Na udaru so veliki turistični kraji, kjer se poleti ostareli gosti iz tujine vodijo pod roko (in zdi se, da kakšna mična mladenka s svojimi atributi na pravih mestih tako ali tako sodi v polje fatamorgane in podobnih prividov), tisti zanimivi kraji, kjer človek lahko dobi pravo mešanico miru, rekreacije in še kaj dobrega za pod zob (skratka, kamor lahko peljemo svoje boljše polovice, da nanje naredimo vtis), pa navidezno ostajajo tam za devetimi gorami in vodami. Do takšnih kotičkov pa navadno ni tako daleč, kakor se zdi na prvi pogled.

Kostanjevica na Krki

Enega najmanjših mest na Slovenskem se je prijel tudi vzdevek »dolenjske Benetke«. Kar posrečeno, če vemo, da stari del mesta leži na okljuku reke Krke, ki so ga v srednjem veku s kanalom spremenili v otok. Območje, kjer danes leži Kostanjevica, je bilo ljudem očitno všeč že od nekdaj, saj so na tem območju našli predmete iz prazgodovine in časov starega Rima. Tudi v srednjem veku Kostanjevica ni bila kar tako. Mestne pravice je dobila že leta 1252, kmalu zatem še mestni svet in tudi, kar je morda najpomembneje, kovnico denarja (zgodovinski viri ne pričajo o kakšni inflaciji).

Po srednjeveških vladarjih, ki so se za Kostanjevico močno zanimali iz strateških razlogov, je prišel naslednji val zanimanja za mesto bolj pozno, in sicer umetniški. Forma viva pred kostanjeviškim gradom je že eden izmed pomembnih projektov, ki je ponesel ime Kostanjevice v svet. A da ne bi obtičali na umetniškem nivoju – okolica Kostanjevice ponuja številna naravna in rekreativna presenečenja. Nedaleč od mesta je za navadne smrtnike urejena Kostanjeviška jama, proti Gorjancem vodijo različne markirane poti za ljubitelje hoje, kolesarjem pa je gotovo že prišla na uho Krška kolesarska pot, ki vodi tudi skozi Kostanjevico.

Sicer pa si lahko poleti v mestecu sposodite tudi kanuje in z njimi po Krki, v kateri se seveda da tudi prijetno skopati, obkrožite Kostanjevico ali se odpravite še kam dlje. Po kakršnikoli fizični dejavnosti je seveda dobrodošel prigrizek ali pa kar konkretno kosilo ali večerja. In tudi v kulinariki ima Kostanjevica kaj pokazati. Pa še cviček je doma prav blizu. Mnogi priporočajo ...

www.siol.net/kostanjevica

Osilnica in dolina Kolpe

Ko se nekaj kilometrov od Kočevja začnemo spuščati proti Brodu na Kolpi, se nam na desni strani odpre zgornja dolina Kolpe. V njej je nekdaj živel še eden izmed slovenskih junakov, znan po nadnaravni moči. To je bil Peter Klepec, zato tudi ni čudno, da so si ga domačini izbrali za svojo maskoto ali pa skorajda blagovno znamko. In dežela Petra Klepca lahko ponudi vrsto aktivnosti in tudi »zabušavanja«. Bolj ali manj se vse vrti okoli Kolpe, ki se vije skozi mestoma ozko in redko poseljeno ter izjemno zeleno dolino.

Sicer je za ljubitelje pohodništva in gorskega kolesarstva na voljo veliko poti, toda pravi paradni športi so rafting, hydrospeed, kajakaštvo itd. Vse omenjene vrste čofotanja po reki, za katero smo včasih na skrivaj govorili, da bomo na njej graničarji, so pravzaprav doma v Selah pri Osilnici, in sicer pri Kovaču. Gospod Kovač, sicer tudi župan Osilnice, najmanjše slovenske občine, je poosebljena ponudba ne samo vodnih športov (poleti ponujajo pri Kovaču tudi nočni rafting in soteskanje), ampak tudi tenisa, v lokostrelstvu pa se lahko pri njih prelevite v naslednika Robina Hooda.

Pri Kovaču imajo tudi pravi mali hotel z vsem, kar sodi zraven. Tudi savno, na primer. Raznovrstna ponudba hrane je še en magnet za marsikoga, in ker smo pač ob reki, so postrvi verjetno tista »ta prava« stvar. Playboyeva izbira je jasna: postrv, pečena v koruzni moki s prilogo.

Glas o poletnih aktivnostih na Kolpi se je že dodobra razširil naokoli, zato priporočamo rezervacije, če gre za skupine, še zlasti za konec tedna.

www.osilnica.si

www.kovac-kolpa-com

Goriška brda

Goriška brda so še eden od odmaknjenih delov Slovenije, ki se ga ponavadi spomnimo takrat, ko imamo pred seboj kakšno dobro vino iz tistih krajev, denimo kabernet savinjon, merlot, beli pinot ali avtohtono rebulo in seveda tedaj, ko jemo najboljše slovenske češnje. Te so na jedilniku resda krajši čas, zato pa je vino daljšega trajanja in kakšna arhivska buteljka lahko doseže že spoštljivo starost ter, kakopak, vrhunski okus (da o cvetici niti ne govorimo). Zato naj pri Brdih naredimo izjemo: ne bomo priporočali posamezne gostilne, temveč naj se obiskovalec odloči za eno izmed številnih vinskih kleti, ki jih lahko tamkaj najde.

Za bolj umetniške duše je primeren tudi obisk gradu Dobrovo, v katerem je likovna galerija. Nekdaj je bil last grofa Baguera, po katerem se imenuje vrhunsko vino iz kleti Dobrovo. Tudi pogledi na Brda so zelo lepi in za večji domet oči se ni treba prav dosti naprezati.

V vasi Gonjače je razgledni stolp, s katerega seže pogled tako na slovensko kot tudi na italijansko stran, vse tja proti Benetkam. Če se vam na vrhu stolpa ne zvrti in imate poleg tega še željo po adrenalinskem šoku, se lahko ustavite na mostu pri Solkanu, kjer v poletni sezoni ponujajo tudi »bungee jumping storitve«. Polet na glavo proti »krasni, bistri hčeri planin« z elastiko na nogah je dolg približno 60 metrov in iz nadledvične žleze izvabi solidno količino tako opevanega adrenalina.

www.geocities.com/cytinna/BRDA

Kekčeva domačija v Zadnji Trenti

Nekaj posebnega mora biti v dolini Zadnje Trente, da tja hodijo snemat filme in reklame. Nedavno so se tam mudili Nemci in posneli reklamo za vodilno alpsko sladkarijo – čokolado Milka. Toda fotogeničnost doline in tamkajšnjih domačij so prvi odkrili slovenski filmarji v časih, ko na celuloidni trak še niso snemali mračnih in jako težko razumljivih (beri: zateženih) umetnin. Leta 1963 je namreč režiser Jože Gale v Zadnji Trenti posnel tretjega Kekca, tistega s Pehto. In domačijo, ki je samo streljaj oddaljena od izvira Soče in je tedaj gostila filmsko ekipo, je pred dobrim desetletjem znova oživil Mitja Lo Duca, alpinist iz Tolmina.

Ime hiške, do katere se je treba truditi peš le borih pet minut, je spričo njene legendarne filmske vloge razumljivo – Kekčeva domačija. Notranjost je še danes urejena tako, kakor se je lahko spomnimo iz filma. Ker je do tja treba z avtomobilom premagati prenekateri kilometer čez Vršič ali po Soški dolini, sploh pa človeka zlakoti svež planinski zrak, se je v Kekčevi domačiji vsekakor treba malo okrepčati. Medtem ko številni gosti prisegajo na domačo joto in suhe salame iz divjačine, se je pisec komaj odtrgal od najboljših štrukljev daleč naokoli.

Po obedu se je kakopak dobro nekoliko pretegniti in tudi s to vrsto zelo zmernih telesnih aktivnosti ni v okolici Kekčeve domačije nobenih težav. Izvir Soče je oddaljen samo slabe pol ure bolj počasne hoje, sicer pa tudi Zadnja Trenta pričara prave alpske poglede, ne da bi se morali kaj preveč naprezati.

Zahtevnejši gorohodci vedo, da se tam nad njihovimi glavami bočijo takšne gore, kot so Jalovec, Srebrnjak in Prisank, drznejšim ljubiteljem vode pa tudi ni treba posebej razlagati, da je Soča raj za kanuiste, raftarje in podobne vodne posebneže. V Kekčevo domačijo lahko pridete tudi za več dni. V njej so apartmaji, prenočišča s hrano, ljubiteljem že skoraj pozabljenega kmečkega življenja bodo pripravili tudi spanje na senu.

kekec.trenta@siol.net

Adrenalinski park na Ljubelju

Adrenalinska doživetja niso vedno povezana z velikimi fizičnimi napori. Včasih ne zahtevajo prav nobenih nadnaravnih lastnosti, so popolnoma varna in zato dostopna sleherniku – le v adrenalinski park se je treba podati. Enega takšnih najdemo na Ljubelju nad Tržičem (resnici na ljubo je privlačna možnost tudi tisti v Bohinju). Po poti, koder smo nekdaj hiteli v Celovec po skrajno ugodnih nakupih, se odpeljemo skoraj do predora in tam zavijemo močno na desno do gostišča Koren. Ljudem z občutljivejšim želodcem priporočamo, naj počakajo s tamkajšnjo odlično hrano iz divjačine do konca adrenalinskega udejstvovanja.

Spretnostne adrenalinske aktivnosti potekajo na spoštljivi višini nad tlemi. Toda ni težav – vse vrtoglave dejavnosti vodijo strokovnjaki in za varnost je odlično poskrbljeno. Kljub temu praznina pod nogami pogosto pričara negotove občutke, ki smo jih iz otroških dni že davno pozabili. Hoja in plezanje po nihajočih gumah, hlodih, žici in podobnih nestabilnih zadevah je zelo zabavno početje, ki doseže vrhunec z »gugalnico« že kar gromozanskih dimenzij. V okviru parka imajo pripravljenih še nekaj adrenalinskih preizkusov posebej za skupine, sicer pa lahko pri njih okusite še kratko soteskanje, plezanje po umetni steni in podobna početja.

Tudi sicer je okolica Ljubelja zelo primerna za aktivnosti v naravi, kot so hoja, gorništvo in gorsko kolesarjenje. Letos so pri gostišču Koren dobili še nekaj ATV-jev (All Terrain Vehicle), ki so jih prekrstili kar v »adrenalinska terenska vozila«. Mogoče jih je najeti in pod vodstvom odpeljati pošten bencinsko adrenalinski krog.

Seveda je tudi pri Korenovih doma dobra hrana. Najbolj so znani po divjačini, vendar se pri njej zgodba o njihovih specialitetah nikakor ne konča!

www.koren-sports.si

TEKST & FOTO: Urban Golob

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord