Kultura na oltarju, realnost pa kot v stripu (piše: Maja Megla)

Nekaj cvetk: kot samozaposlena v kulturi ne morem izdajati svojih lastnih knjig (!), ko pa ustanovim založbo, da bi jih izdajala sama, se soočim z določilom, da mora založba obstajati tri leta, če želim zaprositi za finančna sredstva (!). Sistem sili, da svoje avtorsko delo predam drugim. Ti drugi pa vzamejo glavnino zaslužka (!).

Od nekdaj sem bila ponosna, da živim v državi, kjer je kultura cenjena, spoštovana in ima svoj kulturni praznik, ob katerem se priklonimo ustvarjalcem in njihovim vidnejšim dosežkom. Resda tudi iz povsem sebičnih razlogov, ker je ta dan tudi moj rojstni dan. Za otroka noben kolač ni bolj slasten, kot so proslave in prosti dnevi.

Razumljivo, da sem kulturi odmerila posebno mesto. Študirala sem književnost, odraščala ob igranju klavirja, 25 let svojega novinarskega življenja pa posvetila pretežno kulturi in sodobni umetnosti. Trudila sem se, da zapleten svet sodobne umetnosti pojasnim, osvetlim, umestim v takšne zgodbe, da bodo razumljive vsakomur. Zakaj takšno prizadevanje?

Tistega, kar ne razumemo, ne moremo sprejeti.

Umetnost ne moremo začutiti, če ne poznamo njenega jezika, njenih orodij, metod, pristopov, žanrov, oblik. Če bi vas ta trenutek posadili na koncert indijske klasične glasbe ali pa na ogled tradicionalne kitajske pekinške opere, bi imeli težave. Kako jima prisluhniti, kako ju gledati?

Še bolj bi se zmedli ob obrednih plesih afriških Masajev ali avstralskih domorodnih aboridžinov. Gledali bi jih kot etnološko ali antropološko znamenitost, kot eksotiko, zanimivo drugačnost. Ne bi pa razumeli pomenov, vsebine, sporočila. Od kremšnite bi zmogli použiti le skorjo.

Ali pa japonski film: ste si ogledali kakšnega brez podnapisov? Jaz sem si ga. Sicer po pomoti, a sem doživela neprecenljivo izkušnjo, kaj pomenijo kulturni kodi. Razbrati nisem znala prav ničesar, niti tega ne, v katerem stoletju se film dogaja. Japonski jezik mi je deloval tako, kot da bi se neprestano jezili, drugih čustvenih odtenkov nisem zmogla prepoznati. Za par na platnu pa mi do konca filma ni uspelo ugotoviti, ali sta oče in hčerka, mož in žena ali pa moški in prostitutka.

Kultura ima svoje kode. Brez njih je ne morete dešifrirati. Izobrazba pomeni poznavanje teh kod. So kot ključi, s katerimi odpremo vrata v svet umetnosti. Če želimo v kulturi uživati, jo moramo razumeti in se v njej izobraževati, kot to velja za katerokoli drugo področje človekovega življenja in delovanja. Nerazumevanje omejuje.

Zato so bili skozi celotno zgodovino umetnosti v družbi tolikšni odpori do novega. Ljudje so potrebovali čas, da so sprejeli nove oblike in pristope. Ste morda vedeli, da je bil roman že od antike dalje prisoten v literaturi zahoda, a je veljal za manj cenjeno literarno zvrst?

V 12. stoletju so sicer nastali viteški romani in leta 1605 prvi novoveški roman, to je Cervantesov Don Kihot, a do pravega razmaha romanopisja je prišlo šele s pojavom realizma v Franciji okoli leta 1830, s prvimi romani Stendhala in Balzaca. Za njima so literarni svet preplavili romani in danes se zdi, da povsem obvladujejo literarno krajino.

Kar je bilo nekdaj cenjeno, danes ni več. In kar je danes čislano, bo morda čez čas izginilo iz središča človekovega zanimanja.

Balzac je bil eden tistih gorečih, izjemnih piscev, ki ni imel čuta za posel. Starši so ga sprva finančno podpirali pri pisanju romanov, ti pa mu niso prinesli niti zaslužka niti slave. Nato se je lotil novinarstva, si za tem sposodil denar od prijatelja in se spoprijel z založništvom, po stečaju pa pristal v dolgu. Velikem dolgu! V bankrotu! Začel je pisati, da se reši dolgov.

V pičlih petih letih je med leti 1830 in 1835 napisal in izdal več kot 40 romanov!!! Pisal je ponoči, spil galone kave, se kasneje poživljal z opijem in spal le nekaj ur. Umrl je obubožan, a priznan.

Sama nisem Balzac, se ne poživljam z opijem in tudi pišem v jeziku, ki ga govori narod v velikosti večjega pariškega predmestja. Počutim pa se zelo podobno in tudi življenjski pritiski so blizu Balzacovim preizkušnjam.

Po odpovedi službe, ki sem jo prejela po 25 letih dela v podjetju v času, ko sem bila na bolniški, sem se pri petdesetih letih soočila s tem, da moram življenje zgraditi povsem na novo.

Prijavila sem se na razpis javne ustanove, ki deluje s podporo sredstev iz državnega proračuna. Do zadnje podrobnosti sem ustrezala vsem razpisnim pogojem. Oseba na drugi strani telefonskega pogovora je bila navdušena. Po mesecu dni ni bilo nobenega odgovora. Po dveh mesecih tudi ne. Poklicala sem jih, ista oseba na drugi strani pa je mencala, da so izbrali drugega kandidata.

Predolgo sem bila v novinarstvu, da ne bi bilo jasno, da je bil izbor kandidata vnaprej dogovorjen.

Nato sta prišli na vrsto dve ustanovi, veliki, pomembni, gigantski, tudi ti dve podprti iz državnega proračuna, ki sta na novo nastavili osebo na mesto za stike z javnostjo. Ti dve nista imeli nobenega razpisa, tako da na delovno mesto, ki je honorarno in ne redna zaposlitev, niti kandidirati ni bilo mogoče. Tako sta se obe ustanovi zavarovali, da sta nastavili svojega človeka. Razumete, kam pes taco moli?

Tudi v kulturi ne moreš dihati, če nisi vazal nekega lobija, skupine, omrežja moči. Drug drugega ščitijo in si delajo usluge. Jaz pa sem si pri svojih petdesetih letih izbrala svobodo. Menim, da imam do nje bivanjsko pravico. Pripravljena sem bila na pošteno in trdo delo.

Prvo knjigo, Stres, kuga sodobnega časa, sem pisala kot Balzac, po osemnajst ur nad dan, nekaj mesecev, brez prestanka. Dobro je bila sprejeta, vendar … Glavnina zaslužka je šla drugim. In sem se odločila osamosvojiti.

Knjiga je le desetkrat razširjena revija. Kot urednica (nekdanjega kulturnega tednika Deloskop) sem nekdaj revijo pripravljala iz tedna v teden. Če sem zmogla tisto, bom tudi knjigo. Postopek je povsem enak. A pazite!

Čeprav imam status samozaposlene v kulturi, se je izkazalo, da s tem statusom lahko sicer pišem knjige in avtorske pravice zanje prodam založniku, ne morem pa svoje lastne knjige sama tudi izdajati.

Zakaj? Ker sodi založništvo med gospodarske dejavnosti. Avtor je kot neka eksotična miš v kletki. Lahko nekaj ustvari, a mora svojo stvaritev prepustiti drugemu. Ko to sicer stori, si mora sočasno naprtiti celotno breme promocije. Promocija je zahtevnejši del založniškega posla. To je obilje intervjujev, obiskov slovenskih knjižnic, predstavitev knjige, predavanj. Ogromno časa zahteva, napora in stroškov. Nagrmadijo se na ramena avtorja.

To pa ne, sem si rekla in začela iskati način, da lahko svoje knjige tudi sama izdajam. Ustanovila sem popoldanski »sp«, s katerim sem registrirala vse, kar je pravno potrebno, da dejavnost lahko legalno opravljam.

Natisnila sem tretji natis knjige. Ko knjigo spravite v promet prek distributerja do knjigarn, se izkaže, da vam ostane le 40 odstotkov od prodanega kolača. Od tega deleža morate vi sami plačati svoje lastno delo, lektorja, korektorja, oblikovalca, tisk, stroške za promocijo, oglase. Zaslužek je zopet mizeren.

Pa sem se vzpodbujala, ozri se še širše, po drugih možnostih, razišči jih. Obrnila sem se na Javno agencijo za knjigo, da bi kandidirala za javna sredstva pri izidu knjig. V načrtu in v pripravi jih imam nekaj. In kaj se je izkazalo?

Za sredstva na Javni agenciji za knjigo ni mogoče zaprositi, dokler založba ne dopolni tri leta življenja. Tri leta moram na trgu obstati, da lahko zaprosim za pomoč?! Če sem tako spretna, da lahko preživim tri leta, potem pomoči niti ne potrebujem, mar ne?

Tako, da … naj živi kultura! Sprašujem se le, komu služi obstoječi sistem pomoči? Posameznikom ali institucijam? Neodvisnim ali lobijem? V Sloveniji mimo lobijev (tudi) v kulturi težko obstaneš. Sam pa tudi težko preživiš, ker je sistem naravnan, da samostojnost in neodvisnost onemogoča.

Družbeni sistem ne želi imeti neodvisnih ustvarjalcev, samostojnih posameznikov in svobodnih državljanov.

A vsaj meni, so to najvišje vrednote.

In storila bom vse, kar vem in zmorem, da jih bom tudi živela.

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel