Eden izmed pop junakov iraške vojne je nedvomno Mohamed Saed al Sahaf, nesrečni iraški minister za informiranje, zloglasni bagdadski Bob, ki je na svojih rednih tiskovnih konferencah pogumno zanikal tudi najočitnejša dejstva. Mu je pa včasih uspelo povedati tudi kaj resničnega. Ko so ga soočili s trditvami, da Američani nadzorujejo dele Bagdada, je vzkipel: »Ničesar ne nadzorujejo. Saj ne nadzorujejo niti samih sebe!« Imel je prav.

Februarja 2002 je Donald Rumsfeld nekaj malega amatersko pofilozofiral o odnosu med znanim in neznanim in s tem izzval na stotine komentarjev. »Obstajajo znane znanke,« je rekel minister za obrambo. »To so stvari, za katere vemo, da jih vemo. Obstajajo pa tudi znane neznanke; to so stvari, za katere vemo, da jih ne vemo. Obstajajo pa tudi neznane neznanke – stvari, za katere ne vemo, da jih ne vemo.« Rumsfeld je pozabil dodati ključno četrto kategorijo, neznane znanke, stvari, za katere ne vemo, da jih vemo. In točno to je freudovsko nezavedno, znanje, ki se ne zaveda samega sebe.

Če je Rumsfeld mislil, da so poglavitne nevarnosti v spopadih z Irakom neznano neznano, grožnje Sadama Huseina, ki jih nismo niti sumili, bi mu morali odgovoriti, da so poglavitne nevarnosti bile in ostajajo, nasprotno, v neznanih znankah, skritih ideoloških premisah, ki se jih niti ne zavedamo v celoti. S svojo obskurnostjo take premise še toliko učinkoviteje določajo naša dejanja. Veliko bolj kot krvavi odpor v Iraku so te premise tisto, česar Američani (natančneje ameriška politična elita) ne nadzorujejo.

Te si zaslužijo podrobnejšo analizo, saj ležijo v samem jedru ameriške pat pozicije v Iraku. Spomnite se treh osnovnih tipov straniščnih školjk na Zahodu. V znani razpravi na začetku Strahu pred letenjem Erica Jong posmehljivo pravi, da so »nemška stranišča dejansko ključ do grozot tretjega rajha. Ljudje, ki so sposobni narediti taka stranišča, so sposobni vsega.« Ima prav: v tradicionalnem nemškem veceju je luknja, skozi katero odhaja govno, potem ko potegnemo vodo, spredaj, tako da so naši iztrebki najprej položeni pred nas, da jih temeljito analiziramo v iskanju morebitnih znakov bolezni.

V tipičnem francoskem veceju pa je luknja zadaj; govno naj bi izginilo čim prej. Angloameriško stranišče je nekakšna sinteza ali posrednik med obema skrajnostima; školjka se napolni z vodo, v kateri drek plava. Nobene od teh različic ne moremo razložiti samo utilitarno. V njih zlahka prepoznamo določeno ideološko premiso glede tega, kakšen odnos naj ima posameznik do svojih lastnih izločkov; premiso z dolgo kulturološko zgodovino. Od konca 18. stoletja se je geografsko trojico Nemčija, Francija in Anglija dojemalo kot izraz treh različnih odnosov do življenja: nemške reflektivne temeljitosti, francoske revolucionarne naglice in angleškega zmernega utilitarnega pragmatizma.

V politični terminologiji pomeni to nemški konservativizem, francoski revolucionarni radikalizem in angleški zmerni liberalizem. V kategorijah dominantnih sfer družbenega življenja to pomeni nemško metafiziko in poezijo proti francoski politiki proti angleški ekonomiji. Mar ni ta triada tudi tisti skriti princip, na katerem temeljijo razlike med vece školjkami? Nejasna kontemplativna fascinacija z izločki, poskus, da bi se jih znebili čim prej, pragmatično ravnanje z njimi, kot da gre za navaden objekt, ki se ga je treba primerno znebiti.

Lahko je akademikom za mizo razglabljati o tem, da živimo v postideološkem svetu, toda takoj ko bodo po vroči debati šli na stranišče, se bodo spet znašli do kolen globoko v ideologiji! In ker je to Playboy, zakaj ne bi posegli na še intimnejše področje, področje treh prevladujočih stilov ženskih sramnih dlak? Divje obrasle, nepristrižene dlake kažejo na hipijski odnos naravne spontanosti; japijem je bolj všeč disciplinirana vzgoja francoskih vrtov (gospodična si pobrije dlake na obeh straneh ob nogah, tako da ostane le ozek trak na sredini z jasno linijo britja); in punk pristop, ko je območje popolnoma pobrito in opremljeno z obročki (ponavadi na preluknjanem klitorisu).

Mar ni to samo še ena verzija te iste ideološke triade? Kako torej neznane znanke funkcionirajo v javnem diskurzu? Četudi iz njega izključene, se vendar občasno pojavijo v cenzurirani obliki, ponujene kot opcije in takoj nato zavržene. Na primer, 28. septembra 2005 je William Bennett, neokonservativni kompulsivni kockar in avtor knjige The Book of Virtues, v svoji kontaktni oddaji Morning in America dejal: »Jaz vendar vem, da se stopnja kriminala, če se to zares želi storiti, lahko zniža; če bi bil to vaš edini namen, bi lahko ubili vsako črno dete v tej državi in kriminaliteta bi se znižala. To bi bilo nepredstavljivo absurdno in moralno zavrženo dejanje, toda kriminaliteta bi se znižala.« Čez dva dni je Bennett podrobneje pojasnil svojo izjavo:

»Dal sem hipotetičen predlog in dejal, da je priporočiti abortus za celo skupino ljudi moralno zavrženo. Toda to se zgodi, kadar kdo trdi, da sredstva opravičujejo cilj.« To je to, kar je Freud mislil, ko je zapisal, da »nezavedno ne pozna negacije«: uraden (krščanski, demokratičen) diskurz vzdržuje serija neznanih znank, obscenih rasističnih in seksističnih fantazij, ki jih je mogoče sprejeti samo v cenzurirani obliki. To nas pripelje do Iraka, kjer se ponavlja stara zgodba.

Amerika prinaša novo upanje in demokracijo ljudem vsega sveta, toda namesto da bi pozdravljali ameriško vojsko, gledajo nehvaležni ljudje pregovornemu konju v zobe, Amerika pa reagira kot užaljen otrok. Upoštevaje globalno ameriško ideološko ofenzivo, je vodilna ideja filmov, kot sta The Searchers Johna Forda in Taksist Martina Scorseseja, obe zgodbi o frustriranem rešitelju, danes bolj relevantna kot kdajkoli. Priča smo vstajenju »mirnega Američana« iz istoimenskega romana Grahama Greena, naivnega, dobrohotnega akterja, ki bi iskreno rad prinesel demokracijo in zahodne svoboščine v Vietnam.

Toda njegovi nameni se popolnoma izjalovijo ali, kot bi se izrazil Greene, »nikoli nisem poznal človeka, ki bi imel boljše motive za vse težave, ki jih je povzročil«. In tu je predpostavka v ozadju vsega tega, neznane znanke: globoko v sebi bi vsi ljudje radi postali Američani in njihovo nasilje proti ZDA je pravzaprav dejanje zavisti in obupa zaradi lastne nezmožnosti, da bi to dosegli; neuspeha, ki ga povzročata njihova rasna ali kulturna zaostalost. Ljudem je le treba dati možnost, da se osvobodijo svojih vsiljenih omejitev, in potem se nam bodo pridružili v našem ideološkem snu.

»Ne verjamem, da je svoboda dar Amerike svetu,« je pred kratkim rekel predsednik Bush, »verjamem, da je to dar Vsemogočnega vsakemu na svetu.« V najboljši totalitaristični maniri ta očitna skromnost skriva svoje nasprotje. Spomnite se le standardne izjave vsakega diktatorja, da je sam po sebi nič – njegova moč je le v moči ljudi, ki stojijo za njim. Trik je seveda v tem, da tisti, ki nasprotujejo vodji, hkrati nasprotujejo najglobljim in najbolj plemenitim hrepenenjem ljudi. Mar ne drži isto za Bushevo trditev?

Če bi bila svoboda resnično dar Amerike drugim nacijam, bi bile stvari mnogo preprostejše – tisti, ki bi nasprotovali ameriški politiki, bi počeli točno to, nasprotovali ameriški politiki. Če pa je svoboda dar Boga človeštvu (in če – tu tiči skriti pridržek – so ZDA potemtakem izbrani instrument za razdeljevanje tega darila nacijam sveta), potem tisti, ki so proti ameriški politiki, zavračajo najbolj plemenito darilo Boga človeštvu. Ni čudno, da so Busheve izjave zgrozile mnoge teologe s svojimi obscenimi in bogokletnimi neznanimi znankami.

Ko se mirni Američan približa spoznanju tega predikamenta, s katerim pa se ne more v polnosti soočiti – torej resnično spoznati svojih neznanih znank – je edini način, da se premakne s te mrtve točke, nasilni passage al'acte. Spomnite se brutalnega izbruha Travisa Bickla (Robert De Niro) proti zvodnikom, ki kontrolirajo mladenko, ki bi jo rad rešil (Jodie Foster) v Taksistu. Scorsese je jasno nakazal suicidalno dimenzijo te nasilne eksplozije: po masakru Bickle, težko ranjen in naslanjaje se na steno, s kazalcem desne roke oponaša pištolo, usmerjeno na svoje krvavo čelo, in jo sproži, kot bi hotel reči:

»Pravi cilj mojega izbruha sem bil jaz sam.« Travis spozna, da je on sam del degenerirane nesnage, ki bi jo rad zradiral. Bilo bi dobro za ljudi, kot je Rumsfeld (in za vse nas), če bi prišli do enakega spoznanja.

Psihopatologija vojne

»Posamezen pripadnik ljudstva lahko v tej vojni z grozo ugotovi tisto, kar ga je včasih prešinilo že v mirnih časih – da je država prepovedala posamezniku narediti krivico, pa ne zato, ker jo želi odpraviti, ampak zato, ker želi imeti monopol nad njo kot nad soljo ali tobakom.

Vojskujoča se država si dovoljuje vsakršno krivico, vsakršno nasilje, ki bi sicer osramotilo posameznika. Ne le, da proti sovražniku uporablja dopuščene zvijače (ruses de guerre) – zavestno laže in namenoma vara sovražnika – in to v tolikšnem obsegu, ki očitno presega vse tisto, kar je bilo v navadi v prejšnjih vojnah. Država zahteva od svojih državljanov največjo pokornost in žrtvovanje, hkrati pa jih s pretiranim prekrivanjem stvari, cenzuriranjem novic in kratenjem svobode izražanja mnenja obravnava kot otroke; ljudje, ki so intelektualno tako zatrti, so nemočni v vsaki neprijetni situaciji in ob vsaki zlovešči govorici.

Država se odreka vsem zagotovilom in pogodbam, s katerimi se je prej drugim državam zavezala, da jih bo spoštovala, predrzno priznava svojo lakomnost in slo po oblasti – posameznik pa naj bi ju odobraval zaradi čistega domoljubja.«

Sigmund Freud, Aktualna razmišljanja o vojni in smrti

Odlomek povzemamo po prevodu Marije Javornik, objavljenem v reviji Problemi (št. 1/2, 1999). Originalni tekst je verjetno nastal marca in aprila 1915, pol leta po izbruhu prve svetovne vojne.

TEKST: dr. Slavoj Žižek

ILUSTRACIJA: Steve Brodner

FOTO: Reuters

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec