Zapis letošnje maturantke iz Maribora: "Motivacija je izpuhtela, volja poniknila, ambicije so se razgubile neznano kam."

Že skoraj eno leto je od pomladi, ko smo vzhičeno ugibali, kdaj bo v Sloveniji sto okuženih z novim, neznanim virusom s kronicami, se predajali brezskrbnosti naših vsakdanjih skrbi in imeli velike plane za bližnjo prihodnost. Kitajska je bila daleč, Italija še dlje, lepote lastne občine pa kar najdlje.

Tako daleč, a tako blizu je bil tudi svetovni splet. Najprej so nanj prenesli nas, software »bodočih intelektualcev«, ki se je na računalniški sistem nove realnosti kmalu navadil in se mu dal udomačiti oziroma ostal doma za nepredvidljiv (ne)določen čas. Tako je vsak šolski dan, ki se konča v poznih popoldanskih ali večernih urah, postal en dan šolanja na daljavo preveč.

Teh dvakrat po štirinajst dni, ki so se razvlekli na slabih osem mesecev, nas je spremenilo. Motivacija je izpuhtela, volja poniknila, ambicije so se razgubile neznano kam. Ostal nam je zdajšnji trenutek in naši v usodo vdani jazi. Dnevno rutino občasno pretrese zgolj kakšen potres ali cunami sporočil iz katere od grup na socialnih omrežjih. Nazadnje se človek še na to privadi. Ko te epidemija prizadene v vseh aspektih družabnega življenja, ti kaj drugega, kot da se privadiš, niti ne preostane.

"Nihče ne ve, kam gremo, kdaj gremo in predvsem ali bomo sploh lahko šli." 

Začuda nas prav socialna omrežja, dežurni krivci za vse tegobe mladih, ohranjajo prisebne v tej kaotični trenutni situaciji, v kateri nihče ne ve, kam gremo, kdaj gremo in predvsem ali bomo sploh lahko šli. Sedaj bolj kot kadarkoli prej cenimo stike v živo, tisto redko pristno gotovost, saj so nam od nje ostali le večurni večerni videoklici in nekaj božičnih voščilnic.

Rešitev, da se čimprej vrnemo v šole, saj šolanje na daljavo traja predolgo, da bi še bilo vzdržno, se nam že ves čas spretno izmika. Še tri mesece pa se nam bo dokončno razgubila v vakuumu časa pred maturo, pred tistim zrelostnim izpitom, na katerem bomo morali obsežno znanje dveh let programa mednarodne mature skoncentrirati v tistih nekaj maturitetnih pol, ki bodo odločale o naši negotovi prihodnosti.

A vendarle je bilo zadnje leto tako streznitveno, da mu niti zloglasna matura ne uspe več konkurirati. Povsem upravičeno bi v tej novi/nori normalnosti lahko za zrelostni izpit ok(o)ronali kar soočanje s pandemijo, saj je svet pri tem pretežno pogrnil. Še dobro, da mu je vsaj tik pred začetkom novega leta uspelo lansirati cepivo in se tako le za las izogniti ponavljanju letnika 2020.

"Biti ali ne biti maturant, ki je imel pisno maturo, to je sedaj vprašanje s precej nejasnim odgovorom." 

Če je svet že pristopil k svojemu zrelostnemu izpitu, nas, dijake zaključnih letnikov, to še čaka. Biti ali ne biti maturant, ki je imel pisno maturo, to je sedaj vprašanje s precej nejasnim odgovorom. Kakršenkoli ta odgovor bo, mi bomo nanj čakali, bolj ali manj pripravljeni in karseda pozitivno negativni. Matura, se (co)vidimo kmalu!

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel