Nikoli izbrisani - Playboyevi moški leta!

1. Janez Janša

Naslov si zasluži, ker je osvojil prvo mesto v kar dveh kategorijah. Je zmagovalec leta in s tem tudi vztrajnež ... desetletja. Kancler at last! Po vseh bitkah, ki jih je bil, in porazih, ki jih je doživljal, kritikah, nasvetih, komentarjih, mnenjih, polemikah, debatah, diskurzih, razpravah in čvekanjih o tem, da je njegov domet postati in ostati vodja opozicije z osvojenimi glasovi tistih ne dovolj številnih nezadovoljnežev, ki obstajajo v vsaki demokraciji.

Samo ugibamo lahko, kaj je bilo tisto najbolj zaslužno za osvojeno prvo mesto na državnozborskih volitvah, zanimivo pa je, da mu intervju, ki ga je dal za Playboy (november '03), pri tem očitno ni prav nič škodoval. Janez Janša je tako prvi slovenski premier, ki je (sicer še preden je to postal) spregovoril v velikem intervjuju za našo revijo. Ta čast bi lahko pripadla tudi kateremu bolj levosredinskemu kolegu, ampak oni niso imeli časa. Saj veste, so morali voditi državo.

2. Jure Zrnec

Igralec leta. Ker lahko z njim vedno znova treniramo trebušne in druge pri smejanju udeležene mišice. In ker bi mu morali podeliti viktorja za vodenje viktorjev, pa mu ga ne bodo, ker nagrade pri nas delimo bolj zamorjenim, pardon, resnejšim umetnikom in njihovim stvaritvam. Je pa mladenič, ki je posodil glas filmskemu Garfieldu in ki v vlogi zdravnika nastopa v uspešnicah Naša mala klinika in Avdicija, sicer pa si ga »lastijo« v ljubljanski Drami, dobil nagrado za najboljšega mladega igralca na Borštnikovem srečanju.

3. Brane Oblak

Selektor leta. Ker je najboljši slovenski nogometaš vseh časov (po lanskem izboru novinarjev) in najbolje plačani slovenski nogometaš vseh časov (upoštevaje današnjo vrednost milijona nemških mark iz leta 1975) podedoval delovno mesto, za katero ni bilo silne gneče, in posel zaenkrat opravil odlično: Slovenija je po jesenskem delu kvalifikacij za svetovno prvenstvo v Nemčiji 2006 po nekem čudežu še vedno v igri. Se bo uvrstila? Hm, samo če bo Bog z nami, pravi Brane, ki kot naš tokratni sogovornik v velikem intervjuju brez (najtanjše) dlake na jeziku pripoveduje tudi o tem, kako je bilo igrati pri Bayernu, zakaj ga je Zahovič leta 1994 vrgel iz reprezentance, kako je hotel Schollmayer zaslužiti z NK Olimpijo in kdo je bil boljši – Pele ali Maradona.

4. Playboyev zajček

Ikona leta. Naša najljubša uvožena blagovna znamka, žverca s potenco (in stilom), ki je letos v velikem slogu praznovala svojo petdesetletnico.

5. Magnifico

Izvoz leta. V leto 2004 nas je odpremil s tedaj svežo plato Import Export, ki je po hitrem postopku osvojila domovino in – presenetljivo, šokantno, neverjetno! – celo menda bolj zahtevno in razvajeno tujino. In to ne le bivših bratskih (re)publik, ampak tudi naše frišne sodržavljane v EU. Od lokalnih diskačev do pogodbe s Sony Music in naravnost v oglase za Fiat in Cavalli … Mimo precenjenega in zlajnanega MTV-ja.

6. Branko Đurić – Đuro

Konstanta. Tudi soprog leta. Pred davnimi leti smo objavili lestvico slovenskih moških, ki so zaznamovali tistih 365 dni, pa na njej po neki pomoti ni bilo ¤urota. Uf, kako smo mogli? Od takrat ima človek zagotovljeno stalno mesto v našem izboru, pridržujemo si le pravico do razvrščanja. S čim se torej lahko pohvali letos? Z Našo malo kliniko, ki je ob predvajanju zadnjega dela prve sezone na fotelje prilepila 400.000 Slovencev. Vsi pač ne berejo kritik, kaj jim 'češ. Nakar je udarila Avdicija, legendarna sarajevska predstava, tokrat v slovenski preobleki. Nekako v ta – smešni - kontekst sodi tudi izbor slovenske fatalke leta, ki je ¤urota ustoličil kot prvega moža slovenske usodnice.

7. Igor Akrapovič

Auspuh leta. Okej, pardon, se opravičujemo: podjetnik leta, kot je ugotovila že revija Podjetnik, sicer pa nekdanji motociklistični dirkač in eden redkih, ki denarja za svoje dirke niso pognali skozi izpuh. Raje si je skozenj zgradil kariero. Danes je njegovo podjetje eden največjih, če ne največji proizvajalec izpušnih sistemov v Evropi, z njimi pa zalaga firme, kot so Honda, Suzuki, Yamaha in Kawasaki.

8. Matevž Lenarčič

Letalec leta. Ko je konec avgusta pristal v Ajdovščini, je končal svojo 40.000 kilometrov dolgo pot okrog sveta in postal prvi Zemljan, ki mu je to uspelo s tako lahkim letalom, manj kot 500-kilogramskim ajdovskim »netopirčkom« (pipistrel sinus 912), brez kopilota in brez dodatne zračne podpore.

Velja podobno kot za Robiča – ne gre ga tlačiti v množico »adrenalinskih ekstremistov«, čeprav je njegov podvig prav to, in tudi primerjati s tistimi, ki bi bili radi za vsako ceno v nečem prvi, čeprav je seveda tudi to. Po domače – človek lahko v njegovem početju odkrije neki smisel, če hoče. Uspelo mu je v tretjem poskusu, ne brez težav – tako z naravo kot z ljudmi. Če se bosta svet in letenje urejala po meri letalskih birokratov, bo obletavanje planeta čedalje teže ponovljivo. Žalostno, ampak vsaj »mi, Slovenci« smo to pot že opravili.

9. Janez Drnovšek

Izginotje leta. Tisti predsednik države, ki ga je v javnosti hudo težko zaslediti, pa čeprav bi mu to njegova funkcija kar nekako narekovala, se nam zdi. Hvala bogu za volitve in povolilno izbiranje mandatarja, da smo zaskrbljeni podložniki vsaj izvedeli, da je vrhovni še živ.

10. Vasilij Žbogar

Olimpijec leta. Pa s tem nočemo delati krivice drugim, ki so sodelovali, pa niso zmagali, še manj onim, ki so sodelovali in domov tudi prinesli kako medaljo. A evropskemu prvaku Žbogarju je z olimpijskim bronom vendarle uspelo v jadranju (natančneje, v razredu laser), do katerega imamo v uredništvu še posebej sentimentalen odnos.

11. Mufti Osman Đogić

Heroj leta. Ker je za to, da kot verska avtoriteta spregovoriš za Playboy (za vas, dragi bralci, torej), očitno potrebno veliko poguma, ki ga njegova rimskokatoliška »kolega«, bivši nadškof dr. Franc Rode in sveži Alojz Uran (on zato, ker revije ne pozna, ah ...), nista zmogla. Mufti je za nas celo priznal, da je pri muslimanih v postelji dovoljeno vse, razen analnega seksa. Pošteno.

12. Peter Vilfan & Tadej Golob

Dvojec leta. Do življenjepisa Petra Vilfana so knjige o slovenskih športnikih nastajale nekako takole: veliko barv, ki so jih plačali pokrovitelji ob fotografijah in na njih, pa nekaj malega besedila z izjavami sotekmovalcev in zaslužnih športnih delavcev. Kot da ne bi tovrstna literatura po svetu tudi na tem področju šla že krepko naprej. Poleg odličnega avtorjevega spomina in zanimivega življenja, ki ga je živel, ekscesov, ki si jih je privoščil, in zlate generacije jugoslovanske košarke, ki jo opisuje v knjigi, je k zanimivosti prispeval tudi zapisovalec in oblikovalec besedila, Playboyev Tadej Golob. Ker torej brez prispevka obeh knjiga ne bi bila takšna, kot je, sta izjemoma družno sedla na našo lestvico.

13. Zmago Jelinčič Plemeniti

Politični nekorektnež leta. Ker nič, kar naredi, ne ostane neopaženo in brez odmeva. Včasih sicer resda z nekaj zamude, a vendarle. In tako je minulo leto (med drugim) naplavilo nekaj kazenskih postopkov, ovadb in kazni, dober volilni rezultat, hitro razblinjene sanje o načelovanju kulturnemu ministrstvu, plemenito pobudo za zvišanje poslanskih plač … In (menda politično motiviran) odvzem vozniškega dovoljenja za 24 ur. Ker je odklonil alkotest. Zmago Plemeniti pač verjame, da vsi zavedni Slovenci pijejo.

14. Sašo Hribar

Vseprisotnež leta. Ob petkih zjutraj Radio Ga Ga, pol leta ob nedeljah popoldne Kislo jabolko v TLP, po novem ob sobotah zvečer v lastnem šovu Hri-Bar, vmes na gledaliških deskah (Kako bi se znebili tujca?, Poljub za lahko noč in – seveda – Radio Ga Ga Show) pa na teh in onih prireditvah … Hej, najdete ga celo na zadnji strani revije, ki jo držite v rokah.

15. Lojze Peterle

Orgličar leta. Ker se je z orglicami, medom in drugo slovensko ikonografijo lansiral direktno v Bruselj: očaral je mednarodno sceno in daleč največ domačih volivcev, nas pa prepričal s svojo odkritostjo. Ker vemo, da se tudi gospodu Peterletu po glavi pletejo grešne misli. In da ga med postom, kar počne redno, zagrabi tudi močna … Saj veste, kaj.

16. Milan Lučić

Sanjski moški leta. Kdo? Zakaj? Hej, če so bejbike po kakem kozmičnem naključju sanjale o »sanjskem« Damirju iz Kranja, smo tipi po tistem razvpitem in tolikokrat ogledovanem Severininem pornjaku definitivno meditirali o tem, da bi se v akciji s Seve znašli na njegovem mestu. In imeli bi trdega, Severina!

17. Niko Kralj

Vstajenje leta. Njegov stol rex, prvi za masovno proizvodnjo zdizajniran stol v Sloveniji, ki sodi med oblikovalske ikone svojega časa in za katerega je arhitekt Kralj leta 1962 prejel Prešernovo nagrado, je ob svoji petdesetletnici doživel vrnitev tako rekoč s smetišča zgodovine naravnost v prostore Moderne galerije.

18. Jože Mermal

Megaloman leta. Ker je direktor podjetja, ki ne le da je letos praznovalo petdesetletnico obstoja, ampak je ob tem še doseglo de facto status mesta v mestu: BTC City, malo mesto velikih nakupov, ki ima postati največji nakupovalni, poslovni, športno-zabaviščni in kulturni center v Evropi in se z letošnjim odprtjem prenovljene hale A, dramatično razširjenega City Parka, dveh parkirnih hiš in drugimi napol uresničenimi pridobitvami temu cilju tudi močno približal. Ja, (pre)mnogi Slovenceljni imajo BTC že za sinonim preživljanja prostega časa, tak cilj pa ima Mermal tudi za južne brate podobne načrte kot z ljubljanskim BTC-jem ima tudi v Skopju in Beogradu.

19. Jure Robič

Ekstremist leta. Nekdanji državni reprezentant in zmagovalec številnih povsem »normalnih« dirk se ukvarja s športom, ki ne pozna množične udeležbe, a zato njegova zmaga na RAAM, najtežji vztrajnostni dirki na svetu, v kolesarjenju prek ameriške celine oziroma od San Diega na zahodni obali ZDA do Atlantic Cityja na vzhodni oziroma čez 4761 kilometrov in pol ameriških cest, ni vredna nič manjšega občudovanja. Morebitnim dvomljivcem, ki bi se radi sami prepričali o vrednosti Robičevega dosežka, ponujamo naslednji preizkus: odpeljejo naj se v Lendavo, tam sedejo na kolo in sedemkrat odkolesarijo do Kopra in nazaj, potem pa še enkrat do Ljubljane. In če pri tem ulovijo Robičevih osem dni, devet ur in 51 minut, jim … Eh, saj jim ne bo treba.

20. Davorin Sadar

Povratnik leta. Trenutno sicer le ulov leta, saj (sredi 90. let z Dadasom in Proficio Dadas eden glavnih akterjev dogajanja na Ljubljanski borzi) še vedno čepi nekje v ameriških zaporih, a kmalu se ima vrniti na rodno grudo, od koder je pod težo obtožb o zlorabi položaja in pravic ter prevar pri trgovanju z vrednostnimi papirji, s čimer naj bi se okoristil za skoraj pet milijard tolarjev, pobegnil avgusta 2000.

21. Branko Lužar

Zvezda leta. Zaradi Oriona, ki za Slovence nikoli več ne bo pomenil zgolj tistega romantičnega ozvezdja, ki bo tu »čez tisoč let, ko naju več ne bo«. Ne, Orion se je po zaslugi (zdaj že bivšega) direktorja Lužarja iz ozvezdja z erotiko nabite polne poletne noči spremenil v nočno moro marsikaterega lahkovernega slovenskega posojilojemalca – in marsikaterega notarja tudi …

22. Jure Šterk

Samotar leta. V letih, ko večina njegovih vrstnikov razmišlja le o tem, kako hudo je, ker mora človek vsaj enkrat na teden do Mercatorja, je belokranjsko-ljubljanski Koprčan s svojo devetmetrsko jadrnico odrinil na samotno pot okrog sveta. Če bi mu uspelo obpluti Zemljo (po zadnjih podatkih naj bi se nahajal nekje pri Kanarcih), to sicer ne bi bilo prvič, bi pa bilo prvič, da bi to storil brez enega samega postanka, kar namreč načrtuje. Tudi sam pravi, da ima za to le kakšnih dvajset odstotkov možnosti. Navijali bomo zanj in molili, da bi, če bi že moral na kopno, to storil v svojem priljubljenem Recifu v Braziliji, v katerem pride po nekih podatkih sedem žensk na enega človeka, po drugih pa kar štirinajst.

23. Martin Strel

Krap leta. Ker pred trebanjskim možem v neoprenu ni varna več nobena reka. Prej ko slej preplava vsako, ki se je loti, ker je tako ali drugače »naj«. Natančneje: vsaka ga sčasoma naplavi na svojem koncu.

24. Anton Rop

Luzer leta. Ker je Janša zmagovalec leta.

TEKST: Barbara Bizjak, Tadaj Golob, Gaber Keržišnik

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord