Lučka Kajfež Bogataj: "Šele ko ljudje začnejo umirati, se naše obnašanje spremeni"

Intervju

3. 4. 2020, 07:00 | Aktualno | Piše: Nika Arsovski

                            Lučka Kajfež Bogataj: "Šele ko ljudje začnejo umirati, se naše obnašanje spremeni" (foto: Jernej Čampelj) Jernej Čampelj

Da se zemlja znebi človeka, ne potrebuje virusa.

V teh dneh, ko smo zaradi epidemije koronavirusa prisiljeni ostati doma, so prav novice o okrevanju narave tiste, ki marsikoga spravijo v boljšo voljo. Po ulicah nekaterih mest, kjer so se prej valili avtomobili, zdaj korakajo jeleni in divje svinje.

Prebivalci nekaterih močno onesnaženih kitajskih področij so po dolgem času spet ugledali modrino neba. Življenje se je vrnilo v beneške kanale. Klimatologinja prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj opozarja, da gre le za izboljševanje regionalne okoljske problematike, za reševanje globalne pa bi bila potrebna leta.

V zadnjem času pogosto slišimo, da si bo zemlja med človeškim mirovanjem odpočila. Pa je to res? Ne bo predah prekratek za popravilo posledic preteklih desetletij, stoletij?

Okoljske probleme delimo v dve skupini: prvo predstavljajo regionalni problemi, drugo globalni. Regionalna okoljska problematika je lokalna, torej slaba kakovost zraka na določenem območju, onesnaženost mesta ali reke zaradi bližnjih proizvodnih procesov … Izboljšanje situacije na ravni regionalne problematike je v času človeškega mirovanja močno občutno, bodisi z življenjem v beneških kanalih ali vidnejšo spremembo kakovosti zraka nad kitajskimi mesti.

Ti problemi so hitro rešljivi s primernimi ukrepi in voljo, pogosto je zanje mogoče poskrbeti že v nekaj tednih. Druga zgodba pa so globalni problemi, kamor spadajo podnebne spremembe, izguba biotske raznovrstnosti … Ti pa so rezultat kopičenja aktivnosti, bodisi kopičenja toplogrednih plinov bodisi rušenja ekosistema z iztrebljanjem živalskih in rastlinskih vrst.

V teh primerih govorimo o počasnem in vztrajnem propadu - tudi takrat, ko človek miruje. Za izboljšanje tovrstnih težav so potrebna leta, ne meseci ali tedni. Seveda to ne pomeni, da se situacija v zadnjih mesecih ni nič spremenila, je boljše, kot je bilo prej, vendar če želimo težavo rešiti, bomo morali narediti veliko več.

Verjamete sicer, da je virus odgovor zemlje na naš mačehovski odnos do okolja?

Ne, narava in zemlja se ne poosebljata. Zemlja ni maščevalna. To je zgolj pravljična predstava. Zemlji človek ni ne vem kaj, človeštvo je tako ali tako le delček, ki se ga bo znebila, če ne bo prišlo do temeljitih sprememb. Za to ne potrebuje virusa.

Težko si je predstavljati, da je potrošniški motor mogoče v tako kratkem času zaustaviti. Zdi se skorajda nemogoče, koronavirusu pa je uspelo prav to. 

Se strinjam, tudi zame je to presenečenje. Že nekaj časa trdim, da bi bilo to treba storiti, nisem pa si znala predstavljati, da se bo to tudi dejansko zgodilo. V enem tednu se je življenje povsem zasukalo. Očitno je to mogoče! To mi vzbuja v bistvu nejevoljo, ker če je to mogoče, zakaj tega v neki majhni meri nismo naredili že prej.

Zakaj so dandanes potrebne drastične spremembe in ukrepi, zakaj že prej v nekem majhnem obsegu nismo poskrbeli za to? V mislih imam nedeljski delavnik trgovin, pa delo od doma. Brez težav bi že prej imeli ukrep, ki bi vključeval delo od doma dva dni v tednu. S tem bi privarčevali pri vožnji, manj bi bilo izpustov.

Če so sedanji ukrepi stoodstotni, bi brez težav desetino teh upoštevali že pred izbruhom koronavirusa. Ljudje bi tako spremembe lažje dojeli kot način življenja, ne pa izredno stanje. Zakaj smo te ukrepe ljudje sprejeli s tako mirnostjo? Motiv je tisti, ki me žalosti.

Že prej sem nagovarjala ljudi, da zaradi podnebnih sprememb presedlajo na javni prevoz, poskrbijo za manjši ogljični odtis, majhne spremembe za posameznika torej, deležna pa sem bila le grdih pogledov. Motiv za spremembo našega načina življenja v času koronavirusa je tisti, ki me muči – naši vrsti je mar samo za nas same.

Tem ukrepom smo se podredili, da ne bomo zboleli sami. Če pa bi ukrepe morali sprejeti zaradi otrok, vnukov, zanamcev, torej za generacije, ki prihajajo, to pa ni mogoče. Je človek res tako sebičen? Istočasno razlagamo, kako nam je mar za otroke in vnuke, kaj vse bi naredili zanje, v resnici pa za njihovo korist nismo pripravljeni spremeniti načina življenja.

Photo by veeterzy on Unsplash

Ob tem se spomnim na podnebni štrajk, ki so ga po svetu organizirali mladi, da opozorijo na segrevanje in onesnaževanje planeta. Takrat so od starejših, staršev, pogosto naleteli na gluha ušesa. Zakaj je tako?

Res je, ljudje prej niso želeli slišati sporočila. Čeprav nam trenutni ukrepi niso všeč, se z njimi strinjamo, politiki pri tem niso nobena izjema. Prav ti so najbolj poklicani, da se zganejo. Stvari se vedno urejajo na sistemski ravni, delo od doma ni odvisno od posameznika, temveč od njegovega nadrejenega, ta pa sledi navodilom državnih organov.

"Naravne nesreče in podnebne spremembe ljudje, ki ne preživijo veliko časa v stiku z naravo, hitreje prezrejo. Polovica prebivalstva živi v mestih, tako stika z naravo praktično nimajo. To je bolj izrazito na podeželju, kjer se srečujejo s poplavami, sušami … Tega ljudje v mestih ne občutijo. Zato je bil njihov odnos do podnebnih sprememb drugačen. Virus pa je udaril ravno v mestih."

Tudi številni politiki so ob prvih novicah o pojavu covida-19 le odmahnili z roko, kot to počnejo pri podnebnih spremembah. Številni so nevarnost celo zanikali, drugi pa so na njegov račun zbijali šale.

Tako je, stopnjevalo se je tako kot pri podnebnih spremembah, le da je vse skupaj potekalo veliko hitreje. Najprej so bili politiki prisiljeni sprejeti majhne ukrepe, ko pa so se pojavile prve smrtne žrtve, so posegli po bolj drastičnih. Prav tako pa je razvidno začetno veliko nezaupanje do stroke in znanosti.

Tudi medicini na začetku boja z novim virusom niso zaupali. Podobno je s financami. Ko bi bilo treba najti milijon za vlaganje v čisto energijo ali za večjo energijsko učinkovitost, tega denarja ni bilo dovolj. Zdaj pa se čez noč najdejo milijarde …

Zasledila sem tudi podatke, da so na udaru predvsem področja z visoko onesnaženostjo zraka. Koliko resnice je v tem?

Korelacija med žrtvami v mestih, kjer je zrak zelo slab – torej v industrijskih predelih Italije, da o Kitajski sploh ne govorimo – res obstaja, a o vzročni povezavi ne vemo dovolj. Je prezgodaj, da bi lahko delali večje zaključke. Za to bo potrebnih več podatkov in predvsem časa.

Photo by Mateusz Buda on Unsplash

Ob aktualnem dogajanju številni izpostavljajo tudi podhranjenost znanosti. Države vojaškemu oboroževanju namenjajo velik del proračuna, znanost pa ostaja prezrta. A proti virusu se je težko boriti s tanki, se strinjate?

Tako je, tudi vročinskega vala ne moreš odgnati s tankom. To je v zadnjem času postalo vse bolj očitno. Vsekakor vidim tudi pozitivno plat krize, v kateri smo se znašli. Razgalja namreč dejstva, za katera smo vedeli že prej, a smo si zatiskali oči. Nismo vlagali v stvari, ki bi nam v tej krizi prišle prav.

Nismo znali ločiti med tistim, kar resnično potrebujemo, in nepomembnim. Tudi zame je trenutno obdobje velika lekcija. Ko si doma in se ti gre za preživetje, ugotoviš, kako malo v resnici potrebuješ oblačil ter drugih materialih dobrin. Kaj ti bosta dva avtomobila, če nimaš zaščitne maske, s katero bi lahko odšel v trgovino?

Upam, da bo to obdobje rodilo premike. Upam, da bodo zdaj ljudje bolje razumeli, da smo tudi pri podnebju in okolju v resni krizi.  A občutek imam, da ne bo tako.

Torej ne pričakujete, da bi se vrednote po tej virusni krizi kako spremenile? Da se bodo ljudje v teh mesecih zamislili nad svojim načinom življenja in ga spremenili?

Tudi sama si zastavljam to vprašanje. Prepričana sem, da bodo ukrepi v določenih vidikih ostali. Prej sem veliko omenjala delo od doma. Zagotovo se bo marsikateri delodajalec odločil to obdržati tudi po krizi, vendar ne iz okoljskih razlogov, temveč predvsem z vidika zmanjšanja stroškov prevoza in posledično večjega dobička. 

Kar se potrošništva tiče, dvomim, da se bo količinsko zmanjšalo. Poglejte, kako se v tem času bohoti spletna prodaja! Edini premik, do katerega je prišlo, da ne zapravljamo več denarja v dejanskih trgovinah, temveč to storimo kar na spletu. Tudi turizem je veliko vprašanje.

V tem času se zadržujemo doma, ne potujemo, dvomim pa, da nam je to tako prijetno, da bomo ostajali doma tudi po koncu krize. Za prvi maj bomo morda morali ostati doma, to pa še ne pomeni, da ne bomo nadoknadili, ko se meje ponovno odprejo. Močno dvomim, da se bodo ti tokovi ustavili.

Vse sicer ni v rokah politike in kapitala, a menim, da bo virusna kriza trajala prekratek čas, da bi ljudem nov življenjski slog prišel v navado. Veliko vlogo bodo v tem času imeli tisti, ki krojijo javno mnenje. Tudi mediji lahko ves čas ozaveščajo o tem, da ukrepi niso dobri le za zdravje, temveč tudi za okolje. V tem primeru se bo to prijelo tudi med ljudmi.

Vidi se, kako sebični smo in kako nezaupljivi do znanosti. Šele ko ljudje začnejo umirati, se naše obnašanje spremeni. Videti moramo trupla in krste, kar pa pri podnebnih spremembah še ni vsem na očeh. Znanstveniki opozarjamo, preden bo prepozno. Moramo res čakati na mrtve?

PREBERITE ŠE: Strokovnjakinja o naših financah: "V krizi ljudje najdemo največ rešitev, ker smo v to primorani" ALI Prehrana v karanteni: hrana, ki tolaži in pomirja (recepti)

Nika Arsovski
Novinarka