Iz časov, ko se jeklene mišice niso skrivale za oklepi iz ogljikovih vlaken, dolge frizure frajerjev pa ne pod čelado. Motocikli, ob katerih se vam bodo cedile sline (ali pa se boste zgražali nad starodobno tehniko) na naslednjih straneh, so zelo zelo pristne kopije svojih prednikov.

Tako pristne, da jih laik lahko označi za dobro ohranjene starodobnike. Poudarek na laik. Ko sem se lani s testnim thruxtonom pripeljal do znanca, ki se ljubiteljsko ukvarja z ­restavriranjem starodobnikov, je takoj začel naš­tevati, v čem vse se letnik 2009 razlikuje od izvirnika: »Smernikov včasih ni bilo, pa števci so drugačni, kolutnih zavor takrat še ­niso poznali … Je pa lep, zelo lep.«

In se je sprehodil okoli bleščečega triumpha, ga z roko božal in na koncu narahlo potrkal po ­kovinski posodi za gorivo: »Takih je malo.«Oživitev 'starčkov' Za to so najbolj krivi prav Otočani. John Stuart Bloor je leta 1983 priznano angleško znamko motocik­lov z naložbo v višini 80 milijonov funtov rešil pred propadom, njegov najpomembnejši projekt pa je bila oživitev lepotice bonnie oziroma modela bonneville, ki je proti koncu osemdesetih znamko počasi postavil na noge.

To pa ni edini Triumphov retro model. V ceniku za leto 2010 najdemo še scramblerja in thruxtona, izvedbo cafe racer prej omenjene bonnie z nižjim, bolj športno zaprtim krmilom in klasičnimi platišči z naperami.

»Thruxtona hodijo ljudje gledat in občudovat, a tisti resnejši se potem odločijo za bonneville, ki je uporabnejši za vsak dan,« pove Dejan, čigar podjetje zastopa te angleže. Iz prve roke lahko povem, da thruxton z 865-kubičnim zračno hlajenim vrstnim – Triumphov zaščitni znak so v vrsto postavljeni valji – dvovaljnik res ni kaj prida udoben, ampak imidž pa ima. Sto na uro! Gre pa kakšnih 150, če vas že zanima.

In če še vedno ne verjamete, da so retro angleži kul, si oglejte videospot ameriške pevke Pink z naslovom Funhouse, v katerem bejba v usnjeni jakni, z velikimi sončnimi očali in odprto čelado na glavi prizorišče zapusti na črno-beli bonnie. Ali pa ­naslovnico novega albuma ­Reality killed the video star z Robbiejem Williamsom in ­Triumphovim scramblerjem v glavni vlogi. Menda, tako trdijo triumphovci, ne gre za plačano reklamno kampanjo, ampak sta se zvezdnika za njihova stroja odločila sama. Tak je trend.

Toda ostanimo še na Otoku, kajti greh bi bilo spregledati še eno znamko, ki je vstala iz pepela: Norton. Proizvajalec iz Doningtona (kdo ne pozna dirkališča Donington Park?) svoj prihod oznanja s sloganom 100 years exellence just got better, po naše: Po stotih letih je odličnost postala še boljša. Za glasbeno ozadje promocijskega videa so izbrali komad Boys are back in town.

Ja, stari rok in commando gresta lepo skupaj. Poleg osnovne sta na voljo še različici cafe racer in sport, oprema na vseh pa je ­vrhunska: Brembove zavore, Öhlinsovo vzmetenje (zadaj sta, kot se za tak motocikel spodobi, dva blažilca), platišča BST iz ogljikovih vlaken, močni križi, ki držijo teleskopske vilice …

Saj ne, da bi s takim lepotcem kdo želel klestiti stotinke na ­dirkališčih, a kakovostne komponente na poznavalca vsekakor naredijo vtis. Chris Walker, vodja prodaje iz Doningtona, se rad pohvali, da so po novinarski predstavitvi takoj dobili 200 naročil. Ko je govor o ročno izdelanem stroju z več kot 80 odstotki domačih, angleš­kih sestavin, je to spoštovanja vredna številka.

Italija

Jep, druga vodilna sila evropskega motociklizma včeraj in danes, z Ducatijem na čelu. Z leti je ta sicer dobil status znamke, ki iz motoristov dela mehanike, kot se radi pošalijo dukatisti. Vsaj tisti ne preveč ponosni, ki priznajo, da si je za delovanje njihovega ferrarija med motocikli sem pa tja treba zamastiti roke. Pač italijan.

Toda Ducatiju ne moremo očitati niti bleščeče zgodovine niti spoštovanja vrednih uspehov dandanašnji. Da skoraj butični proizvajalec zelo hitrih dvo­koles v kraljevskem razredu svetovnega prvenstva užene giganta, kot sta Honda in ­Yamaha, je ob primerjavi prodajnih številk težko verjeti.

Za romantične ljubitelje stare italijanske kuhinje imajo v ponudbi tisočkubičnega GT-ja. Kot se za tovarno iz mesteca Borgo Panigale blizu Bologne spodobi, ga poganja zračno hlajeno dvovaljno srce s pravim kotom med valjema. Zapriseženi ljubitelji zvok prepoznajo z zavezanimi očmi, saj je Ducati eden redkih, ki še vedno vgrajuje suho sklopko (ta oddaja tisti značilni cincincin), in je edini z desmodromičnim sistemom krmiljenja ventilov. Teh ne zapirajo vzmeti, ampak edinstven mehanski sistem. In res – prelivanju mehanskega cingljanja in basovskega bobnenja iz para kromiranih izpuš­nih cevi motorist težko najde primerljivo simfonijo.

Kar se zvoka in zmogljivosti tiče, ducati pelje triumpha scat. Tudi pri samem vodenju in ciklistiki so italijani odlični in 185 kilogramov (merjeno brez tekočin) težki GT z 92 'žrebci' vas v mejah zdravega razuma pripelje z Vrhnike do Postojne ravno tako hitro kot kakšen novodobni plastičar. V nasprotju s triumphom, ki se spogleduje s šestdesetimi, vas bo GT zapeljal v zlata sedemdeseta, ko je Britanec Paul Smart z ducatijem zmagal na dirki v Imoli in oznanil pohod te znamke na vrh motošporta.

Isto obdobje pooseblja še en italijan, tisti z orlom v znaku in lepim številom zanimivih patentov v svoji skoraj 90-letni zgodovini, Moto Guzzi. Devet­inšestdesetega so izdelali V7 special, čez dve leti pa še izvedenko sport. Podobno se je zgodilo v 21. stoletju: leta 2008 je prijokal na svet V7 classic, ­leto zatem pa še različica cafe classic z nižjim in starim hrbtenicam nič kaj prijaznim krmilom, a z več športne krvi.

Guzzi se ob pritisku na zaganjalnik tresoče zbudi in tudi pri dodajanju plina da s prečnim nagibanjem nevsiljivo vedeti, da gre za guzzija. In ker gre za guzzija, ima motor prečno štrleča valja postavljena v obliki črke V. Motor navduši s prijazno elastičnostjo, saj vas bo s serpentine ob nizkofrekvenčni zvočni sprem­ljavi potegnil z le 1500 vrtljaji na minuto.

Sicer zmore 'le' 48,8 'konja', največji navor, 54,7 njutonmetra pa doseže že pri 3600 vrtljajih. Ko skupina nemških turistov (na BMW-jih, seveda) v Bellagiu na severu Italije, kjer sem pred dvema letoma okusil to italijansko novost, ni mogla verjeti, da gre za nov izdelek, sem potrkal na posodo za gorivo: »Tutauzntejt, maj frends!« Ja, edina pomanjkljivost, ki jo klasiku lahko zamerijo nostalgiki, je plastika. Posoda za gorivo, ohišje števcev in smernikov ter še nekaj detajlov, za katere bi verjeli, da so kovinski, to niso. Pa kaj, je pa zato lažji. Ravno zaradi prijaznega motorja in zelo lahkot­ne vodljivosti ga priporočamo lepšemu delu motoristične srenje, dekletom.

Za bejbe

Da se ne bi počutile zapostav­ljene, imamo zanje v žepu ­aduta – vespo. Prednik vseh skuterjev na tem svetu ohranja mehke poteze, ki jih je pred šestimi desetletji zarisal general Corradino D'Ascanio. Letalski inženir je, zanimivo, motocikle sovražil in verjetno takrat nevede ustvaril legendo, ki živi še danes in je pri zahodnih sosedih pravi mestni modni dodatek. Na voljo so motorji s prostornino od 50 (za te je dovolj avtomobilski izpit) pa vse do 300 kubičnih centimetrov, ki vozniku zagotavljajo 22 'konjev'. Ta skuter leti!

Za prave dedce

Za Moto Morinijevega scramblerja sem kar nekaj časa tuhtal, ali sodi med 'starčke', kot sta V7 ali bonneville, saj ima vgrajen sodoben 1200-kubični dvovaljnik, ki ga hladi tekočina (in ne zrak), sam okvir ter sestavne dele vzmetenja in zavor pa v isti hiši uporabljajo za novodobne, tudi športne modele – a je na koncu zmagala zunanjost. Poglejte ga, no!

Grobo ozobljene gume, okrogla luč s ščitnikom, dvobarvna posoda za gorivo in bočne oplate za startne številke ga spremenijo v pošast za ta prave dedce, za take s spranim džinsom, usnjeno jakno in čikom v gobcu. A žal že tako finančno šibkemu Moto Moriniju kriza ni prizanesla in trenutno je usoda tovarne v rokah bankirjev.

Pa zunaj Evrope?

Harley-Davidson z druge strani velike luže je predlansko jesen presenetil z nečoperjem. XR 1200 ni čoper, ampak nekak­šna mešanica med slečenim motociklom in prej omenjenim. Zračno hlajeni dvovaljni V-motor so navili na 91 'mustangov', nataknili boljše vzmetenje ter zavore in položaj voznika priredili tako, da se na njem ne sedi več kot na ginekološkem stolu. Japonci so zgodba zase: dva velikana iz dežele vzhajajočega sonca, Honda in Yamaha, sicer imata v ponudbi velika in na pog­led staromodna motocikla z ogromnim 1300-kubičnim ­štirivaljnim motorjem.

Toda CB 1300 in XJR vendarle ne sodita med tole evropsko družbo, sta premoderna. Honda pa je na motorističnem salonu v Tokiu vendarle razkrila tudi CB 1100, ki v Evropi za zdaj ne bo naprodaj. Škoda, verjamem, da se v naših logih najde nekaj nostalgikov z lepimi spomini na čase, ko je morala motocikel uvoziti stara mama …

Kaj se dobi pri nas?

Skoraj vse. Ducati in Harley-Davidson zastopa Nova Motolegenda, Moto Guzzi Avto Triglav (oba v Ljubljani), Vespo koprsko podjetje PVG, Triumph pa podjetje Španik iz Murske Sobote. Za nortona v domači garaži bo potreben kak klic v tujino več, a gos­podje iz Doningtona bodo radi ustregli. Kontakt:  www.nortonmotorcycles.com ali kar ­neposredno chris@nortonmotorcycles.com.

Z nakupom se zapravljanje ne konča

Tole na fotografijah je v ljubljanski delavnici Dreamachine Motorcycles (www.dreamachine-motorcycles.com) predelani triumph truxton 900. Od originala sta ostala le okvir in motor, vse drugo, vidno na fotografiji – izpuha, posoda za gorivo, maska, vilice, blažilniki, kolesa, armaturna plošča … – pa je zamenjano.

Stroj je na priznanem tekmovanju custom motornih koles v Padovi v kategoriji café racer letos zasedel pohvale vredno tretje mesto. Za navdih in idejo, kaj početi v hladnih zimskih dneh. Če pa vam diši prav tale, je lahko vaš za 19 tisočakov. Obiščite uvoznika triumphov.

Ne bodite Rossi!

Kičasto barvni enodelni kombinezoni iz kengurujevega usnja s kolenskimi drsniki nikakor ne gredo vkup z retrobajki. Priporočamo usnjene jakno, rokavice in škornje, džins, rutico, odprto čelado in raybanke. Za revmo in mušice med zobmi ne odgovarjamo.

Matevž Hribar

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol