Pasji dnevi

Ko vendar lahko mislim samo na to in edino: kako naj ubežim, kako se ubranim pred tem lakomnim, čezmernim hotenjem? Bolj ko ležim mirno, toliko nemirnejša postaja želja. Tako se spet postavim na vse štiri, izbočim zadnjico in … nikogar ni tam.

Iz predsobe zaslišim pasji lajež. Olajšanje! Čas za sprehod. Zaloputnem z vrati in se poženem za njima v dir; tri ure dira, morda štiri, da ubežim pred seboj.

Sprva mi gre kar dobro. Soparen dan, ulice so prazne in brez skušnjav. Potem iznenada pod arkadami, ropot, sunek, kot da je v bližnja vratna krila treščila nejasna gmota. Sopihanje od silovitega potiskanja in glej, tudi kljuka je popustila. Redek prizor!

Ob podboju vrat je slonel mlajši moški in z usločenimi boki suval pod hrbet močnejše visokorasle postave. Moška ali ženska? Nisem uspela razbrati, tudi mar mi ni bilo. Postava je ritmično stiskala in spet razpirala ustnice, z žgočimi očmi strmeč vame, ki sem ju nehote presenetila … Sunek mladca jo je odrinil in kakor trzljaji lutke so ji ti odsekani premiki naprej-nazaj prešinjali telo ...

Jaz pa, ki sem teh nekaj korakov omahovala - to ni bila več hoja, temveč bolj polet; demon želje me je pehal naprej, dvojici naproti - sem bila že čisto blizu, že sem si hrepeneč po zmagoslavju izpolnitve mrmrala de Sada, ko je hropeče ječanje prestrašilo psa, razrahljana povodca sta se ponovno napela in – Šit! – potegnila sta me vstran.

Migetajoča podoba izgubljenega raja, ni kaj! Psa sta čutila napadalno užaljenost mojega zapetega molka; trmoglavo, brez igrivega zanesenjaštva sta rinila naprej in le še z naporom sem ju držala ob sebi. Verjetno bi storila najpametneje, če bi se kar obrnila proti domu, toda mmm … ta vonj! Armani! Melanholija me je v trenutku zapustila.

Privzdignila sem veki in s skritim smehljajem me je na videz sočutno vprašal: «Ali kaj iščete?«

Silk in Kati sta se zbegano spogledala, boječe sta se obrnila proti meni in zaslutila sem njuno nelagodje. Počepnila sem in ju stisnila k sebi. Mahajoč z repkoma sta me polizala po licih in nehote sem se, tako sklonjena, zazrla v napete hlače novega znanca. Nelagodje občutljivih, a že potešenih pikcev se je v hipu preneslo na moja močno pordela vlažna lica - v prijetnem razburjenju sem pozabila, da sem brez hlačk, pokrčeni nogi pa v naglem počepu nista ostali skupaj. Vzravnala sem se in pot sva nadaljevala molče.

Toda stegna so sama prepoznala priložnost, kolena so se jim vdala in komajda sem še zašepetala drzen namig: »Vam je všeč po pasje?« Ni odgovoril, le na zadnjici sem začutila - mmm, armani …

TEKST: Eclipse

FOTO: Borut Krajnc

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord