Playboy intervju: Tomaž Čopi

18. 11. 2020, 06:00 | Aktualno | Vir: Playboy

                            Playboy intervju: Tomaž Čopi (foto: Jakica Jesih) Jakica Jesih

Slovenski jadralec, udeleženec treh olimpijskih iger v dvosedu 470 – dvakrat z Mitjo Margonom in enkrat z Davorjem Glavino, trener številnih perspektivnih jadralcev, v zadnjih letih pa ženske posadke Tina Mrak in Veronika Macarol, evropskih prvakinj, za nastop na letošnji olimpijadi v Riu de Janeiru. Od nekdaj je enfant terrible slovenskega jadranja – tisti, ki pove vse, kar misli, čeprav to marsikomu ni všeč in ga je to marsikdaj drago stalo, kot ga še danes.

Še vedno je aktiven jadralec v prestižnem monotipnem razredu RC44, kjer je v posadki ruske Team Nika, v kateri poleg njega jadrata še dva Slovenca, Mitja Margon in Iztok Knafelc, lanskega oktobra osvojil naslov svetovnih prvakov ter skupno pokalno zmago. Bil je sojadralec Russlla Couttsa, legende America’s Cupa. Z Mitjem Margonom je solastnik jadralne trgovine Sailing Point v Portorožu. V mladosti je bil tudi smučar, šahist, rokometaš in strelec z zračno puško, danes je tudi jad­ralni padalec. Je večni idealist, ki se mu je v karieri zgodila marsikatera neprijetnost, ker, kot sam pravi, »nima pravega jadralskega imena«. In večno mlad dečko, ki ga bomo, če se mu bo uresničila velika želja, videli tudi na kateri od prihajajočih zimskih olimpijad.

PB: Smučarski skoki, biatlon, smuk …
TČ: Neee! [smeh] Jadranje!

PB: Jadranje kot šport na zimski olimpijadi?
TČ: Ja!

PB: Hm!
TČ: Ice boating, jadranje na ledu, ki pa se mora na olimpijske igre šele uvrstiti.

PB: Najprej torej šport, potem pa še ti.
TČ: Tako nekako.

PB: Nikoli nisi izbiral lahkih poti. Tega športa pri nas ne poznamo. Kakšna je jadrnica za jadrnaje na ledu, kakšne so regate?
TČ: Jadrnica, s katero sem jadral po ledu, je bila kot bob enosed. Glavo imaš zunaj, roke pa napol. Najpopularnejši je jadralni razred DN. Po navadi ima tri drsalke, eno spredaj in dve na bokih, krmariš jo z obema nogama. Prvič in edinkrat sem v njej sedel v Pewaukeeju kot Harknov gost [Harken je svetovno priznan proizvajalec navtične opreme]. Tista je imela tudi zavoro – no, verjetno jo imajo vse –, lahko pa se ustavi tudi klasično, da zavoziš v veter. Na tekmo me sicer niso pustili, dokler se nisem včlanil v lokalni klub, Yacht Club Pewaukee, in mi dali brisače, ki jo imam še danes. Prvič v življenju sem jadral na ledu ali sploh sedel v takšni jadrnici in sem bil drugi. Sem imel pa to prednost, da sem bil med mlajšimi, in kot jadralec sem dobro poznal regatno taktiko. Je pa kar nevarno. Če se zaletiš, je kot v avtomobilski nesreči, kajti jadrnice dosežejo hitrost okoli sto kilometrov na uro. Jadra se s čelado, trojnimi rokavicami, trojno bundo. Takrat je bilo okoli minus 20 stopinj Celzija. Sicer pa je regata potekala enako kot tiste na morju.

PB: In takrat te je zagrabilo …
TČ: Ja, močno me je zagrabilo in začel sem sanjati o udeležbi na dveh olimpijadah. Na poletni sem trikrat bil, zakaj ne bi šel še na zimsko? To zdaj prvič povem javno, v intervjuju za Playboy. [smeh] To je moja skrita želja in glede na moja leta še dosegljiva. Se mora pa prej ice boating uvrstiti med olimpijske športe, kar bo težko, čeprav je šport v severnoevropskih in severnoameriških deželah kar priljubljen. Na to olimpijado bi verjet­no šel sicer po Coubertinovem načelu bolj sodelovati, glede na moja leta. A vse­eno, ne vem, koliko je ljudi na svetu, ki so se udeležili obeh olimpijad, zimske in poletne.

PB: Ko ravno govoriva o nastopih na olimpijadi pri tvojih letih – kako pa to, da se nisi povezal s katero od naših deklet in poskusil nastopiti na poletni olimpijadi na nacri [nov jadralni olimpijski razred, šport­ni katamaran z dvočlansko, mešano posadko], kot so to naredili nekateri drugi uspešni jadralci svetovnega kova, recimo Francoz Franck Cammas, zmagovalec Volvo Ocean Racea 2011–12?
TČ: Pred dvema letoma sem klical Vesno [Dekleva, udeleženka treh olimpijad, 4. mesto v Atenah], a se mi ni javila. Mogoče nisem imel prave številke, mogoče je videla mojo številko in si mislila: »Spet bodo problemi!« Takrat sem imel idejo, da je Vesna kot punca najboljši približek moškega jadranja. Naj me ne razume narobe. Jaz bi jadral na sprednjem jadru, ona bi krmarila, in ker je ravno dovolj egocentrična, bi se znala zelo dob­ro prebiti v moški jadralski svet. Čas je tekel, regate so se odvijale, takrat sem bil sicer že zaposlen kot trener Tine in Veronike … A če bi se mi odzvala, bi verjetno šel z njo v ta projekt, seveda pa bi se moral s Tino in Veroniko nekako smiselno dogovoriti.

PB: V vsaki nacrini posadki je ena ženska. Zakaj praviš, da je to 'moški svet jadranja'?
TČ: Zato, ker v večini nacrinih posadk krmarijo moški, ženske so na sprednjem jadru, kar je zelo fizična pozicija. Pri nas težko najdeš dovolj zmešano žensko, da bi bila fizično sposobna to oddelati, hkrati pa bi bila sposobna mentalno zdržati hitrost in vse te norosti, ki jih zmore nacra. Moja ideja je zato bila, da bi šel jaz naprej na to pozicijo, Vesna pa bi si kot krmarka dovolj upala. A se ni javila.

PB: Ali pa ti nisi bil dovolj vztrajen?
TČ: Saj veš kako je – dovolj je en klic. Ko sva z Mitjo prenehala tekmovati v razredu 470 zaradi takšnih in drugačnih razlogov in je vsak šel svojo pot, sem ga leta 1993 poklical, ali bi nadaljevala – in je bil en klic dovolj.

PB: Kot slišim, si spet samski. Punco torej tudi samo enkrat pokličeš?
TČ: Če je ta prava, je en klic dovolj. Tudi ona mora odgovoriti tako, da je en klic dovolj.

PB: Če se z olimpijade vrneva na začetek. Ko sem se pripravljala na intervju s tabo, sem nekje zasledila, da po vseh teh letih ostajaš edini Slovenec, katerega ime visi na Albo d’Oro, ‘zlatem drevesu’, prestiž­nem seznamu zmagovalcev največje regate optimistov na Gardskem jezeru. Takrat si bil star 13 let in to so bili tvoji jadralski začetki.
TČ: To je bilo leta 1983 in tudi začetki regate Optimist Garda International, ki pod drugim imenom poteka še danes. Takrat sicer še ni bila tako številčna, zdaj se je udeležuje 800, celo 1000 optimistov, takrat nas je bilo okoli 300, pa smo se vseeno spraševali, kaj sploh delamo tam. Ja, Italijani imajo Albo d’Oro, 'zlato drevo'. Mi te tradicije nimamo, klubi v tujini jo imajo … To so te naše jadralske hibe, nimamo te tradicije.

PB: Zakaj ne, saj smo jadralski narod?
TČ: Ne vem, je pa to zelo žalostno. Po mojem bi se morali klubi usesti, se dogovoriti, določiti neko točko v preteklosti, dokler seže spomin, narediti drevo in na zidu z imeni in priimki obeležiti ljudi iz jadralske zgodovine, da jih generacije, ki prihajajo, spoznajo. Mi nimamo ničesar, niti knjig.

PB: Pa narediva midva kratek povzetek tvoje jadralske poti za zgodovino in da olajšava delo tistim, ki bodo takšno drevo naredili za JK Pirat, Jadro Koper, Jahtni klub Portorož …
TČ: V tekmovalnem letu 1980/81 sem začel v JK Pirat v Portorožu, katerega član sem do danes. Bili smo otroci, jadrali smo na opti­mistih, ampak trener Milan Morgan je imel za nas visoke cilje. Takrat v Piratu ni videl prihod­nosti, zato je odšel v JK Jadro in s seboj potegnil vse dobre. Sina Marka, Sama Potokarja, Janeza Zabukovca, mene. Jadranje mi je bilo očitno pisano na kožo in leta 1983 sem bil prvič v reprezentanci in leta 1984 na evropskem prvenstvu optimistov četrti. Najbolj organiziran razred je bil tudi takrat optimist in tudi takrat je bil preboj v višje razrede težek.

PB: Recimo v prehodne mladinske razrede?
TČ: V bivši Jugi smo šli z optimista na 420 ali evropo in dalje v olimpijski razred 470, kjer sem stalno capljal za najboljšimi – to so bili takrat Matjaž Antonaz, Jure Orel, Igor Deržek, Marko Morgan. Ne vem zakaj, a še danes mislim, da zaradi imen in priimkov. Spomnim se mladinskega svetovnega prvenstva v Kopru v 470, sam sem še jadral na 420; Mitja Kosmina mi je takrat posodil svojo 470, na kateri sploh še nikoli nisem jadral, in sva bila z Janezom Zabukovcem deveta, pred Vascom Vascottom, ki je danes car carjev. Takrat sta Marko Kocjančič in Željko Planinšič zmagala na mladinskem svetovnem, Matjaž Antonaz in Davor Glavina pa sta bila druga.

PB: Rezultati, kakršnih si lahko današnja generacija samo želi.
TČ: Mislim, da se lahko pohvalim, da pripadam daleč najboljši jadralski generaciji. Ta generacija je še vedno tako ali drugače povezana z jadranjem. Trenerja, ki sta bila takrat z nami – Milan Morgan in Bogdan Orel – sta nas očitno tako zastrupila z jadranjem, da še dandanes jadramo, treniramo, se ukvarjamo z navtiko – vsi, ki sem jih naštel: Marko Morgan, midva z Mitjo, Jure Orel, Branko Brčin, Samo Potokar je zrisal gumenjaka VSR in mu je uspelo v svetovnem merilu, Matjaž Antonaz …

PB: Sledila je vojska, potem pa ni veliko manjkalo, da bi odnehal.
TČ: Generacije do odcepitve, do leta 1991, smo hodile v vojsko in vrnitev je pomenila nekakšen prelom. Če si tisto preživel, če si še želel jadrati, si imel na voljo tri, štiri leta, da nekaj narediš, sicer si postal odveč. To se je meni zgodilo leta 1993. Z Mitjo Margonom sva bila še pred vojsko na balkanskih igrah balkanska mladinska prvaka, potem pa sva šla narazen. Mitja je zajadral s svojim bratom, jaz pa sem iz perspektive zajadral v neperspektivo. In tako sem takrat, star 23 let, stal pred ekipo starost, ki so vladali v Jadru Koper – Janko Kosmina, David Antončič, Bogdan Orel – pa vem, da niso nič slabega mislili, ko so rekli: »Poglej Tomaž, si prestar, moraš pustiti jadrnico mlajši generaciji, nič nisi naredil, čas teče.« Takrat smo res 'pobirali boje', to je treba priznati. Ampak nisem imel trenerja, bil sem vikend jadralec, medtem ko so drugi resno trenirali, delali plansko, testirali opremo. Padel sem v jok, nisem hotel nehati. Moji starši niso bili nič v jadranju, bil sem sam, nisem imel kam. In pristal sem v Jahtnem klubu Portorož. Tam sem začel z Igorjem Jakominom, z njim sem prišel iz Kopra v Portorož. Neperspektivna, kot sva bila, sva bila takoj državna prvaka. Moje ambicije so šle v nebo, Igorjeve so bile povezane s študijem, in sva razpadla.

PB: Že v rosnih letih toliko vzponov in padcev.
TČ: Res je. Ko sem leta 1993 diplomiral na fakulteti za pomorstvo, sem sam pri sebi v svoji mali sobi rekel: »Tomaž, zdaj imaš papir!« Oče je sicer želel, da grem delat, jaz pa sem se odločil, da grem jadrat. Takrat sem v zvezek napisal imena in priimke mojih potencialnih flokistov in Mitja je bil prvi na spisku, ker sem ga poznal, uspešno sva že jadrala skupaj in je bilo logično, da nadaljujeva. Poklical sem ga in mu povedal svoje želje – da nastopiva na članskem svetovnem prvenstvu. O nobeni olimpijadi takrat nisva govorila, ker so bile to prevelike in nedosegljive sanje. Leta 1996 se je v Braziliji obetalo svetovno prvenstvo, in to se mi je zdela lepa priložnost, da s tem nastopom končam svojo jadralsko kariero, klasično, pri 25 letih. Potem pa punca, služba, otroci.

PB: Mitja se je odzval in od takrat sta za nekaj let vse podredila jadranju.
TČ: Ja, z Mitjo sva zagrizla. Že sama sva si zadala visoke cilje, da potamaniva slovensko 470-sceno, ki je bila takrat močna, ne tako kot zdaj. Takrat nas je bilo tudi do deset ekip in ne bi bilo prav, če bi konkurenco podcenjevala, ker so se fantje vsak po svoje mučili in trenirali in se borili: Matjaž Antonaz, Davor Glavina, Peter Podunavac, Mitja Petrič, Aleš Smrdu … Mislim, da nekaj časa tudi Vasilij Žbogar s svojim flokistom. Pa Branko Brčin, Matej Pegan. Brčin je bil top ten na svetu, včasih še boljši, v razredu evropa. Midva z Mitjo sva treninge vzela zelo resno, ne samo na morju, vse najino življenje je bilo podrejeno jadranju. Ponoči sva delala v portoroškem kazinoju, da sva imela denar za jadra, vrvi, preostalo opremo za jadrnico, popoldne sva jadrala, vsak dan sva šla na morje, vsak dan v telovadnico, prehrana, zvečer pa spet delat v kazino.

PB: Zveza, starši, sponzorji … ni nihče mogel nič primakniti?
TČ: Ne moji ne Mitjevi starši nama na žalost niso imeli možnosti pomagati, tako da sva bila sama. In je prav tako. Za zvezo še nisva imela dovolj dobrih rezultatov, da bi si s statusom upala kaj vprašati. Situacije sva se za­vedala. Ampak vedno trdim, da je dobro, ko veš, kje si. Narediš črto, od tod greš dalje. V začetku so bili problemi, ni nama šlo, ampak sva verjela, v nekem trenutku mogoče Mitja celo bolj kot jaz.

PB: Sta imela vsaj trenerja?
TČ: Na začetku ne, potem naju je nekaj časa treniral celo sam Dušan Puh, ki pa je imel veliko drugih obveznosti, tako da je bila večina treningov na nama. Imela pa sva trenerja za fizične priprave, Igorja Žerjala. On se nama je zelo posvetil, prihajal je iz orodne telovadbe, gimnastike, tako da je bil trening na kopnem in v telovadnici zelo prirejen temu. Takrat nama je veliko pomagal tudi špotni psiholog dr. Matej Tušak. Potem smo začeli hoditi po regatah, začele so se takšne in drugačne politične igrice. V nekem trenutku so celo razdrli eno posadko in jo sestavili nekoliko drugače, vse z namenom, da naju prehitijo. Seveda jim ni uspelo, ker najin cilj je bil jasen. Tudi psihično sem jih. Pred regato sem šel recimo v Koper in fantom povedal, da nimajo možnosti, kajti midva z Mitjo bova prva, Brko [Branko Brčin] pa drugi. Sicer ni šlo vedno vse po planu, politika se zna vmešati v šport, pa si včasih čez startno linijo, tudi če v resnici nisi bil, kdaj drugič imaš res nesrečo in se ti strga spinaker. Ampak najin cilj je bil jasen – svetovno prvenstvo v Braziliji januarja 1996. Vse sva podredila temu. Na koncu se je zgodilo tako, da so šle na svetovno štiri posadke, čeprav je bilo na sestanku rečeno drugače. Poleg Francozov in Nemcev smo bili najštevilnejša zasedba.

PB: Če je šla tja številnejša ekipa, je tako več slovenskih jadralcev dobilo priložnost nastopiti proti svetovni eliti. Je to slabo?
TČ: Ni slabo, ampak šlo je za dogovorjena pravila igre. To je ena teh stvari, zaradi katerih mi pravijo, da se ves čas nekaj pritožujem. Pa mi je vseeno, če imam tak sloves, saj samo želim, da se držimo dogovorov. In dogovorjeno je bilo, da če bo katera od posadk izrazito odstopala v internih kvalifikacijah, gre ta, mogoče največ še ena dodatno. Od 13 regat sva jih midva z Mitjo zmagala 12, na eni sva bila pa druga. Kar očitno ni bilo dovolj odstopanja, da bi poslali samo naju, tako da smo šle štiri posadke. Same, brez trenerja. Takrat sem bil jezen na Mitjo, ki je bil zelo prijazen do vseh, kajti tak on je. Jaz pa seveda nisem bil, ker sem jih gledal kot konkurenco, saj sem takrat že začenjal malček sanjati o olimpijadi in sem vedel, da če pade kakšna norma, da bo šla samo tista ekipa. Jaz sem pa itak slovel kot črni raček, kot me je poimenoval moj prijatelj, novinar Franci Stres.

PB: Norma je padla, naredila pa sta jo vidva. Skrb je bila torej odveč.
TČ: Ja, z Mitjo sva bila 16. in 16. po državah. Nepisano pravilo je bilo, da se prvih 16 držav kvalificira na olimpijske igre. Midva sva se torej kvalificirala, ampak v Ljubljani vseeno nihče ni vedel za naju. Takrat je Mitja Kosmina poklical svojega očeta Janka Kosmino, ki je bil predsednik Jadralne zveze Slovenije, poleg tega je kot predstavnik enega najmočnejših sponzorjev zveze, Istrabenza, sedel v izvršnem odboru olimpijskega komiteja. In takrat je Janko, kapo dol, dvignil roko za naju in rekel – poglejte, tukaj sta dva fanta naredila normo za olimpijske igre. Potrdili so naju in od takrat je šla najina pot samo še navzgor.

PB: Je slovenska javnost takrat vedela za vajine uspehe?
TČ: Franci Stres naju je takrat vsak dan klical v Brazilijo in spremljal, kaj se dogaja, potem pa Slovenske novice na veliko oblegal z najinimi rezultati. Tudi to je po mojem mnenju pripomoglo, da je olimpijski komite na predlog Janka Kosmine prikimal najini udeležbi na olimpijskih igrah leta 1996 v Atlanti.

PB: Uresničile so se vama sanje, o katerih si še nedolgo pred tem nista upala niti sanjati.
TČ: Ko sva se vrnila s svetovnega prvenstva, sva po spletu okoliščin spoznala trenerja portugalske reprezentance Luisa Roho. Mitja govori tekoče portugalsko, pa smo se še hitreje ujeli, veliko nam je pomagal. Povedala sva mu, da imava normo za nastop na olimpijadi. Odšla sva na trening na Portugalsko in pri 26 letih sem se prvič srečal z velikimi valovi. Franci Stres in Marjan Bauer sta nama pomagala do sponzorskega avtomobila seata ince brez klime, ki ga je dal Avto Slak iz Trebnjega, niti ne z morja. [smeh] Na najino prvo olimpijado sva odpotovala s portugalsko jad­ralno zvezo in končala 14. od 35 posadk, a je treba vedeti, da sva tja prišla brez poznavanja terena. To je bila najina najboljša olimpijada. Mogoče ne rezultatsko, ampak po jad­ranju pa gotovo. Odpotovala sva brez velikih ambicij, vedela sva, da imajo drugi prednost. Po olimpijadi sva šla na mediteranske igre, kjer sva potamanila vso konkurenco. Potem je šlo še naprej vse navzgor, pripravljala sva se na nastop na naslednji olimpijadi v Sydneyju. Vse je bilo super do svetovnega prvenstva leta 2000 na Balatonu, ki sva ga odjad­rala v sklopu priprav na naslednji olimpijski nastop, tam se je pa vse zalomilo.

PB: Ker?
TČ: Prav na zadnji dan, ko sva obračala okrog boje med prvimi, sva se zvrnila. Še danes mi ni jasno, kako. Uničila sva najin najboljši jambor, kar je močno pritisnilo na psiho, no, vsaj na mojo, in takrat sva šla korak nazaj. Od tistega trenutka sva jadrala prepočasi, čeprav sva bila do takrat mediteranska prvaka, druga na svetovni lestvici 470, 6. na SP leta 1997, druga na SP leta 1998 in druga tudi na EP, leta 1999 druga na EP in četrta na svetovnem prvenstvu. Balaton je nizko jezero, z jamborom sva zarila v blato in ga tako močno zvila, da je bil nerešljiv. S tem sva izgubila enega najpomembnejših delov jadrnice, kar naju je povsem pobilo in od takrat nama je šlo vse narobe.

PB: Lep dokaz za to, kako pomembna je v vrhunskem športu psiha. Rezultat v Sydneyju ni bil slab, končala sta na devetem mestu, torej sta bila sposobna pozitivnih misli.
TČ: Mogoče se od daleč res tako zdi. A midva veva, da je bil tisti trenutek na Balatonu odločilen. Do takrat sva namreč imela pri vsem, predvsem tudi pri odločitvah glede opreme, srečno roko. Vse, za kar sva se od­ločila, je bilo prav. Z lomom jambora pa se je ta tok ustavil, kot da bi porabila vso srečo. V Sydneyju sva imela en kup nesreče. Tam sva imela dve jadrnici in odločila sva se, vsaj po mojem mnenju, za napačno. Devoti [pro­izvajalec jadrnic] je posebej za naju in za dansko žensko posadko naredil poseben kalup za Sydney. To jadrnico sva sicer testi­rala, ampak ne dovolj, saj ni bilo dovolj časa. Mislim tudi, da za tiste razmere ni bila primerna oziroma je nisva dovolj poznala. Imela sva pa zraven tudi jadrnico, s katero sva bila leto prej četrta na svetovnem. Če imam po vseh teh letih pravico pokomentirati – čeprav sva se takrat z Mitjo zmenila, da o tem ne bova govorila –, mislim, da sva se odločila za napačno barko. Prav tako sva imela slaba jadra. Teden pred olimpijado naju je na treningu pred Sydneyjem na morju zalotila nevihta, 45 vozlov. Sicer nama je uspelo zavarovati jadrnico in jambor, sva pa uničila set novih jader. Noro je bilo. Ob tem sem dobil še hematom na roki. Dobesedno vse je šlo narobe. Tako sva potrebovala celo olimpijado, da sva sploh prišla k sebi. Prvi dan sva naredila dve uvrstitvi, ki sta naju uvrstili na samo začelje. Bil sem čisto na dnu. A sva se vseeno še toliko zbrala, da sva potem mesto za mestom pricapljala na deveto mesto. To je bila borba vsak dan, saj so bile ambicije visoke, v najinih glavah je bilo jasno, da je bila ta olimpijada najina priložnost, ves čas pred njo sva iskala še hitrejšo jadrnico, še hitrejša jadra, nihče naju takrat ni znal ustaviti, tudi najin trener Samo Potokar ne. Se je pa vse­eno iz tiste olimpijade izcimilo nekaj dobrega – Samo Potokar, ki naju je šel reševat v tisto nevihto in visok val, je tvegal življenje, da bi naju našel, pa se je z zodiacom skoraj pre­vrnil. In takrat je pomislil, da mora narediti primernejši in varnejši gumenjak za trenerje. Tako se je rodila ideja za VSR, ki je danes svetovno priznan trenerski gumenjak. Vsaj to.

PB: Kaj pa po Sydneyju?
TČ: Potem sva si vzela osem mesecev pavze, potem pa odšla na regato svetovnega pokala v Medemblik. Prve tri dni je pihalo, bila sva med top tri, potem je bilo vetra vse manj in tudi midva sva slabše jadrala in končala deseta. To se nama je zdel neuspeh in končala sva skupno kariero.

PB: Ti si se z Davorjem Glavino udeležil še tretje olimpijade, leta 2004 v Atenah.
TČ: Ja, potem so se mi dogajale razne stvari. Poklical sem Davorja Glavino, leta 2004 sva šla na olimpijado v Atene, kjer sva bila 14., tako kot prvič z Mitjo. Davor je takrat že resno delal, tako da je jadral med jadranjem in svojo službo. V najinih glavah so bili cilji visoki, bila sva med najboljšimi v jadranju v krmo. Dobro sva se ujela, Davor je zelo podoben Mitji, miren, relativno tih, pameten … jaz sem pa nasprotje … Ampak to je druga zgodba. Bil sem na treh olimpijadah, pa nimam nič. Moram reči, da z olimpijadami nisem imel srečne roke.

PB: Ampak skoraj bi zajadral še na četrti v Pekingu.
TČ: Ja, šel sem naprej, imel sem plane za Peking, najbolje sem se ujel z Aljažem Jadkom iz Ljubljane, ki je bil peresno lahek, tih, izredno brihten, iz pravniške družine. Z njim sva bila šesta na evropskem prvenstvu na Balatonu. Z Aljažem nisva nadaljevala, ker je imel visoke pravniške ambicije, takrat je še študiral. Študija in jadranja, obojega na najvišjem nivoju, pa ni bilo mogoče usklajevati. Jaz sem imel pa tudi vedno višje zahteve. Dobro leto pred olimpijado sem našel novega flokista, s katerim sva bila hitro prva na kriterijski lestvici. Zgodilo se je svetovno prvenstvo v Cascaisu, ki je bilo moje daleč najslabše svetovno prvenstvo v karieri. Bil sem tako razočaran, da sem – čeprav sva bila prva po kriteriju in je najina jadrnica že bila v Pekingu za predolimpijsko regato – rekel Ivanu Štrausu, takratnemu predsed­niku strokovnega sveta pri JZS, naj gre na predolimpijsko regato kdo drug, saj moram sam pri sebi razčistiti določene stvari, saj tako nizko še nisem bil. Slavko Žbogar je takrat odločil, da če bo posadka Karlo Hmeljak-Mitja Nevečny, ki je takrat šla na predolimpijsko regato namesto naju, tam naredila dober rezultat, kar je pomenilo med top 15, bosta šla na olimpijado onadva namesto naju. Takrat sem protestno zapustil sejo IO, ker sem bil po mojem mnenju ne­enakovredno obravnavan. Midva sva se odpovedala samo nastopu na predolimpijski regati, ki pa ne more biti kriterij za nastop na olimpijadi, kajti kriteriji so bili določeni že prej in midva sva jih že izpolnila. Pač še ena zgodba o pravih in nepravih imenih, ki se ni zgodila samo meni, ampak marsikomu – Petru Podunavcu, Jurici Tunjiću … vsem tem fantom, ki nimajo pravih imen v jadranju, se je zgodilo marsikaj negativnega.

PB: S tem se je tvoja olimpijska kariera končala. No, vsaj do nastopa na zimski. Zdaj je najbrž čas, da z Mitjo napišeta knjigo.
TČ: In celo res sva jo imela namen. Kandidirala sva na enem od razpisov, da bi takrat, pri tridesetih, z nekom – verjetno s Francijem Stresom – napisala knjigo. Pa tega nisva naredila, za kar mi je še danes žal. Žal mi je za določene stvari, ki se niso zgodile, pa bi se morale. Zame je šport ena redkih stvari v življenju, ki je čist, vsaj moral bi biti. Žal mi je, da ob nastopu na treh olimpijadah nisem dobil niti diplome. Kajti olimpijski komite z diplomo uspešnega športnika nagradi samo mesta do osmega, midva z Mitjo sva bila pa deveta.

PB: Zagotovo je tudi veliko stvari, za katere ti ni žal?
TČ: Seveda, veliko je teh stvari. Ni mi žal, da sem s prihranki na olimpijadi v Atlanti kupil kolo cannondale, ki bo drugo leto staro 20 let. Ne glede na vse, kar se je dogajalo, mi ni žal, da so bili okoli naju tisti ljudje, ki so bili, očitno so morali biti. Še danes pravim, da se moram malo zahvaliti tudi Bogdanu Orlu, ki me je takrat spoznal za neperspektivnega in me odgnal iz koprskega kluba, ker je s tem odprl pot mojemu karakterju, da sem kasneje začel profesionalno jadrati z Mitjo. Šel sem dalje s to svojo jezo, ki jo imam vedno v sebi. Šel sem dokazat, da sem perspektiven. Zaslužen je za premik, da sem začel razmišljati s svojo glavo. Sicer bi bil mogoče še danes v Kopru kot povprečen fant. Padel bi v povprečje mlajših fantov, ki so bili po mojem mnenju boljši jadralci od mene, pa jih danes ni nikjer. Sami svetovni mladinski prvaki v 470 – kar jaz nikoli nisem bil.

PB: Verjetno ti tudi ni žal, da zdaj predajaš svoje jadralsko znanje?
TČ: Seveda ne, to sem v bistvu delal že kot otrok. Ko sem nehal jadrati na optimistu, sem svojo opremo predal Petru Podunavcu in mu povedal vse finte z optimista, ker mi je bil fant všeč. Tudi danes to počnem. Za denar, ki mi ga Slovenija da – hvala!–, predajam svoje znanje. Pred leti Vesni in Klari [Dekleva in Maučec], v prejšnjem olimpijskem ciklusu Tini in Teji [Mrak in Černe, udeleženki olimpijskih iger v Londonu] in zdaj Tini in Veroniki [Mrak in Macarol, slovenska posadka 470, ki se bo letos udeležila olimpijskih iger]. Meni je to gušt, to je moje poslanstvo, nekaj moram vrniti tem jadralcem. Vse te punce so zgolj fejst punce, brez očkov in mamic, odločile so se del svojega življenja podrediti športu. Po zaključku svojih kampanj od tega ne bodo imele nič. To jim tudi odkrito povem. V tem času morajo narediti vse, iti z glavo skozi zid, kajti ko bodo prestare za dinghyje, zanje na velikih barkah ne bo prostora.

PB: Kako da ne, nedavno smo po 12 letih spet videli popolnoma žensko posadko na Volvo Ocean Raceu?
TČ: Ker je jadranje surov šport. Ženske ste pa ženske in čeprav želite biti enakopravne, razlike pač so. Jadranje je zelo fizičen šport. Če v atletiki moški teče devet, teče ženska devet in pol. Razlike so tudi v razmišljanju, pri hitrem odločanju, najboljši šahisti so bili vedno moški. Vedno sem govoril, da je jadranje šport med šahom in boksom. Kot otrok sem tudi sam tekmoval v šahovski primorski ligi. Na olimpijadi v Atenah sva z Gašperjem [Vinčecem] veliko igrala šah. Sicer je vedno izgubil [smeh], vendar to ni bilo čudno, kajti šah sem igral precej resno. Poglej, imamo dobre pilotke, a ne vojnih letal, ampak potniških reaktivcev.

PB: Baje si se zadnjič na eni od regat RC44 tako razburil, da si z roko tako močno udaril po vinču, da si si zlomil kost.
TČ: O tem govorim. Katera ženska bi to naredila? Ženske ste prav tako jezne, ampak ne greste v tak ekstrem. Pa nimam nič proti ženskam, potrebujem žensko ob sebi. Poleg tega treniram dve dekleti za nastop na olimpijadi. Sta super dobri, pa sem vseeno zdaj bolj nervozen, kot sem bil, ko sem sam jadral. Na morju si nekaj mislim, pa se potem po prihodu na obalo stokrat ugriznem v jezik, da jima tega ne povem. Ker se velikokrat zgodi, da naredita nekaj povsem drugače, kot smo prej tisočkrat trenirali. To je noro. Ženske imate drugo glavo, kar se zelo vidi na morju. Morje, sonce, sol, valovi, veter so za ženske sicer super, veter v laseh in te stvari – ampak zajebani. Veš, do kod je ženska edino lahko boljša od moškega v jadranju? V letih odraščanja. Otroci, punčke, hitreje odraščajo. Imamo cel kup svetovnih prvakinj v optimistu, ampak to je to. Ko se začne odraščajoči del, punce obstanejo. Danes so flote ločene, punce jadrajo med seboj, fantje posebej, včasih pa tega ni bilo, vsi smo jadrali skupaj in se je to lepo videlo. Poglej primer odlične hrvaške 470 posadke Šime Fantela-Igor Marenić, evropska in svetovna prvaka, zame glavna kandidata za zlato na olimpijadi, ki si želita trenirati s Tino in Veroniko. Tudi na zadnjem svetovnem prvenstvu v Izraelu, vsak dan sta čakala nanju, da so šli skupaj na vodo.

PB: S tem demantiraš, kar si pravkar po­vedal o ženskem jadranju in nekonkurenčnosti v moškem okolju.
TČ: Tudi midva z Mitjo sva imela za sparing partnerici dve Italijanki. Trening je eno, tekma drugo. Ko je treba teči na Himalajo, bo moški zdržal, ženska ne. Na regati, ko gre na nož, ženske odpoveste. Na treningu gremo sto, dvesto, petsto metrov in se ustavimo. Obrnemo. Nekaj pojemo, popijemo. Se pogovorimo. Regata pa traja eno uro in tukaj predvsem fizična kondicija dela svoje. Nisem še videl ženske, ki bi v boksu v težki kategoriji nabila Tysona, kot nisem videl ženske, ki bi v šahu nabila Karpova ali Kasparova. Pa vem, da so dobre šahistke in boksarke. Nekaj najlepšega je gledati ženski fajt. Ampak če damo skupaj moškega in žensko v isti kategoriji, bo ob udarcu ženska padla dol. Ker je moški pač močnejši. V jadranju, recimo, so moški tudi malo težji, v 470 povprečno za okoli pet, šest kilogramov, pa vseeno v lahkem vetru večinoma držijo tempo z veliko lažjimi dekleti. In kadar ga ne, pač boljše startajo, se bolje prebijajo naprej. To je moška glava.

PB: Kar govoriš, ni ravno kompliment ženskam.
TČ: Najbolj od vsega si želim, da me Tina in Veronika na olimpijadi demantirata. In povsem verjetno je, da me bosta. Sta aktualni evropski prvakinji – in katera je bila njuna najslabša regata v tej zadnji sezoni? Evropsko prvenstvo. Napake, zvračanja na treningih …

PB: Pomembno je, da se jima je vse poklopilo na regati.
TČ: To je ravno hec v jadranju. Toliko različnih faktorjev je – sonce, slanost, tok, temperatura, valovčki, refulčki … Kaj je zanimiva last­nost jadranja, na katero vsi ves čas pozabljamo? Da je vsak dan na startni črti nov začetek, da ni nikogar, ki bi bil v prednosti. Dan za dnem se moraš enako dokazovati. To ni tako kot recimo v tenisu, kjer najboljši do četrtfinala sploh ne srečajo nobenega dobrega in lahko vstopijo v pomembne dvoboje spočiti. Pri jadranju si danes prvi in jutri je tisti, ki je bil včeraj zadnji, poleg tebe na startni črti pol metra stran in lahko te pokrije in ti uniči start. In tako vsak dan znova. To so specifike jadranja, za katere ljudje običajno ne vedo. Jadranje je stalno medsebojno oviranje. In zakaj je njuna zmaga na evropskem prvenstvu tako pomembna? Ker sta za moje pojme tam naredili preboj. Čeprav nista verjeli, da lahko ob vseh težavah zmagata, sta se zbrali in odjadrali. Njuno najboljše jadranje v zadnji sezoni je bilo namreč v Wey­mouthu, na regati svetovnega pokala, na enem najtežjih polj. Valovi, mraz, močan tok, piha, ne piha. Na istem polju, kjer je Tina pred tremi leti pobirala boje, sta zdaj z Veroniko pokazali, da lahko z našim delom premagata vso svetovno jadralsko elito.

PB: Torej sta po tvojem mnenju iz pravega testa tudi za olimpijsko odličje.
TČ: Seveda sta. V Sloveniji so potencial vsi, ki vztrajajo in delajo dobro. Tudi laseristi, recimo, ki jih imamo danes. Žan Luka Zelko ali Nik Pletikos, če bosta vztrajala. Je pa problem, če slišim od fantov, ki so bistveno starejši in se preganjajo s kolesi po hribih, da fant, ki kandidira za olimpijado, vedno
zaostaja … Tako to ne gre. To je tako kot pri Katancu, ki je tekel pred svojimi fuzbalerji. Kriza je, ko je trener hitrejši od varovancev.

PB: Zaplula sva v profesionalne vode – ali slovenski jadralec lahko živi od jadranja?
TČ: Lahko. Midva z Mitjo živiva. Fantje, ki so imeli bistveno slabše rezultate od najinih, so zdaj trenerji v Italiji in živijo od jadranja. Ne vem, zakaj bi si morali glede tega zati­skati oči. Jadranje je šport, ki ga lahko op­ravljaš dejansko do smrti, tudi trenerstvo. Je pa relativno drag šport, zato je z njim predvsem težko začeti. Družino, ki se mora na trening na obalo pripeljati iz Maribora, stane prevoz, stane jo čas, da opreme in regat niti ne omenjam.

PB: Jadranje kot šport za elito?
TČ: In zato sem žalosten. Zato sem bolj na strani – pa naj me ‘sinovi in hčerkice’ katapultirajo, kamor želijo – otrok, kjer ni staršev zadaj, pa so zelo talentirani. In žal je takih nadpovprečno nadarjenih otrok, ki pa nimajo dovolj finančno močnih staršev ali pa ti nimajo besede ne v klubih ne v zvezi, ogrom­no. Ne morem biti na strani teh, ki so v srajčko rojeni. Pa nočem omalovaževati truda tistih, ki so imeli dobre okoliščine, tudi oni so prišli do rezultatov s trdim delom. Sem pa prepričan, da bi ob enakih pogojih jadralci z nepravimi priimki premagovali te s pravimi. Tudi zdaj delam s puncama, ki ne izhajata iz jadralskih družin.

PB: Kako to, da je v Sloveniji tako težko priti do denarja za jadranje, zakaj je jadralcem skoraj nemogoče dobiti sponzorje, ki niso prijatelji, tete in strici?
TČ: Ker smo one mand bandi. Ker se ne dela sistematično in ker nimamo ideje za naprej. Imamo pa nekaj otrok, ki so super dobri. Rok Verderber, recimo, je svetovni prvak v optimistu, zdaj jadra naprej v 29erju, ki je prehodni mladinski razred za nastop na olimpijskem 49erju. Nad njim sicer bdi trener, ampak mi trenutno nimamo znanja o 49erjih. Zunaj imaš pa celo vrsto jadralskih držav, ki imajo tradicijo jadranja na skiffih [tudi 49er spada med skiffe], in s temi jadralci se potem merijo naši. Mi bi morali naše trenerje poslati ven, v svet, da se vrnejo z znanjem o 49erjih. Ne pa, da zdaj eksperimentirajo na teh otrocih. Mi stalno nekaj raziskujemo. To ni fer do generacij, ki prihajajo. Drugače pa kot odgovor na tvoje vprašanje mogoče zanimivost: Luka Koper podpira predvsem nogomet, ker so nogometni navijači v glavnem luški delavci. Ampak Luka Koper je naše okno v svet, in to na morju. Nekaj pa bodo primaknili tudi Tini in Veroniki, za kar smo jim hvaležni.

PB: Kako pa je z zaslužki v mednarodnem okolju? Jadraš v razredu RC44, ki velja za enega najbolj prestižnih razredov. Je, zelo zaprtega tipa, lastniki jadrnic so multimilijonarji, pogosto uvrščeni na Forbsovo lestvico. Poleg tebe jadrata na ruski jadrnici Team Nika še dva slovenska jadralca, Mitja Margon in Izok Knafelc. Kako je z zaslužki tam, prejmete slovenski jadralci za isto delo enako plačilo kot tisti, ki prihajajo recimo iz anglosaksonskega sveta?
TČ: Nikakor ne. Imamo enega slovenskega jadralca, ki jadra v tujini, Branka Brčina, ki je taktik, in upam, da se prodaja za dober denar. Je pravi profič in mislim, da je glede plačila na nivoju najboljših italijanskih taktikov. V našem primeru pa ni tako. Jadralci, ki prihajajo iz 'tujine', pa nimajo niti slučajno tak­šnih rezultatov kot recimo mi trije, zaslužijo bistveno več. Nas se še vedno drži sloves balkanske krvi. Je pa na koncu vse odvisno od lastnika, predvsem tudi to, kdo bo sploh ostal na barki. Koliko zaslužimo? Odvisno spet od imena in rezultatov. Se pa cifre vrtijo od 200 pa vse do 2000 evrov na dan! Na naši jadrnici smo imeli taktika, ki je Hrvat, in ko je na njegovo mesto prišel drugi taktik, je takoj zahteval zamenjavo celotne ekipe, da bi namesto nas jadrali njegovi fantje. Naš last­nik Vladimir Prosikhin, konec lanskega leta tudi prejemnik naslova športnik Rusije, je rekel 'njet'. Slovan, Rus, Tito je naš. To so moji fantje, jaz bom z njimi jadral naprej.

PB: To vam gotovo daje določen občutek varnosti, ki je za sproščeno jadranje zelo pomemben, če ne že kar ključen?
TČ: Če bi bili mi bogati, bi razturali. Mi vsi živimo v tem duhu, da potrebujemo denar, v upanju, da nas ne zamenjajo … delamo po nekih komandah. To je dejstvo. Vsi smo v svetovnem merilu no name, vsem olimpijadam navkljub. Ko me je Russell Coutts povabil, da grem z njim na America’s Cup v Valencio, sem ostal doma. Ne vem, mogoče sem se ustrašil. Leta so nas prehitela z neizkušnjami.

PB: Sicer pa je v jadranju na takšnem nivoju, kjer se obrača veliko denarja – vemo, da sezona v RC44 stane nekje med pol milijona in enim milijonom evrov – kar običajno, da taktik pripelje na krov tudi svojo ekipo jadralcev, kajne? Poleg njih pa tudi svojega jadrarja in tako dalje.
TČ: Marsikdo pozablja, da smo tudi s Tometom [Bašićem, Hrvatom, nekdanjim taktikom v Team Nika] velikokrat prvi obrnili okrog boje, a smo kasneje pri nekem manevru zlomili ali strgali kakšen kos opreme. Če bi nam vse uspevalo, bi morali že takrat zmagovati, ker smo bili enako hitri, kot smo danes. Klaso poznamo, z Russllom sem jadral. In kaj se je zgodilo, ko je prišel nov taktik Terry Hutchinson? Želel je, da vsi gremo. Vladimir je rekel ne, zgodil se je prelom in Terry se je strinjal, da poskusimo. Mi bi že v Cascaisu na prvi regati [eno od prizorišč regat RC44] morali skupno zmagati, pa je Terry potegnil ročno in smo bili šele tretji. Takrat še z jadri North, on sicer sodeluje s Quantumom.

PB: Kako to misliš, potegnil ročno?
TČ: Taktično je odpeljal slabo regato. Ne vem, zakaj smo najprej vse gazili, potem pa naenkrat startali tam, kjer ni imelo nobenega smisla, delali neke čudne manevre, ki jih ne razumem in so bili slabi. Pred tem je naredil devet perfektnih regat, ne vem, zakaj ni mogel narediti še desete. Ampak treba je bilo zadevo malo ustaviti, ne moremo kar takoj zmagati. Da pa bom pošten do Terryja, ki je bil takrat zelo proti nam in je želel vse zamenjati – potem je malo poklikal, kdo je kdo, olimpijade, takšni in drugačni rezultati, in je videl, da nismo padli z lune. Na barki je pa videl, da znamo jadrati, in zato danes še vedno jadramo. Tudi Dean Barker, ki je prišel za taktika po Terryju, nas je hotel zamenjati. Vsak taktik hoče pripeljati svoje ljudi, vsak si misli – zakaj bi imel tam Jakico, ki ne bo vlekla škote točno tako, kot jaz hočem, če imam pa svoje ljudi, ki jo bodo. Ampak mi nismo takšni, mi smo Balkanci, mi bomo vlekli škote za marsikoga, samo da jadramo. Mi nismo imeli priložnosti, kot jih imajo Novozelandci, Američani, Italijani … Mi nimamo bogatunov, ki nas dajo na barko, nas peljejo in mi razturamo. Zato nas tudi na America’s Cupu verjetno nikoli ne bo, ker že sami vase ne verjamemo. Tudi v RC44 imamo slovensko jadrnico Ceeref lastnika Igorja Laha, na kateri ni slovenskih jadralcev, razen Jara Furlana, ki je zamejec. Na začetku je Lah še poskusil s slovensko posadko, pa so ga nekateri fantje pustili na cedilu. Zakaj bi se potem ukvarjal s težavami, če lahko plača sicer nekoliko več, ampak ima dobro in zanesljivo posadko. To je tudi naredil, odločil se je poslovno in šport­no in danes raztura.

PB: Da bi vi kdaj zajadrali skupaj, pa nikoli ni bilo priložnosti?
TČ: Če bi Igor danes prišel do naju z Mitjo in nama rekel, dajmo za dve leti narediti slovensko RC44 zgodbo, da razturimo svet in magari potem nehamo … ampak ne. On še naprej jadra s tujci, mi jadramo s tujcem.

PB: Pa bi šli, če bi vas povabil?
TČ: Seveda. Zakaj ne. Cela slovenska ekipa bi šla, sem stoodstotno prepričan. Celo Hrvat, ki tudi jadra z nami, bi šel. To bi bilo prvič, da bi imeli v neki resni monotipni klasi prilož­nost kot Slovenci zajadrati proti jadralcem z America’s Cupa. Ker moraš vedeti, da tukaj jadrajo jadralci z America’s Cupa, ki nas cenijo in na glas pohvalijo. Ampak tako to je, če imaš ob sebi nekoga, ki te dobesedno biča, da z njim nekaj ustvariš. Potem napreduješ. Jadro quantum 1 smo z Braddom desetkrat redizajnirali, da smo prišli do perfektne oblike. Desetkrat, na licu mesta, tik pred regato. Nikoli ni bil zadovoljen, še danes ni zadovoljen. Nismo pa za ves uspeh zaslužni mi, tudi Vladimir je ogromno naredil, je zrasel.

PB: Torej se je Vladimir dobro odločil, ko vas ni dal.
TČ: Tukaj so bila sigurno prisotna tudi čustva. On je videl, da se borimo, da spuščamo kri, da Nika zmaga. To se je videlo, letošnje prvenstvo smo osvojili s tremi različnimi taktiki. Tudi boat kapitan, Toš Skrt Golja, je Slovenec, je naš in zelo zelo pomemben!

PB: Pa še vseeno bi Vladimirja zapustili?
TČ: Če bi zajadrali z Lahom, bi bil to the final countdown. To je nekaj, kar moramo narediti. Sem prepričan, da bi Vladimir razumel. Mogoče bi tudi on začutil, da mora enako narediti z rusko ekipo. In mislim, da bi se tako tudi zgodilo.

PB: Vadimir je močno povezan s slovenskim jadranjem, s Slovenci, tako kot ste Slovenci povezani z razredom RC44, ki si ga je leta 2006 zamislil Russell Coutts, petkratni zmagovalec America's Cupa in nosilec številnih drugih naslovov, tudi zlatih olimpijskih. Jadrnico je sooblikoval naš oblikovalec, Slovenec Andrej Justin.
TČ: Drži, ena prvih ekip, ki se je pridružila družini razreda RC44, je bila naša Ekipa 44, ustanovljena na pobudo naju z Mitjo, s podporo Casinoja HIT, Sailing Pointa, Marine Portorož in jadrarne Victory. Ekipo 44 smo takrat sestavljali Samo Potokar na krmilu ter Mitja, Gašper Vinčec, Bojan Volčič, Julijan Višnjevec, Vid Jeranko in Mitja Beltram, na zadnji regati sva se jim pridružila še Toš Skrt Golja in jaz. V sezoni 2007 smo odjadrali tri regate, potem pa morali žal zaradi premalo posluha okolja ter pomanjkanja denarja projekt opustiti in jadrnico prodati.

PB: Zanimivo je, kako so se vaše poti spet združile, saj kar nekaj članov takratne ekipe zdaj spet jadra skupaj. In to celo na isti jadrnici, kajti vašo Črno lepotico, kot se je takrat imenovala, krstila jo je pa Jolanda Čeplak, je kasneje kupil Vladimir Prosikhin in zdaj pluje pod imenom Team Nika.
TČ: Zgodba je res zanimiva. O tem, da je v projektu RC44 veliko slovenskega, govori tudi to, da so bile prve regate razreda uspeš­no izpeljane prav v Portorožu v organizaciji Jahtnega kluba Portorož, da so se tudi tes­tiranja prvih jadrnic dogajala v Portorožu, da sva s Tošem odjadrala sezono 2007 na jadrnici Omega z Russllom Couttsom in da je trgovina z jadralsko opremo Sailing Point še danes partner razreda RC44.

PB: In da je Vladimir sploh zašel v RC44, ste prav tako zaslužni vi.
TČ: Vladimir, po profesiji fizik in zelo uspešen podjetnik, lastnik številnih IT, telekomunikacijskih in drugih podjetij v Rusiji, pa tudi še enega slovenskega plovila, shipmana 72, je med gradnjo shipmana preživel veliko časa v Sloveniji. Takrat se je povezal z našo Ekipo 44. Jadrnica mu je bila sicer všeč, a je pričakoval svojega shipmana, s katerim je mislil tudi tekmovati. Sčasoma je ugotovil, da je RC44 vseeno veliko bolj našpičena regatna jadrnica, pa je poklical Mitjo in Toša in ju povprašal o naši Ekipi 44 in RC-ju. Mi smo ravno takrat ostali brez sponzorja in zaključili projekt, jadrnico pa prodali Francozu, ki je ni veliko uporabljal. Predlagal nam je, da naredimo ekipo, kupimo nazaj jadrnico in gremo skupaj dalje. Nam ni bilo treba dvakrat reči, barka je dobila novo ime – Team Nika – in vse drugo je zgodovina.

PB: Kaj vidiš kot svoj največji dosežek?
TČ: Hm, jih je kar nekaj. Definitivno, da sem se iz povprečja v jadranju po letu 1993 dvig­nil v jadralca, ki je odšel na tri olimpijade, bil sem drugi na svetovnem prvenstvu, dvakrat drugi na evropskem, zajadral sem z Russllom Couttsom, najboljšim jadralcem vseh časov, uspeva mi najti toliko časa, da lahko svoje znanje predajam še komu, in imam najlepšo hčerko, ki me razume, da nisem nič doma zato, ker počnem to, kar imam najraje. In to je jadranje.

TEKST in FOTO Jakica Jesih/www.windpress.si