"Ko so razglasili pandemijo, sem bila trdno odločena, da ostanem v Lizboni"

Intervju: Marija Stojkovska

16. 5. 2020, 11:26 | Aktualno | Piše: Maja Fister
"Ko so razglasili pandemijo, sem bila trdno odločena, da ostanem v Lizboni" (foto: osebni arhiv) osebni arhiv

Marija Stojkovska je Makedonka slovenskih korenin, ki sicer živi in študira v Ljubljani. Letos se je tik pred pandemijo, ki je ohromila svet, v sklopu študijske izmenjave začasno preselila še v Lizbono, a vse le ni šlo po načrtih.

Z Marijo sva govorili o tem, kako se z izrednimi ukrepi spopada na Portugalskem, kako to, da se ni vrnila v Slovenijo oziroma v Makedonijo, in o tem, kako poteka študij, ki ga trenutno opravlja prek spleta.

Kdaj in zakaj ste se preselili v Lizbono?

V Lizbono sem se preselila 17. februarja. Prišla sem izpolnit eno od stvari, ki sem si jih zastavila med študijem – doživeti  študijsko izmenjavo Erasmus. Sem Makedonka slovenskega porekla, ki študira in živi v Ljubljani, tako, da mi je bila Ljubljana znana, še preden sem prišla kot študentka. A želela sem še kam, kjer mi bo popolnoma neznano, zato sem izbrala Lizbono. 

Po enem mesecu predavanj na fakulteti ste tako pristali v samoizolaciji, z izobraževanjem pa nadaljujete prek spleta. Kako ste se odločili, da se ob razglasitvi pandemije ne vrnete v Slovenijo, ampak ostanete na Portugalskem? 

Tisti en mesec normalnega življenja pred samoizolacijo je bil mesec za spoznavanje vsega novega. Počasi sem se prilagajala na ljudi, na novo okolje, vse čudovite razglede, na bližino oceana. Lizbona je res magična. V šali včasih rečem, da je bil ta en mesec kot neki kratki filmski napovednik za vse, kar bi lahko bilo, če se ta situacija ne bi zgodila.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Marija Stojkovska (@fabulousisfreedom) on

 

Ko so razglasili pandemijo, sem bila nekako trdno odločena, da bom ostala. Nisem doživljala pritiska staršev, naj se vrnem, kot so ga nekateri Erasmusovi študenti, ki sem jih spoznala na izmenjavi. Starši so mi prepustili odločitev. 

Iskreno, o vrnitvi nisem niti želela razmišljati.

Kot sem že omenila, sem Makedonka, ki sicer študira v Ljubljani, torej bi se v tem primeru morala vrniti v Makedonijo. Veliko faktorjev je vplivalo na to, da se nisem odločila za vrnitev. Seveda tudi to, da ni direktnih letov, tako da nisem želela tvegati in potovati čez tri različna letališča nazaj domov.

Počutila sem se varno, in to je bil zadosten razlog, da ostanem. 

Podobno kot Slovenija meji na Italijo, ki jo je koronavirus močno prizadel, je tudi Portugalska soseda Španije, ki je bila prav tako eno od največjih žarišč okužb. Kako se glede na položaj pri sosedih Portugalska sooča z epidemijo? 

V svetovnih medijih se je veliko pisalo o situaciji na Portugalskem, definirali so jo kot "portugalski čudež". Kaj to pomeni? Prebivalci so ohranjali distanco, lastniki lokalov so jih prostovoljno začeli zapirati, že preden so uradno razglasili izredno stanje. Ko se je izredno stanje začelo, smo dobili samo osnovne ukrepe, ki so ostali vse do zdaj. Nič več. 

Torej, nikoli niso uvedli policijske ure, nikoli niso v celoti prepovedali gibanja, sprehodov … Osnovni ukrepi so veljali od začetka do konca. Vsi so se obnašali tako disciplinirano in odgovorno že od začetka, da ni bilo potrebe po čem več.

Priznam, da mi je bilo na začetku kar neverjetno videti tako prazne ceste mesta. Trenutno smo v fazi počasne vrnitve v normalno stanje. In tudi ko se vse počasi vrača, ljudje še zmeraj spoštujejo vse ukrepe, kar je pohvalno.

Nekje sem prebrala, da Portugalska ni izkoristila niti 50 odstotkov svojih zdravniških kapacitet, ker so od začetka razumeli resnost situacije, seveda pa tudi zaradi geografskega položaja. 

Menim, da se je Portugalska zelo hitro in pravočasno odzvala na situacijo. Ključni so bili nesebično vedenje, disciplina in spoštovanje ukrepov državljanov. Med ljudmi nisem začutila nikakršne prestrašenosti, le državljansko odgovornost in spoštljivost do drugih. To je res pohvalno.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Marija Stojkovska (@fabulousisfreedom) on



Kako vi preživljate trenutno karanteno?

Na začetku sem imela, tako kot marsikdo, veliko načrtov, kaj vse bom počela. Potem pa sem začela početi samo stvari, ki me veselijo. Torej, ne morem reči, da telovadim dvakrat na dan, da tečem in da sem prebrala 10 knjig, vendar sem osredotočena na to, da si želim zapomniti to obdobje po nečem lepem.

Tudi svoj rojstni dan sem proslavila v karanteni in kljub temu je bil eden od boljših. 

Spontano smo s cimrami začele kuhati vsak vikend, to je zdaj največji dogodek, ki ga obiskujem vsak teden. Izbiramo med svetovnimi kuhinjami in recepti ter se uredimo, kot da bi res kam šle. Potem se začnejo dolge ure kuhanja, dekoriranja miz, fotografiranja. Dumplingi, pica, suši, burek, od indijske do arabske kuhinje … Nikoli do zdaj nisem gojila posebne ljubezni do kuhanja, a me zdaj zelo razveseljuje. Je hvaležen proces, ko se zaveš, da si to ustvaril sam. 

Veseli me tudi to, da sem spet prebudila ljubezen do fotografiranja, čemur sem posvetila veliko časa. Lahko rečem, da čas v karanteni preživljam ustvarjalno, enkrat na dan se odpravimo tudi na sprehod po praznih cestah Lizbone, kar je tudi čisto drugačna izkušnja kot po navadi.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Marija Stojkovska (@fabulousisfreedom) on

Bi se, če bi vedeli, kakšne bodo razsežnosti pandemije, danes odločili drugače in se predčasno vrnili domov?

Iskreno – ne. Od začetka sem se počutila varno, in če ne bi čutila te varnosti, bi se takoj vrnila domov. Tako pa menim, da je tudi to nova izkušnja ali preizkušnja zame in da si bom kljub vsemu res zapomnila ta čas po nečem dobrem in mi bo Lizbona ostala v zelo lepem spominu. 

Kakšne so napovedi za nadaljevanje študijskega leta? Do kdaj traja in kako boste opravili vse obveznosti?

Napovedujejo, da bomo nadaljevali s spletnim poukom in tudi izpite opravljali prek spleta, tako da bom vse obveznosti opravila od doma. Podobno kot v Sloveniji se tu izpitno obdobje začne konec junija in taja do sredine julija. 

Kako optimističen je vaš pogled na trenuten položaj? 

Že od začetka, pa tudi zdaj, se mi zdi, da sem zelo umirjena glede situacije. Ne dovolim, da vse "kaj pa če" misli pridejo na dan in mi okupirajo vsak dan. Ne polagam preveč bremena nase. Za vse v življenju imam "kar bo, pa bo" stališče, tako tudi zdaj. Spoštujem ukrepe in upam, da bo kmalu bolje. Počasi se vračamo k normalnemu življenju, najbolj se veselim oceana in odprtja plaž.

PREBERITE ŠE: Slovenka, ki živi v Indoneziji: o turizmu na rajskih otokih po pandemiji

Maja Fister
Novinarka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri