Playboy intervju: Tomislav Jovanovič - Tokac

Najprej so bili komadi, kot sta Voda in Čas, ki jih je prepeval … Hm, kdo točno? Pravzaprav najprej ni bilo nič oziroma je bila vojna na Hrvaškem, ki je k babici in sestri v Novo mesto iz Karlovca pregnala Tomislava Jovanovića, ki takrat razen dvajsetih let in glasbe, tako pravi sam, ni imel nič. Po­iskal je nekaj podobno bogatih ljudi in osnoval bend, ki se mu je reklo Mercedes bend, z njim preigraval rokenrol klasike in prekrižaril Slovenijo v – tako pravi legenda – rumeni diani, ki je šla 60 na uro po klancu navzdol. Ko se je ob tem nabralo nekaj avtorskih pesmi, je bend izdal kaseto (to je ena taka plastična škatlica s trakom …) na pol razpadel, na pol zamenjal ime in se po nasvetu Borisa Beleta, Buldožerja, ki je bil zaposlen pri Helidonu, ki je po njegovi zaslugi edini pokazal interes založiti te provin­cialce, Sloveniji predstavil kot Dan D.

Pri Helidonu so posneli dva cedeja (to je en tak srebrno se svetlikajoč plošček …), in sicer Igra (1997) in Ko hodiš nad oblaki (1999). Slovenija ni trznila.

Potem je razpadel Helidon in z njim skoraj tudi skupina, a so se fantje odločili, da pred smrtjo posnamejo še en cede, poiskali so novo založbo, novega pro­ducenta in dali na svetlo album Kakšne barve je tvoj dan?. S tega albuma sta Čas in Voda. Takrat sta se počasi uskladila tako zvok in slika in Slovenija je znala povezati komade in izvajalca. Pesmi s tega albuma morajo še danes igrati na vsakem koncertu, razen na tistih, na katerih to trmasto zavračajo, kot je bil recimo novembrski v Kinu Šiška, na katerem so predstavili svoj novi album DNA D. (Pa še tam vsaj brez Vode ni šlo.)

In čeprav je Tokac tako prvi glas skupine kot njen vodilni ustvarjalec in seveda nekakšen medijski predstavnik, je prav, da vsaj naštejemo druge štiri, brez katerih takšnega Dneva D, tako mirno prizna tudi on sam, ne bi bilo. Torej: Dušan Obradinovič - Obra (bobni), Marko Turk - Tučo (kitara), Nikola Sekulovič (bas kitara) in Boštjan Grubar (klaviature).

PB: Za svoj novi album ste dejali, da je precej tvegan projekt. Zakaj? Eksperimentov je bilo v zgodovini benda Dan D kar nekaj in do zdaj so se uspešno izšli.
TJ: Po eni strani se zdi, kot da gre za eksperimente, čeprav so bolj želja po odmiku, umiku v pravo smer, vračanje nazaj, k sebi. Tiste prve uspešnice, ki smo jih imeli, Čas, Voda in druge, so ti všeč, pašejo ti, ker si mlad, zato začneš mogoče podzavestno, po inerciji delati hite. Sčasoma pa vidiš, da moraš za pravo zgodbo malo bolj vase. In ko koplješ po sebi, ni nujno, da bo ljudem všeč. [smeh] S to zadnjo ploščo smo si prišli bliže samim sebi. Ta koncert je bil zato za nas nekakšen ognjeni krst …

PB: Govorite o koncertu v Kinu Šiška?
TJ: Ja. Odzivi so bili zanimivi in nekako smo vedeli, da bo tako. Neki odstotek ljudi je zapustil prizorišče zelo kmalu. Na srečo majhen odstotek. Verjetno gre za ljudi, ki si želijo pesmi, kot so Čas, Voda in podobno. Mi smo bili tokrat zahtevnejši, matrali smo se, zahtevnejši smo bili do sebe in zato tudi zahtevnejši do občinstva. Tudi vizualno smo se potrudili, da bi dali nekaj več, kot bi lahko samo s prijaznimi melodijami. Odzivi ljudi, ki so ostali, so bili različni – od ganjenosti do presenečenja. Naš cilj je bil, da jih za to eno urco ustavimo, pa da vidimo, ali bodo zdržali z nami.

PB: V nekem intervjuju sem našel vašo zanimivo misel, ki gre takole: »Kar se tiče klasično pankovske linije, torej iskanje problemov in govorjenje o njih – me ne zanima.« Sodeč po novem albumu še zmeraj?
TJ: Saj to ni tako striktno. S svoj poezijo izražam eksistencialne občutke, ki jih občutim in vidim pri drugih ljudeh. Trudim se biti nekakšen filter za čustva, za raz­mišljanja.

PB: Gre pa za intimo.
TJ: Ja, za intimo. Zdaj mogoče bolj kot kdaj prej.

PB: Ko sem poslušal novi album, se mi je – pa mi povejte, če je kaj na tem – utrnila asociacija na Bareta in Majke.
TJ: To se mi zdi zanimiva konotacija. Bareta in Majke sam dojemam kot pank projekt, čeprav so njegova besedila osebnoizpovedna in eksistencialna in imajo neki drug impact na soul, na dušo. To ljudi premika in bi se mogoče malo strinjal, da tukaj obstajajo neke povezave.

PB: Kaj pa zunanji svet? Ta se pred našimi očmi zelo spreminja, mnogi bi celo rekli da se podira z vsemi begunci in drugimi težavami. Bo ta svet prišel kdaj tudi v vaša besedila?
TJ: Pa saj je nenehno prisoten, le dešifrirati ga moraš. Nikoli ne bom govoril o eni stvari ali o enem profilu ljudi. Če se le da, jih zmečem vse v eno pesem, ker se mi zdi, da obstaja problem človeštva, ne pa skupine ljudi ali nacije. Tudi probleme, ki jih imamo z begunci, moramo najprej rešiti znotraj sebe.

PB: Nekje ste rekli, da ste, kar se tehničnega dela ustvarjanja glasbe tiče, zelo picajzlasti. Ste glede tega zadovoljni z novim albumom?
TJ: Mogoče je bolj pankerski, kot so bili kakšni prej. [smeh] Album pred tem, se pravi Ura letenja za ekstravagantne ptice, je bil res picajzlast. Veliko denarja in časa je šlo za to, veliko nekih ljudi, nekih nemških, italijanskih, švedskih producentov, profesionalcev se je zbralo – takšna je bila tudi moja želja –, da bi naredili čim boljši projekt. Na koncu mi je pa mogoče ostal malo grenak priokus, ker je izpadel preveč popeglan, preveč profi. Nič ne rečem, sliši se dobro, mogoče smo ga pa presproducirali in se tem izgubili tisto čustvo in sporočilo, ki smo ga želeli poslati v svet. Pri tej zadnji plošči pa je šlo za gverilsko akcijo. Posneli smo jo sami, miksali v Mostarju z Žaretom Pakom. Ta plošča je nekakšen upor, na njej so tehnične napake, ki jo bogatijo in mi pričarajo nasmeh na usta.

PB: Pred kratkim sem govoril z Magni­ficom, ki je svoj novi album izdal tudi na vinilu. Rekel je, da zato, ker noče poslušati slabše glasbe, kot jo je včasih. Da je danes zaradi telefonov kot predvajalnikov pomembno itak samo to, da nabiješ base in visoke tone, vse vmes pa nima smisla. Drži? Tudi sami razmišljate o podobnem?
TJ: Mi smo izdali kaseto in bili malo pred časom, kar se tiče teh gverilskih akcij, ko smo sklenili, da ne gremo na klasičen CD-format, za katerega se zdaj kaže, da je že v zahajanju. Po nekih raziskavah vidim, da se vinil spet vrača, da je v ponovnem vzponu, ampak nas to ne zanima. Moja romantična zgodba z vinilom je iz tistih časov, ko sem bil star 15, 16 let in sem vsak mesec zbral denar, da sem si kupil eno ploščo. Mislim, da ga danes poslušajo le še kakšni zbiratelji, ki imajo navsezadnje denar za to, ker drugače tega ne moreš. To je drag šport. Mene zanima način, kako priti do ljudi, do komuniciranja z njimi. Naša zgodba s tisto kaseto v polenu je bil en tak uspešen eksperiment.

PB: Ste jo razprodali?
TJ: Razprodala se je takoj, ko so ljudje razumeli našo diverzijo. Sami smo ublali in rezali tista polena, trudili smo se, ampak s tem smo, pa naj je izpadlo še tako čudno ali smešno, se trudili pokazati, da je zadaj delo, trud. Poslušalci so to razumeli. Izde­lali smo dvesto kosov, brez ponatisa.

PB: Tukaj ste v dvojni vlogi. Kot Tokac in kot predstavnik benda. Kako se je skupina sprijaznila s tem oziroma kakšne je delitev dela v skupini?
TJ: Naslednje leto bomo imeli 20 let in odkar vem zase, sem si želel, da ta bend napreduje. Čeprav je šlo na začetku za željo po nastopanju, po izpostavljanju, po zajebanciji, sem od vseh članov benda pričakoval, da se zavedajo odgovornosti. Zame je bila muska biti ali ne biti. Lifestyle, življenje samo, skozi njo sem komuniciral, rešila me je, tako da sem, kar se tega tiče, mogoče malo shizofren. Zahteven sem bil do članov benda, precej.

PB: Oto Rimele, prvi kitarist Lačnih Franzov, je nekje rekel, da se je s skupino razšel potem, ko je ugotovil, da gredo drugi člani na koncerte, kot pač nekateri hodijo na nedeljske nogometne tekme. Da se imajo fajn, da zbežijo pred ženami, on je pa vendarle hotel poslati med ljudi neko sporočilo.
TJ: Do tega pride, če hočete ali ne. Odraščamo, spreminjamo se. Mi nismo ljudje, ki bi hodili drug drugemu na rojstne dneve. Mi se striktno dobivamo zaradi muzike, in to se je čedalje bolj izprofiliralo in pri tem se nenehno in čedalje bolj dogajajo neke katarze. Prejšnji projekt Tiho je bil za koga večja, za koga manjša muka in podobno je s tem. Ampak skozi vse to se vračamo močnejši, drug pred drugim smo čistejši. Jasno je, da tukaj ni zajebancije, da nam to pomeni zelo veliko.

PB: Profesionalec ste pa samo vi?
TJ: Jaz in kitarist.

PB: In vi pišete besedila in glasbo?
TJ: Ja, ampak pri zadnjem projektu je bilo tako, da so bile osnove – se pravi melodija, besedilo – postavljene. To je bilo vse, česar se je bilo treba držati. Potem smo to razbili … Mislim, ne razbili, ker če je songwriting dober in mislim, da moj je, ker ga klešem že zelo dolgo, ga nima smisla razbijati. Želeli smo razbiti idealno podobo songa. Kako lahko to storiš? Samo s petimi ljudmi, ki drugače razmišljajo. To se je pri tej plošči zgodilo, in to na najboljši način. Saj, pride do zasičenosti, želiš si iti stran, razpasti, ne moreš več, vsak ima svoje želje … in takrat so pomembni ti trenutki, ko daš v svoje delo nekaj več, kot je sploh treba, vsaj v našem prostoru, kjer mnogi mislijo, kaj se sploh zajebavamo, zakaj ne gremo po varni liniji. Ampak z vsako tako rečjo si močnejši in vedno bolj prepričan v svoj prav.

PB: Ste daleč najbolj znan član skupine. Drugi nimajo težav s tem?
TJ: Mi smo se definirali že na začetku našega dela in jaz sem bil kot nekakšno gonilo dela, idejni vodja. Tudi sam sem se spotoma naučil upravljati to ladjo, ker to ni bila kakšna moja prav velika želja. Po naravi sem precej introverten, želel sem si pisati pesmi in da bi jih kdo slišal. Potem sem pač moral prevzeti še kakšno drugo odgovornost, če sem hotel, da me kdo sliši. Vem, da name več pade kot na druge štiri, čeprav ne gre samo za pet članov benda. Tukaj je še kakšnih sedem ali osem ljudi, ki so z nami soustvarjali novo podobo plošče, in zame so vsi enakopravni. Jaz ali pa tisti, ki mi sredi koncerta podaja kitare. Če to ne laufa, potem tudi koncert ne bo. Jaz sem samo figura, ki sveti spredaj, vse za njo je pa prav tako pomembno.

PB: Ko že omenjate človeka, ki vam podaja kitaro … V Šiški se vam je strgala ena struna na kitari, če se ne motim?
TJ: Ja, je šla. Kar se tega tiče, sem pa tako neprofesionalen. Očitno mi je počil že živček v glavi, pa je šla. Ampak se je hitro rešilo.

PB: Se pravi, da ne trpite za 'sindromom glavnega vokalista', kot ga je Keith Richards diagnosticiral Micku Jaggerju v svoji biografiji? Ne bomo dočakali koncertov Tokca in Dneva D?
TJ: Ne. Ko delim avtorstvo, jasno piše, da sta besedilo in glasba moji, aranžmaji pa od Dneva D, pa naj so moji ali od članov benda. Nisem neki hud fucker, kar se tega tiče, seveda sem pa znal pokazati tudi slabosti, ko so se prevesile moči in so nekateri hoteli manj od tistega, kar sem hotel jaz. So bili trenutki, ko sem si mislil: 'kakšna faca sem' in 'joj, nihče me ne razume', ampak z vsakim takim projektom se to nekako bolj znivelira.

PB: Od teh v ozadju je verjetno najpomembnejši producent, v vašem primeru Žare Pak, ki ga večkrat omenjate. Kaj pravzaprav počne glasbeni producent? Vsi, recimo, poznamo Georga Martina in vemo, da je imel veliko vlogo pri tem, da so bili Beatli tako dobri, kot so bili.
TJ: Producent mora imeti sposobnost opažanja in vrednotenja, kaj je pomembno in kaj ne. Na zadnji plošči Žare Pak ni bil vpet v proces ustvarjanja. Večina pesmi je nastala pod našimi prsti, ampak ta final touch, to, kar približa našlo glasbo občinstvu, to mora pa opraviti producent. Gre za zelo subtilno vlogo, ki jo zna opravljati malokdo v naši državi, pa še širše. George Martin je imel prav to sposobnost – pobrati najboljše od benda in to potem predstaviti ljudem. Potem smo kot pri vseh drugih stvareh zašli v masprodukcijo in zdaj niti nimaš več bendov, ne veš, kaj sploh ti igrajo, ker producenti naredijo bend. Skratka, gre za občutljivo pozicijo, ki je nekakšen medij med nami in publiko. V tem najbolj zaupam prav Žaretu Paku. Nisem še našel človek, ki bi me bolj prepričal kot on. Ne gre za tehničnost, za to, kateri zvok bomo uporabili, za to, kaj je zdaj in … On je prevodnik.

PB: Je on tisti, ki reče: tole bo šlo, tole bo hit, to pa ne?
TJ: Ja in se kdaj tudi zmoti. [smeh]

PB: Naslednje leto bo 20 let benda. Nastali ste leta 1996 kot Mercedes bend. Se kaj spomnite, s kakšnimi vzori, razmišljanji ste osnovali skupino?
TJ: Vidim drugega človeka – hvala bogu, malo sem odrastel – in vidim neskončno željo, da povem svetu: to sem jaz. To ni moj show off, to ni moja šminka, to, s čimer se ukvarjam, je moje poslanstvo. Za tako mladega človeka je to plus, ker te veliko stvari odvrača od tega. Vsi te hvalijo pa govorijo, kako dobro poješ, vsaj mama, ko te sliši pod tušem. Zdaj vem, da sem se pogovarjal sam s seboj, kar se mi zdi zelo pomem­bno in mogoče sem bil zaradi tega nekako izbran. Gledam mlade ljudi, ki se preizkušajo v tem in onem in so v desetih rečeh sposobnejši od mene, ampak jaz sem se odločil za eno točko in drgnil vanjo.

PB: S podobo katerega benda ste se leta 1996 lotili dela?
TJ: Govoril sem si, da hočem imeti najboljši bend. Nisem si želel postati superstar. Spom­nim sem, da sem si zadal za cilj iz­uriti bend, da bo postal motherfucking zajebano dober bend. To je bilo moje poslanstvo in zato sem tudi fante v bendu moril in gnjavil. Niso vsi imeli enakih pričakovanj in želja in še zdaj se niveliramo.

PB: Od kod pa ime Mercedes bend? Kot vem, vas je šele Boris Bele preimenoval v Dan D.
TJ: Mercedes bend je nastal zato, ker smo sedeli v nekem kafiču v Novem mestu, malo pred tem smo dobili neko gažo in na stenah so visele slike starih avtomobilov, audijev, fiatov …, še parnih. Jasno, da smo si izbrali najboljšo mašino. To je izbral pokojni basist, Srđan Uzelac. »Mi bomo pa ipak mercedes,« je rekel, »malo več kot drugi.« Ko smo snemali prvo ploščo, prvi avtorski projekt, smo si ustvarjali štartno pozicijo in je bilo razumljivo, da zamenjamo ime. Mercedes bend ni zvenelo avtorsko. Takrat nas dolgo časa nihče ni hotel založiti, šlo je za rajanje po vsej Sloveniji in vsi so rekli: »Vi ste pa tako super, ampak kdo bo pa to poslušal?« Edino Boris Bele je rekel, da bo pa magari on, ko se bo s kolesom peljal od doma na šiht. In še to je dejal, da mu zvenimo kot kakšen napad na Normandijo, kot kakšen dan D. Imel je pa še drugo ime v žaklju, in sicer Debela Berta (smeh).

PB: Tisti nemški top, s katerim so streljali čez Kanal?
TJ: Ja, in če me danes pogledaš, vidiš, da bi tudi to ime povsem ustrezalo. [smeh]

PB: Šele tretji album vas je izstrelil na nacionalno raven. Zakaj je trajalo tako dolgo?
TJ: Več dejavnikov je bilo. Truda je bilo veliko, odzivov ni bilo in sem bil že pred tem, da neham in grem čez lužo. Takrat sem imel to možnost, pa tudi še mladostno moč in željo. Pa me je ustavil bobnar in rekel, naj poskusimo še s čim, naj zamenjamo producenta, dajmo spremeniti logistiko … Takrat je prišlo do sodelovanja z Žaretom Pakom. Ta razpadajoči moment je vplival na to, da smo odšli do Žareta, in to sodelovanje je bilo obojestransko dobro. Tudi za Žareta, ki je dobil kakovosten bend, pri katerem je imel nekako odprte roke. Jaz sem pa z njim dobil glasbenega sogovornika. Mene ne zanima samo rokenrol in z njim sem se lahko pogovarjal o rečeh, o katerih se s kom drugim nisem mogel. Ta tretja plošča je z njim dobila popolnoma drugo podobo kot prejšnji dve, na njej je bilo kakšnih šest hitov, ki so se konstantno vrteli. Pa še to je bilo zanimivo, da dolgo časa nihče ni znal povezati zvoka in slike. Vsi so poslušali Dan D po radiu, vsi so vedeli za Vodo, Čas, Roke, za te hite, nihče pa ni vedel, kdo to izvaja. [smeh] Celo neke tantieme sem dobival, špilov pa nismo imeli. Zato se nam je zdelo razumljivo, da moramo zamenjati še menedžerja, da moramo svojo glasbo spraviti v sleherno vas. Tako smo prišli do Aleša Uranjka, ki je rekel: »Malo ste že stari, debeli, ne vem, ali bi vas vzel, ampak, dajmo probat.« Vse se je nekako ujelo.

PB: Je to, da niste nastali v prestolnici, kaj 'pomagalo'?
TJ: Mislim, da je v vsaki državi podobno. Če na Hrvaškem nisi v Zagrebu, nisi pri koritu in je to nekako hendikep, po drugi strani je pa dobro, ker moraš v delo vložiti večji trud, moraš si reči: »Kaj bodo ti Ljubljančani, jim bom že pokazal!« Ta upor mora biti. Seveda je bilo nekaj ignorance.

PB: Saj so tudi Beatli nastali v Liverpoolu, Majke v Vinkovcih in Lačni Franzi v Mariboru.
TJ: Vsi dobri bendi so s periferije.

PB: Provokativno vprašanje, glede na to, da je novi album šele prav zunaj. Je Kakšne barve je tvoj dan? vaš najboljši album?
TJ: Mislim, da je najuspešnejši, to je dejstvo. Ta zadnji album je še tako živ, da ga sploh ne bom primerjal s prejšnjimi. Tako bom dejal. Še zmeraj čakam, da se mi uležejo Ure letenja za ekstravagantne ptice, in se mi nikakor ne, tako da mi še vedno štrli ven Kakšne barve je tvoj dan?. Če primerjam te štiri, se mi zdi najbolj dodelan, največ časa smo porabili zanj, kar se tiče pa song writinga, pa mislim, da sem imel na drugi plošči še deset hitov, ki pa na žalost niso zaživeli. Edina skladba, ki ji je uspelo, je Ko hodiš nad oblaki.

PB: Čas in Voda sta na Youtubu zbrala približno pol milijona ogledov, kar je za slovenske razmere izjemno. Najbrž ste ponosni na to? Ste se kaj vprašali, zakaj prav ti dve pesmi?
TJ: Seveda sem ponosen. Za Čas smo takoj vedeli, že ko smo ga ustvarjali. Žare je rekel: »To je to, da temu ne bi uspelo, sploh ni govora.« Čas še zmeraj dojemam kot svoj najboljši haiku tekst in ga jemljem zelo poglobljeno in modro za mladega človeka, kar sem takrat bil. Čas in Voda sta moj izbruh občutkov povojnega obdobja, mojega stanja, ko sem se preselil sem in se iskal na drugem teritoriju. Mogoče sta uspešna, ker se v njima skriva nekakšna univerzalna iskrenost.

PB: Mogoče sta uspešna, ker ustrezata najstnikom, češ, saj bo vse v redu …
TJ: Mogoče. Malo sta res žiloreznici. [smeh] Glede na to, da sem z Balkana, je ta moj emotivni impulz močan in tudi ko eksplodiram, eksplodiram drugače, kot bi Slovenec. V teh pesmih sem iskal način, kako bi se Slovenec pokazal občutljivega, in mogoče res vsebujeta ta najstniški moment. Ampak Čas se mi zdi močan, zaprt haiku tekst, ki ga občudujem še danes. Razen refrena, ki je newagevski, ki pa mulce najbolj zaintrigira in bi ga danes dal ven, če bi hotel pesem uvrstiti v knjigo poezije. Ta del – čas bo zacelil svet …

PB: Kdo je vaše občinstvo? Ste si s tem v teh letih prišli na jasno?
TJ: Naše občinstvo se spreminja. Nikoli nismo bili striktno generacijski bend, kot so recimo Big Foot Mama, pri katerih še zmeraj vidiš populacijo ljudi, starih do 20, 25 let. Do albuma Katere barve je tvoj dan? še nekako. Takrat smo imeli pol mlajše populacije, so pa prišli past firbce tudi starejši. Pri Urah letenja za ekstravagantne ptice je udarila moja želja po več in na albumu so resnejša besedila, resnejše ukvarjanje z melodijami, ne tako najstniško, in smo začeli malo izgubljati mlajše poslušalstvo. Smo pa takrat po zaslugi Vala 202 naredili dobro potezo in dvakrat razprodali Križanke, kjer smo striktno izvajali samo pesmi s tega albuma in mu malo podaljšali življenje. Potem pa nam ni dal vrag miru, zgodil se je projekt Tiho …

PB: Akustika?
TJ: Ja, akustika in ta je pripeljala popolnoma drugo publiko, tisto, ki smo si jo želeli. Lotili smo se ga nekako takole: če kdo pride, naj, če ne, tudi prav. Lotili smo se ga iskreno, tako iskreno, da ni bilo pri njegovem ustvarjanju zraven niti kapljice alkohola. Ustvarjali smo nekakšen saibaba prah. [smeh] Videlo se je, da gre za intimen projekt, ki pa spet ni bil tako nezabaven, le da je bil ustvarjen za manjša prizorišča, za 150, 200 ljudi. Prve tri koncerte smo imeli v Orto baru in so bili vsi razprodani, v dvorani pa ljudje, stari od 35 do 40 let in več, ki so nas bili uro, uro in pol pripravljeni poslušati, ne da bi pisnili. Neko kulturo poslušanja si moral imeti, če si hotel uživati v tem koncertu. Zrasla so nam krila in ne vem, ali sem kdaj bolj užival in bil kdaj bolj v stiku s publiko. Dvakrat smo razprodali Šiško, to je bil maksimum, kar smo lahko s tem projektom naredili. Ko smo ga zaključili, smo videli, da ni več vrnitve. Edino, kar nam je ostalo, je bilo, da izvedemo nekakšne Ramonse, kar smo storili v aprilski izvedbi tega albuma, ko smo se nekako umetno vrnili v začetno obdobje.

PB: Že nekajkrat ste omenili Ure letenja za ekstravagantne ptice. Gre za klavžarje. Ste jih kdaj videli v živo?
TJ: Ne, v živo jih nisem, sem pa spremljal to zgodbo, ki me je povsem fascinirala. Kam jih je treba spremljati? V Afriko? [Klavžarje, skoraj izumrlo vrsto ptic, so morali z motornim zmajem naučiti leteti v Afriko.]

PB: Človek jih lahko pogleda v dunajskem živalskem vrtu. Se spomnite napisov, ki smo jih včasih videvali po stenah: Punk's dead, pa potem: Punk's not dead. Kako je pa z rokenrolom?
TJ: Tukaj sva zdaj v hudi dilemi. Sekulović [basist skupine] je popolnoma prepričan, da je rokenrol mrtev, da to ni več forma, ki bi jo kdorkoli poslušal. Sam skušam razmišljati bolj antropološko. Človek bo imel vedno svoje najljubše pesmi, vedno bo obstajal trigger na neki trenutek v življenju. Je pa res, da je forma, ki jo danes prodajajo, popolnoma potrošniška. Mislim, da se bodo ljudje tega počasi zasitili. Kaj se bo v tem procesu zgodilo, ne vem. Bo polovica bendov propadla in bodo ostali samo veliki, ki bodo imeli denar za te hude show
offe, pa se bo glasba vrnila v neki undergorund, kamor mi nehote gremo. [smeh] Ne vem. Skratka, tudi sam mislim, da roken­rol dejansko je z eno nogo v grobu.

PB: Pred kakšnim letom sem naredil intervju z Vladom Kreslinom, ki je potegnil na dan številko revije Rolling Stone, kjer objavljajo na zadnji strani lestvico albumov, trenutno in tisto pred 40 leti. Pred 40 leti so bili na vrhu Beatli, Rolling Stonesi, Who …, na moderni pa Lady Ga Ga. Menite, da bo Lady Ga Ga kdaj
postala klasika oziroma ali se je bo kdo spomnil čez 40 let?
TJ: Menim, da je Lady Ga Ga velika
umet­nica.

PB: Aja?
TJ: Ja. Moramo se zavedati, da so današ­nje zahteve šovbiznisa stokrat hujše, kot so bile takrat, ko so lahko celo bendi diktirali, kaj bodo poslušalci hoteli poslušati. Feni Stonesov so pred vsako novo ploščo čakali, kaj si bodo oni izmislili. Tukaj je pa huda mašinerija, in kar lahko rečem o Lady Ga Ga, je to, da je strašna profesionalka, da mora garati kot pes, ostati neomajna, kar je zajebano. Sodi v tisto kategorijo ljudi, ki bodo preživeli, ki bodo furali to sceno, ki so hudi fakerji. Tu ni zajebancije. To je odraz časa, v katerem smo. Lahko bi pljuval po tem, ampak ne bom. Raje bom opazovalec časa, s pozicijo, da lahko ustvarjam. Najslabše se bom počutil, ko bom začel govoriti, da je to vse eno samo sranje, ker bo to pomenilo, da sem star in da več ne razumem, kaj se dogaja okrog mene. V ta položaj se ne želim spraviti.

PB: Ampak, ali mislite, da bo čez 40 let njena glasba še živa? Na ta način, kot so Beatli in Stonesi živi še danes?
TJ: Ne vem, to bo pokazal čas. Vsekakor so to neki mozolji, ki štrlijo ven. Naj gre za kak­šno Beyonce ali Lady Ga Ga, navsezadnje tudi Madonna ni vrhunska artistka, pa sodi v sam vrh ljudi, ki bodo ostali opazni tudi čez 40 let.

PB: Slovenska rok scena. Kje smo?
TJ: Uh, ali sploh obstaja? [smeh] Ko me to kdo vpraša, rečem, da obstajajo samo institucije, ljudje, ki so pripravljeni delati, ustvarjati več, kot je treba, in se tako držijo nad površjem. Kar se mi zdi najbolj grozno, je to, da gre za vedno iste štiri bende, ki želijo igrati, želijo si preživeti, ampak z nami vred postajajo dolgočasni, ker ni novih, mladih ljudi. Sam laže diham zaradi tega, ker vem, da smo se od prve plošče res spremenili, spremenili smo razmišljanje, ampak vendarle bi raje videl, da pride neki mulec in me pošlje tja, kamor sodim. Se pa na žalost to ne zgodi. Na tem koncertu smo imeli predskupino Jardier, ki se trudi, dela, se ne ukvarja z neumnostmi, ne ukvarja se s tis­tim: … kolk pa lahk jaz potegnem, dobim … ali pa: … če ne bo to, bom pa odprl frizerski salon … Pripravljeni so deset let delati.

PB: Pojejo pa v angleščini …
TJ: To je v Sloveniji večni problem, ampak tukaj bom pa pohvalil pevca in avtorja pesmi benda, ki študira angleščino, ki mu skorajda bolj sede kot slovenščina. Hud je kot tekstopisec in ne sliši se poskusov prepevati v angleščini, kar se dogaja 90 odstotkom slovenskih bendov, ki prepevajo v tem jeziku. Po dveh taktih vem, da gre za slovenski bend.

PB: To že, ampak ali lahko človek iskreno poje o zadevah, ki ga težijo v tujem jeziku?
TJ: Pa saj jaz pojem v tujem jeziku. [smeh] Slovenščina ni moj prvi jezik. Imel sem tudi poskuse v angleščini in pripravljam ploščo v hrvaškem jeziku, ki je moj materni jezik in se v njem drugače izražam kot v slovenščini. V njem je več humorja. V slovenščini se trudim, pa mi še ne rata. Ne silim se. Aleks iz Jardierja se ne sili, naravno mu teče.

PB: Za sveži album ste si dali izdelati DNK profil in ga tudi dali na vpogled. Kaj ste odkrili? Se kaj razlikujete od drugih?
TJ: Menim, da smo mi zdaj že na tej stopnji, ko nas ni strah smrti, ne tako ali drugače. [smeh] V bistvu nas je gnalo filozofsko vprašanje, v koliko odstotkih se razlikujemo od drugih bendov. Gnala nas je želja po tem, da bi bili drugačni, da bi se odcepili, ampak ne na silo, temveč zaradi resnične želje po tem. V bistvu smo pa – tako nam je povedal človek, ki dela na inštitutu za raziskavo DNK – v 20 odstotkih identični z banano. To me je najbolj razveselilo. Ljudje vedno mislimo, da smo nekaj posebnega, smo pa podobni banani.

PB: Mislil sem na to, ali je vaš DNK kaj drugačen od drugih, ker ste Hrvat?
TJ: [smeh] Zdaj sem že tako dolgo tukaj, da nimam teh kompleksov, ampak če bi kakšnega Hrvata vprašal, bi marsikateri rekel, da je ta res drugačen.

PB: Vašo glasbo so v nekem intervjuju opredelili kot zmes jugoroka in novega vala in vam je to godilo. Katere skupine iz nekdanje Jugoslavije so vplivale na vas?
TJ: Mislim, da sem mi je v DNK zapisala EKV, ta njihov alternativni pristop v času, ko so po Jugi harali različni etnorok bendi, kot so bili Bijelo dugme ipd., ki so bili seveda zelo kakovostni, ampak EKV ni šla po tej liniji, izbrali so upor, pa čeprav so pri tem pljunili v lastno skledo, sledili so želji po primarnem ustvarjanju in ne zadovoljevanju mase in najnižjih čustev. Po razpadu Juge so ta čustva prišla na plano in zdaj imamo, kar pač imamo, in posluša se takšna glasba in takšni ljudje sledijo v parlamentu.

PB: Kaj pa primerjava med hrvaško in slovensko sceno? Mnogim se zdi hrvaška živahnejša?
TJ: Teritorij je seveda večji in oni imajo sceno, ki je tukaj ni. Tu obstaja pet bendov, ki so institucije in sami ustvarjajo svojo uspešnost. Tam scena je, obstaja nekaj izjemnih izvajalcev – kakšen Urban, Let 3, TBF …, je pa več šundra videti in slišati, kot je tukaj, čeprav ima Slovenija relativno več drznih, alternativnih projektov.

PB: Vašo zgodbo v obrisih poznamo. Med vojno ste prišli v Novo mesto iz Karlovca. Kot begunec ali kako?
TJ: V bistvu, ja. Nisem se hotel boriti, moj oče je dezertiral. To je bilo konfuzno obdob­je. Moral si se izjasniti, komu pripadaš. Če sem se takrat izjasnil kot Jugoslovan, potem to pomeni, da se nisem hotel izjasniti za nikogar. V meni sicer teče različna kri, sem pravi špricar, in se mi je zato takrat zdelo razumljivo, da se ne bom opredelil.

PB: Ste iz mešanega zakona?
TJ: Moj oče je Srb, mama je Slovenka, živel sem na Hrvaškem. In še ena anekdota je povezana s tem. Ime mi je Tomislav Jovanović. Tomislav je striktno hrvaško ime, ne more biti bolj hrvaško. Moj oče, Srb, mi je v veri v jugoslovanstvo dal to ime. Kot Tomislav Jovanović sem šel po vojni čez mejo na Bregani, pa vzame carinik potni list in reče: »Tomislav Jovanović … Pa, jeli se stari zajebavao s tobom?« [smeh] V glavnem, nisem čutil, da pripadam komurkoli in še danes rečem, da sovražim in ljubim tako ene kot druge.

PB: Starša sta odšla v Kanado. Kako to, da niste odšli za njima?
TJ: Nisem mogel, ker sem bil vojaški obvez­nik. So pa Hrvati hitro pristali na denar, da me niso več vodili kot vojaškega ob­veznika. Sem pa potreboval dolgo časa, da sem dobil slovensko državljanstvo in sem lahko kam odpotoval.

PB: Karlovec je pljunek čez mejo in zato se mi je zdelo smešno, ko so vas v nekem intervjuju spraševali o kulturnih razlikah.
TJ: Ja. Veš, kako so včasih rekli: Otac Karlovac, majka Metlika. To so vse kisline, ki so se mešale. Zaradi tega se jaz po vojni nisem počutil tujca, ne na tak način kot tujci, ki danes prihajajo v Slovenijo.

PB: Kaj pa slovenščina?
TJ: Ne, nisem je obvladal. Hodili smo na nedeljska kosila k stari mami v Novo mesto, tako da sem kakšno besedo slišal, ampak jezik me je zanimal. Tudi če bi pristal v Bolgariji, bi se hitro naučil bolgarščine. Jezik me zanima kot sredstvo komunikacije.

PB: Menda ste že na Hrvaškem nastopali v hotelskem bendu?
TJ: Takrat so bili hotelski bendi kar opasne zadeve. Najprej zato, ker so bili kar dobro plačani, pa tudi zato, ker so v njih igrali dobri glasbeniki. Nisi mogel dobiti angažmaja, če nisi bil kar dober. Tako sem se priključil nekemu bendu, ki je igral v hotelih po Karlovcu. Bil sem zadolžen za tistih 20 tujih pesmi, ker onih od Zdravka Škenderja in podobnih nisem znal in sem čakal v kotu, da sem dobil svojih pet minut. Smo pa šli s tem bendom tudi v hotel Parentium v Poreč, na neke takšne eminentne kraje, ampak potem mi je prekipelo, ker to ni bilo avtorsko, ni bilo napredka in sem končal sodelovanje.

PB: Katere pesmi ste pa prepevali?
TJ: Gotovo sem pel You can leave your Hat on od Joeja Cockerja, pesmi Simple Red … Ne vem, ne da se mi niti razmišljati o tem.

PB: Mnogi v Sloveniji se šlepajo na čefurstvo. Vi niste imeli nikoli nobenih tovrstnih skušnjav?
TJ: Ne, ker, saj pravim, po eni liniji sem Slovenec, po drugih Srb in Hrvat. V svojem srcu vse to nosim še vedno kot isto državo, čeprav so te raznolikosti postale večje, bolj smo se izprofilirali kot Slovenci, Hrvati, Srbi … Ampak s tem se nočem obremenjevati, ker se mi zdi, da se ti, ko se zapleteš v kak­šne takšne zadeve, hitro porodijo kakšne nacionalne misli.

PB: Zoran Predin v svoji biografiji pravi, da je bila jugoslovanska rokenrol scena takrat tretja najmočnejša na svetu, po ameriški in angleški. Je od nje kaj ostalo? Se kaj takega znova vzpostavlja?
TJ: Moram reči, da sem pripadnik novejše generacije, povojne scene. Gotovo je Zoran Predin najbolj predvajan in najbolj cenjen slovenski glasbenik na območju nekdanje Jugoslavije in on ima te povezave. Ampak ti ljudje bodo umrli [smeh], tako kot mi, in se mi zdijo te naveze mogoče imaginarne. Mene bolj zanima, kako se mladi ljudje danes povezujejo …

PB: Saj, na to sem mislil?
TJ: Najboljši primer za to je pa mogoče Dubioza kolektiv, ki je pred kratkim izbral slovenskega kitarista Jerneja Šavla iz skupine Psycho-Path za svojega glavnega kitarista. To so ljudje, ki bodo zabrisali meje. Tudi sam ne sodim več v to skupino, čeprav je bila moja želja, da gremo na tuji trg, in smo šli na tuji trg, se pravi v Jugo. Mogoče bomo še poskusili, ampak mi smo ljudje pri petdesetih [smeh], in ko se greš kaj takega, moraš biti pol leta, leto dni od doma.

PB: Ker se mi zdi, da imamo nekdanji Jugoslovani vendarle nekaj te skupne DNK. Prej se povohamo kot kakšni drugi.
TJ: Ja, samo spet jo moramo poiskati. Vmes je nastala generacija slovenskih otrok, ki ne zna niti besede hrvaško. Neka luknja je nastala, kot da nikoli ne bi bili skupaj. Čas je, da ti mladi ponovno odkrijejo to našo skupno DNK.

PB: Pred časom ste postali oče. Se zaradi tega dojemanje, furanje rokenrola kaj spremeni?
TJ: Kljub vsemu delujemo na majhnem območju. Ob koncertih sem odsoten eno noč, največ dve, to otrok lahko prenese. Nisem gastarbajter, ki ga ne bi bilo po ves teden. Bolj me moti to, da sem velikokrat, sploh ko ustvarjamo novo ploščo, psihično odsoten. Za zadnjo smo porabili več kot pol leta, da smo jo izpilili, in ta čas sem bil mentalno predan delu in vem, da je otrok zaradi tega trpel. Otroci to takoj pokažejo, tu ni blefa. Se pravi, tudi če sem fizično prisoten, pa v glavi nisem, je tako, kot da me ne bi bilo. Po tem koncertu v Šiški se trudim ponovno pridobiti njegovo pozornost. Zdaj je fant star dve leti, rodil se je pa na dan, ko je rojstni dan praznoval tudi John Lennon. Ampak se mi zdi, da bo ali avtomehanik ali prevoznik [smeh]. Kar je super.

PB: Za ta intervju sva bila dogovorjena ob treh, pa ste prestavili za pol ure, ker naj ne bi imeli prevoza?
TJ: Samo en avto imamo in potem moram čakati.

PB: Aja, ne gre za to, da bi bili eden tistih brez vozniškega izpita?
TJ: Ne, imam ga. Ob rojstvu otroka se je rodil tudi vozniški izpit. Je pa res, da ga nisem imel sedem let in sem se navadil, da me prevažajo okrog kot torbo. Izgubil sem ga, ker sem ga malo preveč žingal … Trudil sem se biti Slovenec do konca in so mi ga upravičeno vzeli. Takrat sem rekel, da ga ne bom imel, ker mi res ne gre
za­upati, ker bom ziher spet delal sranje. Če me kdo potrebuje, naj me pač pride iskat. In je to lepo funkcioniralo, malo sem se že razvadil, da sem torba, ampak ko je prišel otrok, ni šlo več. Jaz moram biti oče, ta figura, ki vozi, koplje kanale in domov prinaša hrano. [smeh]

Napisal Tadej Golob

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ