Zakaj Putin in Erdogan ne (z)moreta razumeti evropskega tipa demokracije

Kolumna

18. 2. 2021, 09:19 | Aktualno | Piše: David Cigoj

                            Zakaj Putin in Erdogan ne (z)moreta razumeti evropskega tipa demokracije (foto: Shutterstock) Shutterstock

Nedavno srečanje Borella in Lavrova je bilo več kot le srečanje zunanjih ministrov dveh velesil. Šlo je za miniaturni trk civilizacij. Ti dve civilizaciji nista le zelo različno vodeni, temveč gre znotraj njih za svojevrstne matrice iz katerih pa le redki vidijo. Množični protesti v podporo Navalnemu dokazujejo, da vedno več ljudi v Rusiji razume v kakšno matrico so ujeti in da prihaja čas družbenega preskoka na višjo raven.

Ob vsem znanju, ki je enostavno dosegljivo, me je od vedno fasciniralo vprašanje: Kaj vrhunski politiki, ki so seveda obkroženi s četico svetovalcev, vedo? Na podlagi kakšnih znanj se odločajo? So upravljalci matric ali so tudi sami njihovi ujetniki?

V zadnjih nekaj letih sem poleg ekonomskih pridobil nekatera fascinantna družboslovna in humanistična znanja. Tako sem se odločil preverjati s tem, kar mi je dostopno, kako nekateri najvidnejši svetovni politiki razumejo družbene procese. Za Putina lahko rečem, da živi v gosti megli. Njegova politična orientacija je utemeljena na ugibanjih in dozdevanjih. 

Obstaja posebno znanje o človeškem razvoju, imenovano "spiralna dinamika". Mislim, da bi ga morali spoznati čisto vsi politiki, drugi vodilni, in tudi slehernikom bi zelo koristilo. V želji, da bi se Slovenci seznanili s to teorijo in sčasoma pridobili razvojno prednost pred ostalimi narodi, sem to znanje povzel v svoji knjigi Razvoj zavesti. 

Teorija je obsežna in ravno to je dolgo bila njena težava, saj je v svetu znanosti dolgo nihče ni želel kritično revidirati. Tako je dolgo ostala na margini in skorajda malce skrivnostna. Sedaj je tudi v svetu znanosti že sprejeta, le razširjena ni. V Sloveniji je v javnih in zasebnih knjižnicah knjig o spiralni dinamiki verjetno manj kot je prstov na eni roki. 

Njen začetnik je bil profesor psihologije dr. Clare W. Graves, ki je opazil, da njegovi študentje govorijo na zelo raznolike načine. Torej si zelo različno razlagajo stvari, kar pomeni, da imajo zelo različen nabor miselnih orodij. To pa pomeni, da so na zelo različnih razvojnih stopnjah. Graves je ves preostanek življenja posvetil raziskavam človeškega razvoja in oblikovanju teorije o tem. Njegovo delo sta nadaljevala dr. Don E. Beck in dr. Christopher Cowan. Onadva sta naposled izdala knjigo, ki je Graves ni utegnil. 

S posedovanjem znanj o osebnem in družbenem razvoju je predvsem dr. Beck vplival na razvoj nekaterih družb. Predvsem je bilo pomembno njegovo delo z Nelsonom Mandelo. Iz ZDA je v Južno Afriko potoval kar 56-krat. Lahko si predstavljamo, da je ravno on pomagal usposobiti dolgoletnega zapornika Mandelo za predsednika. Skupaj sta verjetno dorekla zmagovito idejo, da črnci odpustijo belcem za grozote aperthaida, kar je tlakovalo uspešno pot v južnoafriško prihodnost. V zadnjem obdobju se je veliko ukvarjal s Palestinci iz Zahodnega brega.  

Za kaj natančneje gre pri spiralni dinamiki?

S psihološkim razvojem ljudje pridobivamo vedno nova mentalna orodja, ki nam omogočajo vedno bolj učinkovito obvladovanje realnosti. Gre za razvoj, ki ni odvisen od inteligence ali količine znanja, vendar oba k njemu lahko pripomoreta. To pa tudi pomeni, da imajo ljudje različnih kognitivnih sposobnosti možnost kvalitetnega in učinkovitega delovanja. To je ena od najpomembnejših komponent sreče, ali natančneje - blagostanja.

Človeški razvoj lahko opazujemo na individualni in družbeni ravni. Ta dva razvoja sta namreč analogna, potekata po istem sekvenčnem redu. Ko nekaj spoznamo in sprejmemo, lahko napredujemo na naslednjo raven - tako posamezniki, kot družbe. Iz tega sledi, da so celotne družbe na določeni stopnji obstoja. Skorajda bi lahko rekli, da je določena družba stara 25, druga 40 in tretja 70 let. Velja, da so poznejše stopnje boljše v vsem in slabše v ničemer, saj spadajo miselna orodja iz zgodnejše stopnje v orodjarno poznejših in so jim kadarkoli na razpolago.

Tako se z Barbiko lahko igra tudi dekle pri 13, 17 ali 20-ih, vendar se najverjetneje ne bo, saj jo fascinirajo na novo odkrite realnosti in ne ona realnost, ki jo je odkrila po tem, ko je opustila enostavnejše igrače. 

Veliko osebnostnih lastnosti je pravzaprav odraz različnih ravni razvoja. Ta razvoj ima nabor določenih pravil. Poteka v neprestanem nihanju med integracijo in diferenciacijo, ki je najbolj očitna pri najstnikih. V nekem obdobju hočejo biti podobni drugim, na naslednji stopnji pa hočejo biti drugačni od ostalih. Na družbeni ravni to na dolgi rok pomeni neprestano prehajanje iz kolektivizma v individualizem in nazaj v kolektivizem. Ko to vemo, lahko ugotovimo, da se bo večina individualističnega zahodnega sveta kmalu ponovno pomaknila v kolektivizem, vendar tokrat drugačne kvalitete, kot je bil naš, socialistični seveda. Tovrstnih pravil je še nekaj.

Omenil bi le še eno pravilo, in sicer, da bitja na zgodnejših ravneh razvoja ne morejo razumeti onih na poznejših, medtem ko ona na poznejših razumejo ona na zgodnejših. To lahko opazujemo v vsakdanjem življenju.

Na geostrateški ravni pa lahko ugotovimo, da Putin, Erdogan ali iranske ajatole ne morejo razumeti demokracije evropskega tipa ter našega načina funkcioniranja na sploh. Mnogo stvari se jim pri nas zdi naravnost groznih. To pa zato, ker na nas gledajo s svojimi predpostavkami.

Nudistični kampi lahko obstajajo le na določeni stopnji razvoja. Na zgodnejših stopnja je treba žensko telo čimbolj skriti. Ljudje na poznejših ravneh razvoja so lahko bolj svobodni, saj so bolj odgovorni, so bolj opolnomočeni in lažje počnejo stvari, ki jim prinašajo uspeh, razcvet in odsotnost trpljenja. Pri tem niso zlobni, arogantni, temveč ravno obratno - toletantni, empatični, dobronamerni, humanistično orientirani in zaupljivi, skratka ljubeči. Odsotnost teh lastnosti pomeni zgodnejšo stopnjo razvoja.

S tem, ko je kritična masa ljudi na določeni stopnji razvoja, se v družbi vzpostavi določena konstelacija vrednot, potreb, komunikacijskih stilov, kulturnih norm in tako dalje. Te, takoimenovane stopnje obstoja, so trije avtorji natančno opisali in stopnje zaradi lažjega sporazumevanja poimenovali po barvah. Naj jih omenim.

Bež - Obdobje življenja v savani. Važno je preživeti dan.

Vijolična - Ljudje so "zliti" s svojo skupino. Nepotizem je normalen. Ohranjajo se z rituali, iskanjem zagotovil obstoja in izražanjem očaranosti nad misterijem življenja.

Rdeča - Ljudi mora dominirati močno vodstvo, ki nagrajuje in hudo kaznuje. Pri rdeči gre za osvajanje, običajno na račun drugega. Ljudje se navdušujejo nad zgodbami junakov in jim izkazujejo spoštovanje. 

Modra - Ljudje spoštujejo tradicijo in pošteno obravnavo za vse. Najbolje delajo takrat, ko se jim da natančna navodila. Opravljanje dolžnosti in biti kaznovan, ko to spodleti, daje smisel življenju.

Oranžna - Ljudi motivirajo dosežki in materialne dobrine. Tekmovalnost izboljša produktivnost in omogoča osebni razvoj. Pomembno je izkazovati simbole uspeha.

Zelena - Pomembni so ljudje, odzivanje na njihova čustva in vzdržavanje družbeno odgovornih okolij. Ljudje si želijo sprejetosti in dobrih odnosov. Sodelovanje, prispevanje in delitev so pomembnejše od tekmovalnosti.

Rumena - Ljudje uživajo v tem, da počnejo to, v čemer udejanjajo svoj potencial. Delavci rabijo dostop do informacij in sredstev. Ljudje oboroženi s celostnim razumevanjem in veliko količino informacij počnejo to, kar je najbolje in najbolj prav.

Turkizna - Ljudi in organizacije povezujejo duhovne vezi. Delo se opravlja le, če je smiselno in prispeva k dobrobiti življenja. Fokus je na dobrem življenju vseh entitet znotraj integralnih sistemov. 

Nakazuje se še ena stopnja, ki so jo poimenovali Koralna, vendar je na tej stopnji še premalo ljudi, da bi lahko oblikovali vzorec za njegovo preučevanje in opis. 

Z rumeno se začne takoimenovani dvotirni razvoj, ko se pri ljudeh prebudi veliko latentnih sposobnosti in zato so kapacitete teh ljudi večje, kot seštevek vseh prejšnjih. Ti ljudje so kreativni, sposobni opravljati zahtevne službe in istočasno voditi kvalitetno življenje. Ob tem so običajno skromni in nekako "nič posebnega," dokler se ne pričnete z njimi pogovarjati.

S tem opisom sem le nakazal na to, kako vsaka stopnja deluje. Opisi posameznih stopenj so obširni. Moja želja je, da bi se čimveč Slovencev seznanilo s tem znanjem in ostalimi znanji, ki vodijo k razvoju zavesti. Tisti, ki ste ta prispevek prebrali do tu, ste verjetno na zeleni ali celo rumeni stopnji razvoja. Modri so namreč že prej nehali, rekoč, da gre za še eno newagevsko blebetanje. Oranžni so prenehali, misleč, da gre pri meni za človeka, ki bi rad služil z mešanjem megle. Zelenim, ki se verjetno zelo zanimate za duhovnost, bi predlagal, da pričnete kritično presojati katera znanja, ki jih posedujete, so utemeljena na iluziji. Tega je v sodobnem času ogromno. Veliko ljudi je postalo prerokov, ki širijo "resnice" na podlagi lastnih izkušenj in dozdevanj, torej mešalcev megle. Pri njih gre običajno za parcialna razumevanja. Mi pa moramo zgraditi svet utemeljen na dejstvih. Vse ostalo lahko deluje uničujoče. Rumenim bi le čestital za prehojeno razvojno pot. Zelene in rumene bi pozval k širjenju ideje o kultivaciji razvoja zavesti. Ljudi na turkizni ravni v Sloveniji skorajda ni.

Kdor se bo seznanil z znanji o človeškem razvoju bo razumel, kako različna svetova se srečata ob rokovanju Borella in Lavrova. Pa ne le to. Z novim znanjem je mogoče vse razumeti na nov način. Kam in kako naj bi se razvijalo Kosovo po volitvah? Kaj pa ZDA in reševanje ameriške duše? Zakaj se je Venezuela čisto zakvačkala? Kako končati komunizem v Severni Koreji? In na Kubi? Kako naj se Švedska obnaša do imigrantov? Kako sprostiti potencial 1,6 milijarde muslimanov, da bodo dobivali ustvarjali nobelove nagrajence namesto vedno novih milic? 

S pomanjkanjam znanja o človekovem razvoju je tudi politično vodenje držav velikokrat kot tavanje v temi. Najnovejše meritve kažejo na to, da se tudi po človeški ravni najrazvitejši razvijajo najhitreje, medtem ko se oni, ki najbolj trpijo, skorajda ne razvijajo. Skratka politika bi morala pridobiti novo dimenzijo.

Kje pa smo mi Slovenci? Nekje na sredini. To je bilo izmerjeno lani. Taki kot smo, tako realnost ustvarjamo. Ne pritožujte se preveč in ne obtožujte nikogar. Z dvemi miljoni prebivalcev smo ena najprimernejših družb za koordinirano pospešitev človeškega razvoja. Najprej pa naj vsakdo začne delovati pri sebi. Vsakdo naj se najprej seznani z razvojnimi znanji. To bi lahko bila naslednja velika stvar in nova vizija Slovenije podobna estonski digitalizaciji družbe.

David Cigoj je avtor knjige Razvoj zavesti.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

David Cigoj
Sociolog in avtor knjige Razvoj zavesti