Oblečeni za medaljo

Pred osamosvojitvijo Slovenije so naši atleti nastopali za nekdanjo skupno domovino in na olimpijskih igrah sicer večkrat dosegali visoke uvrstitve, a do odličij v kraljici športov na tem najprestižnejšem tekmovanju niso mogli. Stvari so se po nastanku samostojne države spremenile.

Leta 1996 je bila Brigita Bukovec na igrah v Atlanti srebrna v teku na sto metrov z ovirami. Osem let pozneje si je v Atenah Jolanda Čeplak, ki ima zaradi nespoštovanja protidopinških pravil dveletno prepoved nastopanja, v dramatičnem finišu pritekla bron na 800-metrski razdalji. Za letošnje igre imamo Slovenci v 62-članski olimpijski ekipi med desetimi atleti in sedmimi atletinjami, ki so izpolnili norme, več resnih orožij, na čelu z izvrst­no Marijo Šestak v troskoku in sicer poškodovanim, a visoko ciljajočim Primožem Kozmusom v metu kladiva.

Slovenski atleti bodo za uspeh tudi poplačani: za zlato olimpijsko odličje bodo prejeli 49.350 evrov, za srebro 38.400, za bron pa 27.450 evrov. Športniki sicer na samih igrah ne dobijo nobenih materialnih nagrad.

Primož Kozmus, metalec kladiva, bo skupaj z Marijo Šestak v Pekingu prav gotovo nosil najtežje breme pričakovanj – tako športne javnosti kot tudi svojih lastnih. Brežičan, ki bo konec septembra dopolnil 29 let, po lanskem srebru na svetovnem prvenstvu v Osaki upravičeno meri na olimpijsko medaljo. Letošnji nastopi so bili za 188 centimetrov visokega in okoli 110 kilogramov težkega atleta us­­­­pešni; od sedmih, kolikor jih je nanizal od 8. do 26. junija, so morali tekmeci njegovo premoč priznati kar šestkrat. Le na evropskem atletskem pokalu v Istanbulu se je moral zadovoljiti z drugim mestom. Konstantno visoka forma in najboljši letošnji izid (81,46 m), ki je le nekoliko slabši od osebnega rekorda (82,30 m, 2007), sta stvari, ki mu vlivata upravičeno samozaupanje.

Toda v zaključni fazi priprav so tudi njega pestile stare poškodbe kolena in mišic leve noge. V začetku julija je moral celo začasno prekiniti priprave na Bjelolasici. »Bolečine so me spremljale že na tekmovanjih, tako da sem moral dobivati protibolečinske injekcije in stisniti zobe. Vendar pa poškodbe niso spremenile naših načrtov za Peking. Želimo si medalje,« ne skriva ambicij.

Nastop na Kitajskem bo Kozmusov tretji olimpijski nastop: leta 2000 je bil v Sydneyju 38., pred štirimi leti v Atenah pa že šesti. Konkurenca bo letos prav gotovo spet huda. Računati mora zlasti na Ivana Tihona, izvrstnega Belorusa, čigar premoč je moral priznati lani v Osaki, in na Madžara Krisztiána Parsa; oba imata letos boljše dosežke od njega.

Pravzaprav pa naj bi bilo 'Kozmusovo leto' leto 2012, ko bodo igre v Londonu, saj za tedaj načrtuje nič manj kot svetovni rekord. Do rezultata 86,74 m, kolikor znaša dosežek Rusa Jurija Sediha iz leta 1986, je še daleč, a kdor si ne zastavlja visokih ciljev, jih prav gotovo ne bo dosegel …

Marija Šestak, rojena leta 1979 v Kragujevcu v Srbiji kot Marija Martinović, je svoj izjemni skakalni talent dokazala že kot mladinka; leta 1997 je na mladinskem evropskem prvenstvu v Ljubljani osvojila srebro, leto pozneje na svetovnem mladinskem prvenstvu v Annecyju v Franciji pa še bron. Leta 2000 je na olimpijskih igrah v Sydneyju osvojila 22. mesto. Nadaljevanje njene kariere je bilo manj uspešno, saj so ga krojile poškodbe; težave z njimi so bile celo tako hude, da je razmišljala o koncu kariere.

Stvari so se obrnile na bolje po poroki z Ljubljančanom Matijo Šes­takom, slovenskim rekorderjem v teku na 400 metrov. Pod njegovim vodstvom in ob nasvetih Boruta Bilača, dobitnika brona v skoku v daljino na evropskem prvenstvu leta 1990, je Šestakova spet začela redno trenirati.

Marija, ki se je z Matijo poročila leta 2005 in leto pozneje dobila slovensko državljanstvo, je junija lani dobila še pravico nastopanja pod slovensko zastavo. Na lanskem svetovnem prvenstvu v Osaki na Japonskem je z dosežkom 14,72 m osvojila peto mesto. Letošnje nadaljevanje kariere je še bolj obetavno. Februarja je na dvoranskem mitingu v Grčiji pristala pri daljavi 15,08 m, kar je tretji najboljši dvoranski izid vseh časov. Na svetovnem dvoranskem prvenstvu v Valencii v Španiji je marca osvojila bron, v poletni sezoni pa se je s skokom, dolgim 14,85 m, pred olimpijskimi igrami zasidrala na šestem mestu svetovne lestvice.

Po uvodnem delu poletne sezone je imela Marija nekaj težav s poškodbami; pri skakanju si je 'nabila peto', kot pravijo atleti. Tudi nastop na državnem prvenstvu 20. julija v Mariboru je morala prekiniti zaradi bolečine v stegenski mišici. A Marija in Matija sta glede Pekinga soglasna: »Najino pričakovanje je nastop v finalu, vse, kar bi bilo slabše od tega, bi bilo razočaranje. Želiva si uvrstitve čim bližje medal­ji, po možnosti pa tudi medalje. Upava le, da ne bo težav s poškodbami.«

Matic Osovnikar, 28-letni šprinter iz Škofje Loke, ki trenira pod vodstvom Alberta Šobe, letos dolgo ni tekmoval prav bleščeče. Vendar pa je treba imeti pred očmi, da je Matic športnik za velika tekmovanja in je vedno ob pravem času na pravem mestu; njegova psihična trd­nost je že skorajda pregovorna.

Kot olimpijec je debitiral leta 2000, ko je kot član štafete 4 x 100 m osvojil visoko 15. mesto. Na naslednjih igrah v Atenah se je prebil v polfinale teka na 200 m in osvojil 15. mesto, že v kvalifikacijah pa je postavil še vedno veljavni državni rekord na tej razdalji (20,47). Z osebnim in državnim rekordom je v teku na 100 m (10,15) osvojil 26. mesto. Na evropskem prvenst­­­vu leta 2006, ko je osvojil bron, je rekord izboljšal še za stotinko sekunde.

Lani je na svetovnem prvenstvu v kvalifikacijah tekel še stotinko sekunde hitreje in se uvrstil v finale, v katerem je osvojil sedmo mesto. Po dveh deset­­letjih brez belopoltega šprinterja v finalu velikega tekmovanja je bil Matic prvi belec, ki je malce zmešal štre­­­­­ne superiornim tem­nopoltim šprinterjem.

V začetku julija je na mitingu v Madridu, na katerem je s protivetrom s hitrostjo 1,1 m/s dosegel rezultat 10,31, nakazal, da so njegove možnosti in ambicije tudi letos velike. Takrat je svoj nastop komentiral z besedami: »Po vsaki tekmi imam boljši občutek in komaj čakam, da na naslednjih tekmah tečem v boljših razmerah.« A šele na državnem prvenstvu 20. julija, kjer je tekel izvrstnih 10,16, se je lahko otresel bremena dotedanjih slabih nastopov. V mesecu pred igrami se je povsem posvetil pripravam nanje in se odmaknil od javnosti.

Sicer pa ima Matic, absolvent stomatologije na ljubljanski medicinski fakulteti, dolgoročne načrte, ki so podobno ambiciozni, kot je Kozmusov svetovni rekord – postati želi prvi belec, ki je 100 metrov pretekel v manj kot desetih sekundah.

Miran Vodovnik, metalec krogle, si je junija poškodoval mišico meč leve noge in bil v naslednjih tednih prisiljen trenirati 'po občutku', kot pravijo športniki.

A hrust iz Oplotnice, ki trenira pod vodstvom Marjana Štimca in nastopa za atle­­­­tski klub iz bližnje Slovenske Bistrice, se zaradi te motnje v treningu ne odreka visokim ciljem. »Čeprav kar nekaj časa nisem mogel trenirati s polno močjo, pričakujem, da bom v Pekingu v dobri formi,« je optimističen 31-letni orjak, ki pri skoraj dveh metrih višine tehta okrog 150 kilogramov.

Izkušenj Vodovniku, ki ga prijatelji kličejo tudi Jeti, ne manjka: na zadnjih igrah v Atenah je bil 11., lani pa je v Osaki osvojil odlično 6. mesto. Nastop v finalu letošnjih olimpijskih iger bi pomenil izpolnitev njegovih pričakovanj.

Pravzaprav pa tudi on meri zelo visoko, saj pravi: »Na olimpijskih igrah v Atenah sem si želel priti v finale, zdaj pa so moji cilji še višji.«

Brigita Langerholc je 800 metrov, ki predstavljajo njeno glavno tekmovalno disciplino, letos dvakrat pretekla pod dvema minutama: v Berlinu je 1. junija dosegla čas 1:59,90, 11. julija v Rimu pa 1:59,43. Z največjih tekmovanj ima 32-letna Škofjeločanka že bogate izkušnje. Leta 2000 je na igrah v Sydneyju na tej razdalji osvojila izvrstno četrto mesto, pozneje pa se je svojim najboljšim dosežkom sicer približala, vendar ji jih ni uspelo ponoviti. Stvari so se izboljšale lani. Z osebnim rekordom 1:58,41 se je v Osaki v finalnem teku prebila na visoko peto mesto.

Letos pozimi Brigita, katere trener je zadnji dve leti Puljčan Milovan Savić, nekdanji jugoslovanski reprezentant v teku na 800 metrov, ni nastopala. Posvetiti se je namreč želela poletni sezoni in pripravam na uspešen olimpijski nastop. »Nekoliko slabši dosežki sredi sezone so pri meni že stalnica,« je komentirala svoje nastope pred odhodom na miting atletske Zlate lige v Rimu v začetku julija.

»Treniram dobro, zdrava sem in optimistična. Moj cilj ostaja nespremenjen: letos želim izboljšati osebni rekord in se spustiti pod mejo 1:58. V Pekingu želim priti v finale, in če mi bo še nekoliko naklonjena sreča, tudi medalja ne bo presenečenje.« Nastop v Rimu, kjer je dosegla svoj najboljši letošnji rezultat, potrjuje, da je njena samozavest upravičena.

Marjan Žiberna

foto: Ivana Krešič

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord