Playboy intervju: Nina Pušlar

18. 11. 2020, 06:00 | Aktualno | Vir: Playboy

                            Playboy intervju: Nina Pušlar (foto: Rok Tržan) Rok Tržan

Prijazen pogovor z mlado slovensko pevko, ki je kriva, da sem vam zadnje čase neprestano žvižga prijetna melodija skladbe To mi je všeč. O 10-letnici njene glasbene kariere, o življenju glasbenikov, o Evroviziji, o njeni prvi dekliški skupini in kako so na to gledali v njenem rokerskem bendu, o Bitki talentov, o spominih na čustveno naporne začetke, o ljudeh, ki jih ima ob sebi, in tudi malo o ljubezni.

Sedemindvajsetletna Nina Pušlar me pričaka v centru Ivančne Gorice. Pozdravi me z nasmehom, ker Nina je vedno nasmejana. »Dobrodošel v moji Ivančni Gorici,« radostno oznani. Lokacijo za najin pogovor je že izbrala. Le nekaj minut vožnje iz centra Ivančne – Nina se pošali, da imajo zdaj res pravi center, ker so dobili krožno križišče – se dvigneva nad mesto v Gradišče nad Stično in se ustaviva pred Lavričevo kočo. Ljubka domačija, kjer naju gostoljubno pozdravi prijazni gospod Maks, je Ninino posebno zatočišče. Je njena rekreacijska točka, kadar odide na tek, in njena postojanka za dušo, ko se le želi spočiti ob neverjetnem razgledu na ozelenelo dolenjsko podolje. Poletno sonce, eno prvih pravih v letošnji sezoni, naju zvabi v klepet, v katerem danes ena najbolj zaželenih slovenskih glasbenic razkrije, kdo je tista prava Nina.

PB: Veliko tvojega dela te vleče v Ljubljano – nisi nikoli razmišljala, da bi bilo bolj praktično živeti v prestolnici?
NP: Razmišljala sem tudi o selitvi v Ljubljano, ker imam tam vedno ogromno opravkov in me pot pogosto pelje vanjo ali pa vsaj mimo nje. A ravno ko sem sprejemala odločitev o selitvi, sta prišla na svet moja nečaka. In to je bilo zame prelomno. Takrat sem se odločila, da ostanem tu, kjer je moja družina. Saj Ljub­ljana je blizu. Moji fantje iz benda se vozijo iz Portoroža pa iz Trsta, zato se res ne smem pritoževati.

PB: Ko sva prispela, sem opazil, da si nekoga kar malce okregala, ker ni bil na tvojem koncertu. Kot kaže, si skozi vsa ta leta ostala zelo povezana s svojo najbolj domačo publiko.
NP: [smeh] A si videl? Ja, pred kratkim smo imeli koncert v Trebnjem, kjer sem tudi preživela nekaj let. Tam sem začela svojo – kako bi temu rekla – delovno dobo. Delala sem v športnem centru, ki ga je imel takrat moj stric v najemu. V tem obdobju sem spoznala ogromno ljudi. Tam se je v bistvu začela moja glasbena pot. Od začetka sem potem ime­la veliko podporo ne samo v Ivančni Gorici, ampak tudi v Trebnjem, tako da jih zdaj kar malo okregam, če slučajno ne pridejo na kakšen koncert. Zadnjič je namreč vsa moja družba iz Trebnjega praznovala rojstni dan in sem se v šali razjezila, češ, kako se niste mogli organizirati in se oglasiti še na mojem koncertu.

PB: Danes verjetno redki ne poznajo tvojega aktualnega hita To mi je všeč, ki pa ni tvoj tipični zvok. Kako se je zgodila ta skladba?
NP: Ker je pesem nekoliko drugačna od tega, kar sem delala prej, me ni presenetilo, ko sem ugotovila, da je bila to ena najbolj iskanih skladb na portalu Shazam. Ljudje so iskali, kdo jo poje, kdo izvaja. Je pa pesem nastala v sodelovanju z Anžetom Cazzafuro. Z njim se poznam že z začetka moje glasbene poti, že 12 let, in od nekdaj se pogovarjava, da bi kakšno skladbo naredila skupaj. Sicer sva že sodelovala pri duetu z Zlatkom, nikoli pa solo. In Anže je res odličen producent z dolgoletnimi izkušnjami. Sodelovanje se je spontano razvilo že takoj po prvem poslušanju pesmi. Vesela sem, da sem skladbi med snemanjem uspela dati tudi svoj pečat. Z bendom uživamo, ko jo igramo na koncertih. Še najbolj pa me navdušuje, da so jo tudi ljudje takoj vzeli za svojo.

PB: Kar nekaj časa se že borite z vremenom, da bi za To mi je všeč posneli še videospot. Vam je uspelo?
NP: Skoraj. Čisto smo že pri koncu.

PB: Kaj še manjka?
NP: Manjka še eno jutro. Še en snemalni dan. Imeli smo neverjetno nesrečo z vremenom.

PB: Kakšna bo zgodba v videospotu?
NP: Videospot bo pravzaprav dan z mano. Adrenalinski dan presenečenj. Z režiserjem sva se pogovarjala, kaj vse bi bila pri­prav­ljena za ta spot narediti – v smislu ad­renalinskih podvigov. Dolgo časa me je spremljala misel, da bi zgodba potekala nekje v zraku, in ne boš verjel, da sem za ta video­spot skočila s padalom z višine 4000 metrov. V tandemu. Bila je nora izkuš­nja, v kratkem jo ponovim. Upam, da bo v spotu dobro izpadlo.

PB: Skok s padalom je bila tvoja želja ali želja režiserja?
NP: Moja! Že dolgo sem si želela skočiti s padalom, ampak nikoli ni bilo prave prilož­nosti. No, zdaj je končno prišla.

PB: Lani si praznovala desetletnico glasbene kariere. Praznovanje je dejansko trajalo kar celo leto.
NP: Bila sem kar malo šokirana, da je za mano že deset let glasbene poti. Tako hit­ro se mi je vse odvrtelo. Ob obletnici sem v letu 2015 potem res imela ogromno dogodkov, bilo je zelo intenzivno in tudi izredno naporno leto. Na koncu sem že komaj čakala, da se konča. [smeh] Ko smo zaključili s koncerti, sem šla za tri tedne na dopust v Mehiko.

PB: Začelo se je z valentinovimi koncerti v Štihovi dvorani Cankarjevega doma. Ni prostor premajhen?
NP: Leta 2014 sem bila na stand up predstavi Tina Vodopivca v Štihovi dvorani in sem si takoj rekla, da si želim tukaj imeti koncert. Da je tako lepo, intimno. Okrogla dvoranica z 250 sedeži, zame je bilo idealno. Ko sem na začetku januarja 2015 – takrat smo začeli s pripravami na projekt, ki smo ga že poimenovali #malodrugace – lokacijo predlagala ekipi, niso bili preveč navdušeni. Ker je dvorana tako majhna in organizacija v takšnem prostoru zahteva veliko stroškov, so predlagali večjo dvorano. Jaz pa sem vztrajala in počasi so razumeli, da nimajo šans. [smeh] Na koncu smo potem v tej dvorani imeli kar dva koncerta, ker je bil odziv tako dober.

PB: Odločitev je bila torej prava.
NP: Meni je bilo že na vajah noro. Podrli smo celoten glasbeni repertoar in ga priredili na novo. Ko sem bila še na dopustu, se je bend že angažiral, ustvarjali so na novo, bili so popolnoma predani. Ker smo morali prirediti, rearanžirati skladbe, jih narediti drugačne, primernejše za tako intim­no vzdušje, smo skladbam dali novo zgodbo, zato so komadi postali bolj unplug­ged. Nekatere pesmi so postale čisto drugačne. Na primer Tik Tak Tok, ki je v bistvu plesni, dance komad, je postal bolj latino.

PB: Teh deset let si potem strnila še na albumu #malodrugace.
NP: Tako je. Sprva sem želela, da izdamo živi album iz Cankarjevega doma, potem pa je ekipa dala idejo, da bi bilo fino, da gremo v studio in prenovljene komade posnamemo, kot je treba. In do koncerta v Križankah smo imeli album pripravljen.

PB: Kateri je bil najbolj prelomen trenutek v teh desetih letih?
NP: Leta 2009, ko sem snemala drugi album Slečeno srce. Izdaja tega albuma je bila zame vsekakor najbolj prelomna. Takrat sem dobila novo ekipo, ker sem pred tem dejansko večino stvari počela sama. Še vedno sem se iskala, odkrivala, kaj želim, kako naprej, kaj naj naredim. Bilo mi je zelo težko. Znašla sem se v nekakšni luknji. Nisem vedela, kam bi se obrnila, komu bi zaupala. Takrat sem potem spoznala ljudi, za katere sem hvaležna, da jih poznam še danes. Jih je malo, ampak so tisti pravi.

PB: Album Slečeno srce je bil potem tvoj kompas za naprej?
NP: S tem albumom sem v svojem življenju naredila velik preskok. Odkrila sem, da je to res to, kar si želim početi v življenju, in od takrat nisem imela več pomislekov o tem. Zdaj sledim sebi in svoji intuiciji. Ta me še ni pustila na cedilu. [smeh]

PB: Si imela pred drugim albumom z ustvarjanjem glasbe slabe izkušnje?
NP: Ne, nisem imela slabih izkušenj, ampak ob sebi preprosto nisem imela ljudi, na katere bi se v svetu šovbiznisa lahko zanesla. Sicer sem imela izredno srečo, da sem med Bitko talentov leta 2005 spoznala Boštjana Grabnarja in potem takoj po zmagi še Matjaža in Uršo Vlašič. Skupaj smo ustvarili prvo pesem Ni ona. Zatem pa je prišlo obdobje s snemanjem prvega albuma in z založbo smo se spraševali, s kom bi to delala. Takrat sem bila še rokerska upornica, bila sem najstnica. Kar nekaj časa smo iskali producenta, avtorja, s katerimi bi delala. Z založbo smo hodili od enega do drugega, jaz pa sem bila ves čas razdvojena. Nisem vedela, kaj bi, ampak hkrati sem vedela, česa ne bi. Bila sem na razpotju, ko sem sicer potrebovala pomoč, ampak obenem nisem pustila, da se me vodi.

PB: In kaj se je potem spremenilo?
NP: S pomočjo Tadeja Laha sem sestavila svoj prvi bend in spoznala Martina Štibernika, avtorja in producenta. Ko sem po priporočilu založbe Nika Records prvič obiskala Martina v studiu, sem takoj začutila, da je to tisto, kar si želim. Da bi rada delala z njim, v njegovem studiu. In sva naredila prvi album. Na to snemanje imam zelo lepe spomine. Spomnim se tistega malega studia, v katerem je ustvarjal dolga leta – no, zdaj ima že novega. Martin je eden redkih ljudi, s katerimi sodelujem že od začetka. Pri njem smo posneli tudi zadnji album.

PB: Mladi glasbeniki običajno vzhičeno naredijo prvi projekt, potem pa ugotovijo, da delo v glasbi niso samo koncerti in kričeči oboževalci, ampak tudi veliko odrekanja in discipline. Si doživela trenutke, ko se je vse skupaj zdelo preveč?
NP: Zgodilo se mi je ravno po izdaji prvega albuma, ko je bilo nenadoma toliko obvez­nosti, toliko skakanja, od intervjujev in vaj do nastopov. Tudi finančno se mi ni izšlo. Takrat sem večino stvari urejala sama in pri šestnajstih letih mi to ni bilo lahko. V neki točki sem pomislila, da tole pa očitno ne bo šlo. Ampak ta dvom je bil le za kratek čas, ker me je želja tako močno vodila naprej. Odkar pomnim, sem si želela peti – tudi takrat, ko nisem vedela, kako naj grem naprej, sem vedela vsaj to, da hočem peti.

PB: Kako si premagala dvome?
NP: Začela sem trdo delati. Na začetku se res nisem zavedala, kaj to delo potegne za seboj. Ko sem nastopala v Bitki talentov, sem imela podporo televizije, po zmagi pa sem bila prepuščena sama sebi. S televizijo še vedno odlično sodelujemo, ampak pride čas, ko moraš postati kapitan svoje ladje – prek televizije sem dobila prilož­nost, potem pa je bilo na meni, da izplujem. Potrebno je bilo veliko garanja in odrekanja. Zato so mi tudi vsi govorili, da delam korak nazaj, ko sem leta 2009 sprejela vabilo Jana Plestenjaka, da se pridružim njegovi turneji Klasika kot spremljevalna vokalistka. Ampak jaz na to nisem niti za trenutek gledala kot na korak nazaj.

PB: Kako pa je sploh prišlo do tega povabila?
NP: Kot mi je potem povedal Martin [Štibernik], je Jan po začetku turneje Klasika iskal vokalistko in mu je Martin kar sam predlagal: »Pa pokliči Nino!« Jaz sem takrat že imela svojo solo pot, ampak na to povabilo nisem gledala obremenjeno. Pri devetnajstih letih sem se pridružila bendu samih odličnih glasbenikov in ekipi, ki vrhunsko funkcionira že veliko let, kar je bila neprecenljiva izkušnja. Čez nekaj dni sem se najprej dobila z Rudijem Bučarjem, ki je tudi pel z mano, zatem pa še na vajah pri Janu v Strunjanu. V mesecu dni sem morala naštudirati 25 skladb. In sem jih! Bila je odlična izkušnja.

PB: In kaj si od tega sodelovanja odnesla?
NP: Spoznala sem, kaj me še čaka. Koliko dela je potrebnega, koliko vztrajnosti in kako zelo si moraš nekaj želeti, če hočeš, da nekaj uspe. Obenem sem videla, da je mogoče tudi v Sloveniji narediti marsikaj, da si lahko tudi tu uspešen. Mladi glasbeniki radi rečejo, da je Slovenija premajhna, da se tu ne da, da je bolje oditi v tujino. Zato je to, kar počne Jan, ki ima toliko dvoranskih koncertov v Sloveniji, res občudo­vanja in spoštovanja vredno.

PB: Ta zagon se te očitno še kar drži, ker si vedno bolj dejavna. V zadnjih letih celo razgibavaš svojo igralsko žilico v muzikalu Cvetje v jeseni. Nisem vedel, da te privlači tudi igra.
NP: Saj me prej nikoli ni. Če pomislim na začetke, na prvi sestanek s producentom tega muzikala, Gorazdom Slakom, ko je on začel govoriti o ideji in povabilu, da bi nastopala, sem jaz pri sebi razmišljala, da igralka pa res nisem, to pa res ni zame, v tem se pa ne bi dobro počutila. Sem vendarle pristaš, da delaj tisto, pri čemer se počutiš dobro in to lahko tudi dobro narediš. Na koncu sem se pripričala z mislijo, da je to vendarle muzikal, kjer se tudi poje in pleše in se po dolgem razmisleku odločila, da vseeno grem v to zgodbo.

PB: Kakšni so bili potem tvoji občutki na premieri?
NP: Na premieri je bilo noro. Je bil pa na svoj način nor tudi čisti začetek. Ko smo se lotili prvih govornih vaj v aprilu 2014, sem se že vživela v septembrsko premiero. Srce mi je razbijalo, trepetala sem, postalo mi je slabo, češ, kaj mi je tega treba. Potem pa sem si rek­la, da si ne bom dovolila, da me nadvlada strah. Na premieri sem hotela uživati in biti brez strahu. In točno tako se je na koncu tudi razpletlo. Od maja do septembra sem vso svojo energijo dala v ta projekt, totalno sem se mu posvetila, čeprav sem imela še vedno tudi koncerte. V veliko pomoč mi je bilo, da sem sodelovala z dobro ekipo in imela odlične mentorje. Soigralka Maja Martina Merljak, ki v muzikalu igra alternativo vloge Presečnikove Mete, mi je v tistih mesecih dala ogrom­no igralskih napotkov in skupaj sva razvijali to vlogo. Je pa zanimivo videti, kako različni sva si potem na odru, dve različni Meti, kar ima svojevrsten čar.

PB: Sta si zelo različni tudi osebnostno?
NP: Sva zelo različni osebi, ampak hkrati sva si tudi zelo podobni. Konec koncev sva obe škorpijonki!

PB: Ti astrologija kaj pomeni?
NP: V bistvu ne.

PB: Si vsaj malce vraževerna?
NP: Ravno pri muzikalu imam čisto svoj ritual. Ko se začne predstava, imam 15 minut odmora, ker pridem nekoliko kasneje na oder. Samo vlogi Mete in Danijela, ki ga igra Jure Ivanušič, prideta na oder z zamikom, zato se midva takrat druživa v zaodrju, jaz pa ga običajno še malce podrezam, naj da mladi, nadobudni igralki kakšne napotke. Potem pa pred nastopom vedno vzamem Metino košarico, grem v odmaknjen kotiček, zaprem oči in si predstavljam, da sem pod Blegošem na Presečnikovi domačiji. Če tega ne naredim, me preganja občutek, da nekaj ne bo okej. To je moj mali vraževerni ritual.

PB: Po 115 predstavah si zdaj že utečena igralka. Me pa zanima, kaj ti je bilo od igralskega dela v muzikalu najtežje?
NP: Pri vajah mi je bila na začetku najtežja improvizacija. Spomnim se prve vaje, ko mi je režiser rekel: »No, Nina, pojdi na oder in si predstavljaj, da si Meta. Prišla si iz hiše in zunaj zagledaš Janeza, ki je ravnokar prišel na Presečnikovo domačijo.« Jaz pa njemu odvrnem, da tega ne morem, da ne znam. [smeh] Ni mi bilo lahko, zato so bile prav te vaje zame zelo pomembne. Morala sem se odpreti, morala sem iz sebe, vstopiti v vlogo in jo zaživeti na odru. V sebi sem takrat iskala naravne občutke, kako biti Meta, kako začutiti, da sem res Meta, in ne, da to vlogo samo igram. V tistem času sem veliko razmišljala, kako je bilo, ko sem odraščala na kmetiji, opravljala kakšna kmečka opravila in kako bi se počutila, če bi me recimo takrat kot najstnico prišel osvajat kakšen gospod.

PB: Saj se moraš na koncertu prav tako odpreti in dati sebe občinstvu.
NP: Tudi z mojimi nastopi sem imela na začetku kar probleme, ker sem bila zelo zaprta. Težko mi je bilo stopiti na oder in komunicirati z ljudmi. Včasih sem rekla: »Joj, meni bi bilo ljubše, če bi lahko samo pela in mi ne bi bilo treba nič povedati.« Nisem bila tako zelo komunikativna, bilo mi je nerodno. Sčasoma sem namenoma pričela početi stvari, v katerih se nisem počutila lagodno, da sem vedno lažje podirala svoje zidove.

PB: Kako pa poskrbiš, da ob vseh nastopih in še muzikalu tvoj glas preživi?
NP: Pred dvema letoma sem bila tik pred operacijo glasilk, ampak sem se odločila, da jih ne bom operirala. Vedela pa sem, da moram spremeniti tisto, kar očitno počnem narobe. In takrat je bilo zanimivo odkrivati, kako glasilke sploh delujejo. Pri sebi sem tako ugotovila, da ima dihanje eno najbolj pomembnih povezav s petjem in da glasilke najbolje neguješ tako, da se naučiš z njimi živeti. Da se naučiš, kaj potrebujejo in kaj jim škoduje.

PB: Samo trenutek – hočeš torej reči, da je ultrazvezdnica Adele končala na operaciji glasilk zato, ker narobe poje?
NP: Adele zagotovo ne poje zdravo. Poje odlično, da ne bo pomote, in vedno jo rada poslušam, zato tudi velikokrat razmišljam ravno o njej, kaj se z njo dogaja, ko je na eni svojih velikih turnej. Kako ji uspe speljati vse te koncerte z njenim načinom petja? Ker če je imela operacijo glasilk, to pomeni, da, kot kaže, nekaj ni delala v redu. Mogoče zdaj stvari počne drugače. Če poješ na pravi način, glasilk ne poškoduješ.

PB: Kako si ti rešila to težavo?
NP: Moj problem je bil že tako resen, da sem komaj zdržala en koncertni vikend. Dolgo sem mislila, da veliko pojem in veliko nastopam, ampak sem potem, ko je v moje življenje prišel še muzikal, ugotovila, da sem dejansko prej zelo malo pela. Ni mi bilo normalno, da komajda zdržim en vikend, potem pa sem tri dni doma in mečem vase žajbelj in granobile in kalcijeve tablete in razmišljam, kako naj do naslednjega vikenda pridem do glasu. Tako nisem mogla več živeti, ker kako pa naj potem kdaj speljem kakšno turnejo? Zato sem prilagodila način petja in začela delati na svojem dihu. So pa z leti glasilke že same po sebi postale bolj odporne, navajene, to je vendarle mišica. Ampak zdaj res pazim na glas, ker so glasilke pri meni zelo občutljive in sem lahko takoj brez glasu, če nimam zavedanja in pretiravam.

PB: Vrniva se h glasbi. Kdo je napisal skladbo Tvoja kri?
NP: Martin Štibernik.

PB: Za to pesem praviš, da je tvoja najbolj osebna pesem, ker je spisana, kot da jo poješ svoji pokojni mami.
NP: Ja, imam občutek, kot da sem jo napisala jaz.

PB: Kako je lahko Martin napisal zate tako osebno pesem? Je tako dobro poznal vse, kar se ti je dogajalo v tistem času?
NP: Martin je takrat zelo dobro poznal tako mene, kot tudi mojo zgodbo. Bil je eden redkih, s katerimi sem takrat veliko delala in se tudi veliko pogovarjala. Tudi če se ne bi, mislim, da je začutil mojo stisko glede vsega, kar se mi je v tistem obdobju dogajalo. Iz­hajal je iz mojega življenja, pa tudi iz življenja, ki ga je živel sam. Ta pesem namreč pripoveduje o ljubezni do staršev, kako je to odnos, ki ga moraš sprejeti takšnega, kakršen je, in ne dovoliš, da je samoumeven. To je odnos, ki ga moramo ceniti. Družina je ena, si je ne izberemo, in to sem si v življenju velikokrat ponovila. Za to se bom vedno borila.

PB: Kako pa ti je Martin potem predstavil to pesem?
NP: Nekega dne pridem v studio, album Slečeno srce je bil takrat že skorajda končan, ko Martin reče: »Veš kaj, napisal sem še eno pesem, rad bi ti jo zaigral in zapel.« Na mizo položi tekst in začne igrati in jaz sem bila v trenutku čisto fertik. Da to je pa noro, tako lepa zgodba, ki se me je v trenutku dotaknila. Zato še zdaj čutim, kot da je to moja pesem.

PB: Jo poješ v živo?
NP: Ja. Zdaj jo pojem. Na začetku sem jo pela samo na koncertu v domači Ivančni, ko smo jo predelali za album #malodrugace, pa jo pojem tudi na drugih koncertih. Se mi zdi, da za vse stvari v življenju pride čas. Prej sem jo pela v živo samo ob redkih priložnostih, zdaj pa čutim, da me lahko spremlja kot lep del vsakega koncerta.

PB: Kaj doživljaš, ko jo poješ?
NP: Spomine. To besedilo me lahko postavi v situacijo, da začutim, kot da sem z mojo mami. Da je ob meni in da sedim ob njeni postelji, kot to pojem v besedilu.

PB: In tako močan emocionalni naboj lahko spelješ v živo, ne da se zlomiš?
NP: Ja, lahko. Zberem to moč. Ko smo imeli v Cankarjevem domu dva koncerta za projekt Nasmeh za življenje in sem na koncu zapela to pesem, mi je bilo zelo težko. Najtežje do zdaj. Vmes sem dobila občutek, da mi ne bo zneslo do konca, ampak sem zbrala moč. Saj drugače ne zatiram čustev, če pride jok, se zjokam. In sem tudi se, na tiskovni konferenci, po končanih koncertih. Bilo je čisto nepričakovano, ker se je nenadoma vse za nazaj izlilo iz mene. Ampak bilo je popolnoma iskreno in na koncu nas je bilo mnogo takih, ki smo jokali. Lepšega zaključka si ne bi mogla predstavljati.

PB: To težko obdobje z boleznijo tvoje mame je potekalo ravno v času, ko si nastopala na Bitki talentov. Kako si kot najstnica doživljala ta čustveni kaos?
NP: Res je, Bitka talentov je prišla ravno v tem obdobju mojega življenja in bilo je izredno naporno. Ogromno odgovornosti, najprej doma, potem pa sem šla še na televizijo in pela pred enormno publiko. Se mi pa zdi, da je bilo pri šestnajstih letih soočanje z vsem tem lažje, kot bi mi verjetno bilo danes. In takrat je bila glasba moj beg. Tudi doma sem se pogosto zapirala v sobo in cele popoldneve samo pela.

PB: Kaj pa si pela zaprta v svoji sobi?
NP: Uuuu, veš, kaj sem pela … takrat največ komade Kelly Clarkson in Avril Lavig­ne. Ja, rokerica sem bila, v sebi sem imela bes in ta glasba me je kar odpeljala, da sem norela po sobi in pela.

PB: Je bil kakšen komad, ki si ga še posebej velikokrat pela?
NP: Since You've Been Gone in pa Behind These Hazel Eyes [z nežnim glasom zapoje naslov]. Na začetku, ko sem imela samo eno pesem, to je bila Ni ona, sem vse te pesmi potem pela tudi z mojim prvim bendom na koncertih. Potrebovala sem repertoar za cel koncert in takrat sem pela vse to, kar sem prepevala doma, ker sem te skladbe res dobro poznala. To sem bila jaz.

PB: Na Bitki talentov si potem nastopila s komadom New York, New York, kot ga je pela Liza Minnelli. Nekam čuden izbor za besno rokerico?
NP: Ja, na Bitki talentov sem pela malo bolj umirjene skladbe. Prvo pesem smo lahko izbrali sami. Šov sem spremljala že prejšnje leto in takrat sem bila navdušena nad Anjo Baš, ki je v eni izmed oddaj pela New York, New York in sem rekla, da si to želim zapeti. Kasneje v oddaji je bil pogoj, da pojemo slovenske pesmi, in spomnim se, da sem pela še skladbe od Alenke Godec, Nuše Derende, Regine. Takrat sem znala ogromno pes­mi in besedil na pamet.

PB: Ta tvoja glasbena pestrost se je izražala tudi v tem, da si bila sočasno v dekliškem pop bendu Daylight in v rok bendu Silencia.
NP: Res je, bila sem v dveh bendih! Daylight je bila pop dekliška skupina, ki se je začela na naši valeti. Bile smo najstnice in pele smo pop skladbe. Potem pa sem sočasno bila še v rok bendu Silencia, tam sem pa pela čisto rokerske komade, od Rammsteinov in Evanescence na primer.

PB: Nikakor si te ne morem predstavljati, da rjoviš metalske komade Rammsteinov. Kako pa si prišla v ta rok bend?
NP: Spoznali smo se prek prijateljev in takrat so ravno iskali novo pevko. In potem je bilo šest fantov in jaz. Si predstavljaš, kaj je bilo to za mojega očeta? Zdaj ga razumem, čeprav ga takrat nisem. Njemu to absolutno ni bilo všeč. Saj me je podpiral, ampak si je obenem mislil: »Ojej, moja 15 let stara pun­čka gre zdaj v rokerski bend.«

PB: Ti tvoji rokerski kolegi niso nič zamerili, da obenem poješ pop skladbice v dekliškem bendu?
NP: Čisto nič! [smeh]

PB: Dekleti iz skupine Daylight sta bili tudi tisti, ki sta te prijavili na Bitko talentov. Sta vedeli, da si tega želiš?
NP: V bistvu sta me prijavili Katja iz skupine in njena sestra Nastja. Vedeli sta, da se jaz nikoli ne bi prijavila. Mogoče sta me prijavili, ker sem takrat imela najbolj močan vokal. V bistvu ne vem, zakaj sta izbrali ravno mene. Sta me pa prijavili na skrivaj, nisem vedela, dokler nisem dobila domov pošte, da sem vabljena na avdicijo za oddajo Spet doma. Bila sem zelo vesela, ker poguma, da se prijavim, sama nisem imela. Nisem bila tip človeka, da bi rekla, da si želim na avdicijo, da si želim stati na odru, takšne samozavesti nisem imela.

PB: Ampak na avdicijo si se vseeno odzvala.
NP: Ja, sem se. In še danes imam posnetek s te avdicije. Bila sem tako zmedena, da sem zamenjala ime izvajalke. Vprašali so me, kaj bom pela, pa sem rekla: »Lahko noč, Piran od Alenke, mislim, Anike Horvat.« Ta avdicija je bila zanimiva izkušnja, ker sem bila prvič v prostorih nacionalne televizije. Zame je bilo vse tako veliko, nov svet. Prepričana sem bila, da ne bom prišla naprej, da ne bom prišla niti v oddajo. Gledala sem druge in si mislila, kako so dobri, da nimam ob njih nobenih možnosti.

PB: Torej sploh nisi pričakovala zmage?
NP: Vsako oddajo sem bila stoodstotno prepričana, da ne bom prišla naprej.

PB: Pa saj si potem imela že en teden po zmagi zunaj prvi singel.
NP: Ko sem zmagala, nisem vedela, kaj se bo zgodilo, nisem imela nobenih načrtov. Prišli so do mene in mi rekli, da v torek snemam pesem. In tako sem dva dni po zmagi že snemala pesem Ni ona. Z Matjažem in Uršo Vlašič smo se dobro ujeli in zato je tudi pesem nastala tako hitro. Teden dni kasneje smo že snemali videospot.

PB: Ste Daylight dekleta še prijateljice?
NP: Ja, še. Ravnokar smo eno poročili, čez en teden bomo še drugo.

PB: Poješ na njunih porokah?
NP: Ja, absolutno. Ravno v petek sem pela na poroki prijateljice Katje. Seveda pojem, in to prav z veseljem. Smo pa pred dvema letoma imela Daylight dekleta nekakšno ponovno združitev na poroki Katjine sestre, ker si je to zaželela. Smo se celo oblekle v takratne uniforme – bele kiklice in roza majčke.

PB: Zdaj ti nastopanje ni več težavno, potegne pa to za seboj druge stvari, proti katerim si se verjetno morala naučiti biti odporna. Recimo kritike. Jih spremljaš?
NP: Ja, preberem, če kje naletim nanje, sploh odzive na koncerte. Na koncu mi seveda največ pomeni kritika publike, pomembno mi je, kaj čutijo ljudje, ki pridejo na koncert, ker sama to včasih težko ocenim. Zgodijo se dnevi, ko recimo nisem pri najboljših močeh in na koncu potem nisem popolnoma zadovoljna z nastopom, ampak ko vidim pozitivne odzive ljudi, se zavem, da smo se imeli lepo, da so bili ljudje zadovoljni, da smo jim vendarle dali nekaj lepega. To je tisto, kar šteje.

PB: Nisi pa priljubljena samo pri poslušalcih, odzvala se je tudi strokovna javnost in ti podelila zlato piščal za najboljšo izvajalko leta 2015. Tvoj projekt #malodrugace je bil očitno opažen na vseh nivojih.
NP: To je bilo res lepo in nepričakovano priznanje. Pri nas žal ni odmevnejših glasbenih nagrad in zdi se mi, da nam tega primanjkuje. Ko sem prejela zlato piščal, me je razveselilo, da so opazili delo, trud in vse, kar smo kot ekipa vložili v to, kar počnemo. Pa ne samo v letu 2015, ampak tudi za nazaj, zato sem bila te nagrade še posebej vesela. Mislim, da bi morali imeti več glasbenih nagrad.

PB: Bi sploh kdo resno jemal kakšne druge, nestrokovne nagrade, glede na splošen odnos do slovenske glasbe?
NP: Pogrešam glasbene nagrade. Ko sem prišla na sceno, jih skoraj ni bilo več, tako da nikoli nisem ustvarjala v obdobju, da bi kak­šna nagrada kaj posebej pomenila. Je pa na koncu leta vseeno lepo, če se ozremo nazaj in damo nekomu priznanje za dobro delo. S takšno pozornostjo bi se tudi mi, glasbeniki, še bolj trudili in delali še bolj kakovostneje, ker smo vedno lahko še boljši. Nagrada zlata piščal se mi zato zdi super in upam, da bo sčasoma več ljudi izvedelo za ta priznanja. Letos so jih podeljevali šele drugo leto, zato si želim, da bi sčasoma ta podelitev postala večja, bolj odmevna.

PB: Si gledala Evrovizijo?
NP: Ne. Nisem bila doma, ker sem imela koncert. Saj ne vem, ali mi je kaj žal, da nisem gledala. Ne uživam ravno, ko gledam Evrovizijo, čeprav verjamem, da je to za tiste, ki se udeležijo, veliko doživetje. Nastopati pred tako obširno publiko je dobra izkušnja, ampak ko pogledam, kaj se je dogajalo zadnja leta, se mi zdi, da je vse skupaj le evforija, ki se vedno bolj oddaljuje od dobre glasbe in dobrega sporočila.

PB: Kaj te tako moti?
NP: Zdi se mi, da si je vse zelo podobno, da so si zgodbe nastopajočih zelo podobne, vse več se tudi poje le v angleškem jeziku. Jaz bi raje videla, da bi vsak pel v svojem lastnem jeziku. Saj ljudje potem rečejo, da se jih ne razume, ampak zame je bil ravno to čar Evrovizije.

PB: Leta 2010 bi skorajda tudi ti končala na velikem odru Evrovizije, ampak so te v finalu EME premagali Kalamari z ansamblom Roka Žlindre. To je bil zanimiv razplet.
NP: To je bil moj prvi nastop na EMI in občutki so bili izjemni. Takrat sem se prijavila na razpis, ker je EMA imela čar, nekaj je pomenilo, če si lahko svojo pesem predstavil na tem dogodku. Ljudje so bili pozorni, čakali so na novosti, na nove pesmi. In res je, tistikrat so nas Kalamari in ansambel Roka Žlindre totalno povozili. Mislim, da vsi skupaj nismo imeli toliko glasov kot oni.

PB: Imeli so okrog 12 tisoč glasov več kot ti, ki si končala na drugem mestu. Reakcija?
NP: Nisem bila razočarana, ker ponovno nisem pričakovala niti drugega mesta. [smeh]

PB: Vidim, da si res nikoli ne privoščiš visokih pričakovanj.
NP: Vedno se podam v stvari brez pretiranih pričakovanj. No, ko sem na EMI prišla v polfinale, sem potem seveda imela željo, da bi prišla v finale. Ampak na koncu me nikakor ni razžalostilo, da so Kalamari z ansamblom Roka Žlindre zmagali s tolikšno premočjo, s takšno podporo Slovenije. Me je pa razžalostilo, da so se po slabi uvrstitvi na Evroviziji potem vsi delali, kot da jih nismo mi poslali tja. Če smo jih tako masovno podprli na EMI, potem bi jih morali podpirati do konca, morali bi biti veseli zanje do konca.

PB: Menim, da je končni rezultat veliko ljudi presenetil. Ti si takrat nastopila s komadom Dež. Čigava je bila odločitev, da nastopiš s tem komadom?
NP: Ravno takrat sem nameravala izdati album Slečeno srce in za EMO bi morali napisati čisto novo pesem. Z Martinom Štibernikom sva jo začela delati, potem pa je Martin rekel, da pravzaprav ni treba, da album izdamo pred EMO in pišemo novo pesem, če imamo toliko dobrih skladb že narejenih. Zato je predlagal, da zamaknemo izid in gremo na EMO s skladbo Dež. To smo potem prijavili in je bila sprejeta. Takrat sem bila tudi ena prvih, ki je imela na odru plesalce. Maestro, ki so neverjetni, so potem nastopili z mano in mislim, da je bil nastop res nepozaben.

PB: Leto zatem si na EMO šla še enkrat. Zdi se mi, da so bile vibracije takrat malce drugačne.
NP: Naslednje leto me je povabila televizija. Imela sem občutek, da so si vsi želeli, da bi še enkrat nastopila s skladbo Dež. Jaz pa sem želela pokazati nekaj novega, nisem želela, da nastopim z isto zgodbo s plesalci. Takrat smo potem predstavili komad Bilo lepo bi, avtorja sta bila, tako kot pri pesmi Dež, Martin Štibernik in Dejan Radičevič. Na koncu je bil tudi drugi nastop prav tako dobra izkušnja, ampak sem se kljub vsemu počutila drugače. Ni bilo tako pristno, ni bilo tako kot prvič, pa še ves čas so me spremljale primerjave z lanskim letom.

PB: Kaj se je spremenilo pri tretjem al­bumu, ko si začela komade pisati tudi sama?
NP: Takrat sem se začela učiti klavir. Prej sem igrala prečno flavto, ampak sčasoma sem si želela igrati harmoničen inštrument, da bi se lahko spremljala in pela. In ko sem se začela učiti klavir, so začele nastajati tudi moje pesmi. Sem pa pri tem ugotovila, da se je pisanju pesmi treba znati posvetiti glasbi na drugačen način in da je proces pisanja pesmi izredno zahtevno delo. Pesmi ne padejo z neba.

PB: Tvoja avtorska pesem je tudi skladba Svet je tvoj, duet z Zlatkom, ki ima na Youtubu skoraj milijon in pol ogledov. Očitno ti pisanje pesmi gre kar dobro od rok, tudi če napišeš kakšen bolj raperski komad.
NP: Spomnim se, da je ta pesem začela nastajati, ko sem sama pri sebi nekaj rapala in zraven igrala klavir. Kmalu sem začela razmišljati o besedilu in o tem, kdo bi lahko to moje rapanje spremenil v pesem. Takrat sem se v trenutku spomnila na Zlatka – on ima hude misli, on bi lahko iz te pesmi, ki je imela vsebino na začetku samo v melodiji in zgodbi, naredil nekaj res posebnega. Pesem sva potem za album Nekje vmes posnela tudi v duetu. Z odzivom ljudi pa sem dobila zagon, da se moram le še bolj razvijati tudi kot avtorica.

PB: Očitno ti gre sodelovanje odlično od rok. Tudi v zasebnem življenju? Koliko časa sta zdaj že skupaj z Blažem Učakarjem iz skupine Čedahuči?
NP: Zdaj bosta pa že dve leti!

PB: A dve leti je veliko?
NP: A ni? No, odvisno kako gledaš. Mogoče je res malo, če človeka ne poznaš od prej in se še vedno spoznavaš. Ampak čas ni pomemben, obenem pa je to področje mojega življenja, ki ga rada držim bolj zase. Pa ne zato, ker bi kaj skrivala, ampak ker je to nekaj, v kar se jaz dam celostno in verjamem, da bo trajalo. To pa zahteva določeno intimo in spoštovanje.

PB: Očitno pa drži, da se glasbenice najbolje znajdete z glasbeniki.
NP: A veš, da nikoli nisem mislila, da bom z glasbenikom. Je pa verjetno res lažje ob sebi imeti nekoga, ki razume, kaj počneš, in glasbenik verjetno najlaže razume glasbenika. V tem pogledu je to vsekakor zelo pozitivno, ker dobiš podporo in te ne bremeni, ti ne daje slabega občutka. Ker način življenja glasbenika je vsekakor drugačen, ni fiksnega urnika in življenje je ves čas obrnjeno malo na glavo.

PB: Ljudje, ki ne živimo na glasbeni sceni, imamo pogosto predstave, da mora biti slavnim ljudem težko ohranjati pravo razmerje, ker imate neprestano na voljo toliko potencialnih seksualnih partnerjev.
NP: Slišim različne zgodbe.

PB: Kakšne?
NP: Kar spoznavam skozi oči svetovnih rokenrol zvezd, v njihovih avtobiografijah, recimo, kjer se omenja seks in droge in vse to divje življenje. No, tudi nekateri naši glasbeniki pravijo, da je to res, da biti glasbenik res naredi nekaj v očeh žensk. Ženske pač rade pogledamo nekoga, ki je na odru in je dober v tem, kar počne. Pa ne samo na odru, tudi na splošno. Mislim, da je enako tudi za moške, če vidijo žensko, ki ve, kaj hoče v življenju.

PB: Ti torej nikoli nisi živela vsaj malce tega rokenrol življenja?
NP: Razen tega, da ponoči prihajam s koncertov, ne živim takšnega življenja. Trudim se živeti polno življenje, uživati v vsakem trenutku in se imeti fajn, sploh takrat, kadar veliko delam, ker mi je to užitek. To pa ne pomeni, da živim divje živ­ljenje in da po koncertih živimo roken­rol. Nisem bila tako vzgojena, do tega sem vedno imela distanco. In se tudi ne bi pustila prepričati v nekaj, kar mi ne ustreza. Droge in seks za eno noč ni nekaj, kar bi me izpolnjevalo, to je po mojem mnenju le poskus, da zapolniš neko praz­nino, kot potrditev ali pa kot beg. Tega ne potrebujem, ker se zelo dobro počutim v načinu življenja, ki ga živim.

PB: Potem bi bilo bolj prav, da te vprašam, ali že razmišljaš o družini.
NP: Enkrat verjetno pride tudi to, sploh ko vidim, da so moje prijateljice že krepko v teh zgodbah. Ampak pretirano o tem še ne razmišljam. Ko bo prišel čas, se pa temu želim popolnoma posvetiti, želim biti mama in tudi narediti premor v karieri. Si vzeti čas.

PB: Kdo pa bo pel na tvoji poroki?
NP: Dobro vprašanje. Ne vem! Ravno zad­njič, ko smo se pogovarjali nekaj takšnega, sem rekla, da bi bilo fino, če bi prišel John Mayer, ampak to verjetno ne bi bila dobra ideja. V bistvu si sploh ne predstav­ljam, da bi imela tipično poroko. Naredila bi nekaj drugačnega.

PB: Si kdaj razmišljala, kaj bi počela, če ne bi pela?
NP: Včasih so vsi mislili, da bom šla po stopinjah moje mame, ki je bila frizerka. Vedno mi je govorila, da sem spretna z rokami in tudi v salonu sem ji veliko pomagala, ko sem bila še majhna. Zdaj to znanje prakticiram le še na sebi, ker v tem uživam. Ampak o tem, kaj bi počela, če ne bi pela, nisem razmišljala. Ko sem začela peti, sem bila stara 16 let, bila sem pahnjena v ta svet in zdaj sem tukaj in vsako leto manj se sprašujem o kakšnih alternativah. Ker jebiga, to je moje življenje, z vsemi tveganji, ki so mi na koncu le spodbuda, da imam še več energije in še močnejšo željo, da pojem vse življenje. Ne razmišljam, kaj bo, če tega kdaj ne bom več počela, ker mislim in verjamem, da kar bom.

Napisal: Darjo Hrib