Lamija Adži Bašar: Glasnica žensk, ki so preživele spolno nasilje

7. 4. 2017, 14:01 | Aktualno | Vir: Liza
Lamija Adži Bašar: Glasnica žensk, ki so preživele spolno nasilje (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj

Lamija Adži Bašar, danes stara 19 let, je pripadnica iraških jezidov, ene od verskih manjšin, ki jih pripadniki t. i. Islamske države sistematično pobijajo.

Živela je v vasi Kočo, v okrožju Sindžar (Irak). Po napadu so ženske in otroke zasužnjili, ugrabili vsa dekleta, tudi Lamijo in njene sestre, jih večkrat preprodali in zlorabljali kot spolne sužnje.Po pobegu je postala glasnica žensk, ki so preživele spolno nasilje, Evropski parlament pa ji je lani decembra podelil nagrado Saharov za svobodo misli, s katero vsako leto opozori na kršitve človekovih pravic po vsem svetu.

Pred kratkim je Hiša Evropske unije v Ljubljani na okrogli mizi gostila tudi Lamijo Adži Bašar, ki je govorila o nasilju Isisa, predvsem trpljenju žensk in deklet, ki so postale spolne sužnje pripadnikov t. i. Islamske države. Lamija Adži Bašar se zavzema za priznanje genocida nad jezidsko skupnostjo, katere vera izhaja iz zaratustrstva, krščanstva in islama, ter uvedbo mednarodne preiskave in pregon storilcev. Poziva EU, naj stori več za zaščito ljudi na teh območjih oziroma naj jim omogoči vsaj varno zatočišče. Ob prejemu nagrade je dejala: "Uspelo mi je pobegniti; mislim, da sem lahko zdaj glas žrtev. Nagrada mi daje moč, da nadaljujem. Bom glas tistih, ki so brez glasu. Ugrabitelji so posilili mene, mojo prijateljico in devetletno deklico. Uspelo nam je pobegniti, ampak pri pobegu je moja prijateljica Kathrin stopila na mino. Ta je eksplodirala in zadnje, kar sem slišala, so bili smrtni kriki, najhujša stvar, ki sem jih kdaj slišala."

Na okrogli mizi v ljubljanski Hiši Evropske unije pa je med drugim povedala, da je ena izmed tisoč žensk, ki jih je prijela Islamska država, ko je avgusta 2014 vstopila v njeno vas Kočo. Ugrabili so ženske in dekleta ter jih nato prodajali. Njo so prodali petkrat. Mučili so je vsak dan in enako počeli z deklicami, ki so bile mlajše od nje. "Moja prijateljica je nekega dne stopila na mino in na mestu umrla. Še zdaj slišim njene krike. Takrat sem se odločila, da bom širila to sporočilo, da bo ves svet zvedel, kaj dela Daeš."

Nam lahko poveste, kako ste živeli,preden so vas pripadniki t. i. Islamske države prijeli?

Lamija Adži Bašar: Živela sem v vasi Kočo,v okrožju Sindžar. Naša družina je kmetovala, imeli smo tudi živino ter živeli zelo preprosto življenje in zelo lepo.

Nam predstavite svojo družino?

Lamija Adži Bašar: Oče je imel dve ženi. Moja mama je rodila mene in še tri brate. Druga žena je imela sedem hčera, iz prejšnjega zakona pa še enega fantka. V hiši je z nami živel tudi stric, torej nas je v isti hiši živelo 28. Živeli smo zelo lepo.

Kaj se je zgodilo?

Lamija Adži Bašar: Ko sem bila stara 15 let, so nekega dne v našo vas Kočo prišli borci Isisa. Petnajst dni so nas oblegali in nas želeli spreobrniti v islam. Odvzeli so nam vse imetje in ločili člane družine, vsak od nas je šel v svoj kraj z borci Isisa. Očeta, bratrance, strica, se pravi moške, so peljali v eno vas, ženske pa v drugo vas blizu mesta Sindžarja. Ločili so mlade punce od starejših žensk. Stričevo ženo so odpeljali in jo ubili, kakor tudi preostale ženske, starejše od 60 let. Mamo in drugo očetovo ženo so odpeljali v Tal Afar. Mene, sestre in preostale sorodnike, se pravi mladoletne, so peljali v Sirijo, mesto Raka, kjer so nas ponovno ločili.

So vam s tem, da so vas ločili, vzeli 'moč'?

Lamija Adži Bašar: Tako je, ampak vse skupaj sploh ni bilo tako preprosto, vse je potekalo v nasilju.

So vas prodali?

Lamija Adži Bašar: Isis je imel tržnico, na kateri so prodajali mladoletne punce. Njihovo sodstvo nas je fotografiralo, fotografije pa so objavili in zraven napisali ceno vsakega dekleta. Zgodilo se je tudi, da so v enem samem dnevu punco prodali štirikrat tistemu, ki je ponudil več denarja.

Kaj se je zgodilo z vami?

Lamija Adži Bašar: Vsak dan so me mučili in kaznovali, kakor tudi mlajša dekleta. Materam so jemali otroke in jih poučevali, da bi se borili z njimi in ubijali svoje domače. Sprva sem živela v Siriji v neke vrste policijski postaji, kjer sem kuhala in pospravljala. Nato so me preselili v drugo mesto, kjer sem bila služkinja neki prinčevski družini. Morala pa sem tudi pomagati pri opremljanju avtomobilov z eksplozivom. Amir – princ se je spoznal na te stvari oziroma je bil strokovnjak za eksploziv. Seveda sem to počela pod prisilo, sicer bi me ubili. Vedno sem govorila: "Kako naj to naredim s svojimi rokami, ko bodo potem poškodovani ljudje?" Seveda je to bilo povsem brez smisla, ker jih to sploh ni zanimalo.

So vas pozneje prodajali še naprej?

Lamija Adži Bašar: Prodali so me v malo mestece Havidža blizu mesta Kirkuk, kjer sem delala v bolnišnici kot služkinja. Živela sem v hiši, kjer sem zjutraj in zvečer kuhala in vse pripravljala za 30 do 40 ljudi. Vse je potekalo v nasilju in s tepežem, saj so me ves čas tepli. Delo sem vedno sprejela, samo da me ne bi posiljevali in prodajali naprej.

So vas vseeno posiljevali?

Lamija Adži Bašar: Karkoli je Isis naredil, ko je zajel te ženske in z njimi pobegnil, je smatral, da je vse treba posiliti. Prva, prioritetna stvar je bilo posilstvo, potem pa delo in vse ostalo. Isis je govoril, da je to v islamu dovoljeno. Halal (izraz iz arabskega jezika, ki pomeni 'dovoljeno' oziroma 'čisto', ki se nanaša na obnašanje, komunikacijo, oblačila in živila), češ da v Koranu piše, da ko prideš v vojno, ženske vedno vzameš kot ujetnice oziroma ujetnice užitka.

Kdaj ste začeli razmišljati o pobegu?

Lamija Adži Bašar: O pobegu sem začela razmišljati kar kmalu, pa nisem imela možnosti. Že ko so nas peljali v Sirijo in so me ločili od sester, sem po 20 dneh poskušala pobegniti.

Ste pa bili pogumni!

Lamija Adži Bašar: To je normalno, vsak, ki bi bil nekaj časa zajet pri Isisu, bi zagotovo razmišljal o pobegu.

Kako so reagirali na vaš pobeg, ko so vas ujeli?

Lamija Adži Bašar: Vsakič, ko sem pobegnila in so me prijeli, so me tepli in prodajali. Ampak nisem izgubila upanja! Vedno sem si želela pobegniti, da svet opozorim na teror Isisa in grozote, ki jih počne.

Kolikokrat ste bežali, preden vam je uspelo?

Lamija Adži Bašar: Trikrat sem poskušala sama četrtič pa s petimi puncami iz iste verske ločine. Pravzaprav so bile moje prijateljice. Pobegniti mi je uspelo šele petič. Vsakič, ko so me ujeli, so me kaznovali. Enkrat me je preteplo sedem moških, potem pa so me prodali naprej. Razmišljala sem tudi, da bi naredila samomor in se odrešila vsega hudega. Enkrat sem si prerezala žile. Dobili so me in me takoj odpeljali v bolnišnico.

Je vsem uspelo pobegniti?

Lamija Adži Bašar: Ne, te punce, ki so bile z mano pri četrtem pobegu, so ujeli in pretepli tako kot mene. Pri petem, zadnjem pobegu, sem bila še z dvema puncama, ki ju je raznesla mina. Ena je bila stara devet let, druga pa starejša od mene dve leti, sicer prijateljica iz otroštva. Tako sem preživela le jaz, bila pa sem poškodovana.

Kaj se je zgodilo?

Lamija Adži Bašar: Pot med Havidžo in mestom Kikruk sem nekako poznala in tudi vedela, da so tam mine, ampak druge poti, po kateri bi lahko šle, ni bilo. Tudi za ceno smrti sem želela biti svobodna. Ostalo nam je približno pol ure hoje, da bi prišle do iraškega Kurdistana. Vedela sem, da mi bodo Kurdi oziroma pešmerge pomagale. Prijateljica je stopila na mino, ki je eksplodirala. Ko je eksplodirala ena mina, sta eksplodirali še dve, v tem hipu sem izgubila vid in zavest, tako da nisem ničesar videla.

Kako ste se sploh rešili?

Lamija Adži Bašar: Za vodenje po poti smo tihotapcu plačale 7500 dinarjev. Spremljal nas je celo pot do pešmerg. Ko se je to zgodilo, me je pobral, saj sem bila nezavestna. Skratka naredil je tisto, za kar smo mu plačale. Takoj so me peljali v bolnišnico in mi pomagali, me operirali ter rekonstruirali obraz. En teden sem bila v bolnišnici, z očmi pa niso nič naredili, tako da nisem ničesar videla. Zatem so me prepeljali v Nemčijo, kjer so me zdravili. Zdaj sem v redu.

Na kaj ste najprej pomislili, ko ste se zavedali?

Lamija Adži Bašar: Ko sem se zbudila, sem želela videti. Najbolj sem bila vesela, da sem se osvobodila Isisa. Po drugi strani pa sem bila žalostna, ker mi je umrla prijateljica.

Zdaj živite v Nemčiji?

Lamija Adži Bašar: Sem v Baden-Württembergu, kjer so pripeljali 1100 jezidov, žrtev, za katere poteka program za rehabilitacijo.

Želite ostati v Nemčiji?

Lamija Adži Bašar: Nisem se še odločila, ali želim zares živeti v Nemčiji, ker Isis še vedno obvladuje ozemlje, od koder sem.

Je kdo od vaših v bližini?

Lamija Adži Bašar: Sestre in brat tudi bratranci so se rešili, a so v različnih mestih tu v Nemčiji, imam pa stike z njimi. Tu so tudi ljudje iz moje vasi.

Od kod vam moč, da greste vedno znova čez svojo zgodbo?

Lamija Adži Bašar: Res je težko to pripovedovati vsak dan, ampak glas o ubogih ženskah, ki jih je Isis posiljeval in tepel, želim posredovati svetu, da se sliši, kaj se tam dejansko dogaja.

Kaj si želite v življenju?

Lamija Adži Bašar: Da pride roka pravice do Isisa in bo odgovarjal za vse, kar je storil, vsi od kriminalcev do članov Isisa.

Kakšne sanje imate?

Lamija Adži Bašar: Moje sanje so bile, da bi hodila v šolo, se učila in šla študirat. Želela sem biti učiteljica. Še prej pa si želim, da se ta vojna neha oziroma delovanje Isisa.

Foto: Helena Kermelj

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri