Institucija, imenovana dalajlama, je enkratna, česa podobnega ne najdemo nikjer drugje na svetu. Čeprav se je prvi dalajlama rodil pred 610 leti, se danes zdi, kakor da Tibet brez dalajlam sploh ni obstajal. Naziv dalajlama (ocean modrosti) je leta 1578 slavni mongolski vladar Altan Kan podelil Sonam Gyatsu, ki pa velja šele za tretjega dalajlamo. Kasneje so namreč za dalajlamo razglasili tudi dva njegova predhodnika.

Novega dalajlamo vedno poiščejo in nikdar ne izvolijo ali izberejo. Po tibetanskem verovanju se namreč ista oseba vedno znova rojeva kot dalajlama. Ta je utelesitev Avalokitešvare (tibetansko Čenrezia), bude sočutja, ki je tudi zaščitno božanstvo Tibeta. Tako so Tibetanci našli svojega trajnega odrešenika, saj trdno verjamejo, da se Čenrezi vedno znova rojeva z namenom odrešiti svoje ljudstvo.

Po izročilu je možno poiskati reinkarnacijo vsakega živega bitja, zaradi izjemne zapletenosti in kompleksnosti postopkov pa v praksi iščejo le reinkarnacije najpomembnejših učiteljev. Iskanje temelji na hindujski teoriji o potovanju duše in na budistični teoriji o kontinuiteti uma.

V iskanju dalajlame

Najpomembnejši znak, kje iskati novo reinkarnacijo dalajlame, je običajno priskrbel kar dalajlama sam. Še za časa svojega življenja je tako ali drugače sugeriral, v katerem delu prostrane dežele se bo vnovič rodil. Kadar takšnih namigov ni bilo, so najtesnejši sodelavci preminulega dalajlame v meditaciji ali v sanjah skozi razne vizije dobili namige, kje iskati.

Drugi pripomoček pri iskanju je državni orakelj, ki v svojem transu vidi vizijo o kraju novega rojstva in o družini, v kateri se bo rodil novi dalajlama. Tradicija orakljev sicer izhaja iz predbudističnih verovanj, imenovanih bon, v času velikega petega dalajlame pa so jo dvignili na nivo državne institucije. Vse odtlej velja za eno najvišjih avtoritet, saj se dalajlama ob vseh pomembnih odločitvah še vedno posvetuje z državnim orakljem.

Tretji, najbolj mističen vir informacij pa je (bilo) sveto jezero Lhamoi Latso. Če se je jezeru približal Tibetanec čistega uma, naj bi se jezero vedno odzvalo – na gladini naj bi se kot vizija pojavil jasen odsev, ki je ponudil odgovor na vprašanje.

Tako se najvišji lame dežele, opremljeni z vsemi temi pokazatelji, vizijami in znaki, podajo na dolgo iskanje novega dalajlame. Za majhne otroke, ki so reinkarnacije visokih učiteljev, je običajno, da se spominjajo določenih predmetov in ljudi iz svojega prejšnjega življenja; tako neredko prepoznajo koga med člani iskalne odprave.

Nekateri so celo sposobni recitirati svete spise, za katere v tem življenju niso niti slišali. Ko odprava iskalcev najde potencialnega kandidata, tega čaka še zadnji preizkus, pri katerem mora, ne da bi se zmotil, med množico predmetov poiskati tiste, ki so pripadali prejšnji reinkarnaciji dalajlame.

14. dalajlama

Trenutni dalajlama Tenzin Gyatso se je rodil leta 1935 v vasi Taktser na severovzhodu Tibeta, nedaleč od Kitajske. V revni družini malega trgovca sta se že pred tem rodili dve reinkarnaciji pomembnih učiteljev, najmlajšega pa so leta 1940 po uspešno prestanih preizkušnjah prepoznali za 14. reinkarnacijo dalajlame.

Takoj so ga preselili v Lhaso, prestolnico Tibeta, kjer se je začel izjemno strog proces šolanja, ki na začetku vsebuje predvsem učenje pisanja in branja ter učenje svetih tekstov na pamet. Ko so jeseni leta 1950 Tibet napadle kitajske čete, so bili komaj petnajstletnega dalajlamo zaradi do skrajnosti napete politične situacije prisiljeni tudi uradno ustoličiti in mu prepustiti vodenje države.

Po desetletju neuspešnih pogajanj in iskanj kompromisov so se marca 1959 Tibetanci obupano uprli nevzdržni represiji. Kitajska armada je upor krvavo zadušila in dalajlama se je bil med bombardiranjem prisiljen z najožjimi sodelavci skrivoma izmuzniti iz svoje poletne rezidence Norbulinke in zapustiti Tibet.

Azil mu je ponudila Indija, kjer se je naselil v gorskem mestecu Dharamsala. Od tam se še danes na čelu tibetanske vlade v izgnanstvu ne-utrudno bori za svobodo svojega ljudstva, za kar je leta 1989 prejel tudi Nobelovo nagrado za mir. Za Tibetance predstavlja utelešenje edinega upanja, ki jim še preostane, vse bolj priljubljen pa zaradi svoje neposrednosti postaja tudi na Zahodu.

Današnji dalajlama je izjemno pomemben tudi kot reformator. Je vladar, ki je uspešno popeljal svojo teokratično urejeno, izrazito predmoderno družbo, v kateri ni bilo ločitve med religijo in vsakdanjim življenjem, v dobo interneta. Tako je reformiral tudi celotno družbeno ureditev, ustanovil parlament tibetanskega ljudstva v izgnanstvu in nanj prenesel dobršen del svojih pristojnosti. Demokratičen proces pa se ni sprožil zaradi pritiskov »od spodaj«, ampak je bil skrbno načrtovan in ga je začel sam dalajlama.

Karizmatični vodja, tako zelo drugačen od poplave gurujev, ki so od šestdesetih let 20. stoletja preplavili zahodni svet, poleg niza dolžnosti voditelja ljudstva, ki je po nasilni kitajski okupaciji ostalo brez države, opravlja tudi vrsto del, ki pritičejo duhovnemu poglavarju tibetanskega budizma.

Pri petindvajsetih je postal geshe, kar je najvišja stopnja izobrazbe v tibetanskih samostanskih univerzah, in čeprav je že v rani mladosti prevzel politično vodstvo dežele, vse do danes namenja večino časa religioznim študijam in meditaciji. Neprestano potuje po svetu, ob vsem tem pa je napisal množico knjig o temeljnih elementih tibetanske duhovnosti in etike.

Kdo bo naslednji?

Kot nesporni verski in politični vodja med Tibetanci uživa že kar neverjetno predanost in zaupanje. Čeprav so mnogi med njimi danes pridobili visoko izobrazbo na zahodnih univerzah, se njihov odnos do dalajlame v svojem bistvu ne razlikuje dosti od odnosa nepismenega tibetanskega nomada. Tako si je tudi ob vstopu v enaindvajseto stoletje težko predstavljati tibetansko družbo brez dalajlame, vsem njegovim izjemnim prizadevanjem po demokratizaciji navkljub.

Toda dalajlame, ki je bil zadnjih pet stoletij središče tibetanske družbe, danes ni več v Tibetu. Približno 130.000 Tibetancev živi v izgnanstvu, večinoma v Indiji in Nepalu. Šest milijonov jih še vedno živi v Tibetu, kjer so zaradi načrtne naseljevalne politike Kitajcev že postali manjšina in drugorazredni državljani v lastni deželi.

Pred kitajsko »osvoboditvijo« je bilo v Tibetu 6254 budističnih samostanov. Danes jih je 13. V petih desetletjih je zaradi kitajske represije umrlo več kot 1,2 milijona Tibetancev. Druga za drugo izumirajo specifične živalske in rastlinske vrste, tibetanska planota pa postaja veliko odlagališče jedrskih odpadkov.

Potala, osrednji samostan v Lhasi, axis mundi – nekakšna os tibetanskega sveta, je postala zgolj turistična atrakcija, skozi katero vas popeljejo z uradno kitajsko zgodovino dobro podkovani vodniki. Kitajski, seveda. Mladi Tibetanci, predvsem tisti v izgnanstvu, bolj kot na molilne mlinčke in tradicionalne obrede ter običaje prisegajo na popularno glasbo in coca-colo.

Če upoštevamo še dejstvo, da je 14. dalajlama letos dopolnil 66 let, kar je več, kot lahko pričakuje povprečen Tibetanec, se zdi vprašanje o prihodnosti institucije dalajlam še kako upravičeno. Bo Tenzin Gyatso, dobrodušni in vedno nasmejani duhovni in politični vodja Tibetancev, ki ga njegovi privrženci po vsem svetu naslavljajo z »njegova svetost«, zadnji v šest stoletij dolgem nasledstvu dalajlam?

TEKST: Aleš Črnič

FOTO: Bojan Brecelj – IPA press

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord