Najlepše podalpsko izvozno blago

Začelo se je v začetku devetdesetih. Nekaj lepih posameznic je začrtalo nova pravila. Supermanekenke so prevzele vajeti v svoje roke, zaslužile so milijone dolarjev in se razvile v pomembne svetovne osebnosti z veliko močjo odločanja. O različnih stvareh. Spremenile so potek dogodkov, uprizorile manjši revolt v družbeni ureditvi in zakoličile lepo odločno žensko na vrhu družbene lestvice. Potem so jim sledile druge, mlajše.

Kopica jih je, mladih deklet, ki vsako leto poskusijo svojo srečo v »modelling business«. »Milijon je lepih punc, ki pridejo na ‘castinge’,« pravi ena od slovenskih manekenk, ki že dve leti dela v Milanu. Kaj je torej tisto, kar odloči? Kdo dobi delo na »castingu«, t. i. avdiciji, na kateri se za isto delo včasih poteguje tudi več sto lepih deklet?

Biti manekenka preprosto pomeni biti mlada poslovna ženska. Z jasno vizijo, neustavljivo ambicioznostjo in striktnim poslovnim odnosom do svojega dela. Ter primerno »modelsko« osebnostjo. Obotavljive polovičarke ne pridejo daleč. Prav tako ne nežne duše in žurerske hedonistke. Neka pariška skavtinja, se pravi oseba, ki potuje po svetu in išče sveže manekenske obraze za svojo agencijo, je na vprašanje, kaj išče, na prvo mesto postavila energijo. Ne lepoto, ampak energijo.

»Biti moraš zelo ambiciozen. Vztrajnost, vztrajnost, zelo se moraš grebsti za vsako stvar. Lahko povem o izkušnji z Armanijem, kako sem sploh začela delati z njim,« je svoje delo komentirala slovenska manekenka Nika Globokar, ki trenutno največ dela v Milanu. Delo na reviji je namreč dobila šele po vztrajnem prepričevanju uslužbenca, ki stoji na vratih (zadolžen za casting), da je na seznamu prišlo do pomote. Možakar se je dolgo upiral, ker njenega imena ni bilo na njegovem seznamu, Nika pa si je z nepopustljivostjo odprla ta vrata in nato še očarala samega kreatorja.

Temperament sicer ni glavna značilnost slovenskih deklet (zato pa je precej top manekenk Hrvatic in Srbkinj), jih je pa kar nekaj, ki so poskusile srečo v tujini. Špela Lenarčič, Martina Kajfež, Maja Bulc, Larisa Drekonja, Urša Pertinač in še nekatere druge že sodijo v generacijo modelk, ki se bo počasi poslovila. Nekatere od njih bodo še naprej ostale blizu medijskim in modnim krogom (Špela je modna stilistka, Urša in Larisa se poskušata kot igralki), vsem pa bo skupna neprecenljiva življenjska izkušnja, ki jih bo zaznamovala za vedno.

Prav v zadnjem času je Slovenija na tuje modne trge poslala novo generacijo perspektivnih mladenk. Stare so šestnajst in več, vendar je za njimi lahko tudi že več let manekenskih izkušenj. Nika Tomažinčič, Enisa Žunič, Ana Šerona in še nekatere so veliki mladi potenciali, ki trenutno delujejo predvsem v Sloveniji. Razlogi so različni, predvsem je na prvem mestu šola. Ana Colja, Svetlana Basrak, Nika Globokar, Tjaša Stanič, Jana Koteska, Sara Hudarin in Kristina Bidovec pa zajemajo modo s polno žlico.

To je nova generacija slovenskih manekenk, ki v tujini že dosega lepe uspehe. In za te uspehe se jim (s)plača. Vsem je skupno to, da so za modni posel rezervirale nekaj prihodnjih let. Povsem odločno, profesionalno, stoodstotno. In rezultati so že vidni. Nastopi na modnih revijah, objave njihovih fotografij v modnih magazinih, katalogi, kampanje. In na čelu vseh je Kranjčanka Nuša Šenk, trenutno najbolj uspešna slovenska top manekenka, ki dosega uspeh za uspehom.

Zadnjič je pri nas završalo, ko je nemški Vogue (že drugič) objavil njene fotografije. Podobnih poslov pa je lepa mladenka opravila že kar nekaj. Da o tistih, ki jo še čakajo, sploh ne govorimo.

Modelov oziroma manekenkin delovni vsakdanjik poteka približno takole: dan se začne zjutraj, recimo okoli osmih. Dekle se primerno uredi, obleče in se s t. i. »bookom«, predstavitveno mapo fotografij velikega formata, odpravi na prvi »casting«. Seznam avdicij za ta dan pošlje agencija po faksu v agencijsko stanovanje, kjer model stanuje skupaj z drugimi modeli iz iste manekenske agencije.

Če je načrtovanih avdicij manj kot deset, potem se manekenka sama odpravi tja. S tramvaji, avtobusi ali taksiji sama poišče navedeni naslov. Če je avdicij več, agencija organizira avtomobil z voznikom, da vse poteka hitreje. Voznika najame tudi na Japonskem, saj so tam napisi v angleškem jeziku še prava redkost, poleg tega modele tu spremlja še nekdo iz agencije.

Potem so tu dnevi (upamo, da jih je čim več), ko model dejansko dela. Modne revije lahko vzamejo nekaj ur ali pa ves dan. Snemanja so ponavadi naporna in se lahko zavlečejo tudi pozno v noč. Včasih se dan konča tudi ob dveh zjutraj. Honorarji so zelo različni, odvisni so od vrste dela, odločilno vlogo pa ima tudi to, za koga se dela. Vendar pa kljub temu obstajajo pravila.

Najslabše so plačani t. i. editoriali, celostransko modno stiliziranje (styling) v modnih revijah. V Milanu dobi dekle za tako snemanje približno (preračunano) 15 tisoč tolarjev, v Londonu 70.000 tolarjev, približno toliko tudi na Japonskem. Vsi modeli si želijo takega dela, saj lahko dobre editoriale spravijo v predstavitveno mapo in tako dobijo novo delo. Gre za stvar imidža, česar se vsi dobro zavedajo – tako da se včasih zgodi, da manekenka dela celo zastonj.

Tu so še katalogi, modne revije, televizijski oglasi, kampanje ... Slednje so plačane najbolje, vendar se cene močno razlikujejo. Pač odvisno od naročnika, od katerega je odvisen tudi ugled. Dobiti kampanjo pomeni posoditi svoj obraz nekemu naročniku za njegov izdelek (ali vrsto izdelkov) za določen čas. Da je kampanja odlično plačana, pove podatek, da naj bi pred kratkim ena od slovenskih manekenk za neko kampanjo dobila 45 tisoč (!) evrov.

Modni trg je tisti, ki najbolj odloča o tem, kako se bo razvijala kariera posameznega modela. Milano in Pariz se v žargonu imenujeta »imidž market«. To pomeni, da skrbijo dekleta tam za imidž, se pravi, da poskušajo dobiti čim več odličnih fotografij in editorialov, da se bodo pozneje laže potegovala za dobro plačana druga dela, predvsem kampanje in kataloge. Nemčija in Japonska sta »money market«.

Sem prihajajo dekleta z že izdelano predstavitveno mapo na služenje denarja, torej na snemanje številnih katalogov, televizijskih oglasov in podobnega. Od teh dveh trgov ponavadi pričakujejo, da bosta pokrila morebitne stroške, ki so nastali v sušnih mesecih na »imidž« trgu. Potem je tu še New York, središče vsega dogajanja, kjer je skoncentrirana modna smetana in kjer vlada daleč največja konkurenca na vseh področjih ukvarjanja z modo.

Za New York velja, da se je med najboljših nekaj zelo težko prebiti in da lahko tam resnično delajo samo že uveljavljeni modeli. London je pri tem pravi posebnež. V Londonu, pravijo, lahko delajo tudi manjši in ne povsem vitki modeli. V Milanu in Parizu dobijo delo samo zelo visoke in skrajno vitke deklice, azijski trgi pa imajo raje srednje manekensko visoke (okoli 175 centimetrov) in lepe ter ljubke mladenke. Zahteve so pač različne, vse je odvisno od želja naročnikov.

O cenah na splošno je težko govoriti, znani pa so podatki, kako potekajo denarna poslovna razmerja med manekensko agencijo in modelom. Agencija predstavlja modele in jim išče delo, v zameno za to pa jim vzame delež od njihovega dobička. V Milanu si agencija vzame 50 odstotkov zaslužka, v Parizu 70, v Tokiu 50 in pri nas od 20 do 25 odstotkov.

Če sem prištejemo še stroške za najem stanovanja (ki ga prav tako zagotavlja manekenska agencija) in druge življenjske stroške, je življenje v eni od modnih prestolnic relativno drago. Seveda če manekenka ne dobi dovolj dela in posledično ne zasluži dovolj denarja. Na to vplivajo še delovni (spomladi in jeseni, ko so glavni modni sejmi) in sušni meseci, ko je priliv zaslužka enkrat dober, drugič pa izredno slab, tako da je treba stroške porazdeliti in predvsem predvidevati.

»Dekleta, ki delajo na modnih revijah, dobijo zadeve z velikimi popusti, npr. pri Armaniju dobiš stvari s 70-odstotnim popustom. Jaz imam Guccijevo torbico, Missonijev šal, Valentinov šal, hkrati pa tudi veliko stvari, ki se jih dobi na razprodajah, bolšjem trgu ... in vse to skombiniram,« pravi Nika Globokar in pove, da vedno bolj sledi modi. In moda sledi njej. Tako na modni pisti kot tudi vsakič, ko se zjutraj s predstavitveno mapo v roki odpravi na prvo avdicijo.

Kajti modnega sveta ne moremo enačiti z neustavljivo šarmantnim glamurjem in nenehnimi zabavami. Ravno nasprotno. Da daje navzven tak videz, poskrbijo tisti, ki v tem svetu delajo. Najrazličnejši lepotni umetniki, kreatorji, agenti, organizatorji, fotografi in seveda modeli. Tega se Nuša, Ana, Svetlana, Nika, Tjaša, Jana in Sara dobro zavedajo. Te mlade ženske so ene najuspešnejših slovenskih manekenk, ki delajo v tujini. So nova generacija lepotic, ki lahko največje uspehe šele pričakujejo.

Nuša Šenk, 20

• 179 cm

• 86-61-89

• Agencije: New York – NY Models, Milano – Beatrice, Pariz – Vision, London – Take Two, Hamburg – Mega

• Dela: pri petnajstih je podpisala ekskluzivno pogodbo za Armanija, editoriali za italijanski in nemški Vogue, The Face, Amica, Nylon, Marie Claire, Elle, Arena, Rank, Dazed & Confused, Biba ... kampanje Emporio Armani, Armani Eyewear, Marco Polo ...

Tjaša Stanič, 21

• 180 cm

• 84-60-89

• Agencije: Slovenija – Hering models, Milano – Major, Pariz – Success

• Dela: Dior (sedemkrat), J. Galliano (Pariz, modne revije), G. Armani, Mariella Fererra (Milano, modne revije, Farhad na španskih stopnicah), Vogue, Donna (Italija), Diler Deluxe, kampanje za Wello, Hermes, Nokio ...

Sara Hudarin, 16

• 176 cm

• 86-59-87

• Agencije: Slovenija – Nina Lubarda Model Management, Milano – Bravo, Pariz – Viva, New York –Next, Tokio – Zucca

• Dela: zmaga na mednarodnem izboru modelov Evrope (Top Model IMG, v organizaciji agencije IMG iz Pariza), Alberta Feretti (dvakrat pozirala), editorial za Vogue Spasa, katalogi ...

Nika Globokar, 17

• 179 cm

• 85-61-89

• Agencije: Slovenija – Hering models, Milano – Major, Pariz – FM

• Dela: Valentino, Ferre, Alviero Martini, Farhad, Mariella Fererra, Missoni, Armani, Ungaro, Givenchy, Romeo Gigli (modne revije), Glamour (Italia), Anna, Madame Figaro, Chipria, Custo Barcelona, Scott Henshel, kampanje za Nude, Benetton ...

Ana Colja, 22

• 173 cm

• 84-61-89

• Agencije: Milano – Beatrice, Pariz – Vision, London – FM

• Dela: Loreal hair, Avon, Tigi, Toni&Guy, italijanski Vogue (trikrat), kampanji za Kaos in Le Full, Glamour (mala kampanja za depilacijsko kremo Veet), Elle, Amica, Now in druge revije, prezentacija za Jeana Paula Gaultiera (London), predstavitev Armani Jeansa (Pariz), katalog Drykorn na Danskem ...

TEKST: Nina Rupel

FOTO: Aleš Bravničar, Reuters, arhiv agencij

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec