»Oh, vedeti morate, da kljub vsemu ni šlo za tipično lepotno tekmovanje! Sploh pa ne tako, kakor si ga predstavljate na Zahodu. Nič paradiranja v kopalkah. Dekleta smo bila tudi tedaj bolj tradicionalno oblečena. Sodniki so pozornost posvečali seveda zunanji lepoti, predvsem pa temu, kako se dekle obnaša, kakšno izobrazbo ima, kaj sicer počne v življenju, kako razgledana je …

Temu torej, čemur pravimo notranja lepota. Vedeti morate, da smo včasih tudi v Afganistanu živeli povsem običajno življenje,« pojasnjuje 48-letna Zohra Daoud, ki vse od leta 1980 živi v Združenih državah Amerike in še zdaj nosi naslov najlepše Afganistanke. Njene naslednice namreč niso nikoli izvolili: kralj Zahir Šah je leta 1973 pobegnil iz države in Afganistan prepustil samemu sebi.

Bilo je kot kjerkoli drugje

Zohra se je rodila leta 1954 v Mazar-i-Šarifu in odrasla v družini, v kateri so bila vsakdanja opravila rezervirana za služkinje, kuharice in šoferje. Pri osemnajstih je postala miss Afganistana in s tem prestopila mejo, ki je anonimno študentko kabulske univerze ločevala od živahnega družabnega življenja in odlične kariere.

Na radiu in televiziji je vodila poročila in kvize ter med svoje najboljše prijatelje prištevala mlade iz najvišjega sloja afganistanske družbe: hčer kralja Zahirja Šaha, otroke politikov in velikašev, pevce in druge zabavljače.

»Moja mati ni bila nikoli zakrita. Sama sem od nekdaj nosila sandale in kavbojke. Nakupovali smo v Iranu.

Moj oče, kirurg, ki se je kot prvi afganistanski študent pred drugo svetovno vojno izobrazil v ZDA, na univerzi Columbia, je od otrok zahteval pridnost pri učenju, ki nam bo omogočilo šolanje na univerzi. Imela sem svoj cilj. Hotela sem narediti kariero. Ko sem postala miss, sem hkrati postala zelo popularna javna osebnost. Niso me sicer poslali na tekmovanje za miss sveta, sem pa skoraj že odpotovala na tekmovanje v Iran, vendar so zaradi spora med državama vse skupaj odpovedali. No, ljudje me poznajo še danes.«

To, pravi, ji pomaga pri njenem prizadevanju za izboljšanje položaja afganistanskih žensk. »Po 11. septembru, ko so se ljudje začeli bolj zanimati za dogajanje v Afganistanu, sem se odločila javno spregovoriti ravno zato, ker sem prepričana, da me zaradi mojega naziva lahko sliši več ljudi. S svojega položaja lahko nagovorim Američane in Afganistance. Američane in vse druge po svetu skušam prepričati, da smo tudi Afganistanci ljudje. Predvsem pa skušam tako pomagati Afganistankam, ki so v nasprotju z mano ostale v državi.«

Zohrine mladosti, ki je obetala toliko lepega, je bilo konec v trenutku, ko so sovjetske čete okupirale Afganistan in prevzele nadzor nad državo. »Najprej so zavzeli medije in na radiu predvajali samo še glasbo. Vse se je spremenilo. Z možem in sinom, ki je bil tedaj še dojenček, smo prek Pakistana prebegnili v Nemčijo in od tam v Združene države Amerike.«

Z možem Mohamedom, sicer pilotom, sta ZDA obiskala že na poročnem potovanju, tokrat pa sta v Virginijo priletela, da bi si ustvarila kolikor toliko normalno življenje. »Z diplomo iz francoske književnosti sem pri 25-ih dobila službo v slaščičarni, kjer so me najprej poslali pomivat tla. Mohamed je delal pri McDonaldsu, vozil taksi … Zdaj je pilot pri United Airlines.«

Afganistanski pilot. Letalo družbe United Airlines. Glede na dogodke 11. septembra zelo zanimiva naveza … »Pa ni imel nobenih težav zaradi tega!« odločno zatrjuje Zohra in ob prošnji, naj nam po elektronski pošti posreduje kako svojo fotografijo iz mladih dni, prizna: »Joj, ne vem, če bom znala. Mohamed to obvlada, a ga zdaj ni doma. Je v Afganistanu.«

Zohrina družina se je šele pred nekaj leti preselila v hišo v kalifornijskem Malibuju, kjer nekdanja miss te dni preživlja težke trenutke. Pred dnevi se je namreč ponesrečil njen najstarejši sin. Zohra in Mohamed imata tri otroke, sina in dve hčeri, 17-letno Woano in 13-letno Saro. Sta podedovali kaj materine lepote? »Oh, seveda sta lepi! Vendar to ni ameriški tip lepote, zato vam že vnaprej povem, da ne hodita po mojih stopinjah in ne sodelujeta na lepotnih tekmovanjih.«

Prihodnost Afganistana so ženske

Zohra je po vseh tečajih angleščine slednjič le opravila izpit, ki ji dovoljuje ukvarjanje s prodajo nepremičnin, vendar zdaj ne hodi v službo. »Kje pa! Otroci me potrebujejo doma. Se pa ukvarjam s prostovoljnim delom. Sem soustanoviteljica Zveze afganistanskih žena južne Kalifornije, vodim pa tudi radijsko oddajo Glas Afganistana, kjer se pogovarjamo o trenutnih političnih razmerah.«

Nasploh velja, da so se ženske življenju v tujini bolje prilagodile kot moški. Glede na to, da je državo zapustil njen najvišji, vladajoči razred, so se moški, ki so bili so nekoč ministri, direktorji … zelo težko spopadli z dejstvom, da bi morali za preživetje poprijeti tudi za najbolj preprosta dela, denimo voziti taksi, kot je to počel Zohrin mož Mohamed. Mnogi so raje ostajali kar doma.

»Ženske pa smo brez pomislekov poprijele za vsako delo, ki bi nas nahranilo. In povem vam, v mnogih domovih so se vloge zamenjale. Ženske so prinašale domov zaslužek, ženske so postajale vse bolj vidne v javnem življenju in se sčasoma organizirale v društva, se družile med sabo in začele zbirati pomoč za ljudi v domovini.«

Zohro že dolgo vleče nazaj in zdaj je prišel čas, ko bo res morala oditi. »Toda tam ne bi mogla ostati. Morda le nekaj mesecev. V Ameriki imam otroke, dom ... Vendar bomo Afganistanke, ki živimo v ZDA, morale svoje sonarodnjakinje naučiti, katere pravice jim pripadajo in kako naj si jih vzamejo. To je naša dolžnost. Odrasle so generacije moških, ki ne poznajo spoštovanja do ženske, ki jih zaničujejo, in generacije žensk, ki ne poznajo življenja brez burke, ki niso hodile v šolo ... pa vendar jih čaka težko delo pri obnovi države. V Afganistanu, veste, so moški pomrli. Ženske so ostale brez mož, brez sinov …

V Afganistanu predstavljajo danes ženske 70 odstotkov delovne sile! Kot matere pa so Afganistanke tiste, ki lahko presežejo politične in plemenske delitve.«

Te ženske v očeh zahodnega sveta nimajo obrazov, nimajo prsi, bokov … So brezoblične gmote, zavite v blede halje, kakršne v naše domove vsak dan prinašajo televizijske slike. Svet je pričakoval, da bo s padcem talibskega režima padla tudi burka in razkrila pravo podobo afganistanskih žena. »Toda burka ostaja.

Pomembno pa je, da so ženske spet dobile pravico do izbire. Po afganistanski ustavi iz leta 1964 so imele ženske pred zakonom enake pravice kot moški in burka je bila stvar osebne izbire. Jasno je, da so bila mesta do tega bolj odprta kot podeželje. Mnoge ženske, res pa ne vse, so takrat uživale veliko pravic. Toda od tedaj je minilo že toliko časa! Tkivo afganistanske družbe je povsem raztrgano.

Prišli so Sovjeti, Američani … potem pa je padel berlinski zid, hladna vojna se je končala in svet je pozabil na Afganistan. Vsakdo, kdor je sovražil svojo vlado, je lahko v Afganistanu našel zatočišče. Tudi bin Laden. Talibani so tedaj prišli kot rešitev. Naša organizacija žensk se je prva sestala z njihovimi predstavniki, ko so prišli v Ameriko, vendar je bilo jasno, da se z njimi glede pravic žensk ne da pogovarjati.

Tako je obveljalo, da ženske ne smejo delati, hoditi v šolo … Zdaj ima tudi mednarodna skupnost odgovornost, da poskrbi za Afganistan, vendar pri tem deželi z islamsko kulturo ne sme vsiljevati zahodnih vzorcev. Iskreno pa upam, da bo končno prišel čas, ko bom lahko svojo titulo predala kaki lepi deklici, ki je morala v svoji mladosti preživeti že toliko gorja.«

Tudi mi. Kajti pod burkami se skrivajo prave lepotice. In afganistanski moški morajo biti res pravi tepci, da ob vseh teh privlačnih ženskah trpijo tak dolgčas na svojih ulicah! Da ne govorimo o tistih, ki ga celo zapovedujejo …

TEKST: Barbara Bizjak

FOTO: Pamela Lauesen – Fosa & zasebni arhiv Zohre Daoud

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord