Novomeščanka Dragana Reba: "Ne bom pustila, da ga odpeljejo v smrt!"

Človek proti sistemu

30. 11. 2019, 09:39 | Aktualno | Piše: Katja Štingl

                            Novomeščanka Dragana Reba: "Ne bom pustila, da ga odpeljejo v smrt!" (foto: Dragana Reba) Dragana Reba

Medtem ko bomo na silvestersko noč slavili in nazdravljali novim začetkom, polnoči ne bodo pričakali varovanci v Centru za tujce Postojna. Kot po navadi jim bodo ob 22. uri ugasnili luči, saj hišni red brez izjeme takrat zahteva nočni počitek. Med njimi je tudi Noor, srčni izbranec Novomeščanke Dragane Reba, ki se v mesecu, ko se poudarjajo vrednote družine in ljubezni, bori z državno birokracijo. Nooru namreč grozi deportacija.

Si predstavljate vsak dan živeti v strahu, da vas bodo, ko boste stopili na ulico, odpeljali nazaj, od koder ste zaradi ogroženosti življenja pobegnili? Da se trudite urediti življenjske razmere, poiskati službo, vzpostaviti tople človeške odnose, kar vam tudi uspe, a to še vedno ni dovolj, da bi vam omogočilo mirno življenje?

Da se zaljubite in povežete v družino, a vam ni dovoljeno uživati te sreče? Vse to se zadnja štiri leta dogaja Noorullahu Oriyakhelau, pribežniku iz Afganistana, prostovoljcu iz Novega mesta, kjer so ga prebivalci sprejeli za svojega.

Prepuščen na milost in nemilost

Noor, kot mu pravijo številni slovenski prijatelji, je v Slovenijo prišel z vojnega območja v prvem begunskem valu pred štirimi leti, vložil prošnjo za azil, a takrat je na notranjem ministrstvu veljala politika brezpogojnega zavračanja afganistanskih prosilcev. Kljub birokratskim zapletom se je odločil ostati.

Ko so ga brez vsega na milost in nemilost prepustili ulici se je po treh mesecih sam javil na policiji, da nima pogojev za življenje in si zaradi tega ne želi postati kriminalec, zato ga naj odpeljejo, kamor ga pač morajo. Tako je pristal v Centru za tujce, od koder so ga po šestih mesecih izpustili. Naučil se je angleškega, postopoma tudi slovenskega jezika ter se hitro in učinkovito zlil z novim okoljem.

Dragana Reba


»Postal je nepogrešljiv, prijeten in zelo delaven član mnogih organizacij. Ustvaril si je novo življenje,« so med drugim v izjavi za javnost zapisali ljudje in človekoljubne organizacije, ki mu stojijo ob strani, a niti več kot tisoč podpisov peticije, med katerimi so podporniki tudi številna podjetja, s katerimi je Noor sodeloval, naši državi ni dovolj, da bi opustila postopek deportacije.

Kljub temu, da je trenutno v postopku združevanja z družino na Upravni enoti, je po več kot treh letih pred slabim mesecem dni ponovno pristal v Centru za tujce v Postojni, kjer mu grozi, da ga deportirajo nazaj v Afganistan. Razlog za ponovno zadržanje – begosumnost.

Z Noorom postali družina

»Njemu grozi deportacija že odkar je tukaj, torej štiri leta, in v tem času se je redno tedensko javljal policijski postaji. Kako je lahko takšen človek begosumen, če pa si je ustvaril novo življenje in si želi le miru? Zakaj država in policija razdirata družino? Zakaj se osebi, ki je postala nepogrešljiv del družinske in lokalne skupnosti odreka možnost dostojnega življenja? Zakaj ga država pošilja nazaj na vojno območje?

Tega se ne sprašujem le zato, ker je Noor moj partner, gre predvsem za to, da je dober človek, ki bo tukaj plačeval davke, namesto da državi sedaj predstavlja strošek. Kako tega ne vidijo?« se v solzah, a kljub vsemu polna optimizma in moči, sprašuje njegova partnerica Dragana, mati samohranilka, ki je po skoraj devetih letih samskega življenja z njim ponovno začutila ljubezen. A sreča ni trajala dolgo.

»Rada hodim v naravo, v Novem mestu imamo knjižnico pod krošnjami, kotiček za družabne igre, kjer se poleti zbiramo in tam sem lani spoznala Noora. Zaklepetala sva se, si postala zanimiva in tako sva se začela videvati.

Po ločitvi, od katere je skoraj devet let, je bil prvi moški, ob katerem sem začutila, da bi ga predstavila sinu, da lahko postanemo družina in tako se je tudi zgodilo,« mi zaupa njuno zgodbo mamica 15-letnega Tiborja, zaposlena v Domu za starejše Novo mesto, ki ji je Noor vrnil upanje v ljubezen in boljše življenje. S sinom sta se dobro ujela, tako da so kmalu zaživeli skupaj.

Dragana Reba


»Noor je v najino življenje prinesel veliko pozitivno spremembo in tudi olajšanje, pomoč. Sin, ki je najstnik, je z njim dobil moško podporo, prijatelja, ki mu pomaga premagovati izzive odraščanja, saj njegov oče živi v tujini in se vidita le nekajkrat na leto.

Sama sem postala mnogo bolj mirna in spočita, saj se pogosto zgodi, da delam po več dni od jutra do večera in takrat je Noor vse pospravil, skuhal, prevzel skoraj vsa gospodinjska dela, se ukvarjal s Tiborjem in še s psičko Belo, ki se je tudi navezala nanj,« pripoveduje z iskricami v očeh, medtem ko mi kaže njihove skupne fotografije, med drugim tudi čudovit šopek rož. "S takimi darili me preseneča moj Noor." 

Konec, še predno se je sploh začelo

Center za tujce je od številnih institucij in organizacij prejel opozorila, da je treba v takšnih postopkih spoštovati načelo nevračanja v nevarne regije in pravico do družinskega življenja, a birokratska drama in družinska tragedija se nadaljujeta.

Vlogo za izdajo dovoljenja za prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana so mu sredi decembra zavrnili in to takoj po zaključku intervjuja, ki je sicer osnova za začetek postopka.

»Iz načina izvedbe postopka je jasno, da se odločevalci na Upravni enoti niso nameravali opredeljevati do podanih dokazov, do navedenih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice ali do zapisnikov intervjuja z udeležencema postopka," so predstavniki Delovne skupine za azil zapisali v javnem pismu.

Podpisnice in podpisniki pisma menijo, da je dogodek nazoren prikaz spornega mešanja policijskega dela z delom upravnih odločevalcev, ko se upravne enote uporablja kot podaljške policijskih postaj.

»Sporno je že dejstvo, da lahko policija samostojno oblikuje stališča o tem, kje sme posegati v človekove pravice prebivalcev, še bolj pa nas skrbi, da represivna logika ministrstva za notranje zadeve narekuje upravnim enotam, kako ravnati v postopkih združevanja družin in celo poskuša z različnimi ukrepi predhodno preprečiti sklenitev takšnih zvez,« dodajajo v Delovni skupini za azil, kjer so vse sporne listine in direktive poslali v presojo varuhu človekovih pravic in zagovorniku enakih možnosti. 

Včasih so ovire na poti do sreče mnogo večje, kot si sploh lahko predstavljamo, a Dragana trdno verjame in bo naredila vse, da bo v tej zgodbi zmagala ljubezen. Roke se ji tresejo, ko dvigne skodelico kave. »Za vse, kar mi Noor sedaj nudi, sem bila leta prikrajšana. Nikogar se ne bojim, še najmanj groženj brez srca in morale. Ne bom pustila, da ga odpeljejo v smrt,« je pogumno odločena.

Katja Štingl
Novinarka