28. 11. 2007, 22:33 | Vir: Playboy

Ko škropita morje in adrenalin

Dvajset in več dni dolge etape na Volvo Ocean Race, najprestižnejši jadralski regati okoli sveta, so le za prave moške. Samo ti so po nekaj tisoč navtičnih miljah, ki zahtevajo od človeka vse, sposobni reči: »To je res pravi užitek!« V Riu de Janeiru smo z njimi preživeli zadnji teden pred startom proti ZDA.

Do cilja v švedskem Göteborgu, ko bo za jadralci 30 tisoč navtičnih milj, čakajo sedem sodelujočih moštev še prečkanje Atlantika in kratke taktične regate okrog britanskega otočja. Že zdaj pa je jasno, da bodo zmagovalci pot opravili v rekordnem času. Nove jadrnice z nagibno kobilico so namreč prave vodne formule, svet bodo s povprečno hitrostjo 14,5 vozla na uro objadrale v 90 dneh!

Prav tehnične možnosti, ki jih imajo na voljo jadralci, so iz avanturističnega jadranja okoli sveta naredile tekmovalni in medijski dogodek, ki mu v jadralnem športu ni para. Tudi medijsko odlično pokriti dvoboji jadrnic za Pokal Amerike, kjer pa posamezna regata traja vsega dve uri in se vse večinoma dogaja v predstartnem manevru, se ne morejo primerjati z dramo, ki se na oceanih dogaja vsak dan. S satelitsko tehniko, video kamerami in digitalnimi fotoaparati je mogoče nadčloveške napore jadralcev spremljati tudi na zaslonu domačega računalnika.

Ekstremno

»Naprej nas žene predvsem tekmovalnost, saj adrenalin kar škropi naokrog, ko se v močnem vetru merimo z drugimi,« mi je na krovu jadrnice Ericsson v zalivu Guanabarra pred Riom de Janeirom dejal krmar Neal McDonald. Skupaj z njegovo ekipo sem šel na preizkus jader za naslednjo etapo, ki bo zaradi manj razburkanega morja bolj taktična od prejšnjih.

Britanska princesa žaluje za bivšim fantom, ki so ga našli mrtvega

Pogled pod palubo, kjer je ena sama velika črna luknja z nekaj pogradi in računalniki, me je prepričal, da fantje res živijo samo za to, da bi s skupnimi močmi cilj dosegli prej kot nasprotniki.

Ekstremne razmere pomenijo težave, a najdaljšo, kar 6700 navtičnih milj dolgo etapo od Wellingtona do Ria de Janeira so srečno končale vse jadrnice. Španski Movistar je sicer klical na pomoč, potem ko je voda zaradi odtrganih loput ob nagibni kobilici vdrla v notranjost in je za nekaj debelih ur kazalo, da bo barka končala na dnu oceana.

Izkušeni krmar Bouwe Bekking je tako drugega marca poslal alarmantno sporočilo vodstvu tekmovanja: »Potapljamo se!!! Vsi so na palubi, ustavili smo barko in spustili jadra, saj je voda zalila notranjost. Generator je pod vodo, celoten osrednji del pa je poln plavajočih spalnih vreč, oblek, jader, hrane in druge krame. Spiku je uspelo spraviti na palubo nekaj reševalne opreme za vsak slučaj, Chris pa se potaplja v notranjosti barke in skuša priključiti črpalke, saj se nam samo z vedri ne bo uspelo rešiti.

Scena, o kakršni je Hitchcock samo sanjal!« Vse je bilo že pripravljeno za reševalno akcijo in jadrnici ABN Amro Two in Ericsson, ki sta bili najbliže, sta bili pripravljeni priskočiti na pomoč, vendar se je na koncu moštvo Movistara samo rešilo iz zagatnega položaj in odjadralo v Ushuaio na skrajnem južnem koncu Južne Amerike na nujno popravilo in nato štiri dni za drugimi le prijadralo na cilj etape.

Tudi drugi zapisi so podobni in poškodbe jadrnice, ki se s premcem zarije v osemmetrski val pred seboj, so lahko usodne – enako kot zvini in zlomi rok, nog, reber ali izpahi ram med jadralci. Črnic po telesu zaradi premetavanja po palubi in butanja ob steno jadrnice med dremanjem tako ali tako nihče ne šteje.

»Vseeno je jadranje v ekstremnih razmerah, ko je treba jadrnico na vrhu vala, ki bi ti ga zavidal vsak srfar, usmeriti navzdol s tolikšno hitrostjo, da se komaj oklepaš krmila, najboljša plat mojega dela. Vem, da ni veliko takih, ki bi to znali početi kot jaz, in prav to me žene naprej. Vsi fantje na naši barki so tako kot jaz individualisti, ki želimo dati vse od sebe in smo na koncu vsake etape, ko stopimo na kopno, povsem izčrpani.« Tako Novozelandec na krovu ABN Amro Two Scott Beavis.

Poleg garaškega dela na krovu jadrnice imajo jadralci med svojo izmeno kaj malo časa za počitek. Dela namreč nikoli ne zmanjka in strgana jadra, ki so letos zaradi velike površine in hitrosti, s katero jadrajo, posebno na udaru, je treba sproti zašiti in pokrpati. Fantje med etapami izgubijo tudi do pet kilogramov teže in le enkrat zamenjajo obleko. Jadrajo v izmenah – dve uri na krovu, dve uri oblečeni v pripravljenosti in štiri ure spanja, pravzaprav dremanja med škripanjem jadrnice in mehanizma za nagibanje kobilice. In hrana? Instant. Plus čokoladne ploščice.

»Po dveh dneh na morju se že pogovarjamo o zrezkih, tretji dan že vse smrdi po znoju, hrup pa je ves čas tak, kot da delaš v železarni,« je konkreten Novozelandec Richard Mason, ki na krovu švedskega Ericssona poleg običajnih jadralskih opravil skrbi še za »medijske« naloge in je skupaj z Magnusom Woxenom tudi zdravnik ekipe. Vendar nihče od 70 jadralcev niti za trenutek ne pomisli, da bi odnehal: »Sredi morja pač ne moreš izstopiti ali simulirati poškodbe. Dirka je nora in zdaj, ko imamo prave jadralske formule, kar letimo po vodi! To je res pravi užitek!«

Začetek v Španiji, cilj na Švedskem

Moštva so po napornih pripravah prvič spoznala vrednost in kakovost tekmecev lani novembra, ko so se z uvodno regato v španskem Sanxenxu prvič potegovala za točke, ki veljajo za skupno uvrstitev. Tekmovanje je namreč sestavljeno iz devetih etap različnih dolžin in sedmih regat v pristaniščih, kjer na regatnem polju pred množico gledalcev potekajo do 35 milj dolge regate.

Zmaga na etapi prinese moštvu sedem točk, drugo mesto šest, zadnjeuvrščeno moštvo pa dobi eno točko; na regatah v pristaniščih pa dobijo moštva samo polovico teh točk. Dodatne točke lahko najboljša moštva osvojijo še pri jadranju okrog kontrolnih vrat na najdaljših etapah. Če katero moštvo zaradi okvare ali drugih vzrokov ne pride na cilj ali na start naslednje etape, izgubi samo točke, ne pa tudi možnosti za končanje tekmovanja!

Po regati v Sanxenxu se je 12. novembra lani s startom iz Viga proti Cape Townu začelo zares, saj je jadrnice čakalo 6400 navtičnih milj plovbe do skrajnega juga afriške celine. Drugega januarja letos so iz Cape Towna odrinili proti Melbournu na 6100 navtičnih milj dolgo pot, nato jih je čakalo 1450 navtičnih milj proti Wellingtonu, potem pa še najtežji del, mimo rta Horna v Rio de Janeiro, dolg kar 6700 navtičnih milj.

Po daljšem postanku, namenjenem regeneraciji, kjer smo jih ujeli tudi mi, se je sedem jadrnic drugega aprila ob brazilski obali in mimo Karibov odpravilo proti vzhodni obali ZDA. Iz Baltimora bodo odpluli še v New York, kjer bo 11. maja start zadnje daljše etape (3200 navtičnih milj) do britanskega Portsmoutha, nato pa okrog angleškega otočja v Rotterdam in na zadnjo, vsega 500 navtičnih milj dolgo etapo v Göteborg, kamor naj bi zmagovalci prijadrali 17. junija.

Nova pravila

Volvo Ocean Race je prerasel v vrhunsko navtično tekmovanje, kjer glavno vlogo igra denar. Proračuni ekip za letošnje tekmovanje znašajo od 20 do 100 milijonov dolarjev. Gradnja jadrnic, testiranja, izbor in trening moštva so postali podobni delu ekip v formuli 1. Prava revolucija pa je nastala z novimi pravili načrtovanja jadrnice novega razreda volvo open 70, ki je z 21 metri in pol za dva metra daljša od prejšnjega razreda volvo open 60 in ima z 31 metri in pol za kar štiri metre višji jambor! S tem se je površina jader povečala za več kot 60 odstotkov in špinaker lahko meri gigantskih 500 kvadratnih metrov!

Največja novost pa je nagibna kobilica, ki jo posadka upravlja s hidravliko in se nagiba proti vetru tako, da daje jadrnici večjo stabilnost. Težka je najmanj štiri tone in pol, kar je skoraj tretjina skupne teže jadrnice, ki mora znašati med 12 in pol in 14 ton. Zaradi tega so hitrosti bistveno večje in presegajo 30 vozlov (55 km/h), tako da organizatorji pričakujejo, da bo najhitrejša jadrnica prejadrala celotno traso (31.250 navtičnih milj) v 90 dneh.

Vsaka ekipa ima na voljo 24 jader različnih površin, ki jih lahko poljubno izbira glede na etapo, vendar pa na krovu med jadranjem ne sme imeti več kot 11 jader in obvezna jadra za morebitne nevihte.

Jadrnice so zasnovali trije navtični arhitekti, med katerimi je najbolj znan Novozelandec Bruce Farr (narisal je kar štiri), Argentinec Juan Kouyoumdjian pa je narisal obe nizozemski jadrnici, ki sta za zdaj tudi najhitrejši. Največ težav med vsemi ima avstralska Premier Challenge, ki jo je narisal Don Jones; krmar Grant Wharington je moral namreč zaradi tehničnih težav izpustiti najtežje etape in se bo tekmovanju znova pridružil v Baltimoru.

Notranjost vsake jadrnice je zelo špartanska, saj se vsak kilogram teže med jadranjem še kako pozna. Poleg dveh gorilnikov v osrednjem delu, ki služi kot kuhinja, sta pod jamborom še majhno stranišče in prha, vse drugo pa je en sam prostor, v katerem so postelje ter računalniško in navigacijsko središče v zadnjem delu, kjer je tudi loputa za pogovor s krmarjem.

Vsaka jadrnica je opremljena z vso potrebno satelitsko navigacijo, ki v pisarno vodstva tekmovanja vsakih šest ur pošlje točne koordinate barke, s katerimi je po eni strani mogoče ugotavljati trenutno uvrstitev posamezne jadrnice, po drugi pa v nezgodi ali okvari tja nemudoma poslati reševalne ekipe. Dogajanje beleži šest videokamer, ki snemajo tudi zvok. Ta je zaradi butanja valov včasih prav srhljiv ...

Deset najboljših mož

Jadralci morajo biti usposobljeni za nujno medicinsko pomoč, dva med njimi pa morata imeti tudi zdravniške izkušnje, da lahko izvedeta manjšo operacijo. V vsakem moštvu je eden od jadralcev odgovoren tudi za novinarsko delo, ki obsega pošiljanje elektronskih sporočil, dnevnika in fotografij za potrebe spletne strani (www.volvooceanrace.com) in medijev.

Desetčlanske posadke so sestavljene iz samih prekaljenih morskih volkov. Med njimi je kar 12 jadralcev z Nove Zelandije, jadralske velesile, ki se je s tremi zaporednimi zmagami za Pokal Amerike vpisala v zgodovino, in čeprav so morali v Aucklandu leta 2003 priznati premoč švicarskemu Alinghiju, še vedno veljajo za najboljše jadralce na svetu, saj so vsa ključna mesta na zmagovalni švicarski jadrnici zasedli Novozelandci z Rusllom Couttsom za krmilom.

Druga država po številu jadralcev je letos Avstralija z 11 možmi, sledijo Velika Britanija z osmimi jadralci, Brazilija z sedmimi, šest je Špancev, pet Američanov in še osem držav z vsaj enim jadralcem na krovu sedmih različnih jadrnic, ki prihajajo iz Nizozemske, Avstralije, Švedske, ZDA, Španije in Brazilije.

Posebneži med njimi so člani nizozemskega ABN Amro, ki je zavoljo dovolj velikega proračuna zgradilo kar dve jadrnici in nastopa z dvema moštvoma pod poveljstvom Novozelandca Mika Sandersona in Španca Sebastiana Josseja. Ekipe sicer jadrajo pod zastavami posameznih držav, a gre za povsem profesionalne ekipe z najboljšimi jadralci na svetu (v švedskem moštvu jadra samo en Šved, pa še ta ima stransko vlogo zdravnika), ki jim poveljujejo najbolj znani krmarji na svetu.

Prvo ime med njimi je Američan Paul Cayard, ki je na tem tekmovanju že zmagal leta 1997/98 in velja za največjega zaslužkarja med vsemi krmarji. Z zmago na Volvo Ocean Race 2001/02 na krovu nemškega Illbrucka se lahko pohvali tudi drugi Američan, John Kostecki, ki je krmilo švedskega Ericssona v roke vzel šele na startu pete etape od Ria de Janeira do Baltimora, potem ko Anglež Neal McDonald ni povsem upravičil zaupanja švedskih lastnikov moštva.

Najbolj izkušen krmar med vsemi je Nizozemec Bouwe Bekking za krmilom španske Movistar, ki bo svet objadral že petič, novinec med krmarji na tem tekmovanju pa je Španec Sebastian Josse, ki poveljuje nizozemski jadrnici ABN Amro Two.

Tehnični podatki jadrnice volvo open 70