Vprašajte se

Zakaj je našim mamam všeč Tom Jones? Ker je dedec! Ima bizarno frizuro in sumljive gibe, a njegovo vedenje in njegov pristop jasno kažeta, da ima jajca. Da je bad guy. In to je tisto, kar orosi njeno šmarnico.

Lacanovski odgovor na to, kaj potrebuje histerična ženska (gospodarja), je tudi odgovor na to, kaj potrebuje vsaka sodobna ženska – moškega, ki bo steber. Pokončnega, samozavest­nega, herojskega. Pecanje takšnih deklin zato zahteva fokusiran, morda celo malce aroganten pristop.

Pozabite na lige in bazene, znotraj katerih naj bi lovili! Omejitev ni in ženske se tega že dobro zavedajo, sploh takrat, ko prestradane fuka začno nespretno loviti kar same.

Če je vaša podoba relativno spodobna, se verjetno sami spomnite kakšne zanikrne babure, ki vas je vsa pijana pecala in grabila za rit sredi nočnega kluba. Najbrž ste jo tisti večer tudi kavsnili (jebat ga, ste le moški), a to pravzaprav ni pomem­bno, pomembno je, da je edino pravilo le pravi pristop.

Poglejte Lada Bizovičarja! Razbita emo frizura, temne cunje, temni pogledi, naučena samovšečnost in posledično trop kričečih deklet.

Na drugi strani Borut Pahor, najbolj metroseksualen slovenski politik, daleč od tega, da bi spominjal na bad guya. Ima po meri izdelane obleke, elegantne srajce z manšetnimi gumbi, ima lase (inkovsko zlato parlamentarnih veljakov) in vedno urejeno frizuro, ima prijetno porjavelo polt sredi sive zime in rajca ga Grace Kelly. Pa vendar, Barbika je bad guy drugje, v prezenci, v govoru, je odločen, pokončen, skrivnosten, kot eleganten mafijozo. Ko stopi iz omare, je samo še biznis. Pardon, politika.

Ošilite si ga!

Uvertura v svet samozavesti mi je bil nedvomno prijatelj iz Velike Britanije. Njegov pristop je čista magija, pa čeprav je videti kot lik iz risanke. Ni ne premožen ne slaven, njegov pristop je vse, s čimer lahko operira. In s tem je zmagal. Je neposreden, na trenutke celo žaljiv.

Nekoč je lepotički, ki je čakala pri šanku, rekel: »Glej, morda ne izgledam najbolje, ampak očitno sem edini, ki se je tu pripravljen ukvarjati s tabo.« Ja, njegovi komentarji imajo vedno le dve možni reakciji – dekle pihne in odide ali pa dojame šalo, se nasmeji – in končata v postelji. No, malce pretiravam, toda temelji za vsaj soliden pogovor so s tem nastavljeni. Ker je pač angleškega izvora in ne govori slovensko, naša dekleta pa se še dodatno šibijo pred tujci, je večkrat spal v dvoje kot sam.

S tem pa mu je uspelo dokazati, da tudi v Sloveniji fine gospodične, polne nadobudne avtonomnosti, potrebujejo moškega, ki jim pokaže, kje je njihovo mesto.

Zato je pomembno iz enačbe pecanja izključiti balast­no idejo ligaške pripadnosti in vključiti naslednje elemente: samozavest, fokus, carpe momentum in igrivo hudobnost. Seštevek vseh pa vam da priložnost, da si nekoč nekje vendarle ošilite svojega prijateljčka na najboljši bejbi v prostoru!

Od začetka

Začelo se je nekako takole: bila so tri dekleta, posedena za mizo v nabito polnem ljubljanskem lokalu. Ena izmed njih je močno izstopala, imela je napeto, športno telo, dolge rdečkaste lase, nesramno strupen pogled in joške, ki jih je na tisto telesce najbrž navaril profesionalni plastik.

Bistvo zgodbe je predvsem v tem, da je bila bejba nedvomno popolnoma zunaj moje lige. Imam sicer izbran okus in relativno uspešno kariero pecanja, toda ta rdečelaska je bila seksulja prvega razreda, v kratkem krilu, v srebrnih petkah, tako visokih, da bi jih lahko kvalificirali za hladno orožje, z odprtim slokim hrbtom in nasmehom, ki je dal okolici vedeti, da se ji absolutno jebe za vse okoli nje.

Bila je kot mačja Sharon Stone v Prvinskem nagonu, kot magična Linda Fiorentino v Jade ... Ženska in pol. Ob njej pa dve prijateljici: prva zajetna veseljačka, ki je nenehno vriskala, ko so vrteli kak njej všečen komad, druga pa bledolična nimfa, ki je objemala, pozdravljala in šlatala vse inventarne dedce, ko so hlastno navaljevali k njihovi mizi.

Ti so najbrž želeli spoznati njeno prijateljico, rdečko, a se bejba ni dala motiti. Vsakič, ko je mimo pridrsal naslednji sluzavec, se je obrnila za par stopinj vstran – ravno toliko, da mu ni obrnila hrbta, in ravno dovolj, da je brez besed odfukala vsakršno možnost interakcije.

Pri tem je k ustom ponesla tanko cigareto (ja, to se je dogajalo pred 'novim' kadilskim zakonom), jo nežno pocuzala za kratek dim, ob prisluškovanju zanjo verjetno bebastemu pogovoru pa se ji je na obrazu narisal rahel nasmešek.

Lepotice takšnega kalibra naj bi sodile v čisto svoj bazen; to so tiste bejbe, ki ob prvi priliki odletijo v Los Angeles ali pa v Miami in si tam prek kakega neznanega, nizkobudžet­nega igralca prifafajo vstop v elitne nočne klube, kjer potem upajo, da jih bo njihova prirojena lepota lansirala med slavne brez pretirane investicije.

Takšna dekleta ne živijo med nami, realnimi ljudmi, med tistimi, katerih ambicije so omejene na lastne talente in ki bomo iz najnovejšega bemfelna izstopali le, če si ga bomo najprej kupili sami.

Ta dekleta se jahajo po upogljivih moških in se zavedajo, da je v modernem svetu lepota lahko vstopnica do marsikakšnega luksuza. Zato so vajene vsega: vseh komentarjev, vseh pristopov, vseh ponudb, predvsem pa vseh variant moških snubcev – od študenta, ki si pridno prizadeva postati bodoči alkoholik, do prevzetnega fantiča, ki se šverca čez življenje na finančnem pridelku premožnega očka.

Prvi korak: pristop

Večer je potekal brez večjih prigod, moja družba z mano na čelu je vedno bolj padala 'pod vpliv'. Pet cuba liber, vsaj dvakrat toliko ta kratkih in približno 50 pogledov proti čudoviti rdečelaski kasneje sem se odločil, da preprosto moram poskusiti. Da je ne morem vso noč gledati in se kasneje klofutati po glavi, zakaj nisem ničesar storil.

Šur, možnosti, da javno kastrira moje bedno pecanje, so bajne, in kar je še huje, veliko več je možnosti, da me bo sestrelila, ker mi bodo alkoholizirani možgani zavrteli prazen film in bo vse, kar mi bo uspelo izustiti, le res patetičen komentar.

Spomnil sem se na klasične moške možgane, ki v krizi počepnejo in se kraljevsko vrnejo, ko je že prepozno. Ta večer nisem želel leči v posteljo in si čez možgane spuščati vse, kar bi ji lahko povedal, pa ji nisem.

Ženske, kot je ta hrustljava rdečelaska, žal zahtevajo premeten pristop.

Pristop do lepotic, ki potrebujejo visokoproračunsko servisiranje, zahteva od dedcev z bolj standardnim budžetom nekaj spretnosti – in predvsem samozavesti. Predvsem slednjega primanjkuje sodobnemu moškemu, ki ga na vsakem koraku tako brezvestno obveščajo, da sta si spola enaka in da itak večino stvari ženske naredijo bolje.

Samozavest je danes redka vrlina. Toda toliko umetno napumpanega ega, kot ga da ducat šnopčkov in pol ducata koktajlov, ne najdeš niti pred ogledali v fitnesu, zato je bil takrat optimalen čas za akcijo.

Izbral sem naslednji pristop: počakal sem, da je debelušna prijateljica moje tarče spet zavreščala in se začela zibati ob naslednjem njej ljubem komadu, nakar sem stopil proti baru, si naročil nov koktajl in se na poti nazaj ustavil pri dekliški mizi. Vendar sem spregovoril samo z debeluško – drugi dve sem povsem zignoriral.

Lepe ženske, ki vedo, da so lepe, postanejo prekleto nervozne, če zaradi njim neznanega razloga kar naenkrat niso več v absolutnem centru pozornosti – tiste iste pozornosti, ki jo potem tako naveličano odklanjajo. Osredotočen le na debeluško sem tako sprožil precej trivialen pogovor o komadu, ki je še vedno odmeval po prostoru.

V pogovoru sem poskušal biti kar čim bolj fasciniran nad vsem, kar mi je dekle povedalo, obenem pa sem se trudil delovati vsaj malce učeno (hvala bogu za odraščanje z MTV-jem) in ne preveč nabasan (hvala bogu, drugič, za kozarec vode, ki so mi ga z vsako novo rundo tako vestno prinesli natakarji).

Tako se je potem vse skupaj začelo odvijati v elegantno izpeljano inter­akcijo. Debeluška, ki se mi je predstavila kot Desire, zaradi česar sem za trenutek pomislil, ali ni slučajno transvestit, se je izkazala za prisrčno ljubiteljico ameriške rokovske glasbe in danes še kdaj počvekava, ko se tu in tam snideva v katerem od obeh ljubljanskih nočnih klubov.

Sredi pogovora me je potem seznanila še z drugima dvema. Rdeči je bilo ime Monika. Imena tiste druge se ne spomnim. Spomnim pa se, da sem se potem kaj kmalu sredi pogovora ustavil in se poslovil, kakor me je učil moj stric, ki je vedno govoril: »Vsakega še tako dobrega viskija se enkrat nažreš.« Kar seveda pomeni, da v takšnih primerih ni pametno izkoriščati gostoljubja, ker bi šel vsem trem najbrž zelo hitro na živce, če se ne bi pobral, da bi me lahko veselo opravljale.

Zato sem se jim po dobrih petih minutah zahvalil za družbo in se vrnil do naše mize. Od tam sem poklical natakarja in mu naročil, naj Moniki in prijateljicama prinese še eno rundo – skupaj z lističem papirja, ki ga mora izročiti temnolasi lepotici. Na njem pa zgolj lično napisana predrznost: »Dobiva se čez 15 minut pri spodnjem baru.« Hej, če se že igraš, se igraš na celotnem igrišču, mar ne?

Drugi korak: konverzacija

Čez 15 minut je Monika res prišla do spodnjega bara, ki je bil pod osrednjim delom prostora in zato intimnejši in manj nabasan z nadležno pijanimi japiji v njihovih ponarejenih armanijevskih srajčkah, ki imajo enak črtast vzorec kot krpa za posodo moje stare mame.

Moniko sem tisti večer dobil ena na ena le za dobre pol ure – njeni prijateljici sta jo počakali, medtem ko je z menoj spila eno pijačo. Pila je mai thai, jaz sem nadaljeval s cuba libre, povedala mi je, da je fotomodel, da veliko dela tudi v Milanu in da verjame, da je hladna potomka Elvisa Presleyja. Karkoli že to pomeni.

Meni je bilo to super – bolj ko je zmešana, več sem imel možnosti, da jo bom navdušil. V pogovoru sem bil učeno zadržan z informacijami in po pravilih prvega stika sem poskusil pogovor izpeljati tako, da bi o njej izvedel čim več nujnih podatkov: ali je samska, ali je hetero, ali je povezana z mafijo – hej, nobena češplja ni vredna, da zaradi nje sredi Tivolija čez dva večera ugriznem v mesnato pest – in ali bi se še kdaj videla. Zato sem veliko spraševal, a o sebi razkril zelo malo, bil sem neposreden, tu in tam skrivnosten, predvsem pa samozavesten.

Ja, samozavesten. »Kako magičen je ta atribut,« sem pomislil točno takrat, ko je odsrebala še zadnje kapljice koktajla in mi brez pomislekov dala svojo telefonsko. Še tako aroganten sem bil, da sem ji dal svoj telefon in ji rekel, naj se kar sama vpiše – njena številka se je shranila na mesto 79, kar je kul, ker je verjetno mislila, da imam vsaj 78 prijateljev.

Tisti teden sem jo poklical, jo povabil ven in po čveku ob kozarcu vina sva končala pri meni, kjer je spustila svojo fasado, mi iz hladilnika spila tri pire in se izkazala za ljubiteljico dolgoveznih natolcevanj o svojih življenjskih dosežkih. Takšna je bila Monika prav simpatična.

Pravzaprav, če dobro pomislim, je bila kar malce strašljivo navezana na očeta, moreče potrebna potrditve in … ja, bila je malce neumna.

Odličen recept za uvod v nekaj zabavnega, strastnega seksa. V dneh, ki so sledili tej prvi noči, sva se šla lahkotno seksualno razmerje. Trajalo je kakšne tri mesece, kar je za karakterno popolnoma nezdruž­ljiva človeka relativno dober kronološki rezultat.

Pokazala mi je svoj 'book' s fotografijami, jaz sem ji pokazal, kako mi ga lahko brezskrbno potegne v garderobi večje modne trgovine. Mimogrede, je zelo spretna z usti. Mislim, da bom to najbolj pogrešal.

Tekst: Darjo Hrib

Foto: montaža Goya, Shutterstock

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ