetno izgubljati. Kot da bi se prestavil za nekaj stoletij v preteklost.

Osnovno prevozno sredstvo je tu še vedno osel. Kokakolo popiješ še z večjim veseljem in bolje te odžeja, ko se spomniš, da si pred desetimi minutami videl, kako je stari krčmar raztovarjal simbol razvitega zahodnega sveta s hrbta enega najstarejših prevoznih sredstev, še vedno trmasto zvestega človekovega prijatelja – osla.

Vsake toliko te zasrbijo prsti, da bi potrkal na čudovita, v arabskem slogu izrezljana vrata in vprašal: »Oprostite, kdo je živel včasih tukaj, da imate tako bogato okrašena vrata?« Toda poskušaš spoštovati njihovo zasebnost in raje poizveš na ulici ali v lokalu. Vsi vneto pripovedujejo, da bolj ko so vrata bogata in debela, tem pomembnejši in premožnejši je bil lastnik zgradbe za njimi.

Kljub vsem čarom, ki ga je obdržalo staro mesto, pa se na pomanjkljivo vzdrževanih zgradbah premočno kaže zob časa. Veliko pomembnih hiš je propadlo, zato je Unesco vzel mesto pod svoje okrilje – tako je stari del postal del svetovne kulturne dediščine.

So spremembe nujno zlo ali nujno dejstvo?

Materialne dobrine že lahko zaščitiš in zgradiš na novo ali obnoviš, toda tega se s kulturo in ljudmi ne da narediti. Tudi ti se vsak dan bolj spreminjajo, kar je logična posledica stikov z zahodnim svetom. Ni redko, da poleg stare trgovine ali bazarja najdeš klimatiziran lokal z internetno povezavo ali v hiši iz blata in bambusa zagledaš gospodinjo z mobilnim telefonom v roki! Mladi pravijo, da je najpomembneje najti ravnovesje med starim in novim.

»Sam grem tako v tarab, kjer poslušam tradicionalno glasbo, kot v diskoteko. Včasih oblečem kanzu, včasih obleko zahodnega sveta,« pravi mladi sogovornik. Nekateri starejši se sprememb bojijo, drugi pravijo, da je njihova kultura pač spremenljiva.

Pomemben del tukajšnje kulture je vera. Perzijci in pozneje Arabci so bili tisti, ki so v deželo prinesli islam in jo s tem globoko zaznamovali. Ne moremo sicer reči, da na otoku močno veje nov veter, toda posamezne sapice se pojavljajo. Na zabavi ob odprtju nove šole sem govorila z Aisho.

»Veš, moški na Zanzibarju ima lahko več žena in nekdaj ženska ni imela pravice ugovarjati možu ali se celo ločiti od njega,« pripoveduje. »Danes to lahko stori. Ko si mož pripelje novo ženo, se lahko prejšnja, če je ljubosumna in ne želi živeti pod isto streho z novo izbranko, loči. Res je, da se potem ne more več poročiti, ker je že nečista, toda včasih ni imela niti te možnosti.«

Opazujem skoraj popolnoma zakrita razigrana dekleta. Vidim lahko le njihove lepe črne oči, kako se sproščeno zabavajo in prepuščajo ritmom tradicionalne glasbe Taaraba, Benija in Kidumbaka. »Ah, s tem si rojen, s tem živiš in tudi umreš. Sploh se ne ukvarjaš z mislijo, kako bi bilo, če bi bilo drugače,« pravi Aisha o zapovedih, ki krojijo njeno življenje in določajo, kakšno je primerno vedenje prišlekov.

Že vnaprej te opozorijo, da moraš biti vsepovsod dostojno oblečen. Tudi moški ne smejo hoditi naokrog brez majice, ker je to do domačinov zelo nespoštljivo. Ker naj bi čim več kože skrili pod oblačila in je ne kazali gole, je seveda kopanje zgoraj brez na otoku prepovedano.

TEKST: Katja Pandel

FOTO: Matjaž Krivic

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord