Lovski ubijalci: brez pilotov, nevidni za radarje in bombe lahko odvržejo kjerkoli

Stotnik Ray Rollins je s svojim urbanim terencem zapeljal izpred svojega las­vegaškega doma in se zlagoma napotil proti svoji pol ure oddaljeni službi. Vožnja po Las Vegasu je boleč opomnik na gospodarsko recesijo, saj vsepovsod videvamo samevajoče trgovine in prazna parkirišča. V predmestjih je pomanjkanje kupcev čez rob pahnilo na ducate sedaj počasi propadajočih nakupovalnih središč. Križišča brez prometa so videti kot parodija ameriških sanj.

Vendar Rollins propadanja ne opazi. Med vožnjo po puščavi Mojave razmišlja o svojem delu, o naslednji nalogi pilota daljinsko vodenega letala. Rollins resda živi in spi v Las Vegasu, a njegov posel je bombardiranje Afganistana – vsaj kadar ga preluknjana pnevmatika ne ustavi na poti v službo.

Rollins dela v ameriškem letalskem oporišču Nellis, 50 kvadratnih kilometrov velikem kosu puščave, kjer domuje cela vrsta najskrivnostnejših projektov ameriškega vojnega letalstva. Zagovorniki teorij zarote imajo sicer raje bližnje Območje 51, z zgodbicami o tam ujetih vesoljcih in medgalaktičnih vesoljskih plovilih vred, a bolje obveščeni dobro vedo, da se res zanimive stvari dogajajo tu, v Nellisu, kjer se več tisoč zaposlenih ukvarja z vodenjem letal na drugih koncih sveta, okoli česar se vrti večina dejavnosti oporišča.

Novinarji si seveda delovanja brezpilotnikov (ali dronov, kot jih pravijo po angleško) ne smejo ogledati niti od daleč. Pravzaprav celo izraz brezpilotnik le redko slišimo. Vojaki govorijo bodisi o zračnih plovilih brez posadke bodisi o daljinsko pilotiranih letalih. Oboroženi z bombami in raketami se spremenijo v brezpilotne ubijalce ali lovske ubijalce, kot jim tudi pravijo. Njihovi 'možgani' so sredi zapuščene puščave na obrobju Las Vegasa.

Rollins izroči svojo magnetno identifikacijsko kartico uniformiranemu in oboroženemu stražarju vojnega letalstva. Med čakanjem na dovoljenje za vstop Rollins opazi, da tokrat pred vhodom v oporišče ni protestnikov. Včasih namreč krajevni mirovniki stojijo pod pripekajočim soncem s pozivi h končanju vojne brezpilotnikov v rokah. »Verjetno je prevroče,« pripomni Rollins.

Ko ga varnostnik spusti v oporišče, Rollins terenca parkira pred nizko zgradbo kavne barve, opravi še dva varnostna pregleda in se končno usede na oblazinjen stol – ta je videti kot iz turističnega razreda v potniškem letalu iztrgan in na tla pritrjen sedež.

Stotnik Rollins se udobno nasloni in s pogledom ošvrkne zaslone – skoraj ducat utripajočih in mežikajočih podob: predator s 180 kilometri na uro križari 3000 metrov nad pusto pokrajino, podobno puščavi Mohave, ki bi jo Rollins lahko videl skozi okno, če bi v njegovi pisarni bilo kakšno. V resnici so podobe na zaslonu iz oddaljenega Afganistana.

Predator je osem metrov dolgo daljinsko vodeno letalo. Nima ne kabine, ne posadke in tudi okna bi zaman iskali. Videti je kot orjaška žuželka. Predatorji in druga brezpilotna letala vzletajo z večinoma skrivnih oporišč, poseja­nih po vsem svetu, nadzorujejo pa jih piloti, kakršen je Rollins, od katerih mnogi delajo in živijo v Las Vegasu v ameriški zvezni državi Nevada. Ker sta vzlet in pristanek najzapletenejši del vsakega poleta, ju običajno izvedejo iz posameznih krajevnih oporišč, nadaljnje vodenje letala in bojno delovanje pa nato prepustijo osebju v oporiščih, kakršno je Nellis, globoko v osrčju Združenih držav, na drugi strani sveta.

Na današnji odpravi se Rollins krmila ne sme niti dotakniti. »Pogosto mislijo, da je naš posel strašno razburljiv,« pravi. »A v resnici največkrat samo opazujemo zaslone, saj imamo ukaz, da smo samo v pripravljenosti.«

Ne dotikaj se krmila

V hollywoodskih filmih vojskovanje prikazujejo kot eno samo nepretrgano akcijo. Res­ničnost bi ne mogla biti bolj drugačna – to je svet vohunov na daljavo. Ameriška vojska ima predatorje za svoje najboljše lovske ubijalce, a kot dobro vedo vse zveri, je veliko več lova kot ubijanja. Ukazi so navadno strogi in vedno enaki – opazujte zaslone in nadzorujte letalo, a pod nobenim pogojem se NE dotikajte krmila. Dolgčas je tako zelo prisoten, da potrebujejo nekateri piloti medicinsko pomoč, če hočejo ostati budni.

Posebne kamere sicer omogočajo snemanje tudi v slabih svetlobnih razmerah in ponoči, a njihov zorni kot je tako ozek – samo 30 stopinj –, da piloti ne vidijo, kaj se dogaja ob strani. Vidijo le v ozkem snopu, ali, kot pravijo v šali, »skozi slamico«. Pogled je morda res omejen, a nepretrgan in ameriškemu letalstvu omogoča nenehen nadzor. Ko začne enemu predatorju zmanjkovati goriva, nemudoma poleti drugi in nadzoruje naprej.

Pred Rollinsom je pol ducata zaslonov, s podatki o poletu, hitrosti, vremenskih razmerah in sploh z vsemi informacijami, ki jih potrebuje pilot – pa čeprav sedi v neudobnem stolu, deset tisoč kilometrov oddaljenem od letala. Na zaslonu se prikazujejo strogo zaupna pogovorna sporočila, ki pilotom in upravljavcem kamer omogočajo nadzor in informiranje vojaškega osebja na vseh ravneh poveljniške verige – od majhnih oddelkov za posebne naloge na terenu do generalov v poveljniškem štabu.

Rollins dela v nadzorni sobici – nič večji od kakšne zaporniške celice –, kjer se v osem-, deset- ali dvanajsturnih izmenah neudobno drenja posadka treh mož. Rollins je pilot in vsaj za zdaj ameriško letalstvo uporablja prave, v letalski šoli izšolane pilote, ki lahko pilotirajo tudi prava bojna letala.

Posadka daljinsko vodenega letela nima dostopa do interneta. Tudi prenosnih telefonov ne smejo uporabljati. Lahko pa skrivaj sledijo avtomobilom in posameznikom na drugem koncu sveta. »Predator jim lahko povsod sledi in zdi se, da tega nikoli ne opazijo,« piše podpolkovnik Matt Martin, ki je opravil na stotine takšnih poletov z brezpilotniki.

Ubij. In na poti domov kupi mleko

Ameriška vlada iz Nellisa in drugih oporišč v okolici Las Vegasa upravlja številne es­kad­rilje daljinsko vodenih letal, nameščene na različnih koncih sveta in sestavljene iz različnih modelov – od majhnih izvidniških brezpilotnikov, ki poletijo kar iz roke, in jim pravijo raven (krokar), do oborožene trojke ubijalskih naprav z uradnimi imeli predator (plenilec), reaper (smrt) in avenger (maščevalec).

Brezpilotniki so opremljeni z zmogljivimi raketami, ki jim pravijo hellfire, peklenski ogenj. Biblično izrazoslovje ni zgolj naključno. »Pogosto slišim vojake govoriti, da je treba tem muslimanom malo več Jezusa na glavo zmetati,« je povedal eden od pilotov, ki je želel ostati anonimen, saj se je bal, da bi lahko imel težave zaradi pogovora z novinarji. »Številni piloti to doživljajo kot versko vojno. Sam ne sodim mednje in bi rad le onemogočil hudobne ljudi in naredil svet malo boljši.«

V nadzorni sobi se bliska toliko zaslonov, da vse skupaj spominja na računalniško igro. A izstrelki in naloge so tu resnični. Tako resnični pravzaprav, da so postali ameriški brezpilotniki eno najspornejših orožij na svetu. Ker bombardirajo in ubijajo brez posadke, jih lahko ameriška vlada uporablja na najnevarnejših koncih sveta, ne da bi pri tem tvegala dramatične prizore z zajetimi ali ubitimi piloti.

»Smrt iz zraka. Ubogim param tam spodaj se niti sanjalo ni, kaj jih je doletelo,« piše pilot predatorja, podpolkovnik Matt Martin, ko opisuje prve žrtve, ki jih je pokončal iz oporišča pri Las Vegasu. »Samo deset minut sem bil za krmilom letala MQ-1, sicer bolj znanega kot predator, in sem že ubil prve sovražnike. Potem sem se pa spomnil, da mi je Trish [žena] naročila, naj na poti iz službe kupim mleko.«

Raketa med otroki

Poleti sodobnih brezpilotnikov pomenijo vrhunec dolge zgodovine vohunskih poletov, ki jo je leta 1960 zaznamovala sestrelitev Garyja Powersa, pilota ameriškega vohunskega letala U-2 nad Sovjetsko zvezo. Sestrelitev U-2 in posledična napetost med Hruščovom in Kennedyjem najbolje ponazarja nevarnosti izgube že enega samega pilota nad sovražnikovim ozemljem.

Sanje o brezpilotnih letalih so bila dolga desetletja zgolj sanje, a neposredno po terorističnih napadih 11. septembra 2001 so pohiteli in brezpilotnike poslali na bojišča. Ocenjujejo, da sedaj ameriško vojno letalstvo vsako leto za brezpilotnike porabi štiri milijarde dolarjev.

Sanje so se torej uresničile in program daljinsko vodenih bojnih letal ameriška vlada v celoti podpira – še zlasti predsednik Obama, ki je v celoti zagovarjal, podpiral in financiral vojaške operacije z letali brez posadke. V prvih treh letih njegovega predsedovanja se je število operacij z brezpilotniki povečalo za približno štirikrat.

Samo v Pakistanu je bilo med prvimi tremi leti Obamovega predsedovanja več kot 250 napadov z brezpilotniki, se pravi vsake štiri dni eden. Napade brezpilotnikov v Pakistanu je oviralo močno negodovanje javnosti, na primer ko so ameriška daljinsko vodena letala napadla in z bombami ubila 24 pakistanskih vojakov. V državah, kjer divjajo državljanske vojne ali upori, na primer v Somaliji in Jemnu, se operacije z brezpilotniki nemoteno nadaljujejo, saj tam ni krajevnih oblasti, s katerimi bi se bilo treba usklajevati.

Odkar je predsednik Obama, se je močno povečalo tudi število civilnih žrtev. Piloti daljinsko vodenih letal zagotavljajo, da imajo številne varovalke, ki preprečujejo pobijanje civilistov, toda izstreljevanje raket iz zraka se ne konča vedno tako, kot so si zamislili. Podpolkovnik Martin je pripovedoval, da so v nekem primeru izstrelili raketo v skupino sumljivih, nato pa z grozo opazovali, ko so se od nikoder prikazali civilisti.

»Vse je bilo videti brezhibno, dokler … se na zaslonu nenadoma nista prikazala otroka na kolesu in se začela bližati vozilu z uporniki. Eden od fantov je imel morda deset ali enajst let in je drugega, morda svojega mlajšega brata, vozil na krmilu kolesa. Lep poleten dan je bil, kot nalašč za brezskrbno zabavo.«

»O Bog, ne že spet,« sem zašepetal … Zadrževal sem dih, dokler izstrelek ni zadel cilja, in se je zaslon zameglil. Zaslišal sem Kimberly [članico posadke] pritajeno krikniti. Brent, ki ima približno tako stara otroka, je zakričal 'Ne!'. Ko se je na zaslonu znova prikazala slika, sta trupli dečkov razmesarjeni ležali med trupli upornikov.«

Da so bili ameriški posegi pogosto ne­us­pešni in so povzročili na stotine civilnih žrtev, je potrdila tudi leta 2011 objavljena raziskava Urada za raziskovalno novinarstvo (Bureau of Investigative Reporting). V poročilu so skrbno izločili vse primere, ki jih ni bilo mogoče zanesljivo potrditi z viri na terenu, in našteli med 385 in 775 civilnimi žrtvami ameriških brez­pilotnih letal, med katerimi je vsaj 164 otrok.

Žrtev tudi Bin Laden

O nekaterih napadih se ne ve veliko. V So­maliji, Jemnu in Pakistanu napadajo majhne skupine upornikov, ki se v terencih do zob oboroženi vozijo po odročnih predelih, ne sluteč, da bodo že čez nekaj trenutkov umrli, saj proti njim leti iz brezpilotnega letala izstreljeni smrtonosni izstrelek.

O nekaterih operacijah se ve veliko več. Bin Ladna naj bi jim uspelo ubiti po zaslugi brezpilotnikov, ki so, nevidni za radarje, na tisoče ur krožili visoko nad bradatim možakom, sprehajajočim se po svojem obzidanem dvorišču.

Ko je predsedniku Obami uspelo z daljinsko vodenimi letali odkriti in uničiti Bin Ladna, so bile naslovnice časopisov po vsem svetu polne pohvalnih naslovov. A Obama je skrivaj ukazal tudi uboje treh ameriških državljanov, ki so jih izvršila brezpilotna letala in ki so v Združenih državah sprožili burne razprave o zakonitosti strogo zaupne vojne brezpilotnikov.

Septembra 2011 so z ameriškim brezpilot­nim letalom v Jemnu ubili Anvarja al Avlakija, v ameriški zvezni državi Nova Mehika rojenega pripadnika Al Kaide. Celo najvišji ameriški protiteroristični uradniki dvomijo o zakonitosti te operacije. »Če smo mu hoteli prisluškovati, smo potrebovali dovoljenje sodišča,« je povedal upokojeni general ameriškega vojnega letalstva Michael Hayden, »za njegov uboj pa sodne odredbe nismo potrebovali. Si morete misliti?«

V pogovoru za časnik Los Angeles Times je Hayden, nekdanji dolgoletni šef ultraskrivne Državne varnostne agencije (NSA), dejal: »Trenutno ni vlade na tem planetu, ki bi podpirala naše razlage o zakonitosti teh operacij, razen afganistanske in morda izraelske.«

Ocenjeno število v operacijah brezpilotnikov ranjenih nedolžnih civilistov se meri v tisočih, ki ne pomenijo nič, dokler se za več kot sekundo ne zazrete v izmaličen obraz Šakire, štiriletne Pakistanke, ki je bila kot enoleten dojenček v napadu brezpilotnih letal nekje v odročni pakistanski dolini Svat tako hudo opečena, da so jo, misleč, da je mrtva, vrgli v kanto za smeti. Šakira je imela srečo, kajti zdravniki so jo našli živo in jo odpeljali v Teksas, kjer se kirurgi sedaj trudijo počasi popraviti njen obrazek.

V Pentagonu pa se medtem ukvarjajo s povsem drugačno težavo – kako kar se da hitro razširiti program daljinsko vodenih letal. »Trenutno je naša najhujša kadrovska težava, kako zagotoviti dovolj posadk za letala brez posadk,« je dejal Mark Maybury, znanstveni vodja ameriškega vojnega letalstva. 27. septembra 2011 je dr. Maybury na konferenci v hotelu Hyatt v Indianapolisu, v zvezni državi Indiana, orisal noro dirko za izdelavo prve robotske letalske eskadrilje na svetu.

Sodeč po Mayburyjevi predstavitvi na tej konferenci, so načrti za prototipe nepretrgano letečih brezpilotnikov že nared. »Novi letalski sistemi brez posadk (vulture) in zračna plovila (ssis) lahko ostanejo v zraku več let.«

Medtem ko se časopisi in revije osredotočajo na ne tako zelo redke pokole nedolžnih civilistov, povsem spregledajo širši okvir – neumorna prizadevanja ameriškega vojnega letalstva, da bi za vedno militariziralo nebo s tisoči nepretrgano letečimi brezpilotniki, pripravljenimi, da snemajo, sledijo in bombardirajo vsakogar, ki se znajde na seznamu ameriških sovražnikov.

Je to začetek Orwellovega velikega brata z računalniškimi procesorji in dolivanjem goriva med letom? Ali morda le še en milijardni vojaški projekt, ki bo končal na smetišču tehnoloških eksperimentov?

Za zdaj vse kaže bolj na prvo možnost. Medtem ko nameravajo ameriški vojaški proračun v prihodnjih nekaj letih nekoliko skrčiti (vsaj če ne bo izbruhnila vojna z Iranom), se bo proračun za brezpilotna letala v manj kot desetletju podvojil ali celo potrojil.

Prihodnost vojne v zraku so predali v roke računalnikom. Za zdaj sicer navodila še vedno pošiljajo ljudje, a zdi se, da se bo tudi to spremenilo, saj naj bi bili računalniki racionalnejši od človeških možganov.

Po desetletjih, če ne celo stoletjih znanstvenofantastičnih napovedi o robotskem bojevanju je ameriško vojno letalstvo – ob pomoči niza ameriških in izraelskih podjetjih, ki izdelujejo oborožitev – na tem, da prevzame nadzor na nebu.

Kaj nas čaka, če se bodo tovrstna prizadevanja uresničila? Prihodnost utegne biti vse prej kot rožnata, kajti v primeru vojaškega prevrata v Združenih državah bi lahko generali izkoristili po vsem svetu razpredeni nadzorni sistem in bi lahko z le peščico zvestih posameznikov odkrivali in uničevali 'upornike', 'državne sovražnike', 'okoljevarstvene skraj­neže' in 'borce za svobodo', ki bi ne imeli na voljo tako napredne tehnologije.

Za marsikaterega opazovalca ameriško vojno brezpilotnikov zaznamuje jezik maščevalnosti. Dajejo smrt, maščevalec ali plenilec vtis pravičnosti? Kako je vojno letalstvo poimenovala svojo velikansko brezpilotno zračno ladjo, ki lahko ostane v zraku več let in dogajanje na zemlji opazuje s svojimi »kot nogometno igrišče velikimi« radarji? Jastreb (vulture).

Elita ali kazenska enota

Zaradi nenadzorovanega širjenja operacij z brezpilotniki se je bilo ameriško vojno letalstvo prisiljeno soočiti z nepričakovanimi žrtvami – lastnimi piloti. »Med upravljavci brezpilotnikov so pogosti primeri čustvene izčrpanosti in preutrujenosti,« ugotavlja leta 2011 javno objavljena raziskava vojnega letalstva o pilotih daljinsko vodenih letal.

Vojno letalstvo priznava, da je kar okoli 20 odstotkov pilotov – vsak peti – brezpilotnikov prepričanih, da so izpostavljeni skrajnemu stresu. V poročilu vojnega letalstva so zabeležili, da piloti zelo težko »usklajujejo svoje bojne naloge in običajno družinsko življenje«. (Ali, kot bi po domače povedali piloti: »Kako jebeno čudno je, da dopoldne bombardiram Afganistan, popoldne pa peljem štiriletno hčerko na plavanje.«)

Prav posamezniki, ki čutijo globok odpor do življenja na prvi bojni črti daljinsko vodenih strojev za ubijanje, se mi zdijo najverodostojnejši sogovorniki v razpravi o brezpilotnikih. Morda se bo sčasoma izkazalo, da so od vseh pilotov brezpilotnih letal nekako pravzaprav še najbolj duševno zdravi.

»Kot astronavti ste, elita med elito,« sem dejal v pogovoru z nedavno upokojenim pilotom daljinsko vodenih letal. »Saj se hecate, ne?« je odvrnil. »Nihče od nas noče tega početi. Sem so nas vrgli.«
»Kako to mislite? Prepričan sem bil, da je to elitna enota,« sem se začudil.
»Moj poveljnik je kot pilot pomotoma ubil skupino civilistov, zato je sedaj tu. Ne za­upajo mu več pravega letala.«

Število operacij z brezpilotniki se povečuje tako hitro in tako zelo veliko jih potrebujejo, da vsi po vrsti delajo nadure. In številni ugotavljajo, da je to daleč od zvezdniške podobe bojnih pilotov, kot si jo marsikdo predstavlja.

»Ko si okoli vratu zavežeš šal in se povzpneš v kabino lovskega letala, je videti zelo seksi,« je dejal eden od pilotov, ki so ga v nasprotju z njegovimi željami iz eskadrilje lovskih letal premestili med pilote z igralno palico in računalniškimi zasloni.

Njegova nova pisarna je bedna, od zunanjega sveta izolirana sobica v stavbi, ki sredi puščave Mohave še najbolj spominja na jetnišnico. V njej presedi 12 ur na dan, šest dni zapored. Običajno piloti delajo šest dni in imajo nato dva dni počitka, a ker se je število poletov tako zelo povečalo, morajo številni med njimi 'prostovoljno' odgarati še nadure.

Po pogovorih s piloti in z vojaškim osebjem ter po branju uradnih poročil vojnega letalstva sem ugotovil, da se vsi strinjajo le o nečem – da je vse skupaj šele začetek, zgodnje ob­dobje novega rodu robotskega bojevanja.

»Prihajajoče vojne z roboti bodo ogromne. Še malo in na voljo bomo imeli tehnologijo, ki bo omogočila enemu samemu upravljati cel roj brezpilotnikov,« je dejal eden od aktivnih pilotov daljinsko vodenih letal. »Prekleto strah me je tega.«

Imena in podrobnosti, po katerih bi bilo mogoče prepoznati analitike in pripadnike vojnega letalstva, so zaradi njihove varnosti spremenjeni. Razen v primerih, ko je podatek ključen za verodostojnost napisanega, so zaradi varovanja virov, ki so nam pomagali pri nastanku tega prispevka, spremenjeni tudi datumi.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ