A ne pozabite: streljanje s šampanjskimi zamaški v stropne lestence je le za burkače. Tisti, ki ve, kako se tem rečem streže, bo galantno snel žični agraf in s svežim prtičem zrahljal zamašek do kratkega, pritajenega poka, ob katerem se bo iz steklenice le malce pokadilo. Nobenih brizgajočih pen torej – brizganje in kar je še takih stvari, pustite za pozneje.

Čeprav se je kot generično ime za kar vsako peneče se vino po vsem svetu trdno zakoreninilo ime šampanjec, pa so dejansko do tega imena vse od leta 1986 upravičene le penine iz francoske pokrajine Šampanje. V Nemčiji zato pravim penečim se vinom, pridelanim po tradicionalnih in tankovskih metodah, pravijo sekt, v Španiji pa domujejo prav tako kakovostne cave. Posebno slavne so tiste iz njihove peninske prestolnice San Sadurni. V sosednji Italiji je na dobrem glasu njihova Franciacorta.

Kakor običajna vina tudi peneča se razlikujemo glede na stopnjo preostalega nepovretega sladkorja. Penina, ki nepovretih sladkorjev sploh ne vsebuje, se ponaša z oznako Brut zero. To je torej popolnoma suho peneče se vino.

Z oznako Extra brut pa označujejo še posebno rezke penine. Tu in tam lahko naletimo tudi na oznako Brut de brut, Extra dry je zapisano na etiketah zelo suhih penečih se vin, potem pa so tu še Dry oziroma Sec, torej suhe penine, pa Medium oziroma Demi sec, polsladke, in pa Doux oziroma sladke penine.

Ko se pripravljate na posebni dogodek, si pri izbiri ustrezne steklenice pomagajte tudi tako, da preverite nalepko, na kateri mora biti označeno, po kakšni metodi je bilo izbrano peneče se vino pridelano: po tradicionalni oziroma klasični ali tankovski oziroma methode charmat. Pri tem gre predvsem za to, ali se drugo, torej sekundarno vrenje zgodi v sami steklenici ali pa, kot velja za sodobnejšo methode charmat, v velikih tankih iz nerjavečega jekla, zaradi česar ima metoda tudi ime tankovska.

Pri tej metodi je potem treba peneče se vino le še prefiltrirati in napolniti v steklenice. Po zagotavljanju izvedencev ima tradicionalni postopek določene prednosti, po drugi strani pa ob primernem ravnanju tudi metoda charmat v končni kakovosti prav nič ne zaostaja. Tako dandanes večina najbolj znanih hiš – med njimi naštejmo le nekatere, npr. Mo?t & Chandon, Pommery, Perrier - Jouet, Ruinart, Taittinger, Bollinger, Ruinart, Charles Heidsieck, Louis Roederer, Mercier, Clicquot, Mumm, Lanson, Krug – uporablja kar oba načina.

V domačih logih so penine znane od srede 19. stoletja, ko je bila v Avstriji kar solidno ocenjena slovenska »Kleinošekova štajerska penina«, lastnik pa se je, kakor pravijo, v resnici pisal kar lepo po domače Klenovšek. »Šampanjska tvrdka Radgona« pa je pod vodstvom Švicarja francoskega rodu Clotarja Bouvierja vrata odprla v 1882. letu in preden sta se na trgu pojavili priljubljeni zlata in srebrna radgonska penina, so se nalepke njihovih penin ponašale z imeni kot Cuvee Reserve in Doux de Slovenie.

Skoraj stoletje je moralo miniti, preden je leta 1968 peninska klet družine Istenič na trg lansirala svojo barbaro. Približno trideset let ponujajo svoje peninske kreacije tudi v Ormoški vinski kleti, kjer so se v 70. in 80. letih ponašali s svojim club slovinom, penino, s katero so pobrali 6 šampionskih naslovov. Zdaj so prisotni zlasti s svojimi peninami jeruzalem, ormoško penino in muškatno penino.

Ko so se s trga počasi poslavljali znani peneči se napitki nekdanje države, s plastiko začepljeni fruškogorski biser pa bakarska vodica, je v osemdesetih na glas prišla peneča rebula iz Brd, potem pa je v začetku devetdesetih peninarstvo naravnost počilo. Vinarji se kar vsevprek trudijo ponujati različne penine, še vedno pa je le malo vinskih kleti, ki bi se posvečale izključno peničarstvu.

Dandanes je na prodajnih policah slovenskih vinotek in bolje založenih trgovin domačih penečih se vin več kot dovolj.

V enem od povsem običajnih slovenskih supermarketov smo jih našteli čez dvajset, poznavalci pa so nam nato zaupali, da jih je vseh skupaj blizu štirideset. Izbira torej je, in to ne skromna, res pa je, da kakovost precej niha.

Vsekakor jih velja poskušati, pa naj gre za teranovo penino, penino iz cvičkove osnove ali zelena.

Zlate in srebrne radgonske v domačih logih že zaradi popularnosti res ni treba nikomur posebej predstavljati, velja pa opozoriti na resnejše vinarske hiše, ki so se specializirale za peneča se vina, na primer Frangeža in Isteniča, ki je na trg lansiral svoja prestige brut in prestige barique. Pri obeh so sodelovali z enološkim inštitutom iz francoskega Epernaya, kjer domuje tudi Mo?t & Chandon s svojim dom perignonom. Gre za internacionalizacijo okusa, komentirajo svojo poslovno potezo in se sočasno podajajao na osvajanje, ne boste verjeli, kitajskega trga!

Pohvaliti velja tudi njihov klub ljubiteljev penin, saj gre vsekakor za izviren in sodoben tržni pristop, ki širi obzorja vsakomur. Pa mi, plejboji? Stavimo na ormoške penine, zlasti na penino jeruzalem, o čemer se lahko prepriča vsak obiskovalec naših razigranih zabav. S peninami te kleti so uradno nazdravili osamosvojitvi in z njimi nazdravljajo podeljenim viktorjem, vendar žgečkljivi ormoški mehurčki šele na žurih Playboya zares opravijo svoje poslanstvo.

In cene? V raznih reklamnih akcijah lahko nekatera peneča vina človek včasih kupi celo za manj kot tisočaka za steklenico, sicer pa domači »mehurčki« potegnejo ceno tja do petih prešernov. Najdražji doslej je bil menda Simčič z eno od svoji izbranih kreacij. Pa tuji? Po 10 do 12 tisočakov se z malce brskanja po policah že zmore dobiti tudi steklenico svetovno znanih znamk, na primer Heidsieck, Mumm ali Bollinger. Razvpiti dom perignon pa vas bo pri nas veljal od 25 do 29 tisočakov. Izberite pač žepu in trenutku primerno.

Naj šampanjec

Čeprav je slepi menih Dom Perignon, ki je v tamkajšnjem samostanu postavil temelje pridelave pravih penin, v Šampanjo prišel že davnega leta 1668, je do odprtja prve buteljke legendarnega dom perignona moralo preteči še precej let. Kmalu po francoski revoluciji je lokalni trgovec z vinom Jean-Remy Mo?t kupil samostan z vinogradi in kletjo vred.

Pozneje je posestvo prešlo na potomca Victorja in zeta Pierra Gabriela Chandona. Mo?t & Chandon še vedno največja svetovna šampanjska klet in tržna znamka, je tudi lastnica pozneje uveljavljenega slovitega šampanjca dom perignon. Prve buteljke prvega letnika so odprli šele leta 1936 (letnica prvega polnjenja 1921) in zamaški so počili na silvestrsko noč nekje med Le Havrom in New Yorkom na krovu luksuzne čezoceanke Normandie.

Čisto posebni mehurčki

Jeseni leta 1998 so pri londonski avkcijski hiši Christie’s trgu ponudili 24 steklenic nenavadnega šampanjca z izklicnimi cenami med 2500 in 3500 ameriških dolarjev za buteljko, pač glede na to, kako dobro je bila ohranjena. Dražbarji so cene navili in rekord je dosegel kupec, ki je za steklenico ponudil kar 13 tisoč dolarjev. Zdaj že skoraj 90 let star šampanjec slavne kleti Heidsieck&Co. iz leta 1907 je bil pravzaprav namenjen carju Nikolaju II. Pripravili so ga v tedaj priljubljeni kreaciji okusa, t. i. Gout Americain, kar je pomenilo, da ima penina kar 40 g preostalega sladkorja na liter.

Pisalo se je leto 1916, ko je nemška podmornica ladjo, ki je prevažala šampanjec, pred finskim pristaniščem Rauma torpedirala in ladja je potonila v globino 64 metrov. Pritisk v globini je bil nekako tak kakor tisti v steklenici, morje je bilo na tistem območju izredno nizke slanostne stopnje, saj bi sicer plutovinasti zamaški razpadli že v letu ali morda dveh, temperatura v globini, kjer je počival potopljeni šampanjski zaklad, pa je zaradi lokalnih posebnosti skoraj ves čas konstantna, komaj 2 stopinji Celzija.

Šestega julija 1997 so potapljači s potopljene ladijske razbitine na površje prinesli prvo buteljko šampanjca, katerega sladkorna stopnja se je v tem času znižala na približno 22 gramov preostalega sladkorja na liter, ponaša pa se s kar 16 volumenskimi odstotki alkohola. Okus je menda poln, skoraj oljnat, muziranje upadlo, prednjačita aromi medu in orehov s podtoni sveže pečenega peciva, sladkobnostjo vanilije, tudi citrusov nadih je še tu, plinski mehurčki pa ponujajo svojo najfinejšo izoblikovanost. A to je pač samo za tiste, ki se poglabljajo v morje ali pač sežejo še toliko globje v denarnico.

TEKST: Igor Rosina

FOTO: Foto Spring, Bor Dobrin

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord