Playboy intervju: Franci Planinšek

Najprej je bil splošni kirurg in je šival odrezane prste Slovencev, neprevidnih pri popoldanskem delu s krožnimi žagami. Potem je specializiral še mikrokirurgijo pa estetsko kirurgijo ter se z njo po dolgih letih prepirov s kolegi preselil na zasebno kliniko, a ostal kot plastični kirurg v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC), dokler mu lanskega decembra, ker je v operacijsko sobo pripeljal svojega sina, niso izročili od­pustnice. Zdaj se z UKC toži.

Franci Planinšek je zanimiv mož, toda ne samo zaradi poklica, ki ga opravlja. Nekaj časa – pred kakšnim letom celo bolj kot zdaj – so ga bili polni rumeni mediji, ki jim je serviral izjave, kot je tista, da morajo biti čevlji dražji od avtomo­bila (leta 2005 so ga izbrali za najbolje oblečenega Slovenca leta), da je »telo zgolj skupek materije, zvezdnega prahu, nastalega ob velikem poku, in kot tak nebistven element«, ter si dal v skladu s tem prepričanjem tudi sam popraviti nos in ustnice in redno gladiti gube z botoksom. Nekaj časa smo lahko brali samo o tem in človek, ki konzumira samo takšne novice, bi seveda zlahka spregledal zanimivo dejstvo, da je dr. Planinšek s svojim znanjem pomagal vsaj toliko opečenim, poškodovanim ali kako drugače prikrajšanim, kot je vstavil prsnih vsadkov estradnim umetnicam.

Dobili smo se v njegovem sterilnem plastičnem stanovanju v središču Ljubljane – delo biroja Sadar & Vuga –, ki s svojo hlad­nostjo zmrazi celo protestanta, kot so zapisali v neki nemški reviji, in v kateri je edini del pohištva iz organske snovi miza iz desk kozolca, na katerem so, pravi naš sogovornik, nastali vsi Planinški. Dan prej je odstopila zdravstvena ministrica pa seveda nismo mogli mimo tega.

PB: Imeli smo ministrico, mesec dni, nimamo je več ... Kakšen komentar?
FP: To me niti ne preseneča. Za to delovno mesto mora biti imenovan nekdo, ki je res klena, povsem neodvisna osebnost z vizijo in jasno strategijo. Človek, ki je dovolj močan, da prenese tak položaj in se zna upreti vsem pritiskom. Tega položaja ne more zavzeti zdravnik, ne, niti ni nujno ali nujno dobro, da ga zasede zdravnik. Za tak položaj je primeren recimo dober ekonomist z uvidom v te kriminalne korupcijske sfere, ki so prisotne v zdravstvu. Stanje v zdravstvu, kakršno je zdaj, ni nastalo samo od sebe, ampak z veliko pomočjo uprav vseh teh klinik, kliničnih oddelkov in lobijev, ki stojijo za vsem tem. Ko imate opravka z materiali, ki jih kupujete, imate takoj tudi opravka z maržami. Veste, kako v kirurgiji pozdravimo tumor? Tako, da ga odrežemo v celoti in ga ni več. Tisto, kar ostane, je zdravo jedro. Vse, kar je bilo v zdravstvu v preteklosti kakorkoli obremenjeno z nemoralnim, z neetičnim počet­jem, je treba radikalno odstraniti. Kot se zdravi rakavo obolenje v telesu. Prejšnja protikorupcijska komisija je delovala zelo dobro in v njenih članih sem videl mož­nost za rešitev sistema, ki je tako globoko zabredel. Mislim, da je Rok Praprotnik pravi človek za ministra za zdravstvo.

PB: Je pa odšel na banko.
FP: Nič hudega. Kje pa piše, da mora biti tam? Naj mu dajo ponudbo, ki je ne bo mogel zavrniti. Ko potrebujete dobrega zdrav­nika, ga plačate, ga pač kupite.

PB: Ministrica je za svoj odstop navedla pritiske, vaš kolega Erik Brecelj odkrito govori o zdravstveni mafiji ...
FP: Tudi sam tega ne morem imenovati drugače, ker se s podobnimi pritiski soočam najmanj zadnjih deset let in ki so kulminirali v tem, da so me ob vsej korupciji in anomalijah v zdravstvu po 25 letih dela za neko bizarnost odpustili iz kliničnega centra. In sicer zato, ker je moj otrok prišel sterilno oblečen v operacijsko dvorano in sedel za mizo, pri kateri sem šival rano na prstu. Veste, da je to norost? Šlo je za rano na prstu! Iz tega so naredili zgodbo za medije, kot da je šlo za poseg, pri katerem so bila čreva skoraj na plankah, on pa naj bi se medtem malodane igral v pacientovem trebuhu z lego kockami. Tako se je slišalo iz prenapihnjenih zgodb v poltračarskih medijih, in to v času, ko sem bil v Ameriki. Počakali so, da odpotujem, in lansirali to v medije. Da bodo to storili, so mi pa že vnaprej povedali. Če ne bom prostovoljno podpisal odpusta, bom dobil prisilni odpust in medijski linč. In sem ju dobil. Trenutno teče postopek na delovnopravnem sodišču.

PB: Ampak sin glede na pravila ne bi smel biti tam?
FP: Načeloma bi bilo to res, če bi o tem obstajal kakršenkoli pravilnik, kdo sme v operacijsko dvorano in kdo ne. Zato vašo trditev težko sprejmem. Ko pa na operacije hodijo snemalci, novinarji, študentje, posredniki materialov in opreme ... in nihče od njih ni zdravstveni delavec. Njihove posnetke lahko vidite na medijskih portalih vseh televizijskih hiš in časopisov. Imate posnetke srca, ki ga prinesejo v skrinjici in presadijo mladi materi, in potem lahko preberete zahvalo snemalca kirurgu, ki je omogočil snemanje te operacije. Torej se mi zdi prav zavoljo podobnih anomalij videnega odločitev uprave klinike groteskna.

PB: Če se ne motim, se je prisotnosti vašega sina v operacijski dvorani uprlo pomožno osebje pri operaciji?
FP: Osebje so medicinske sestre. To je pri­bližno tako, kot če bi stevardese odpustile pilota. To sta paralelna svetova. Kirurgi smo zdravstvena dejavnost, sestre so servisna dejavnost in imamo zaradi tega tudi dva različna sindikata. Gre za paralelna sistema, ki včasih sodelujeta. Jaz izvajam terapijo in odgovarjam za ves postopek. Torej odgo­voren sem jaz kot kirurg, in ne dodatno medicinsko osebje. Tudi če ga oni polomijo, sem jaz tisti, ki odgovarja. Ko sem poseg šivanja rane na prstu in pri drugem zapiranje ostanka amputiranega prsta opravil v veliki operacijski dvorani, sem obema pacientoma zagotovil boljšo oskrbo, kot bi jo imela v mali operacijski dvorani v čakalnici z 200 čakajočimi v vrsti na urgenci. In o tem priča tudi prenatrpan urnik s podobnimi posegi ali še večjimi, ki se jih opravi v mali operacijski dvorani na urgenci. Pogoji tam so resnično nevzdržni, tako za bolnike kot tudi za zdravnike. Na eni strani paravana en pacient, ki mu vrtate v kost, na drugi strani pa jokajoč otrok, ki ga držijo starši. Oba moja pacienta sta odšla iz bolnišnice brez zapletov, zadovoljna in hvaležna za pomoč. Seznanil sem ju tudi o Jakobovi navzočnosti med posegom in do tega nista imela niti malo odklonilnega stališča. Prej nasprotno. Pozneje sta prihajala na preglede na kliniko v Rožni dolini in se s tem brezplačno izognila dolgim čakalnim vrstam v UKC-ju.

PB: Kakšen je potemtakem po vašem mnenju pravi razlog za odpust?
FP: Začelo se je že pred kakšnimi desetimi leti, vsaj pred desetimi leti. Hudo je, če ste že malenkost drugačni, če izstopate, če hočete peljati drugačno pot ... Kaj naredijo piščanci piščancu rjave barve, vsi drugi so pa rumeni? Skljuvajo ga. Nič posebnega nisem, slovim pa po tem, da sem natančen in ob nenatančnosti težak, do neracionalnosti pa piker in zajedljiv. Ne trdim, da to nisem, ampak težak sem zato, ker zahtevam, da so stvari izvedene natančno. Na UKC sem pred 25 leti prišel v zanosu, s ponosom in entuziazmom. Na kliniko sem prinesel veliko novih tehnik, inovacij in izboljšav. In tega ne govorim z obžalovanjem, vesel sem, da sem lahko kakorkoli prispeval k njenemu delu. Prepotoval sem veliko sveta, da sem se naučil novega, novih tehnik in rešitev. In sprva je to moje dodatno izobraževanje financiral oče. Klinični center ni v to investiral nič. Klinični center si želi pohlevnih, ponižnih in enakih ljudi. Oficirski sistem. Čim hočeš nekaj več, nekaj boljše, si takoj trn v peti, najpogosteje kolegom. Še posebno, če se ukvarjaš z estetsko kirurgijo, za katero mirno in brez rdečice na obrazu trdim, da se je njena moderna doba začela v UKC-ju prav z mojim odhodom v Brazilijo, k Ivu Pitanguyu v Rio de Janeiro.

PB: Kjer je denar?
FP: Sami ste ga omenili, ampak ja. Z estetsko kirurgijo sem se v kliničnem centru ukvarjal zelo dolgo. Bil sem zadnji, ki je odšel, in to na priporočilo takratnega generalnega direktorja, gospoda Hočevarja, ki me je poklical na razgovor in rekel: »Poslušaj, Franci, jaz ne morem več miriti teh razmer na kliniki. Ti lahko svetujem, da bi šel delat v Rožno dolino?« On je poklical v Rožno dolino in mi uredil delo tam, in to za estetsko kirurgijo, ki je edina rojevala nov kapital kliničnemu centru. V tistih časih sem v UKC dobival od operacije nosu, ki stane sicer 4200 evrov, po 90 evrov, za operacijo povečave dojk, ki stane 4700 evrov, pa 120 evrov. No, ampak ker sem delal zelo veliko, se mi je zdelo v redu. Ne bi odšel, če ne bi k temu pripomogli kolegi, pred katerimi sem se moral nenehno zagovarjati, braniti zoper njihove obtožbe in že pred desetimi leti prvič najeti odvetnika. Imel sem deljeni delovni čas in zunaj UKC-ja sem opravljal le estetsko kirurgijo, za katero z UKC-jem nisem imel po tistem nikoli več sklenjene pogodbe o delu. Za UKC sem opravljal torej le rekonstrukcijsko kirurgijo, klasično plastično kirurgijo in izobraževanje za specializante in mlade specialiste plastične kirurgije.

PB: Poznate kakšen podoben primer? So v kliničnem centru že kdaj odpustili kakšnega kirurga?
FP: Ne. Očitno za klinični center niso problem strokovne napake ali pa sumi težkih koruptivnih dejanj oziroma korupcija, problem je pa drugačnost, v obleki, vedenju, odnosu do neumnosti in neprilagajanju vojaškemu režimu, ki naj bi zagotavljal red in organizi­ranost. Najbolj običajen res nisem. Že kot otrok sem izstopal po tem, da sem bil pretirano natančen. Če boste odprli katerokoli mojo omaro, bo v njej vse zloženo. Mati mojega otroka, Urša, s katero imava zelo dobre odnose, večkrat reče, da noče prihajati na obisk, ker mora po mojem stanovanju letati kot ptica, da se ne bi česa dotaknila, ker bi se poznalo.

PB: Ko ste se branili pred očitki o otroku pri operaciji, ste dejali tudi, da ne gre za kateregakoli otroka, ampak za zelo talentiranega otroka. Domnevam, da ste pri tem mislili na talent za kirurgijo?
FP: Ne! Ta bi bila pretežka ... Mislil sem na talent za oblikovanje. Jakob ima po meni to natančnost, poleg tega je pa izrazito vedoželjen. Videl je mnogo teh reči. Za njegovo mamo sva za šalo zakrpala veliko piščancev s kirurškimi šivi, preden so končali v pečici in pozneje na mizi za kosilo. Malim piščancem sva napravila lifting kože in jih napolnila s kruhom in jetri, presadila sva jim tudi krila za bedra in obratno.

PB: Govorite o pravih piščancih?
FP: O teh, ki se jih speče, ki jih daste v pečico. Z otrokom bi se lahko igral sicer le z lego kockami, midva sva se pa igrala kirurgijo. Jakob je glede tega izrazito vedoželjen otrok. Zelo malo reči sva pojedla, ne da bi jih prej pregledala in preučila. Ko sva pomagala mami kuhati, sva pogledala, kakšen kos je to, kako zgleda mišica, kako kita ... Seveda ne morete pričakovati od otroka te starosti, da bi vam asistiral pri operaciji. Asistiranje pomeni nekaj posebnega. Asistent je lahko tisti, ki je skoraj že kirurg. Asistent namreč pomaga kirurgu razmikati tkiva, pripraviti mora pacienta za operativni poseg, potem pa po navadi odpre rano, jo razmakne, da lahko kirurg opravi bistveni del. In če rečem Jakobu, da je moj asistent, to še ne pomeni, da je res. Lahko bi mu rekel, da je moj sonček, pa to ne bi pomenilo, da je sonce. Ali pa da je moja čebelica, pa ne pomeni, da bo nosil med. Ampak če hoče kdo to obrniti in napihniti in napraviti iz tega zgodbo, pač lahko. Glede tega so novinarji rumenih medijev, pa tudi zagovorniki in snovalci mojega odpusta, mojstri.

PB: Kako se pa sicer kaže talent za kirurgijo? Kako med študenti medicine prepoznati nekoga, ki bo dober kirurg?
FP: Ko sem prišel na kirurgijo, sem imel 54 kilogramov. Imel sem zelo visoko pov­prečje ocen, bil sem Plečnikov nagrajenec. »A ste vi res prepričani, da bi bili lahko dober kirurg?« so me vprašali. »Zakaj pa ne?« »Se vam zdi, da ste dovolj močni? Veste, za kirurgijo morate biti močni kot bik in približno toliko pametni.« In jaz sem izstopal po tem, da sem bil prešibak in da sem imel previsoko povprečje ocen. Izkazalo se je, da sem prav tako lahko kirurg. Talent je vnaprej zelo težko odkriti. Pri plastični kirurgiji znam presoditi, ali je nekdo primeren ali ne, in sicer po tem, ali premore občutek za lepo. Hrepeneti mora po lepih stvareh, prepoznavati mora tisto, kar naredi nekaj lepo. Nekateri tega nimajo. Zato pa ta skrpucala ... No, zdaj sem grdo rekel. Mislil sem na to, da če ljudje rečejo, da se za koga vidi, da je bil pri plastičnem kirurgu, pomeni, da je bil pri slabem plastičnem kirurgu. Plastični kirurg ne sme za seboj pustiti nobenih sledi. Človek mora zgledati tak, kot da ni bil na operaciji, samo bolj svež in spočit. Videz naj seva.

PB: Prihajate s kmetije, starša sta imela kmetijo. Kako to, da ste se odločili za študij medicine?
FP: Ker nisem želel biti duhovnik. Na vasi gredo po navadi za duhovnike, zdravnike ali advokate. Vsaj v času moje mladosti. In glede na to, da je moja sestra odšla na pravo, sem si rekel, da duhovnik najbrž ne bom. Tudi stara mama je hitro dojela, da sem preživ za kaj takega, in sem se odločil za medicino. Medicina je v svojih temeljih zelo podobna duhovniškemu po­klicu, ker ima opravka s človekovo dušo, kadar jo izvajamo celostno, tako kot bi jo morali po Hipokratovi zaprisegi.

PB: Ali ni študij medicine podobno kot denimo arhitektura malo tudi klanovska, družinska reč?
FP: Mislite, da bi moral glede na to, da sem se rodil na kmetih, celo življenje orati?

PB: Ste imeli veliko sošolcev s kmetije? Je med kirurgi veliko otrok kmetov?
FP: Ne, to ne. Ampak kirurg mora biti ročno spreten in kot otrok na kmetiji si moral znati delati tudi z rokami, zabiti kak žebelj, zaviti kak vijak, delati z vrtalnikom ali kotno brusilko, žago. To se pokaže kot prednost tudi pri kirurgiji. Ko pridejo mladi kirurgi, vidim, kdo med njimi se je igral s punčkami, kdo risal in bral in kdo šraufal. Dobri bodoči kirurgi so doma delali elektromotorje iz elementov Mehanotehnike, kar je bila zelo dobra šola za pozneje. Za kirurga moraš imeti tridimenzionalni uvid, moraš si znati predstav­ljati, kako gredo vektorji, navori, sile … Vse to pride v poštev, ko raziskuješ ali ponovno vzpostavljaš anatomijo in funkcijo – človek kot stroj. Podobno kot pri arhitekturi, le da mi ne klešemo kamna, ampak imamo v roki živo teksturo, tkiva, kožo, mišice. Pomem­bna razlika je v tem, da vemo, kako se obnašata kamen ali glina, nikdar pa ne vemo stoodstotno, kako se bo na spremembe odzval živ organizem.

PB: Začeli ste kot splošni kirurg?
FP: Najprej sem opravil specializacijo sploš­ne kirurgije in bil potem prepoznan kot nekdo z več dara za plastično kirurgijo, z občutkom za lepo in še natančen hkrati. Profesor Arnež me je povabil na kliniko za plastično kirurgijo, kjer sem plastiko potem specializiral še dodatno, kot drugo specializacijo.

PB: Sami ste nekje omenili, da mešamo pojma plastična in estetska kirurgija ...
FP: Tako je.

PB: Potem je pa tu še mikrokirurgija?
FP: Plastična kirurgija je skupni pojem za vse in zajema klasično plastično in rekonstruktivno kirurgijo. Njen osnovni namen je zapolnitev tkivnih vrzeli, ki ostanejo po odstranitvi rakavih poškodb, hudih bolezni z destrukcijo tkiv, opeklinah, amputacijah, vračanje funkcije ali oblike po prirojenih anomalijah. V ta sklop sodi tudi kirurgija roke in zdravljenje opeklin. Mikrokirurgija pa pomeni ozko specialnost znotraj plastične kirurgije, pri kateri izvajamo iste metode rekonstrukcije in oblikovanja z mikroskopom. Vzamemo na primer tkivo na trebuhu, izoliramo žilo tega tkiva in to prenesemo na drugo mesto. Poskrbimo za drobnožilne povezave. Zrezek na kavlju ni živo tkivo, zaživel bi, če bi ga prekrvili.

PB: Nekje sem prebral, da ste se na začetku svoje kirurške kariere največ ukvarjali z odrezanimi prsti, z nesrečami, ki so nastale pri delu s krožno žago, s cirkularjem.
FP: To je res. Iz tega sem celo magistriral. Takrat so ljudje zelo veliko delali popoldne. V tistem času smo imeli pri nas veliko gostov iz tujine na dodatnem izobraževanju. In ti so nam rekli, da so si zapomnili, ko so potovali po Sloveniji, prav poseben zvok, in sicer tisti rezki zvok krožne žage. Povsod. Vsak Slovenec je, ko je prišel iz službe, imel občutek, da mora nekaj nažagati, zložiti in pospraviti. Vsi so imeli cirkularke, kotne brusilke ... karkoli, samo žagali so. Potem ko se je podaljšal delovni čas in se je delovni tempo spremenil, se je to zmanjšalo. Pa tudi obiski tujcev v kliničnem centru so usahnili. V zadnjih petih letih v UKC nisem videl nobenega tujca, v tistih letih po osamosvojitvi so pa sem prihajali od povsod. Zanimalo jih je predvsem delo in tehnike profesorja Arneža.

PB: Obstaja še en stroj, tekmec krožne žage, kar se poškodb roke tiče, in sicer stroj za ličkanje koruze, le da je ta prste od­trgal, in ne odrezal. Je teže prišiti odrezan ali odtrgan prst?
FP: Uau, grozna poškodba. Mnogo laže je prišiti odrezan kot pa odtrgan prst. Pri od­trganju vam iztrga kite iz mesnatega dela in jih ovije okrog stroja. Kadar lička zagrabi, se rešuje kvečjemu krne. V ličkarskem stroju je po navadi ogromno svinjarije in se rane, ki jih povzroči, po navadi zagnojijo, nastane tisoče drobnih luknjic, ki so polne odpadkov. Redno smo se bojevali s tistimi poškodbami, s tem, ali bo poškodovano tkivo preživelo. Ličkarski stroj prst oguli, da ostanejo samo kosti. Cirkularka je mnogo boljša. Ko greste delat s cirkularko, vedno poskrbite, da so noži dobro nabrušeni, ker vam bo potem prste gladko odrezalo in jih bo laže prišiti. [smeh]

PB: Pri pripravah na ta intervju sem naletel na izraz homotransplatacija. Gre za prenos tkiva, udov mrtvega človeka na živega, denimo roke. Se to pri nas že izvaja?
FP: V svetu je to praksa, v Sloveniji pa ni zaživela. Ko sem to predlagal in smo imeli primernega pacienta, mladeniča, ki mu je eksplozija odtrgala roke, je bilo stališče klinike, da je takšna operacija neetična. Tako dolgo so tisto mleli na etični komisiji, da sem prej prejel odpoved. Danes obstaja tudi že transplantacija obraza, in ne samo rok. Ko govorimo o transplantacijah rok, ta pride v poštev, kadar komu manjkata obe. Pred tem je treba izvesti imunosupresijo, kar pomeni, da moramo zrušiti obrambni sistem pacienta. Gre za tkiva drugega človeka, in to ni problem pri jet­rih ali pri srcu, ki so notranji organi. Roke so izpostavljene zunanjemu svetu. Znotraj sem jaz, zunaj je vesolje. Meja med univerzumom in menoj je koža, ki je strahotno imunogen organ. Če presadite neki vsadek na drugega človeka, bo prišlo do boja med prejem­nikom in presadkom. Pride do zavrnit­venega procesa, ki ga morate spremljati tako, da modulirate obrambni sistem telesa do te mere, da presadka ne prepozna več kot tujka. Zdaj je to tako zelo napredovalo, da nam ni treba več izvajati tako radikalne imunoterapije, ki bi človeka kompromitirala podobno, kot jo bolezen, ki jo poznamo kot aids. Treba se je zavedati, da takrat, ko človeku presa­dite obe roki, ga izpostavite zmanjšanemu obrambnemu sistemu, kar lahko pripelje do zloma imunskega sistema in večje verjetnosti za tumorje, za glivične infekte ali bakterije. Doba vašega preživetja je zato zmanjšana, in na to se je sklicevala klinika, ko je zahtevala ukinitev procesa pridobivanja protokola. Ampak zdaj je slovenski zdravstveni sistem skrhan do te mere, da je težko verjeti, da bi odobrili novi tip zdravljenja.

PB: Kako je pa s funkcionalnostjo takih rok?
FP: Take roke lahko normalno premikate, čutite.

PB: Bral sem o posebni živali, salamandru, neke vrste močeradu, ki lahko sam obnovi odtrgano nogo, in da to njegovo sposobnost resno preučujejo. Poznate?
FP: Ja, njemu lahko odrežete nogo, pa mu zraste nova, ampak mi na tej stopnji še nismo in mislim, da še dolgo ne bomo.

PB: Kaj pa matične celice?
FP: Te pa tako ali tako. Z njimi se dela. Matične celice so celice, ki so pluripotentne. Ko postavite matično celico v specifično okolje, lahko sprožite proces, pri katerem začne matična celica proizvajati tisto tkivo. Imate poškodbo srca, v katerega vstavite matične celice, in bo tisto okolje srčne mišice, ki je bila ishemično poškodovana, sprožilo proces, v katerem se bodo matične celice spreminjale v celice srčne mišice. Tako se bo srčna mišica obnavljala, stara fibroza se bo zamenjala z novim tkivom. Ali pa vzamete matične celice, ki jih uporabljamo pri prenosu maščobe oziroma tako imenovanem lipofilingu. Nanesete jih na obraz in lahko z njimi dobite nove konture obraza, popravite anomalije obraza ali pa ga pomladite. Tiste matične celice ne samo da napravijo volumen, ampak obraz tudi pomladijo. Obnovi se kolagen, elasten in drugi podobni elementi v koži.

PB: Bi lahko z matičnimi celicami dobili nove dojke?
FP: Ja, recimo. To se že dela. Obstaja tako imenovani sistem brava, zvon, v katerega ekspandiramo kožo, vzamemo matične celice, ki jih vanj vbrizgavamo v več serijah. S tem je podobno kot s sajenjem pšenice. Če boste vzeli kup pšenice in ga vrgli v luknjo na njivi, ne bo zraslo nič. Tista pšenica bo strohnela in zgnila. Dober kmet ve, da mora njivo najprej zorati, potem zbranati in šele nato po njej na drobno posejati pšenico. Šele potem bo vsaka pšenica vzklila in dala novo bilko. Tudi matične celice morate nasaditi, celico za celico, in to tako, da difuzijska razdalja ni nikoli večja kot en centimeter. Difuzijska razdalja pomeni razdaljo do zadnje žile, ki je sposobna hraniti celico s kisikom.

PB: Po končani specializaciji ste odšli – ne vem, kako se temu reče – na dodatno specializacijo v Brazilijo?
FP: Specializacijo sem končal tukaj, in ker so bile takrat v kliničnem centru malo posebne razmere, sem doma malo javkal in moj oče, trd, klen slovenski kmet, je rekel: »Tega pa ne dovolim, da bi delali mojim otrokom. Če te zavirajo pri razvoju po vsem tem študiju in rezultatih, ti bom dodatno izobraževanje omogočil jaz. Tule imaš sredstva od tvoje dediščine. Porabi jo modro ...« To je bila torej moja dediščina, ki sem jo vložil v izobraževanje iz estetske kirurgije. Odšel sem v Brazilijo, ki je bila že takrat ena najnaprednejših držav na področju estetske kirurgije. Ta je bila takrat pri nas v povojih in precej bazična. Odšel sem zato, ker se mi je zdelo, da je pri nekaterih operacijah preveč mesarjenja oziroma da za njimi ostaja preveč očitnih brazgotin, ki našega dela nikoli ne krasijo. Prebirajoč tujo strokovno literaturo sem spoznal, da je mogoče doseči več in bolje s trajnejšim rezultatom. Napisal sem torej kar nekaj prošenj in na koncu mi je uspelo. Imel sem možnost spoznati nekaj najimenitnejših kirurgov tam in sem se še večkrat vračal. Čez vrsto let je eden od njih prišel pokazat svojo tehniko pomanjšave dojk in dviga dojk tudi v Ljubljano na UKC-ju. Izobraževalne poti in obiski znanih klinik po vsem svetu so od takrat postale stalnica v mojem življenju. Z leti, ki so sledila, sem vse pogosteje svoje inovacije predajal tudi sam drugim, tako na tujem kot tudi doma, ostalo je le malo pomem­bnejših evropskih in ameriških klinik, kjer še nisem prestopil vrat.

PB: V Braziliji ste delali na zasebnih klinikah?
FP: Da, to so bile zasebne klinike, in sicer sem delal na institutu Ivo Pitanguya in Ruy Viere v Riu de Janeiru in tudi pri Robertu Bossoli v Sao Paolu, se pravi na treh imenitnih klinikah. Ivo Pitanguya je pravzaprav globalni oče moderne estetske kirurgije, tam se je vse začelo na novo. Veste, Brazilci so po mentaliteti drugačni od nas. Življenja brez napol golega plesanja sambe in postopanja po plažah si niti nočejo predstavljati. Pri njih so čvrste zadnjice in nagajivo štrleče dojke, ki gledajo ponosno v svet, nuja. Že takrat je bil pri njih čaščen kult lepote za vse. In vsi so ždeli po telovadnicah. Ko sem šel tja, je bil v Ljubljani fitnes studio v Tivoliju, potem pa še fitnes studio Sunny. Dva fitnes centra v vsej Ljubljani, tam je bil pa vsaj en v vsaki ulici. Vsi so hodili na telovadbo, vsi so bili izklesani in med njimi sem bil jaz opazen na daleč. Pa ne po barvi kože, ampak po obliki telesa. Bil sem svetlo bele polti, svetlolas in koščen v nasprotju z mišičastimi čokoladnimi Brazilci z izklesanimi telesi pri obeh spolih.

PB: V intervjujih ste večkrat omenili, da na svoje delo v kliničnem centru gledate kot na neke vrste dobrodelno delo, charity work ...
FP: Veste, meni ni treba hoditi v Indijo, meni ni treba hoditi v Afriko, veliko ubogih, bolnih in pomoči potrebnih najdete tudi doma. Kar pojdite pogledat hodnike na urgenci UKC, pa boste vedeli, o čem govorim.

PB: In rekli ste, da bi se vam zdelo, kot bi del svojega življenja vrgli stran, če bi se ukvarjali le s turbofolk kirurgijo. Zanimiv izraz. Je vaš?
FP: Res je! Priznam. Klasična plastična in rekonstruktivna kirurgija mi vrača ta občutek, da sem še vedno zdravnik, ki opravlja svoje osnovno poslanstvo. S tem občutkom laže živim in preživim v tem res norem svetu. To sem sicer res rekel in zveni malo slabšalno. Temu bi se danes izognil. Turbo je bilo mišljeno le v tistem delu, da pač ne odstranjuje ali popravlja stanj po poškodbah, boleznih ali po prirojenih nepravilnostih. Zago­tovo pa zdravi: zdravi duha in odpravlja bole­čine duše, ki je ranjena ali polomljena. Estetska kirurgija je lahko torej zelo resna in zavoljo poseganja v psiho človeka težka zvrst kirurgije, predvsem zaradi psihologije bolnikov, ki jo morate prepoznavati. Četudi s posegom spremenimo obliko dojk, obraza ali nosu, kar se jasno vidi, je rezultat dosežen šele takrat, ko je pacient zadovoljen in pomirjen. Ob tem, da je percepcija lepega in skladnega lahko povsem drugačna od moje. Se pravi, da moram najprej pacienta prepoznati kot osebo in videti, kaj je tisto, kar bi mu prineslo srečo in zadovoljstvo v življenju in do kod mu lahko pomagam, ne da bi mu škodoval kratko- ali dolgoročno. Kakšna sprememba, če sploh, je tista prava zanj. Najprej moram razvozlati, ali si to spremembo res želi do te mere, da je vredno poseči po kirurgiji, ali mora pacient urediti še kaj drugega v življenju. Kakšnih zakonov ne morem rešiti s kirurgijo dojk ali obraza. Načeloma nobenega! Kakšnemu, ki je permanentno depresiven in nosi to depresivno noto sam po sebi, ne moreš pomagati s kirurgijo.

PB: Se torej zdaj, ko niste več v kliničnem centru, ukvarjate samo s ...
FP: Turbofolkom? [smeh] No, zdaj se ukvarjam z estetsko kirurgijo, ker mi je klinični center, ko me je poslal čez prag, pozabil dati malho s koncesijskimi točkami. Na listo koncesionarjev so me po pomoti pozabili uvrstiti že pred desetimi leti, ko je odšel profesor Arnež in še nekaj mojih kolegov kirurgov. Vsak zdravnik, ki dela v javnem zdravstvenem zavodu, dobi določeno število koncesijskih pik, storitev ali bolnikov, za katere je dolžan poskrbeti. S tem razpolaga Zavod za zdravstveno varstvo RS. Ta v soglasju z drugimi dodeljuje pravice posameznim zasebnim zdravnikom, da tudi zunaj javnih zdravstvenih ustanov izvajajo storitve za potrebe javnega zdravstva, torej na napotnico. Ko sem odšel iz UKC, ni bilo več možno opravljati posegov na napotnico, to je ni klasičnih plastičnih posegov kot prej, saj si večina ljudi ne more plačati teh storitev. Lastnik klinike v Rožni dolini je gospod Lah, ki pričakuje za posege, ki jih opravim, finančno kritje. In vsaj za zdaj si takšne posege pri nas plačajo le bolniki z željami po estetskih korekcijah. Le redko drugi. Če pa bi se zdravstvena zavarovalnica dogovorila za prenos dela točk na Sanatorij v Rožni dolini, bi še naprej z veseljem delal na napotnico posege klasične plastične kirurgije, za katero sem tudi usposobljen in s čimer se ukvarjam že 25 let.

PB: S čim se pa zdaj največ ukvarjate? Z vbrizgavanjem botoksa?
FP: Ne, ne, delam kljub vsemu večjo kirurgijo, le da je ta estetska, pa tudi botoks in druge nekirurške estetske posege. Ko ste mladi, delate veliko preprostih posegov. Mislim, da večina mladih kolegov začne s povečavami dojk. Pa ne zato, ker bi bilo to najlažje, ampak ker mislijo, da je to najlažje. Ne zavedajo se namreč, da se kvaliteta operacije dojk pokaže šele čez pet do sedem let. Na začetku imajo vsi občutek, kako so vešči, napravijo žep, vanj vstavijo vsadek, in to je to. Starejši kirurgi znajo iz izkušenj oceniti, kaj in koliko je še varno. Z leti izkušenj kot kirurg dobivaš vse več liftingov obraza in drugih zahtevnejših posegov.

PB: Pogledal sem cenik operacij, ki jih opravljate na kliniki v Rožni dolini, in sodeč po njem je najzahtevnejši facelifting. Drži?
FP: Načeloma je najzahtevnejša operacija, ker si jo upa izvesti zelo malo ljudi.

PB: Stane pa do 5800 evrov?
FP: To ste pogledali zelo okleščen cenik. Operacije so od 5800 naprej, ko govorimo o operaciji spodnjega dela obraza. Ko gre pa za ves obraz, stane do skoraj deset tisoč. Pri tej operaciji se kirurg sprehodi do roba prepada, in to s pacientom v naročju. Moj honorar za operacijo, ki traja več kot šest ur, je manj od 18 odstotkov celotnega zneska.

PB: Že pred časom sem na enem od programov gledal oddajo o našem dojemanju lepega pri ljudeh, in kolikor se spomnim, je bila poanta ta, da to temelji na simetriji, ki sporoča tistemu, ki gleda, da je opazovani zdrav, da ima primerne, dobre gene za potomstvo.
FP: To je res.

PB: Če se ne motim, se estetski kirurgi držite nekih podobnih opravil, pravil zlatega reza?
FP: Drži. Gre za to, da nam podoba človeka sporoči vse o njegovem genetskem materialu. Ko pogledam človeka, približno vem, ali je mogoče bolan na želodcu, vem mnogo stvari o njem. O njegovem socialnem okolju, o tem, kako se prehranjuje, kako se giblje, ali ga ogrožajo kakšne bolezni ... Vse to lahko vem. Naša podoba je nekakšen genetski maping, genetska slika vsakega posameznika. Kako se živali izbirajo med seboj? Najboljši samci izberejo najboljše samice. Tako gre to v naravi, izbor vrst. Narava nam je vcepila zelo perfiden način izbire genetskega materiala.

PB: Kaj je pa to zlati rez?
FP: Zlati rez je razmerje, ki daje očem percepcijo lepega. Idealno razmerje je 1 : 1,68 ... Recimo razmerje med očesno špranjo in položajem obrvi. Če pogledate pri ženskah, sta dve tretjini očesa z veko in obrvjo zgoraj, tretjina spodaj. Pri moškem je prav obratno in zato moški gledajo bolj srepo, če so pravi samci.

PB: Se držite teh pravil pri posegih?
FP: Ne samo da se jih držimo, tako zgledajo lepi obrazi. Taki ljudje se izbirajo med seboj, in če pogledamo, opazimo, da so takšni ljudje uspešnejši. Pri neki raziskavi so ljudem kazali posnetke kipov, takih, ki res obstajajo, in nekaterih popravljenih, takih z malenkost podaljšanimi ali skrajšanimi udi. Ko so morali ljudje obkrožiti kipe, ki so se jim zdeli lepi, so vsi brez izjem obkrožili nepopravljene. In to zato, ker ima oko nezmot­ljiv občutek za zlati rez.

PB: Je to biološko ali družbeno determinirano?
FP: Biološko in družbeno. Vsak narod ima svoje percepcije lepote in všečnosti. So pa pri Nivei opravili obširno raziskavo o dojemanju lepega, in ko so analizirali odgovore ljudi, so dobili en tak splošen model lepega. Ta je: jajčasta oblika glave, ki je ožja v spodnjem delu, velike oči, beli zobje, obraz, razdeljen v tretjine, nos, ki mora biti znotraj razmerja zlatega reza ... Ko boste ljudi vprašali, kaj je lepo, boste dobili tisoč odgovorov, od dolgih nog, oblih polnih dojk, ozkega pasu naprej. Ampak pravilno vprašanje se glasi: Kaj je tisto, kar dela lepe stvari lepe? To je pa zlati rez, harmonija in skladnost. Osebni pogled na lepo, tako naroda kot posameznika, pa ustvarja te neizmerno dragocene drugačnosti. Zlati rez še za oglaševanje več ne zadostuje… osebna lepota, karizma in napake v zlatem rezu so pa izziv.

PB: Nekje ste rekli, da v svoji glavi ni nihče popoln, da lahko vsak najde kakšno hibo. Ali ne bi bilo bolje, da se s to hibo sprijaznimo, kot pa da gremo pod nož?
FP: Ceneje je zagotovo. A ni tako preprosto. Poznam ljudi, reciva srednjih let, ki so po energiji stari 20, 30 let, in si težko predstav­ljam, da bi čepeli le doma, založeni z bukvami, albumi ali devedeji samo zato, ker zgledajo starejši, energija pa šprica! Ti nimajo kaj početi na tretji univerzi? Oni so kar skoz univerza! So naš muving! In zakaj ne bi tudi obraz seval njihove energije? Brez velikih sprememb.

PB: Gre pa za hibe, ste rekli, nekateri se lahko sprijaznijo z njimi, nekateri se pa ne morejo.
FP: Včasih je kakšna hiba drobec, ki ga pri sebi zaznavamo in zaradi katerega se začnemo umikati iz okolice. Kadar imate grbast nos, vas lahko sto ljudi prepričuje, da nos ni grbast, pa je, in če vas moti, je prav, da si ga popravite. Če bi izbirali manekene, ki bi bili koščeni, grbasti, kavkasti, z eno krajšo nogo od druge, debeli, z veliko gubami ... bi bilo to nekaj drugega. In čas je za to, da drugačnost začne opredeljevati meje. Ker pa mediji z namenom izboljšanja prodaje ali gledanosti vplivajo na nezavedno noto istovetenja gledalcev, izbirajo za svoje oglase le lepe in mlade, ki spolnost in plodnost naravnost izžarevajo. Po vsem tem ne moremo priča­kovati, da bodo ljudje ostali nedotaknjeni. Lepotna raznolikost je možna le na področjih, kamor mediji ne sežejo. Tam velja izključno in le pravilo zlatega reza, harmonije in skladja. Lepotnih trendov tam ne poznajo, vsaj ne do te mere kot v naših krajih.

PB: Omenili ste nos, ki ste si ga dali tudi sami popraviti. Ampak ob tem ste dodali, da ste zaradi frustracij nad starim nosom študirali več kot drugi. Bi bili tako dober kirurg, če bi se rodili s perfektnim nosom?
FP: Če bi imel popoln nos in bi se čutil kot lepotec z velikim povpraševanjem in dolgim seznamom v času, ki sledi puberteti, bi bil verjetno doma, imel bi avtokleparsko delavnico in bi se verjetno mnogo prej spustil v dir za plenom, ki mi ga je namenil naravni gon po spolnosti. Namesto tega sem veliko časa preživel v osami zunaj socialnega okolja, ki bi me lahko s komentarji mojega videza utegnil prizadeti. To obdobje je najbrž v mnogočem močno vplivalo na razvoj vedenjskih vzorcev in drugačnosti, ki mi jo tako pogosto očitajo. Zavedal sem se, da je pot iz tega možna le z intenzivnim študijem. Vsak od nas mora imeti nekaj, na kar je lahko ponosen. In če imaš svoje videnje, da nisi lep, moraš biti boljši od vseh pri čem drugem. Razviti moraš torej tisto, kar imaš, in jaz sem imel natančnost in občutek za lepo, ljubezen do umetnosti, dar za naravoslovne znanosti. Zmožnost širšega povezovanja vsebin v celoto o naravi, svetu in univerzumu. Želja po tem, da si prepoznan v svoji edinstvenosti, je prisotna ne le pri meni, ampak pri vseh nas, tudi pri vseh živih bitjih nasploh. To je gibalo evolucije in razvoja. Ne moreš zaradi tega, ker pač nisi tako zelo lep, vreči puške v koruzo, oditi v McDonald's, se najesti, skoraj vdreti v bar in se napiti, pozabiti in potešiti bolečino in vse prepustiti toku. Jaz nisem tak, jaz sem borec in tudi zaradi tega se ne pustim vsakemu, ki me poskuša zlomiti. Niti UKC-ju. [smeh]

PB: Saj prav to me zanima. Ali ni prav to, da nismo popolni, gonilo osebnega in s tem tudi družbenega napredka?
FP: Pri meni je bilo zagotovo. Obstajajo stereotipi, da blondinke, lepotice niso najbolj pametne. Mislim, da to ne drži. Poznam veliko zelo lepih blondink, ki so tudi zelo pametne. Tukaj gre za zelo veliko dejavnikov. Najprej so starši, ki lahko pritiskajo na otroke, da so malo bolj aktivni in da malo bolj delajo. S hibo se lahko sami do neke mere tolčete naprej, ampak vsake toliko pa potrebujete kakšen stimulus od drugod. Brez podpore svojega očeta in matere sam ne bi nikoli naredil iz sebe tega, kar sem. In ko sem si dal popraviti nos, se je oče oglasil pri meni, jaz mu pa za operacijo nisem povedal. Prinesel mi je zaboj jabolk, in ko sem mu še ves moder v obraz odprl vrata, je rekel: »Pa kaj so te pretepli?« »Ne, nos sem si dal operirati.« Odgovoril je: »Končno! A veš, da sem ti že večkrat to hotel predlagati?« Zakaj si ne bi dal popraviti nečesa, kar me moti? Saj zaradi tega sosedje ne bodo imeli nič manj. Težko razumem zavist, ki nasprotuje estetskim posegom. Se morda ženske bojijo lepe konkurentke v boju za dobrim genetskim materialom idealnega samca?

PB: Se pri svojem delu kdaj srečate z zasvojenostjo z lepotnimi operacijami? Mislim, da se jim reče mania operativa.
FP: Ja, mania operativa. S tem niti ne. Saj se ve, da ne popuščam prav vsaki želji. Znan sem po tem, da ne delam velikanskih dojk, ampak pacientko izmerim in vsaki napravim primerne dojke. Nočem, da se takšne dojke opazijo že od daleč. Lepo se mi zdi, ko so dojke proporcionalne s telesom, ulite z njim. Hrepenim po tem, da so reči skladne. Včasih se pa res oglasijo punce, ki si želijo ogrom­nih dojk ali kakšnih drugih bizarnih reči.

PB: Bral sem, da ste znani po dolgih pogovorih s pacienti. Drži?
FP: Res je. Pogovor za povečavo dojk pri meni traja približno uro in pol. Drugi ga opravijo v desetih minutah. »Okej, povečanje dojk, imamo vsadke, katero velikost bi si želeli?« »D.« »V redu, dobite D.« In to je to. Ampak ne gre za to. S tem je podobno kot z arhitekturnim načrtom. Ne morete delati kar nekaj šablonsko. Morate individualno načrtovati in napraviti tako, da bo na koncu pacient zadovoljen in varen. Pacient mora vedeti, v kaj se spušča.

PB: Kaj vas pa zanima pri takem pogovoru? Recimo, če bi se jaz pojavil pri vas, ker mi ne bi bil všeč moj nos?
FP: Kaj bi vas spraševal?

PB: Ja.
FP: Najprej bi ocenil, kako sedite, vstopate, hodite, izraz na obrazu. Pustil bi vam, da govorite in opišete svoj problem, kako ga vidite in kaj pričakujete. Šele pozneje ali pa sočasno s tem bi razvozlal ozadje vaše želje, zakaj bi vas pri teh letih začel motiti nos. Stari ste več kot 40 let in pri teh letih korekcija nosu po navadi ni običajna niti pogosta.

PB: Se pojavi prej?
FP: Ja, prej, in če ste stari več kot 30 in ste si zaželeli nov nos, vas je verjetno zapustila žena ali pa imate novo ljubico. Posumil bi na to, da se je v vašem življenju zgodilo nekaj radikalnega, sicer bi to opravili že pri 25 letih, ko se to običajno počne.

PB: Pravite tudi, da večkrat zavrnete želje pacientov.
FP: Paciente skušam zavarovati pred njihovo napačno percepcijo oziroma zmotnimi idejami, ker vem, kaj se bo dogajalo s tkivom in z njimi skozi leta, in vem, kako se tkiva starajo, kako se material utrudi. Moja zdravniška dolžnost je, da svoje delo opravljam tudi rahločutno, in ne le kot izvajalec neke storitve. S tem obvarujem pacienta pred nevšečnostmi, ki bi se mu lahko zgodile. Jasno je, da – če ostaneva pri dojkah – tkivo vsega ne prenese in da tisto, kar si želimo pri 15 ali 25 letih, ni isto kot tisto, kar si želimo pri 45 ali pri 60 letih. Bomo pri šestdesetih kot babica na plaži z zgubano kožo in velikanskimi melonami? Saj ne moremo kar naprej hoditi na Ibizo. Ampak k sreči imajo Slovenci podoben okus kot Skandinavci in ne želijo izstopati. Po tem se razlikujemo od Srbov ali Hrvatov ...

PB: V Ljubljani ni nobene Silicon alley, kot je recimo v Beogradu?
FP: Ne, tega pri nas ni. Klinika v Rožni dolini je prav zaradi dobrih in varnih rezultatov estetskih posegov z minimalnim tveganjem za zaplete učni in referenčni center za povečave dojk in rejuvenacije obraza v jugovzhodni Evropi. Vsi s tega območja prihajajo na dodatna izobraževanja k nam. Predaval sem vse do Kazahstana in New Delhija na vzhodu in Santiaga de Čile na zahodu, večinoma govorim o dojkah in pomladitvah obraza, o dojkah, kako jih operirati, da ne pride do zapletov in da so lepe tudi po sedmih letih.

PB: Od kod pa potem toliko zgrešenih lepotnih operacij dojk? Ne bi verjeli, kaj vse dobimo na Playboyu ...
FP: Kar nekaj teh punc pride k nam z željo po popravkih. Gre za instantno estetsko kirurgijo, ki jo opravijo po principu poceni in hitro. Punce, ko še nimajo dovolj denarja, pristanejo na operacije, ki se izvajajo po zasebnih vilah, hišah, predelanih garažah, kjerkoli ... Najpogosteje jih sicer izvajajo plastični kirurgi, a ne vedno! Tudi v Sloveniji imamo številne nešolane in v stroki neizobražene, samooklicane in pogosto močno reklamirane kirurge, ki estetsko kirurgijo izvajajo zgolj ljubiteljsko ... do denarja … Premoremo tudi abdominalnega kirurga, ki se ukvarja predvsem z debelim črevesom, sicer pa je zaposlen kot asistent na Institutu za anatomijo, ob vsem proktološkem koncesijskem delu ljubiteljsko opravlja še estetske posege, ne le na trebuhu in dojkah, pa čeprav se tega ni nikoli naučil.

PB: Je to dovoljeno?
FP: Nihče ga ne prijavi. To se ne dogaja samo v Srbiji ali na Hrvaškem ali pa v Italiji, ki je znana po tem, da je tam vsak professore ali primarius in je lahko vsak, ki zna šteti do pet, že kar estetski kirurg. Estetski kirurg je človek, ki je končal specializacijo iz plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije in je za to pridobil ustrezno licenco Zdravniške zbornice RS. Varen estetski kirurg pa je tisti, ki je po končanem izobraževanju in temu ustrezno pridobljeni diplomi in licenci dalj časa opravljal tudi rekonstruktivne posege. Šele tak se bo zavedal, v kaj se spušča. Tak, ki razume in pozna procese celjenja, obnašanje tkiv skozi leta, ki bo prepoznaval znake zapletov in se jim znal izogniti. Varen estetski kirurg je tisti, ki bo znal rešiti morebitne zaplete oziroma bo znal operirati tako, da do njih ne pride.

PB: Pravite, da so žrtve šarlatanov punce z manj denarja, ampak Victoria Beckham zanesljivo ne sodi mednje, pa ima ...
FP: Malo jih ima [dojke], pa jih spet nima. Ona to jemlje ven kot džeparac. Kdor je medijsko glasen, ni nujno tudi izkušen in dober. In najslabše zagotovo najdete prav v klinikah za celebrities. A tisti, ki ima največji oglas na televiziji ali največji džambo v mestu, ni nujno tudi najboljši kirurg. Tisti, ki sodeluje v reality showih, prav tako ne. Za moj okus so ti etično zelo sporni. Izkoristiti socialno stanje neke punce za to, da se jo operira javno, vsem na očeh za dobrobit medijev in marketing plastičnega kirurga. Punca dobi pa tisti dve dojki, kar je malenkost v primer­javi z vsem, kar so si vzeli drugi.

PB: Kaj je narobe z dojkami Victorie Beckham?
FP: Vsadka so ji namestili pod žlezo, bila sta okrogla ona pa anoreksični skeleton, pokrit zgolj s kožo brez maščobnega podkožja, in zato sta dojki kot dve žogi pod tanko rjuho. Verjetno je tisti kirurg mislil, da mora biti tako, ker ima pač moža nogometaša. Ko delaš dojke, moraš upoštevati, koliko tkiva ima, koliko maščobe za prekrivanje premore in koliko je žena stara. Kovčka ne morete skriti pod rjuho, lahko ga pa pod pernico. Ne morete pri koščeni punci vsadkov namestiti pod žlezo, ker se bodo videli robovi prej kot v dveh letih. Saj ni samo pri Victorii Beckham tako, poznam tudi nekaj slovenskih punc s takšnimi dojkami. Preveliki vsadki za konstitucijo telesa!

PB: Se da to popraviti?
FP: Lahko bi oblili vsadka z matičnimi maščobnimi celicami, o čemer sva se prej pogovarjala, če pa to ni mogoče, je pa treba vzeti vsadka ven, ju nadomestiti z manjšima in ju namestiti pod mišico, v drugi žep. To je tehnično malo bolj zahtevno. V Rožni dolini se spomnim zelo malo pacientk, ki sem jim vsadek namestil pod žlezo oziroma nad mišico. So morale biti res precej močnejše, z zelo dobro kožo in vrhunsko genetiko. Pri mladih puncah pa nikoli. Mislim, da v zadnjih desetih letih nisem namestil vsadka pod žlezo.

PB: Ste kdaj zašuštrali pacienta? No, saj najbrž ne bi priznali.
FP: Nikoli v življenju me še niso tožili niti niso o tem razmišljali, če vam zadošča ta odgovor. To je preverljivo, in na to sem res ponosen ... Med svojimi pacienti je bil kdaj gotovo tudi nezadovoljen. A v tem primeru se ve, da Rožna dolina ne bi spustila pacienta prek svojega praga, dokler ne bi bil zadovoljen z rezultatom in storitvijo. Delam pač tako dolgo, da je pacient zadovoljen in ni zapleta, ki ga po 25 letih dela ne bi znal rešiti sam. To je osnovni in edini cilj dobre estetske kirurgije.

PB: V Sloveniji ste bili eden prvih, ki je opravil operacijo spremembe spola.
FP: Bil sem v timu, ampak prva, ki sta v Sloveniji opravila to operacijo, sta bila dr. Godina in dr. Šolinc, pozneje sem pa s Šolincem to prevzel jaz. Operacije spremembe spola so zelo nehvaležno polje dela, ker gre za najbolj radikalen poseg, ki ga naredimo. Pot, iz katere ni vrnitve.

PB: O tem, izvesti operacijo ali ne, v tem primeru ne odločate sami?
FP: Ne, seveda ne. Pri tej operaciji ni poti nazaj. O njej odloča večglava komisija, ki zaseda tristopenjsko. Najprej je na vrsti psihiatrična obravnava, ko mora psihiater odločiti, da gre res za transseksualizem. Ko odloči, da gre res za to, predstavi takega pacienta komisiji za transseksualce. Ta komisija odloča o tem, ali to drži, in če drži, ga spusti naprej na hormonsko fazo terapije. Eno leto potrebuje pacient na hormonski terapiji in v tem času vidi, kako se spreminja. Hormoni namreč vplivajo na človeka. Pri moškem povzročijo izgubo dlak, pojavijo se dojke, spremeni se višina glasu, pojavi se drugačna maščobna distribucija, se pravi, da niso več tako koščeni, močni in mišičasti, kot so bili prej. Žensko telo je bolj oblo, mehkejše. Ženske, ko jih izpostavite moškemu spolnemu hormonu, pa začnejo izgubljati menstruacijo, mišični status se jim popravlja, začnejo jim rasti dlačice. Nekateri so zadovoljni že kaj kmalu, zadovoljni že s tem. Če niso, gredo na naslednjo stopnjo, ki sestoji iz dveh delov. Prva je ta, da ginekolog odstrani genitalije oziroma rodila, gonade, se pravi testise, kar omogoča pacientu lažji nadzor nad hormonsko terapijo, če pa še s tem ni zadovoljen, se pa poseže po terminalnem posegu, pri katerem odstranimo sekundarne vidne znake genitalij.

PB: Verjetno je laže iz moškega napraviti žensko kot obratno?
FP: Mnogo laže.

PB: Kako pa sploh napravite penis?
FP: Iz tkiva podlahti ali pa tkiva sprednjega stegenskega režna, kjer je koža zelo tanka. Obenem poberete tudi žile, vse to oblikujete kot cev, skozi katere centralni del lahko pacient lula, okrog pa daste protezo in dobite penis, ki lahko tudi stoji. Pogosto v prvi fazi ne damo proteze, ker ta pač stane kar nekaj denarja in je vedno vprašanje, ali je pacient upravičen do vsega ali samo do lulanja. V tem primeru bi tudi vsi impotentni moški lahko zahtevali penilno protezo zastonj od države, pa je ne dobijo. Penis je mnogo teže narediti, ker gre za mikrokirurški poseg, pri katerem morate odpreti trebuh, potegniti ven žilo in nanjo priklopiti nove žile.

PB: Ni skrivnost, da ste tudi sami uporabnik storitev estetske kirurgije. Nos, ustnice in redna uporaba botoksa. Potem sem pa nekje prebral, da botoks zadnje čase nadomeščate z razmigavanjem v fitnesu. Kako naj to razumem, da ...
FP: To ste narobe razumeli. Pred vami sem imel še en intervju, za televizijo, in sem jim rekel, da nimam nič narejenega in da se bom poslužil tistega reka, ki mi ga je zaupala naša znana estradnica, ki je rekla: »Tudi če me najdejo s krvjo na vratu, ne bom priznala, da sem bila operirana.« [smeh] Ja, saj sem večkrat rekel, da sem bil operiran. Kako bi pa bilo, če modna oblikovalka ne bi nosila svojih oblek? Ali pa če bi pek rekel, da ne je žemljic? Torej, res je, da imam operiran nos. Še vedno uporabljam botoks. Res je tudi, da sem mnogo bolj aktiven v fitnesu, ker sem videl, da ga pri teh letih pač potrebujem, saj ploščice na trebuhu in mišice po telesu ne zrastejo same od sebe. Pri fizični aktivnosti dobite dozo endorfinov, hormonov sreče, zaradi katerih se počutite bolje. In če morate ves dan stati v nekih prisilnih držah, boste to pri mojih letih mnogo laže storili, če boste svoj kostni skelet okrepili s kakšno mišico. Zdaj razumem tisto, kar so mi hoteli povedati na začetku moje kariere, da mora biti kirurg močan kot bik, pa tudi tako pameten. Čeprav mislim, da mora biti kirurg kljub vsemu pameten in še spreten hkrati. Drugi del tega stavka ne drži. To so nam pogosto očitali internisti, češ da so oni intelektualci, mi pa fizikalci. Po navadi smo jim odgovarjali, da smo mi internisti, ki pa znajo tudi operirati. [smeh]

PB: In na začetku pogovora ste rekli, da je za vaše težave s sodelavci v kliničnem centru kriva tudi vaša drugačnost. Nekaj ekscentrika je v vas, tega najbrž ne zanikate?
FP: Tega ne morem tajiti. Prav klasično se ne oblačim, prav tako ne hrepenim po tem, da bi bil podoben vsem okrog, ampak ne hrepenim pa niti po tem, da bi bil ekstremno drugačen. Želim biti le očem všečen, in to je vse! Do tega, da bi bil nekakšen Lady Gaga ali Elton John, mi ni. Je pa bila moja žena modna oblikovalka in mnoge njene kreacije, ki sem jih nosil, niso bile prav običajne. Ni bilo običajno, da bi jih nosili moški. Recimo ta pulover z luknjami, zaradi katerega so me večkrat ustavili na meji in mi preverjali kovček.

PB: Še vedno prisegate na to, da morajo biti čevlji dražji od avtomobila?
FP: Načeloma da! Ko sem to izjavil, sem še imel avto, zdaj sem tako ali tako brez njega. Moj takratni avto je bila karambolirana in kar z levkoplastom zakrpana opel astra. Bil sem javni uslužbenec. Takrat še nisem imel deljenega delovnega časa in sem tudi estetsko kirurgijo izvajal v dobro UKC in znotraj javne ustanove. In moji kolegi iz tujine tega preprosto niso mogli razumeti. Ko sem se peljal s tistim avtomobilom, sem zgledal kot kak diler iz Bronxa. Čevlji so bili z lahkoto dražji od avtomobila. Vedno sem jih rad in z užitkom kupoval. Ko vidite človeka z zanemarjenimi čevlji, si ustvarite neko svojo predstavo. Pri meni igrajo bistveno vlogo. Saj ni nujno, da nosi človek samo draga oblačila. Nekateri nosijo samo oblačila, na katerih se imena blagovne znamke vidijo že na daleč. To je res bolno, vulgarno, kaže na pomanjkanje okusa. Lahko se ne nazadnje oblečeš na tržnici, če se znaš in imaš razvit okus za lepo in harmonijo. Plastičnega kirurga mora krasiti občutek za lepo. Ko zagledate plastičnega kirurga, ga morate prepoznati že po videzu. Lahko ima tudi gube, ampak cel paket mora delovati tako, da na neki način upodablja poklic, ki ga opravlja.

Napisal: Tadej Golob

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol