25. 1. 2008, 13:40 | Vir: Playboy

»Mi smo ubijalci«

Jan Šibik/Spectrun/

Vonj svežega blata se z vetrom širi iz rokoborske arene prek stadiona. Z vsakim novim naletom dveh z blatom namazanih orjakov se dvigne gost oblak prahu, skupaj z njim pa tudi adrenalin popolnoma razkačenih navijačev, ki z vzhičenimi kriki in živahnimi gestami vzpodbujajo tekmovalca iz svoje najljubše rokoborske šole. Pred mojimi očmi se razplamtevajo boji, še najbolj podobni rekonstruiranim prizorom iz dokumentarne oddaje o gladiatorjih, le da gre tu zares in v živo.

Akhada oziroma blatna arena se med rokoborskim festivalom v južnoindijskem mestu Mysore spremeni v pravo bojišče, na katerem dobijo rokoborci, zbrani z vseh koncev Indije, priložnost pokazati svoje znanje, pridobljeno med dolgoletnim trdim treningom. »Se ameriški 'wrestlerji' tepejo zares?« me zato nejeverno vpraša moj novi prijatelj Imran, čigar natrgana, cvetači podobna ušesa izdajajo, da tudi on trenira rokoborbo.

Poleg kriketa in hokeja na travi je rokoborba najbolj razširjen in priljubljen šport v Indiji. Kriket in hokej na travi so v Indijo prinesli Angleži v času svoje kolonialne uprave, rokoborba pa je veščina, v kateri so se urili že legendarni junaki v več tisoč let starih epih Mahabharata in Ramajana. Način treninga se do danes ni veliko spremenil. Večina jih trenira na rogoznicah, le najbogatejši in že uveljavljeni rokoborci si lahko privoščijo treninge na podlagah iz umetnih mas in v sodobnih fitnes studiih.

Prav vsi pa so svojo pot začeli v grajskim ječam oziroma temnicam podobnih telovadnicah in blatnih bazenih. Prvi trening v Lal Badhur Shastri Akhadi, eni od takih telovadnic, se začne tako kot drugod ob štirih zjutraj in traja do sedmih. Podoben trening sledi v večernih urah, ko mine dnevna vročina. Rokoborci trenirajo tradicionalno indijsko rokoborbo v blatnih jamah, hkrati pa tudi grško-rimski stil, najpogosteje na golih tleh.

Ljudje, rojeni v tem znamenju, mislijo, da so v vsem boljši od drugih

»Vjajam (trening) mora vsebovati džor (oblikovanje mišične mase), raso (plezanje po vrvi) in daud (tek),« mi razloži 29-letni Ratan Kulkarni, po poklicu voznik trikolesne motorne rikše, fanatičen privrženec tega športa in svojega rokoborskega kluba. »V telovadnicah treniramo le z ročnimi utežmi in z gado – tradicionalnim kijem, ki se ga vihti v različne smeri,« nadaljuje Ratan.

Sam trening je preprost, vendar zelo učinkovit. Vadba z ročkami in serijami dvigov, ki vsebujejo več kot 500 ponovitev, je zasnovana tako, da se enakomerno gradijo mišice celotnega telesa. »Treniranje zgolj z ročkami je naporno, vendar bolj učinkovito kot trening na fitnes napravah, saj pomaga pri razvijanju celotnega niza gibov, potrebnih za uspešen boj v ringu.« Vaje za razvoj moči in mišične mase, ki jih opravljajo indijski bodibilderji in rokoborci, so enake, s tem da mora biti telo rokoborca zelo prožno kljub teži, ki jo nosi.

Seveda pa je uspeh v rokoborskem športu odvisen tudi od pravilne prehrane, ki ji trenerji posvečajo vsaj toliko pozornosti kot treningu. Tradicionalna prehrana indijskih rokoborskih velikanov je kljub preprostosti visokoproteinska. Sestavljena je pretežno iz leče, riža, jajc, mleka, sadja in oreščkov, zlasti mandljev. Proteinski napitki in anaboliki, ki so sestavni del prehrane športnikov na Zahodu, so jim zaradi visokih cen nedostopni. Mnogi gojenci rokoborskih šol namreč prihajajo iz revnih mestnih četrti ali manjših vasi in zato se pri oblikovanju svojega telesa lahko zanesejo le na to, kar jim ponuja bližnja tržnica.

Rokoborci za povečanje mišične mase in telesne teže poleg dveh obrokov vsak dan popijejo približno pet litrov različnih napitkov iz sadja in mleka. Sadni sokovi jim pomagajo ohranjati nizko telesno temperaturo, ki je odločilnega pomena pri zahtevnem treningu v zatohlih kletnih prostorih ali pri boju na žgočem soncu. Pri previsoki telesni temperaturi se namreč kaj kmalu lahko zgodi, da rokoborec med treningom ali tekmo enostavno pregori – postane omotičen, pade v nezavest, lahko mu tudi odpove srce.

Med različnimi rokoborskimi turnirji, ki jih čez vse leto prirejajo v večjih indijskih mestih, je najpomembnejši Rustom-e-Hind v Kolhapurju na jugu Indije. Udeležijo se ga vse največje indijske zvezde, veterani in mladi upi, zmagovalec pa dobi laskavi naziv rokoborski prvak Indije.

»Borbe v ameriški WWF (Svetovna rokoborska federacija) in sumu so zgolj dobro zrežirana igra, primerna za predvajanje na večjih plačljivih televizijskih kanalih,« pripoveduje Dadu Chaugule, 59-letni veteran in večkratni prvak tega turnirja, in razvneto nadaljuje »To sploh niso pravi phelvani, borci, so zgolj nastopači. Mi smo ubijalci. Ko vstopimo v areno, smo pripravljeni iti do konca. Za nas to ni zgolj igra ali predstava. Naš namen je pokončati nasprotnika, preden on pokonča nas.«

Kljub temu da gre pri indijski rokoborbi »zares«, ameriški steroidni silaki pa se po ringu »zgolj premetavajo«, se ameriška »wrestlemania« seli tudi v Indijo. WWF postaja z gostovanji po indijskih metropolah s svojimi dobro zrežiranimi šovi vedno večji tekmec indijski rokoborbi, zvezde ameriške rokoborbe (podobno kot filmski igralci) pa so idoli indijske mladine. V Indiji, kjer je golota še vedno tabu in kjer se zakonodajalci prepirajo, ali naj bodo dovoljena televizijska predvajanja zahodnjaških modnih revij z napol golimi manekenkami, se ne tako tiha revolucija že dogaja. Mišičasta naoljena telesa profesionalnih rokoborcev, predvsem pa njihove spremljevalke s silikonskimi oblinami imajo na publiko uničujoč vpliv.

Čeprav sta telo in videz pomembnejša kot sam boj, pa zaradi velikih zaslužkov o tem nihče ne razpravlja. Razvoj in modernizacija Indije imata pač močan vpliv na tradicionalno kulturo in način razmišljanja ljudi. Šport je tudi v Indiji vedno bolj povezan z denarjem, zato se je tradicionalni način rokoborbe prisiljen prilagajati oziroma podrejati modernim zahtevam sveta športa. Navkljub slabim materialnim razmeram, v katerih trenirajo, pa indijski rokoborci ostajajo fanatično predani treningu in svojim učiteljem.

Začetki rokoborbe

Rokoborba je eden najstarejših športov nasploh. Razvil se je iz potrebe po fizični pripravljenosti vojakov na starem Vzhodu. Najzgodnejši materialni dokazi o organizirani vadbi in tekmovanju v tem športu so bili odkriti na več kot pet tisoč let starih stenskih poslikavah v Egiptu. Stari Grki so razvoju rokoborbe posvečali posebno pozornost in jo leta 704 pred našim štetjem uvrstili v program olimpijskih iger. Podobno kot v Egiptu in Grčiji je bila rokoborba razširjena po vsem indijskem polotoku že od pradavnine. Bojda so starodavni indijski kralji svoje spore večkrat namesto z vojno reševali v rokoborski areni.

Pet korakov do mojstra indijske rokoborbe:

Na vrtu skopljite jamo, široko približno 15 m2, in vanjo nasujte mešanico mivke in peska do višine približno 40 cm.

Zmešajte nekaj litrov olja in vode ter pustite mešanico stati dva dni.

Poiščite trenerja, ki pozna indijski rokoborski stil in vas je pripravljen trenirati.

Najdite si dobrega sparing partnerja (po možnosti indijskega rokoborca).

Če vam kateri od zgornjih korakov ni uspel, je najbolje, da si priskrbite letalsko karto do Indije in svojo srečo preizkusite tam. Zagotovo vam bo uspelo!