Marko Potrč, potrčko, utihnite prosim! Epidemija je nazaj. Tudi po vaši zaslugi! (kolumna)

20. 10. 2020, 10:56 | Aktualno | Piše: Tomaž Drozg

                            Marko Potrč, potrčko, utihnite prosim! Epidemija je nazaj. Tudi po vaši zaslugi! (kolumna) (foto: Shutterstock) Shutterstock

Po skoraj 40 letih dela v medijih sem verjetno zadnji, ki bi nasprotoval svobodi govora. Ne maram ne sovražnega govora ne preostrih besed, le toliko kot jih še dopušča razumna distanca do kolegov drugačnega mnenja. Medij utemelji svoje poslanstvo sorazmerno s svojo širino, kar velja tudi za družbena omrežja. Ja, tudi družbena omrežja so medij, pomemben medij.

Raznim »potrčkotom« bi jih verjetno moral napeti z ostrejšimi besedami, ker razumne človeške besede očitno ne zaležejo. Kdor ne pozna ozadja družbenih medijev ne ve, da jim gre predvsem za navadno koristoljubje. Pozivanje k nepokorščini hitro postane brano, sploh če gre za zdravje. Branost pomeni doseg, doseg pomeni denar.

Najpogostejši sinonimi za 'potrčko' so podrepnik, nastavljenec, prisklednik, ritoliznik, plačanec, pisun, zdrahar, gobezdač. Potrčkoti namreč ne izražajo 'drugačnega mnenja', ker zato nimajo ne znanja ne 'zdrave kmečke pameti', da bi se lahko kosali z vrhunskimi strokovnjaki. Smiselna razprava je lahko le med strokovnjaki, med ljudmi približno enakega znanja. Mišičnjak proti vrhunski medicinski stroki je dvoboj brez vsakega smisla. Kriza z virusom covida je žal vrhunsko okolje za tovrstne tipe.

Dr. Beovičeva, dr. Ihan, dr. Rozman, dr. Lejkova, dr. Vovko in še mnogi so desetletja svojega življenja vložili v študij, strokovno delo in med epidemijo vlagajo nečloveške napore v reševanje krize. In z njimi vsi zdravniki, medicinske sestre, poklona vredni uslužbenci domov za upokojence. Mnogi med njimi desetletja preživijo pod masko, ki je njihov delovni vsakdan ali še v mnogo hujših oblikah zaščitnih oprav.

In potem se za zahvalo pojavi: potrčko mišičnjak.

Lik brez osnovnega znanja medicine (ali česarkoli drugega) nenadoma soli pamet vsej medicinski stroki. Ali se sklicuje nanjo brez omembe vira. Je to še svoboda govora ali je že bil prestopljen prag sprejemljivega, ko bi nekdo temu moral narediti konec? Je to še svoboda govora ali že ogrožanje varnosti? Je v nas pretirana permisivnost do asocialcev in čustvenih siromakov, ki niso nič boljši od pijanih voznikov? Likov, ki bi vsako ogroženo staro mamo mirno vrgli pod vlak v zameno za par lajkov na facebooku? Lajki za potrčkota, da bo več prihodkov od oglasov? Oglaševalci, ki podpirate to srenjo, se boste le prebudili ali jih boste še naprej financirali pri njihovem ravnanju?

Z velikim občudovanjem spremljam potrpljenje predstavnikov medicinske stroke, ki so življenja namenili študiju, raziskavam, delu »na fronti«, da lahko s tako umirjeno akademsko distanco prenašajo vse to. Pozorno spremljam njihove javne nastope, ni kaj dodati, ne odvzeti. Ves čas komunicirajo strokovno, razumno, celo umirjeno. Naša edina dolžnost je spoštovati medicinsko stroko in slediti njihovim priporočilom. Morda bomo kakšen dan zaman ali meter predaleč nosili masko, pa kaj, če bomo s tem preprečili eno samo okužbo.

Mišičnjak, igralka z visoko vsebnostjo silikona v lastnem telesu, ki je očitno ne moti – maska pač, seveda vesta vse o vsem: o epidemiologiji, imunologiji, pedagogiki, podjetništvu, mikro in makro ekonomiji. Bi jih lahko, lepo prosim, nekdo utišal? Oglaševalci, boste še naprej oglaševali pri likih, ki zagovarjajo nespoštovanje nujnih zaščitnih ukrepov, bo Ministrstvo za kulturo še naprej finančno podpiralo in izplačevalo plače kontrabantom in teoretikom metafizičnih zarot, da virus le sanjamo? Jim bomo še naprej dovolili, da nas poskušajo pahniti pod vlak?

Covid je udaril nepričakovano in prizadel vse: predvsem obolele in njihove družine, zdravstvene in socialne delavce, podjetja, velika in majhna, šolarje in šolnike. Tudi državo, zelo. Znašli smo se sredi verjetno največje krize po drugi svetovni vojni. Marca, ko je zares udarilo, sploh nismo vedeli, kaj se je zares zgodilo in še manj: kaj nas čaka, vmes smo se marsikaj naučili, tudi medicina. In vendar: drugi val je tukaj, z vso silo.

Sedaj vemo, da gre hudo zares. Se pa bojim, da covid ni zadnja podobna težava. Z okoljem ravnamo kot svinja z mehom.

Je covid ušel iz laboratorija ali so ga podtaknili Kitajci? Je to sploh pomembno? Covid ubija: ljudi, ekonomijo, družbo, vsa dosedanja pravila igre. Marsikaj bo treba zastaviti povsem na novo. Morda bo to priložnost mnoge stvari narediti drugače, boljše.

Mask verjetno ne mara nihče, tudi davkov ne mara nihče, pa jih plačujemo. Ko sem si sam prvič nadel masko, sem jo resnično preklel, navadil nanjo sem se pa hitro. Včeraj sem z lahkoto odpešačil hitrih deset kilometrov – pod masko. 'No drama', potrčko. Danes sem vajo ponovil, nisem se zadušil, ni mi zmanjkalo zraka, sončna očala se niso preveč orosila. Imel sem dober občutek, da sem ravnal odgovorno. In zaskrbljeno opazoval tiste, ki niso ravnali tako. Malo sem moral slalomirati med ignoranti, verjetno so brali vaš blog.

Že mesece prijatelje in znance pozdravljam 's komolcem' in se mi zdi, da gre le za duhovito nadgradnjo arhaičnega rokovanja. Sovražim 'zoomarske' sestanke, pa še vedno bolje kot nič, čeprav so tam ljudje brez 'barve (glasu), vonja in okusa'. S prijatelji zvečer malo pojamramo po zoomu, včasih smo si privoščili tatarca, francosko solato in bordojca za isto mizo, ampak smo še vedno pravi prijatelji. Ker vemo, da bomo slej kot prej spet sedeli za isto mizo.

Bolj kot bomo zaupali stroki, prej se bo to zgodilo. Dlje kot bomo nasedali potrčkotom, kasneje se bo to zgodilo. Potrčkoti, zato prosim: utihnite, v dobro vseh nas. Pet minut svojega frisa pod masko v čisti tišini je največ kar lahko storite za nas. In pustite stroki, da opravi svoje. Morda vas bodo pa sledilke raje videle zamaskiranega in molčečega. Lahko celo pridobite. Poskusite in vztrajajte vsaj kakšnega pol leta.

Na 'poti spominov in tovarištva' sem ta vikend prepoznal tri vrste ljudi: tiste, ki z dosledno uporabo mask koristijo družbi, tiste, ki mislijo, da so maske namenjene le za alibi, namesto ogrlic in zapestnic, in ignorante, ki jim je vseeno za vse okrog sebe – še največji delež med njimi so važiči v pajkicah, ki tečejo kot preganjane gazele in hrzajo kot stari konji. Ampak to je malenkost v primerjavi z najbolj krutim spoznanjem: otročad še vedno nima mask. Seveda niso krivi sami, na tej točki so odpovedali starši in učitelji, ker so se jim druge stvari očitno zdele bolj pomembne. Šola na daljavo ni fajn, ampak sploh ne tako uničujoče, če bodo starši in učitelji namenili več energije otrokom kot sebi.

Kriza je lahko tudi priložnost popraviti nekatere stvari. Potrčkoti, razmislite in raje sprojektirajte kakšen covid varen - vlak, čakalnico ali vsaj fitnes. Če je to za vas prehud zalogaj, se odpravite v kakšen dom ali bolnišnico, bodo veseli mišičnjaka, ki jim bo v pomoč pri kakšnem enostavnejšem opravilu. Samo ne onesnažujte več družbenih omrežij!

Marko, da skrajšam: utihnite!

Tomaž Drozg
založnik, direktor, kolumnist