Nismo edini: tudi Britance skrbi vrnitev otrok v šole, medtem pa Danci brez težav!

A medtem ko so prvi danski otroci v šolske klopi sedli že pred tremi tedni, se vrnitve v vzgojno izobraževalne zavode v Sloveniji in Veliki Britaniji prvi otroci šele zdaj lahko veselijo.

Kako gre torej zadeva od rok Dancem? Z eno besedo: odlično. Ravno tako, kot jim je uspelo odlično obvladovati medicinsko krizo.

Danska vlada je bila za svoj dober krizni menedžment zelo pohvaljena. Ukrepi so bili uvedeni dovolj zgodaj, navodila javnosti pa so bila dana jasno. Pa vendar je bila zaskrbljenost staršev, ko so se malčki morali vrniti v vrtce in šole precejšnja. Obhajali so jih isti strahovi kot obhajajo ta hip slovenske starše:

• ’Kaj, če se zaradi vrnitve otrok v šole epidemija ponovno razplamti?’
• ’Mar ne tvegamo po nemarnem življenja otrok in lastnih življenj?’
• ’Le kako bo uspelo vzgojiteljicam dopovedati ukrepe tudi najmlajšim?’
• ’Bo sploh dovolj prostora za vse, če še naprej velja socialna distanca?
• ’Res prepovedati druženje najmlajšim, ko pa ne morejo zares razumeti, zakaj je to potrebno?’

Tudi pri danskih starših se je utrnila marsikatera solza, preden so njihovi otroci pred tedni le zakorakali nazaj v šole in vrtce.

Pa danes? Razen tega, da si otroci pogosteje kot pred epidemijo umivajo roke, se je življenje vrnilo v (skoraj) normalne tirnice.

Kako jim je to uspelo?

Še posebno v šolah so zahteve po ustrezni socialni distanci še vedno v teku, otroke pa se spodbuja tudi k pogostejšemu umivanju rok. Otroci in starši so se tudi sicer hitro nalezli posebne vrste stoiczma: ’Čas je bil za vrnitev nazaj, zato smo se pač vrnili nazaj.’

Tudi na Danskem vrnitev ni potekala povsem premočrtno. Ker učiteljsko osebje ni bilo dovolj hitro pripravljeno, so vrnitev v šole odložili za nekaj dni. Teh nekaj dni je javnost dodobra izkoristila za to, da so se kresala mnenja, kaj je in kaj ni varno za otroke ter kako se še bolje pripraviti na vrnitev otrok.

V praksi pa je bila vrnitev videti nato takole:

• »Razveselila sem se, ko sem videla in lahko od daleč pozdravila druge starše, ki so svoje otroke pripeljali v vrtec. S sinom sva nato morala do posebnega vhoda, kjer sva morala počakati, da bova na vrsti. Prva stvar, ki sva jo morala storiti, je bila, da sva si umila roke nad umivalnikom. Nato sva čakal za sprejem v razred tako, da sva tako kot drugi upoštevala varnostno razdaljo. Prav videla sem, kako je mojemu fantku poskočilo srce od sreče, ko je nato končno zagledal svoje vrstnike. Samo še zahvalila sem se vzgojiteljici in se obrnila k izhodu. No, pa so nazaj, sem si še mislila.«

Prav prvi teden ponovnega uvajanja otrok v šole in vrtce je bil najbolj naporen. Veliko staršev se je šele zdaj zavedlo, kako utrujeni v resnici so.

• »Vseskozi smo bili na adrenalinu. Neprestano smo se trudili vzdrževati vsaj sled normalnosti tekom epidemije, ob tem pa skrivati, kako zelo nas vse skupaj skrbi.«

Tri tedne kasneje pa je nova normalnost že postala le še normalnost. No, skoraj.

»Zaenkrat je epidemiološka slika v državi ugodna. Število okuženih zaradi odprtja vrtcev in osnovnih šol ni naraslo,« je za BBC povedal podpredsednik danskega sindikata učiteljev Dorte Lange. »Danes smo veseli, da smo spet odprli vrata naših ustanov in da je bilo odprtje tudi precej uspešno.«

Tudi še tri tedne kasneje v šolah velja socialna distanca. Ker je zato v učilnicah potrebno tudi več prostora, so se v Kopenhagnu znašli tako, da so jim prostore za varstvo otrok začasno posodili zabaviščni parki, živalski vrtovi, muzeji in celo nogometni stadioni.

Pa otroci?

Ti so se izjemno hitro prilagodili novim okoliščinam. Pravzaprav so z njimi imeli veliko veliko manj težav kot odrasli.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord