»To so najboljše mandarine na svetu, verjemi mi,« je samozavestno trdila babica, ki je ob cesti med Splitom in Dubrovnikom v hudi decembrski burji – ta je prav takrat ob izlivu Neretve v Jadran potopila desetmetrsko ribiško ladjo – prodajala mandarine in druge domače stvari.

Povsem enakega prepričanja je bil Mirko, zaposlen sicer v Pomorskem servisu, v prostem času pa pridelovalec mandarin in zgodnjega grozdja, ki svoje sadje prodaja na debelo. Ni zgovoren trgovec, ki bi znal Eskimu prodati zamrzovalnik, toda o kakovosti svojega sadja ne dvomi.

Tako kot ne dvomijo drugi prebivalci delte, ki se imajo najprej prav za Neretvane in šele potem tudi za Dalmatince in Hrvate. To sva s fotografom Urbanom kaj hitro ugotovila, ko sva se sredi mrzlega decembra odpravila v lov za tamkajšnjimi mandarinami in jih skoraj zamudila. Tudi v Dalmaciji je poleti in jeseni vladala suša in mandarine so zato dozorele prej kot ponavadi.

Rodovitna delta

Delta Neretve je široka poplavna ravnica, ki se razprostira, grobo rečeno, na štiristo kvadratnih kilometrih površine in je znana tudi kot Donjeneretvanska blatija. Kdor se pelje po Jadranski magistrali od Splita proti Dubrovniku, je ne more zgrešiti, prečka jo blizu Ploč.

Tod je že v rimskih časih potekala cestna povezava Jadranskega morja s Panonsko nižino. Današnji Opuzen, ki je ob Metkoviču, upravnem središču območja, največji kraj v delti, se je v časih turške prevlade imenoval Fort Opus. Bil je obmejna utrdba med Mljetsko republiko in s Turki okupiranim bosanskim ozemljem.

Neretva, bolj znana po medvojnih ofenzivah in partizanskem vesternu, se je v preteklosti v času deževij in topljenja snega v bosansko-hercegovskih hribih široko razlivala in poplavljala območje tik pred svojim izlivom pri Pločah. Vse do sredine 19. stoletja, ko so Avstrijci opravili prve regulacije rečnega toka, je zato tod razgrajala mrzlica. Za malarijo je umrl tudi vodja takratnih del na reki.

Avstrijci so opravili veliko dela še čez nekaj desetletij, domačini pa so se sušenja močvar za pridobivanje obdelovalne zemlje lotili ob prelomu v 20. stoletje. V povojnem obdobju je rodovitni poplavni nanos zemlje, obdan z napol golimi apnenčastimi kraškimi hribi, z intenzivnimi posegi postal za Jugoslavijo tisto, kar okolica italijanskega Bolzana pomeni pri pridelavi jabolk za Italijo.

Poplavljanje Neretve, ki izvira v Zelenogorskih planinah na meji Hercegovine s Črno goro in se po dobrih dvesto kilometrih vijuganja skozi bosansko-hercegovske Dinaride zliva v Jadran, so ukrotili s številnimi kanali. Tu so sedaj nasadi mandarin, kivija, hrušk, grenivk, breskev, trte, oljk, sliv, paradižnika, tobaka, koruze, lubenic, zelja ... Jendeki, kot pravijo Neretvani kanalom, nastajajo tudi danes. Še dobro, saj sva pri nekem kanalu z Urbanom vsak večer parkirala avtomobil in zaradi solidno visokih cen prespala kar med njivo na eni strani kanala in mandarinami na drugi.

Velik del delte je zaščiten, saj je z jezerci in močvarami bogato območje izjemno ugodno okolje za življenje drugod že zelo redkih močvirskih ptic. Mulj je rodoviten že sam po sebi, ko pa strohnita v humus še močvirni loček in saš, je za gojenje različnih kultur še primernejši. Bagri kopljejo dovolj globoko, da pride ta plast na plano. Čez zimo pomrzne, poleti se presuši na vročem dalmatinskem soncu; prvo leto je tako pridobljena zemlja primerna za zelje in paradižnik, potem pa je mogoče posaditi zadnje čase daleč najdonosnejša drevesa – mandarine.

»Še sreča, da smo blizu mandarin!«

»Podnebje je tu odlično,« pojasnjuje zgovorni upokojenec Ivo, ki sva ga srečala pri enem izmed neštetih kanalov, ko se je z ostmi v rokah prebijal med ločjem in oprezal za ribami. V preteklosti je opravljal številne funkcije in je prava enciklopedija vseh mogočih znanj o teh krajih, zdaj pa se z ribiškimi ostmi skoraj vsak dan odpravi ob kanalih na jegulje, brene in žabe. Ne bi mu bilo treba, saj ima pokojnino, kot pravi, čisto solidno, otroke preskrbljene. A rad hodi po teh z ločjem poraščenih močvarah, med nasadi in njivami, med ljudmi, ki ga poznajo vsaj tako dobro kot on njih.

»Jaz sem Robinzon Crusoe,« se smeji in z ostmi šari za jeguljami po mulju na dnu kanala, ki ločuje nasad mandarin in njivo zelja. »Tu se temperature le redko spustijo pod tri ali štiri stopinje pod ničlo. Mandarine zaradi sladkorja, ki ga vsebujejo, take temperature brez težav prestanejo.«

Čas obiranja mandarin se začne že septembra. Tedaj dozori vrsta zorana. Obiranje doživi poln razmah v drugi polovici oktobra in novembra, zaradi česar so tedaj odkupne cene najnižje, ter se konča tam proti koncu decembra, ko oberejo še zadnje plodove vrste saigon. Seveda pa je to odvisno tudi od vremena. Kadar je suša, se obiranje začne prej in se tudi prej konča.

Za mnoge Neretvane so postale v zadnjem desetletju prav mandarine najpomembnejši vir dohodka. Prvi nasadi dreves, ki po kakih štirih ali petih letih začno roditi s polno močjo in lahko dajejo obilno trgatev celo več desetletij, so začeli nastajati v petdesetih letih. To so bile ruske mandarine, znajo povedati domačini. Bolje poučeni povedo še, da so pravzaprav japonske, ki so jih kot sadike prinesli iz Sočija, ruskega letovišča na Črnem morju. Kowano wasse, arumy, saigon, zorana, unshiu so imena nekaj najbolj običajnih sort, ki uspevajo v teh krajih.

Kake tri metre visoko drevo s temnozelenim listjem in široko razvejeno, gosto krošnjo, je dobilo poseben pomen po propadu PIK (Poljoprivrednog Industrijskog Kombinata) Neretva. Ta je od kmetov odkupoval in predeloval zlasti velike količine paradižnika in tobaka, z njegovim koncem v začetku devetdesetih let pa so se domačini usmerili predvsem v pridelavo mandarin.

Bivši zaposleni in vojaški prostovoljci v zadnji balkanski vojni vihri, ki je prizadela tudi ta območja, so dobili v najem nasade. Državi plačujejo najemnino in oskrbo s sladko, za namakanje primerno vodo. Voda v kanalih se ob plimi namreč meša z morsko slanico in po strokovno še nepotrjenem mnenju povzroča sušenje vejic na mandarinah, vpliva na razplod rib in na ptice, ki tu domujejo. Povojna gradnja hidrocentral v zgornjem toku reke je zmanjšala dotok sveže sladke vode, povečala se je slanost vode, kar je seveda prineslo spremembe.

Stvari so se spremenile tudi z drugimi umetnimi posegi v naravo. Tako je bilo jezero Modrič, ki je s kanali povezano z morjem, nekoč drstišče tistih morskih rib, začenši z jeguljami, ki se prihajajo razmnoževat v sladko vodo. Osušitev jezera pred dobrimi dvajsetimi leti ni dobila želenega epiloga – nastanka novih nasadov. Podjetje je propadlo, območje je pretežno zapuščeno, le ribe nimajo več svojega priljubljenega mesta za razplod.

Pozimi nasadi mandarin počivajo, toda treba jih je pognojiti. Najbolje bi bilo z domačim hlevskim gnojem, pravijo, a živine je tukaj za kaj takega premalo, zato uporabljajo umetna gnojila. Spomladi, v maju, nasadi belo cvetijo, tako da ti kraji kot pokriti z zaplatami zapoznelega snega. Nekaterim dišijo, drugim močan vonj greni življenje. Čez poletje jih treba dvakrat, trikrat škropiti, da sadu ne ogrozijo različne bolezni. Pozno poletje, jesen in zgodnja zima pa je čas za obiranje. Kdor ima manjše nasade, obira sam in s pomočjo sorodnikov, sosedov in prijateljev, kdor ima večje, pa pokliče na pomoč najeto delovno silo.

»Vsak dan pridemo sem iz Čapljine, iz Hercegovine, 25 kilometrov je v eno smer,« pravi Bojan, prijazen Hercegovec pri petinštiridesetih, ne da bi prenehal obirati. »Gazda je v redu, plača kar dobro. Denar nam pride krvavo prav. Saj veste, Hercegovci smo jo v vojni pošteno skupili, mnogi smo ostali brez služb. Imam otroke, ki morajo jesti in hoditi v šolo, treba jih je obleči ... Še sreča, da smo blizu mandarin.«

Tukaj uspeva tudi drugo južno sadje, vendar domačini pravijo, da ga je težje prodati. Ker se ne izplača, imajo le kako drevo pomaranč, limon, kivijev … Za svoje potrebe. Včasih je težava tudi v investiciji. Za dober pridelek kivija je denimo treba postaviti sistem cevi, ki namaka drevesa »kapljo po kapljo«, kot pravijo. Zato se – vsaj v primerjavi z gojenjem mandarin – ne izplača.

V resnici zadovoljni ljudje

V preteklosti so se ti kraji preživljali drugače. Po malem s kmetovanjem, z ribolovom na bližnjem morju in po kanalih, z lovom na žabe – »Žabe zgostijo naš neretvanski brodetič in mu dajo poseben okus,« pravi upokojenec Ivo –, ki še vedno veljajo za specialiteto, in z lovom na ptice.

Tudi danes je pogosto slišati pokanje. »Niso divji lovci. Vsi Neretvani imajo dovoljenje za orožje in lov,« je prepričan Ivo, ki je že sedem let predsednik krajevnega lovskega društva iz vasi Rogotin. Po vaseh, ki so raztresene po apnenčastem obrobju jezera, se sprehajajo domačini s šibrovkami v rokah, nekateri v maskirnih vojaških hlačah, drugi v jopiču iz enakega blaga, tu in tam kdo celo v popolni bojni opravi.

Za mnoge so vojaška oblačila, ki spominjajo na nedavno vojno, domača delavska oprava. Vsake toliko se dvigne cev proti nebu nad močvaro, iz katere je poletela raca, in iz šibrovke zamolklo poči. Divja perutnina je dobrodošel dodatek na krožniku, kjer sicer ribe zasedajo zelo pomembno mesto.

Prebivalci ustja Neretve se ukvarjajo z različnimi oblikami ribolova. Z ostmi tipajo po kanalih za jeguljami in breni (pa tudi žabami), nastavljajo vrše – nekakšne pasti, v katere se jegulje ujamejo kot v mišelovko, s čolni in mrežami odidejo na morje, včasih vzamejo v roke celo prepovedani dinamit.

Ribe so imele v življenju domačinov vedno velik pomen in tudi danes gredo dobro v prodajo. Toda ribolov ni lahko opravilo. Ko s hercegovskih hribov zapiha ledena zimska burja in je treba izklopiti hrupni motor, zaveslati ter z golimi rokami vleči iz vode večkrat prazno ali skoraj prazno mrežo, je to prekleto težek poklic.

Toda Neretvani se pritožujejo le toliko, kolikor je treba »zaradi lepšega«. Malo bentijo nad državo, ki jim pri nakupu dizelskega goriva za traktorje zaračunava tudi davek za ceste, na katere njihovi stroji skoraj nikoli ne zapeljejo, malo se jezijo nad nizkimi odkupnimi cenami mandarin in grozdja, malo rentačijo nad oblastjo, a so v resnici zadovoljni ljudje.

»Nikoli si nisem želela živeti kje drugje kot ob Neretvi,« pripoveduje babica, zavita v številne cunje in skrita za nekakšen improvizirani vetrobran. V ledeni burji po ves dan sedi ob magistrali in prodaja doma pridelane dobrine: mandarine, grenivke, oljčno olje, suhe fige, vino plavac »Veste, ustju Neretve pravijo tudi jadranska Kalifornija,« še doda.

Z Urbanom sva se o tem sicer prepričala na lastne oči, toda premražena zaradi strupene zimske burje tega vendarle nisva vzela čisto zares.

TEKST: Marjan Žiberna

FOTO: Urban Golob

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec