Nekdanja interniranka Marija Frlan: "Zaprli so me kakor druge, ker smo bili proti Nemcem!"

Ravensbrück

21. 1. 2020, 12:19 | Aktualno | Vir: STA

                            Nekdanja interniranka Marija Frlan: "Zaprli so me kakor druge, ker smo bili proti Nemcem!" (foto: profimedia) profimedia

Marija Frlan, ki bo na dan spomina na žrtve holokavsta praznovala 100. rojstni dan, je zadnje leto vojne preživela v ženskem koncentracijskem taborišču Ravensbrück. Tako kot večina internirank v tem nacističnem taborišču je bila politična zapornica. Da jo bodo zaprli, je ni presenetilo, saj so bili proti Nemcem, je dejala v pogovoru za STA.

Zaprli so jo "kakor druge, ker smo bili proti Nemcem", je pojasnila razloge.

Prijeli so jo spomladi leta 1943, ko so ponjo prišli pripadniki gestapa, nacistične tajne policije, in jo odpeljali na prisilno delo. V štabu gestapa v Škofji loki je pospravljala pisarne in druge prostore. To prisilno delo je trajalo devet mesecev, za kar ni dobila "niti pfeninga" plačila.

V tem času pa je Frlanova pomagala zaprti partizanki, ki je bila tudi domačinka. Ko so jo odkrili, so jo odvedli v zapore v Begunje. "Nič nisem bila presenečena, sem pričakovala, da bo tako," je dejala. Takrat so zaprli tudi njenega tedanjega moža, ki so ga kmalu zatem ubili.

Po več kot dveh mesecih zapora v Begunjah so jo marca 1944 skupaj z drugimi jetniki odpeljali v Ravensbrück severno od Berlina.

"Iz Begunj do Lesc smo šli peš, še sneg smo gazili. V Lescah smo počakali na vlak in potem smo se peljali do Münchna, v Münchnu prestopili na naslednji vlak, ki je peljal direktno tja," je na kratko opisala pot.

Koncentracijsko taborišče Ravensbrück je bilo delovno taborišče. Od leta 1939 do 1945 je bilo največje nacistično taborišče za ženske. Zadnja leta so imeli tudi oddelek za moške. V taborišče so privedli okoli 120.000 žensk in otrok 30 narodnosti. Več kot 80 odstotkov interniranih oseb je bilo političnih zapornikov. V taborišču je umrlo več deset tisoč internirank.

Frlanova je pojasnila, da so bile v "lagerju" poleg Slovenk tudi Nemke, Italijanke in druge. Se pa Slovenke niso nujno vse poznale, je povedala. To je omenila že v nedeljo ob robu dogodka v spomin na žrtve holokavsta v Ljubljani, kjer je srečala Pavlo Simčič. "Prej se nisva poznali, se pa sedaj vsakokrat srečamo. V lagerju pa ne," je dejala Frlanova. Razlog je bil tudi v tem, da so bile zaprte v različnih delih taborišča, stiki pa niso bili dovoljeni.

V taborišču ni bilo čutiti nikakršnega spoštovanja.

"Oni so bili Nemci, mi pa kaznjenci," je povedala. Hitro se je naučila, da si moral biti tiho, miren in nisi smel "zganjati neumnosti, pa je bilo", je opisala.

Čeprav je bilo v taborišču hudo, je priznala, da so si naredile tudi lepe trenutke. "Spominov je dovolj. Tudi kakšen vesel trenutek je bil, ne morem reči, da ne, ker smo si ga same naredile," je dejala.

V taborišču je bila zaprta 13 mesecev, vse do njegove osvoboditve 27. aprila leta 1945.

So se pa ob osvoboditvi bali tako sovjetske rdeče armade kot tudi nemških vojakov in so se skrivali pred vsemi.

"Ruski rešitelji so mislili, da lahko delajo kar želijo," je pojasnila, zakaj so se bali tudi njih.

Vračanje v rodno Slovenijo je trajalo en mesec. Bila je v skupini okoli 30 ljudi, ki so se skupaj vračali v Jugoslavijo. Med njimi je bilo tudi nekaj moških. Šli so peš in izkoristili vsako prevozno sredstvo. "Kar je šlo prej," je povedala.

Ob tem spomni na zadnji vlak v Avstriji pred Mariborom. "Tam so bili vojaki. Jaz nisem vedela, kateri so. 'Dol,' so rekli, pa smo šli dol. Nato smo šli spet nazaj, pa so spet rekli dol. Pa zakaj, če gremo vendar domov. In so rekli, da kdor pride v Jugoslavijo, vsakega ustrelijo. Mi pa, tako ali tako že navajeni vsega, smo rekli, dobro, bomo pa doma umrli, če že nismo tam gor," je opisala.

Grožnja vojakov se ni uresničila, so jih pa v Ljubljani ponovno odvedli na zaslišanje. Zatem se je Frlanova vendarle lahko vrnila v Škofjo loko, kjer pa je ostala popolnoma brez vsega. "Prišla sem domov in nisem imela nič, ne moža, ne stanovanja, ne postelje," je povedala.

Ob spremstvu varnostnika je nato hodila po hišah in iskala svojo lastnino. "Mož je bil mizar. Vse je sam naredil. Sem dobila nazaj celo kuhinjo, pa eno posteljo in omaro," je opisala iskanje. Počasi se je postavila na noge, si uredila manjše stanovanje in dobila službo. Kasneje si je znova ustvarila tudi družino.

"Tako je, navajena sem vsega. Več slabega kot dobrega, pa gre," je sklenila Frlanova, ki bo 27. januarja dopolnila sto let.

To je tudi dan, ki so ga Združeni narodi razglasili za dan spomina na žrtve holokavsta. Na ta dan leta 1945 so pripadniki rdeče armade osvobodili največje nemško koncentracijsko taborišče Auschwitz.

pogovarjala se je Sara Erjavec Tekavec