"Moške lahko tako čudovito vlečemo za nos ..."

Že ob prihodu v njeno hišo v kraju Allensbach ob Bodenskem jezeru je popolnoma jasno: hiša ji pristaja. Je odprta, nekoliko divja, barvita in s prostim pogledom na vodo, ki je stalno v gibanju.

In v pogovoru s pisateljico Gaby Hauptmann (52) doživimo tisto, kar nam je bilo tako zelo všeč ob branju njene prve knjižne uspešnice Iščem impotentnega moškega: veselje do življenja, neodvisnost in velika mera moči. Hitro začutimo, da se na to žensko lahko zanesemo. Enako kot pri petih različnih ženskah iz njene nove knjige Podarim povratno vozovnico: skupaj so v dobrem in slabem.

Z Gaby Hauptmann smo se pogovarjali na terasi njene hiše, in sicer o prijateljstvu, užitkih in seveda o moških.

Lisa: V vaših knjigah se veliko je, pije in smeji. Se enako dogaja tudi vam?

Gaby Hauptmann: Tudi jaz rada jem. Rada pijem in rada se zabavam. In tudi delam rada. Sem uživač in deloholik. Če se vrnem nazaj k hrani: v tem trenutku sem nora na empanadas, te španske žepke iz testa. In na cmoke! Ti so najboljši: krompirjevi, s slanino, s špinačo – zelo jih imam rada.

Lisa: Kako pa ob vseh teh užitkih ohranjate vitko postavo?

G. H.: (Se obrne k Hildi, svoji gospodinji): Hja, Hilda, kako mi pravzaprav uspe?
Hilde: No ja, kar naprej nekaj počneš.
G. H.: Ja, stalno sem v gibanju. Vedno se kaj dogaja. Hči pripelje prijatelje domov, sama imam veliko prijateljev …

Lisa: Kakšno vlogo igrajo prijateljstva v vašem življenju?

G. H.: Zdijo se mi zelo pomembna. Kot sem zapisala tudi v moji zadnji knjigi – na svoji lastni koži sem izkusila, kaj pomeni trdnost ženskih prijateljstev. Mojo najstarejšo prijateljico sem spoznala, ko sem bila stara 14 let. Ko sem rodila hči Valesko, bila brez denarja in dela, mi je Doris rekla: Okej, od svoje učiteljske plače ti lahko prispevam toliko in toliko. To je bilo neverjetno čudovito.

Lisa: In kdo je oče vaše hčere Valeske?

G.H.: Ah, to pa je zgodba. Hotel si me je lastiti in spraviti na kolena. Ko sem nenačrtovano zanosila, bi po njegovem morala nehati delati, ker je bilo v pisarni preveč zanimivih moških. Preselila naj bi se k njemu in pozabila na vse druge. To ni prišlo v poštev. Poleg tega me je še ogoljufal – posodila sem mu vse svoje prihranke za njegov projekt, ki pa mi jih ni hotel vrniti. In tega ni storil vse do danes.

Lisa: Moški jih v vaših knjigah dobijo dobro po nosu. Kako pa je v resničnem življenju? Kakšen je vaš odnos do moških?

G. H.: Ah, rada imam moške. Tako čudovito se pustijo voditi za nos – in tega pogosto dolgo sploh ne opazijo. Nekateri izmed njih so tako negibni. Čeprav moram reči, da so se v zadnjih letih precej popravili in postali močnejši. Poznam kar nekaj podobnih mojemu prijatelju Bothu: on namreč ne potrebuje ženske, ki bi ves čas vijugala naokoli s sesalnikom v roki.

Lisa: Kaj vam je tako všeč na njem?

G. H.: Je zelo močna osebnost. Ima neverjeten smisel za humor. In rada ga gledam. Videti je natanko tako, kot si predstavljam, da mora biti videti pravi moški.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol