Naravne katastrofe: poplave, potresi, vulkani in tropske nevihte

6. 5. 2011, 09:48 | Aktualno | Vir: Playboy

                            Naravne katastrofe:  poplave, potresi, vulkani in tropske nevihte (foto: Goya) Goya

Manj pobožni prebivalci planeta danes vemo, da tresenje tal, padanje nebesnih teles in velike povodnji nimajo pretirane zveze s tem, da so imeli Triglav, Perun in Strelbog slab dan.

Naravne katastrofe – poplave, potresi, vulkani, tropske nevihte in podobno – so v preteklem desetletju zahtevale več kot milijon človeških življenj. Zanje vemo, a davek je še več­ji. Znanstveniki opozarjajo, da je to le začetek tistega, kar nas čaka, saj podnebne spremembe brez dvoma prispevajo k vse pogostejšim ekstremnim vremenskim pojavom. A hkrati je res, da se nekateri pojavi, denimo potresi in vulkani, na planetu dogajajo že od pamtiveka, se pravi od samega nastanka Zemlje.

Urnebesni trušč

Znano je, da večino potresov povzroča vse prej kot ljubez­nivo drgnjenje zemeljskih, torej litosferskih plošč. Enkrat leze ena pod drugo, drugič se dve uštimavata bolj postrani, tretjič želi katera bolj na grobo, kot da se ne bi mogle že enkrat sprostiti in uživati v miru. Seveda nastajajo potresi tudi znotraj celinskih litosferskih plošč, katerih robovi se pač ne ujemajo s posamičnimi celinami in oceani, bržkone zato, ker se to zdi bogovom bolj zanimivo. Na primer: kadar izbruhne vulkan, pa se udre kakšna podzemna votlina, ali pa je človek spet pretiraval s količino eksploziva. Napovedovati, kje in kdaj bo spet treslo tla, je zaman. ­Potresomeri zaznavajo dnevno slabo prebavo planeta, tu pa se bolj ali manj konča.

Poznamo zanimive teorije, ki krivdo za nastanek nekaterih potresov namesto dvoboju Godzille in njenega mehaničnega dvojčka pripisujejo kar človeku samemu. Teorija Einsteinovih valov bolečine (EPW) in njena nadgradnja, ­teorija BIS (poimenovana po avtorjih M. M. Bajaju, Ibrahimu in Vijayraju Singhu), sta sicer pisani na kožo vegetarijancem, a vanju je prekleto težko verjeti. Eden največjih umov vseh časov je seveda ogromno časa posvetil svoji prvi ljubici, fiziki, a menda jo je kar nekaj prostih uric, kot mnogi fiziki to počno tudi danes, varal z geologijo. Tako naj bi po mnenju avtorjev k nastanku potresov pripomogla tudi človekova sla po mesu.

Še enkrat? Ugonabljanje življa oziroma kriki kokoši, pujsov in goveda iz klavnic naj bi sproščali valove, ti pa naj bi ob stiku z naravnim ritmičnim pozibavanjem planeta povzročali odzive v obliki potresov. Drugače povedano, vplivali naj bi na nastanek strižnih razpok, povezanih s seizmično anizotropijo. Avtorji gredo celo tako daleč, da svojo teorijo poskušajo podkrepiti s številnimi primeri potresov, ki so udarili v preteklosti. Ker so Indijci in zategadelj, če posplošimo, najverjetneje ne jedo mesa, obstaja upravičen sum, da so si dobro Alfredovo ime zgolj sposodili, da bi njihova teorija dobila nekaj prepotrebne verodostojnosti.

So bili torej potresi po svetu ob prelomu tisočletja logična posledica klanja milijonov glav živine, ki se je znašla v navzkrižnem ognju evropskih držav (še največ jih je poteptala Velika Britanija), povampirjenih ob paniki zaradi bolez­ni norih krav? Ob genocidu, ki so ga uboge živali deležne vsako leto, bi nas po tej teoriji moralo vsak dan tako tresti, da bi nas vrglo nazaj v prazgodovino. Po statističnih podatkih OZN za prehrano in kmetijstvo je namreč leta 2009 na krožnikih, v hamburgerjih, župcah in na nabodalih končalo skoraj 60 milijard živali. V to številko nista zajeta niti ­ribolov (okoli 150 milijonov ton ujetih rib, od tega 30 milijonov ton zavrženih) niti klasični lov (nihče ne ve natančnega števila).

Če se vrnemo k tistim 'pravim' potresom, so si ti svoj apokaliptični značaj skozi celot­no zgodovino civilizacije krepili skupaj z vulkanskimi izbruhi in plimnimi valovi ali cunamiji, kot jih poimenujejo Japonci. Kot vemo, sta jih 11. marca 2011 prizadela potres devete stopnje (treslo je dolgih pet minut) in plim­ni val, ki je obalo zadel s hitrostjo 800 kilometrov na uro. Ponekod je cunami prodrl tudi do deset kilometrov v notranjost, izseliti se je moralo več kot pol milijona ljudi, število mrtvih še vedno ni povsem znano (v času pisanja vrstic je bilo več kot deset tisoč ­mrt­vih in skoraj 17 tisoč pogrešanih duš).

A vsemu skupaj je sledila še kriza v reaktorjih jedrske elektrarne v Fukušimi, ki je takoj zasenčila udarno dvojico – potres in cunami. Kaj je Japonce privedlo do tega, da so na potresno in v preteklosti od cunamijev že večkrat prebičano japonsko obalo postavili jedrske elektrarne? Da se zdaj (ne samo oni) zaradi tega soočajo z eno največjih katastrof v svoji (in naši) zgodovini? Kot bi tehnološko najnaprednejša nacija sveta želela napraviti harakiri, saj je vendarle znano, da skoraj 130 milijonov prebivalcev Japonske živi na enem najbolj potresnih območij na svetu, stičišču filipinske, tihomorske in azijske plošče, da na površini države po nekaterih podatkih pokašljuje 108 aktivnih vul­kanov, da v vsakem stoletju tam udari kar nekaj uničujočih potresov, ki v ruševinah ­pokopljejo na tisoče ljudi.

Wikileaks celo navaja, da so Japonci v preteklosti marsikatero izmed 'nesreč' v svojih nuklearkah prepros­to pometli pod preprogo. So bile tudi te posledica nenehnega tresenja japonskih tal? Ali le pohlepa po energiji, ki jo japonsko ­gospodarstvo, tretje najmočnejše na svetu, tako zelo potrebuje? Dejstvo ostaja, da bo Japonsko prizadelo še ogromno potresov.

Potresi so, če prebivate na našem mod­rem planetu in se ne trapate s sanjarijami, da bo človek nekoč živel na Marsu, neizogibno zlo (mimogrede, tudi na Marsu obstajajo neke vrste potresov). A dnevnega tre­senja tal prebivalci najpogosteje ne zaz­navamo. Pogostost in jakost potresov se nekako oklepata Gutenberg-Richterjevega zakona, ki veleva, da je logaritem števila ­potresov obratno sorazmeren z njegovim ­rožljanjem. V vsakodnevnem pričakovanju konca sveta to za razne člane odpuljenih verskih sekt pomeni, da se bodo v življenju precej načakali.

Potresi desete stopnje po priljubljeni Richterjevi lestvici (v uporabi je tudi Mercallijeva 12-stopenjska lestvica, ki se ukvarja z intenzivnostjo potresov, nji­hovim učinkom na zemeljsko površje, ljudi, objekte, pri čemer 12. stopnja pomeni popolno uničenje), so namreč zelo redki, pravzaprav jih človeška civilizacija še ni imela časti spoznati. Vendar pa lestvica navzgor ni omejena. Manjših potresov, stopnje dve ali manj, ki jih ljudje ne zaznavamo, se dnevno pripeti okoli 8000, število pa začne padati, ko se začnemo vzpenjati po lestvici više. ­Tako je že potresov četrte stopnje le okoli 6200 na leto in potresov pete stopnje manj kot tisoč (okoli 800). Potresi šeste stopnje že veljajo za močne, ki lahko zlasti v deželah, kjer je protipotresna gradnja povsem na psu, povzročijo že veliko škode na širšem območju do 160 kilometrov.

Zato pa potresi sedme stopnje ne poznajo več milosti, skoraj kjerkoli se pojavijo. Eden takšnih je 12. januarja lani udaril na Haitiju v bližini prestolnice Port-au-Prince.

Za seboj je pustil popolno uničenje in več kot 230 tisoč mrtvih, 26. decembra 2004 pa je tretji največji izmerjeni potres v človeški zgodovini z močjo 9,1 stopnje (po nekaterih podatkih je treslo neverjetnih deset minut) udaril na severu indonezijskega otoka Sumatra in skupaj z drugima potresoma z močjo 5,7 stopnje južno in vzhodno od indijskega otočja Andaman povzročil plimne valove (cunamije), ki so prizadeli celotno območje. V eni največjih naravnih katastrof vseh časov je ­življenje izgubilo okoli 275 tisoč ljudi.

Od leta 1900 pa do danes sta edina potresa, ki sta presegla moč Sumatrsko-andamanskega potresa, veliki čilenski potres iz leta 1960 (moči 9,5) in potres na Aljaski iz leta 1964 (9,2). Zadnji je udaril na skromno poseljenem območju in za seboj ni pustil veliko žrtev (131), le razdejanje in zemeljske plazove. Medtem ko je potres v Čilu terjal davek od 2231 do 6000 življenj, plimni val, ponekod velik deset metrov, pa je šele čez 22 ur dosegel tudi obalo Japonske, kjer je izgubilo življenje 142 ljudi. Kaj bi se zgodilo, če bi potres takšne jakosti udaril prav tam, na Japonskem ali v Kaliforniji (San Francisco), raje ne ugibamo.

No, tudi potresi v Čilu še niso rekli zadnje besede, država namreč leži na stičišču južnoameriške plošče in plošče Nazca, zato potres, ki se je pripetil 27. februarja lani (8,8), opozarja na to, da bo v prihodnosti še zelo treslo. Za primerjavo: največja vodikova bomba tsar je med testiranjem 30. oktobra leta 1961 na Novi zemlji, otočju v Arktičnem oceanu, usekala z močjo 50 megaton, kar je enako potresu moči 8,12. Kar pa ni nič v primerjavi s pošastnimi katastrofami, za katere ima človeštvo dokaze, da so se v preteklosti že pripetile, nihče pa ne ve odgovora na to, kdaj se bodo spet.

Slovenci pri potresih tokrat držimo z drugimi Balkanci. Območje naše bivše domovine, ranjke Juge, in preostalega Balkana leži na tako imenovanem sredozemskomorskem trans­azijskem seizmičnem pasu. Močnejše tresen­je tal tod seveda ni izključeno, na primer tisto leta 1895 v Ljubljani (moči 6,1), ­katerega gmot­na škoda je meščansko blagajno udarila po žepu za sedem milijonov goldinarjev, mrt­vih pa na srečo ni bilo veliko, le deset nesrečnikov.

Zato pa naj bi imel potres na Idrijskem leta 1511, ki je najmočnejši znani potres na Slovenskem, moč kar 6,8. Posledice so bile popolnoma porušena Idrija in Bovec, porušen grad v Tolminu, poškodovan grad v Škofji Loki ter ljubljanske Križanke. Žrtev naj bi bilo po nekaterih podatkih kar 12 tisoč, a zgodovinarji menijo, da je številka prenapihnjena. Kaj bi se zgodilo, če bi našo deželo obiskal močnejši potres? Bi bila Ljubljana pokopana pod ruševinami? Bi razneslo Jedrsko elektrarno ­Krško? Na to vprašanje naj vam odgovorijo senzacionalistični mediji.

Bogovi ognja

Vulkani so poleg potresov najznamenitejši predstavniki kataklizmičnih dogodkov in kar nekaj supererupcij v preteklosti je krojilo usodo Zemlje. Med njimi je skorajšnji konec človeštva povzročila supererupcija, pravzaprav eksplozija Tobe v Indoneziji, ena največjih znanih erupcij vulkana pa naj se bi pripetila pred 69 do 77 tisoč leti. Razbeljena notran­jost planeta je udarila na plan s tolikšno silo, da danes tam namesto vulkana leži 100 kilometrov dolgo in 30 kilometrov široko jezero.

V okolico in ozračje je supervulkan izbljuval 2800 kubičnih kilometrov notranjosti, piro­klastični tokovi so uničili območje, veliko 20 tisoč kvadratnih kilometrov, ponekod ob luk­nji, ki je zazevala v planetu, naj bi bili nanosi prahu veliki tudi do 600 metrov, celotno južno Azijo pa je pokrila plast pepela, debela 15 centimetrov. Dva tedna trajajoča erupcija je na planetu povzročila nekajletno vulkansko zimo, v povprečju so temperature padle za 3 do 3,5 stopinje Celzija, preživelo je le malo rastlin in živali v južni Aziji, obstajajo pa tudi dokazi v mitohondrijskem DNK, da je človeš­tvo v obdobju pred 50 do 100 tisoč leti utrpelo enormen upad populacije.

Znanstveniki trdijo, da naj bi na celotni Zemlji preživelo le od 3 do 10 tisoč predstavnikov naše vrste, k čemur naj bi prikimavali tudi genetski dokazi. Če gre soditi po zadnjih, naj bi vsi danes živeči ljudje izvirali iz te zelo majhne populacije srboritežev, ki so preživeli eno največjih naravnih katastrof v zgodovini, ki ji izbruh supervulkana Yellowstone pred okoli 630 tisoč leti komaj seže do kolen. A kaldera ali vulkanska jama, katere dolžina je 72, širina 55, globina pa 10 kilometrov in ki leži pod idiličnim nacionalnim parkom, se vztrajno polni in znanstveniki strašijo, da so se vse tri kataklizmične erupcije v preteklosti v Yellowstonu zgodile v razmiku od 600 do 900 tisoč let. Je že čas za novo? Med letoma 2004 in 2008 so se posamezna območja nad kaldero vzdignila tudi do 20 centimetrov, a se zadnja leta spet napihujejo počasneje.

Vesolje, zadnji mejnik

Znano je, da je v preteklosti marsikatera zaušnica planetu priletela iz globoke črnine vesolja in da so tovrstni dogodki povzročili opustošenje kataklizmičnih razsežnosti.

Tako je pred 65 milijoni let kamnita gmota, večja kot sam Mount Everest, ob padcu v Mehiški zaliv blizu Jukatana ustvarila krater premera 180 kilometrov in je domnevno odgovorna za izumrtje dinozavrov in kar 75 odstotkov živalskih vrst, ki so takrat prebivale na planetu. Eksplozija je bila močnejša, kot če bi danes eksplodiralo vse jedrsko orožje na svetu skupaj. Recite in pišite neverjetnih 95,2 teratone, enakih nepredstavljivemu potresu moči 12,25, s skoraj tolikšno močjo pa se ponašajo tudi sončni potresi (11,3).

A vse skupaj ni nič v primerjavi s tako imenovanimi zvezdnimi potresi. Sedemindvajsetega decembra 2004, le dan po uničujočem cunamiju, ki se je sprostil po Sumatrsko-andamanskem potresu, je Zemljo doseglo sevanje žarkov gama magnetarja SRG 1806-20, oddaljenega 50 tisoč svetlobnih let, pol poti čez galaksijo. Magnetarji so vrsta nevtronske zvezde, izjemno gosti ostanki eksplozij supernov (kubični centimeter magnetarja naj bi tehtal 100 milijonov ton), premera 20 kilometrov, katerih posebnost je neverjetno močno magnetno polje, kvadrilijonkrat (1015) močnejše od Zemlji­nega (od 30 do 60 mT).

Energija, ki se je spros­tila ob njegovem zvezdnem potresu, ki je pomenil verjetno le nekajmilimetrski premik skorje, je bila enaka tisti, ki bi se sprostila, če bi naš planet stresel potres z močjo 22,7 ali če bi počilo 309,5×1027 ton TNT-ja. V desetinki sekunde je temu pritlikavcu 'ušlo' več energije, kot je je preljubo Sonce oddalo v 100 tisoč letih. Še dobro, da se je to pripetilo na drugem koncu Mlečne ceste. Če bi se bliže, denimo znotraj razdalje desetih svetlobnih let, bi življenju na Zemlji odklenkalo. Velja si torej zapomniti, da ko bo lepega dne vsega konec, ne bomo slišali ne saksofona ne kontrabasa, ­samo odplesali bomo med zvezde.