Osvežitev z razgledom

Po svoje pa povsem vseeno, saj svet morske tišine prevzame v vsakem primeru. Zato je tudi apneja potapljanje, kjer negibno, z obrazom navzdol lebdimo na gladini, zanimivo. Potopimo se v drugo stanje, breztežnost, korak do meditacije. Za nami je svet sončenja, hladnega piva, sladoleda in obalnega vrveža, spodaj prvinska narava brez dimenzije zvoka.

Društvo v vsako vas

Prvi izziv v kronologiji potapljaške kariere je pogled skozi masko v globino, drugi zajem zraka, potop in izenačevanje pritiska v ušesih. Po petih metrih, desetih, potem petnajstih, dvajsetih. Globina, ki je za večino amaterjev obračališče. Za druge pa pot do potapljaških društev ali klubov, ki organizirajo tečaje za opravljanje potapljaškega izpita. S tem izkazom si lahko na hrbet obesijo jeklenke s kisikom ali kako drugo mešanico in se z regulatorjem zraka potopijo še globlje.

V registru Slovenske potapljaške zveze, krovne organizacije, je 60 društev iz različnih slovenskih krajev (da, tudi Irča vas ima svoje društvo) in večina jih vsako leto organizira vsaj začetniški tečaj. Ilegalni potapljači z avtonomnim potapljaškim aparatom, kot se pravilno imenuje globinsko potapljanje, se zato, ko jih presenetijo organi pregona, ne morejo izgovarjati na pomanjkanje tovrstnega izobraževanja. Vendar, ne pozabite, z opravljenim izpitom se vsa odgovornost šele začne! Zato velja opozoriti na osnovna pravila varnega globinskega potopa.

Pred vsakim vstopom v morske globine preverite, ali je poleg partner sopotapljač. Če se je prejšnji večer uklonil radostim nočnega življenja (oziroma je spodletelo vam), prestavite vse skupaj na dan, ko bodo psihofizične sposobnosti obeh na primernejši ravni. Alkohol in morska globina ne gresta vštric. Skupaj preverita opremo. Tehnične podrobnosti – stanje jeklenke in ventila, manometer, delovanje regulatorja dihanja, ure … – in samo namestitev opreme. Če ste jo neprimerno nastavili, jo lahko poškodujete, sploh pa jo pod vodo veliko teže najdete. Sledi potop.

Veliko bolj varen in sproščen bo, če vas bo označevala potapljaška zastavica ali boja. Svet tistih, ki s stisnjenimi zobmi in konjskimi močmi svojih čolnov režejo valove, se ne meni za podvodne romantike! Tudi tisti, ki vas cenijo in spoštujejo, vas lahko zagledajo prepozno. Zato pritrdite rdeče-belo signalno zastavo, ki je del mednarodnega signalnega kodeksa, če pa imate čoln, ga okrasite z belo-modro zastavo. Tako bodo drugi izobraženi voditelji čolnov vedeli, da so v globinah okoli čolna potapljači. Po pravilu naj bi vožnjo upočasnili in se oddaljili. Lahko pa tudi, da ne, zato na poti nazaj poslušajte, ali vas kdo ogroža.

Fizika potopa

Na začetku poti, na morski gladini, znaša zračni tlak približno 1 bar. Ko je ruski atlet Sergej Bubka nizal rekorde v skoku s palico, skakal je tudi čez šest metrov, v ušesih ni čutil pritiska. Drugače je šest metrov globoko v vodi. Ta je gostejša in težja od zraka, zato mora potapljač znati uspešno izenačevati pritisk v ušesih. O pritiskanju vode na naš telesni ustroj pove veliko podatek, da se pritisk na 10 metrih poveča za en bar, kar je enako celotnemu atmosferskemu tlaku. Zato tlak tam doli poimenujemo kar z dvema atmosferama. Na 20 metrih dodamo še eno atmosfero in v tem ritmu nadaljujemo.

Zakaj toliko o atmosferah pod gladino? Zaradi plinov v telesu, ki so v veliki soodvisnosti s tlakom! Hvala Robertu Boylu, angleškemu fiziku iz 17. stoletja, ki je v svojem laboratoriju sklenil, da je prostornina plina pri dani temperaturi obratno sorazmerna tlaku. Povišani zmanjšuje prostornino plinov, zmanjšani pa povečuje. Ilustracija: če na globini 30 metrov teoretično napihnemo balon, bo ta na gladini štirikrat večji. Lahka naloga za raztegljivo gumo, zelo težka za občutljiva človeška pljuča.

Med dvigom na površje moramo paziti na enakomerno dihanje, v nasprotnem primeru – najhuje je, če zadržujemo sapo – si lahko med dvigom poškodujemo pljuča, kar se lahko razvije v plinsko embolijo (zračni mehurčki v krvnem obtoku, posledica je lahko celo smrt), podkožni emfizem (oslabljen govor in dihanje), mediastinalni emfizem (boleč pritisk na pljuča in srce) ali pneumotoraks (kolaps pljučnega krila). Zato pazljivo navzgor! Praviloma devet metrov na minuto, s tri- do petminutnim postankom na treh metrih globine.

Glavni krivec za nastanek dekompresijske bolezni je dušik, ki ga najdemo v zimzeleni različici atmosferskega zraka. V tej mešanici, ki je bila doslej največ v uporabi, sta najbolj izrazita plina kisik (21 %) in dušik (78 %). Zaradi slednjega so potapljači omejeni z manjšim številom dnevnih potopov in s časom, ki ga imajo na razpolago na dnu potopa.

V zadnjih letih pa je tudi v slovenskih potapljaških jeklenkah čedalje pogostejša nova mešanica nitroks, obogateni zrak, ki ima manjšo vsebnost dušika kot atmosferski zrak. Standardni mešanici nitroksa imata kar za 11 oziroma 15 odstotkov več kisika in temu primerno manj dušika. Tako se lahko, v primerjavi z navadnim zrakom, na globini 25 metrov zadržimo kar dvakrat dlje. Mnogi so nitroks sprejeli z upravičenim optimizmom in veseljem, nekateri so bili preveč prešerni.

Tudi nitroks ima namreč šibke točke – izpostavimo lahko delovanje kisika, ki je na gladini steber človekovega življenja, tam spodaj pa lahko zaradi pritiska pokaže svoj strupeni značaj. Zato sta omenjeni uveljavljeni mešanici nitroksa, EAN 32 in EAN 36, ki vsebujeta številki enak odstotek kisika, najprimernejši za potope do 39 oziroma 32 metrov globoko.

Cilj

Na tej globini najdemo kar nekaj privlačnih ciljev, med katerimi so med potapljači predvsem priljubljene razbitine ladij, rjaveči, skrivnostni ostanki nekdaj mogočnih jeklenih ali lesenih konstrukcij. Večina ladij je spodaj zaradi vojnih razlogov. Morebiti so jih z izstrelki potopila letala, morda so iskale mine, ki so plule po Jadranskem morju. In so bili na krovu vsi presenečeni, ko so jih našli na nepredvidenem kraju. Tudi nedolžne potniške ladje ležijo zvite v mulju.

Ta pokriva velik del slovenskega morja, zato je še tisto malo ostankov ladij pri nas prekritih z meglastim morskim blatom, ki komaj čaka, da se razpršeno ukloni zamahu potapljaških plavuti. Med previdnim potapljanjem si lahko sicer ogledamo žrtvi dveh svetovnih vojn. Gildi, ki leži 27 metrov globoko, nekaj kilometrov od savudrijskega svetilnika, je plovbo preprečil torpedo iz prve svetovne vojne. Malo stran od piranske punte proti Trstu pa približno 20 metrov globoko leži 46 metrov dolg jekleni ostanek nemškega desantnega čolna Kec.

Hrvaško morje je, premo sorazmerno z velikostjo, daleč bogatejše. Že samo ozek morski pas, ki obdaja Istro, skriva v globinah 20 razbitin, Kvarner 12 itd. Od Istre do južne Dalmacije se lahko na številnih krajih potapljamo v zgodovino. Krajevna društva vas pospremijo do starorimskih in beneških ostalin, če želite, pa tudi do ponesrečenih poskusov plovb rajnke mornarice JLA.

Letošnje poletje vam torej spet ponuja različne oblike morskih in obmorskih užitkov. Če vam poležavanje in plavanje na gladini ni več pravi izziv, se lahko odpravite v okrajno športno trgovino po opremo za potapljanje na dih. Globlje boste prišli s tečaji, ki jih za nekaj deset tisoč tolarjev organizirajo slovenska potapljaška društva. Tudi v avgustu.

Rekordi morskih globin

Francoski filmski režiser Luc Besson je s svojo poetično filmsko mojstrovino Velika modrina zagotovo vplival na odločitve mnogih, ki so se odločili, da bodo za nekaj minut zajeli zrak v pljučih in se spustili v temo morja. Nekaterim ni uspelo, kot ni uspelo obema glavnima igralcema, mnogim pa je. Čeprav je vsaka globina, ki seže nad recimo 80 metrov, nepredstavljiva za povprečnega plavalca, ki v slovenskih teritorialnih vodah neuspešno »tauha školjke«, je vredno, da zapišemo lestvico najglobljih v različnih kategorijah:

• Potop z močjo lastnih mičic (brez uteži za noge in balona): Carlos Coste (Venezuela) – 102 m (junij 2004)

• Potop s spremenljivo težo (utež do 30 kg, brez balona za dvig): Umberto Pelizzari (Italija) – 131 m (november 2003)

• »No limits« (utež in balon za dvig – kot videno v filmu Velika modrina): Ložc Leferme (Francija) – 162 m (oktober 2002); med ženskami pa je v tej kategoriji najgloblje in nazaj prišla Tanya Streeter (ZDA) – 160 m (avgust 2002)

Nevarnosti

Poleg barotravme (zaplet, ki nastane zaradi širjenja ali krčenja prostornine plinov), arterijske zračne embolije, pomanjkanja kisika, globinske pijanosti, strupenih živali oziroma razpadajočega potopljenega železa lahko nesrečnega potapljača preseneti tudi kak povsem neverjeten dogodek. Eden izmed njih je prerasel v urbani mit. Pred nekaj leti naj bi se pripetil občudovalcu morskih globin v Grčiji. Njegovo ožgano, v neoprensko obleko oblečeno truplo, skupaj z masko in plavutmi, so našli visoko na gori, kjer je nekaj dni pred tem divjal eden izmed znamenitih grških požarov.

Nesrečnika je našla državna komisija za ocenjevanje škode naravnih katastrof. Kako? Zakaj? Od kod? Sprožili so preiskavo in na odgovore niso čakali dolgo. Njegovo podvodno meditacijo je surovo prekinila odprta loputa letala za gašenje požarov canadair CL-215. Skupaj s hektolitri morske vode ga je namreč potegnilo v drobovje letala, že čez nekaj minut pa ga je pilot odvrgel na gorečo pogorje. Če nam na obali postane vroče, ni nujno, da se bomo v morju ohladili ...

Dragi potopi na Hrvaškem

Ministrstvo za pomorstvo, promet in zveze RH je že lani šokiralo ljubitelje tamkajšnjega potapljanja. Ceno letne dovolilnice so približali osemdesetim slovenskim tisočakom, kar je mnoge osušilo: v denarnico oziroma po koži; raje so ostali na obali. Tisti, ki so si globine ogledovali neuradno, so tvegali, da jih preseneti patrulja pristaniških organov, ki jih je lahko kaznovala tudi s 120.000 slovenskimi tolarji. In odvzemom opreme. Tako je tudi letos, zato previdno!

Namig: če imate prijatelje, znance, ki se prav tako radi potapljajo in ne morejo brez hrvaških voda, potem tam ustanovite društvo ali klub. Za pravice do potopov tako plačate registracijske stroške, člani, ti morajo imeti vsaj kategorijo P3, pa prek društva kupijo le izkaznico. Formula nadaljnjega prihranka: več članov, cenejša letna registracija društva.

TEKST: Andraž Pöschl

FOTO: Richard Fegley, Al Giddings, Michele Hoffman

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord